Med čakanjem na muzej si oblast že postavlja spomenike

Spomenik nad spomeniki

Dimitrij Rupel je ob odkritju spomenika Demosu na Račjem otoku na posestvu Brdo povedal, da se »zdi, da se zgodovina ponavlja, kot da smo se po tridesetih letih vrnili tja, kjer smo že bili«. V resnici je imel prav. Zadnje leto je bilo polno obujanja spominov na čas osamosvojitve, od oglašanja Jelka Kacina iz Cankarjevega doma do vsakodnevnih zgodovinopisnih utrinkov na vladinem profilu na Twitterju. Oblast dokončni monument svoji takratni in sedanji odličnosti načrtuje v podobi Muzeja osamosvojitve Slovenije. A da bi spomin na osamosvojitev ostal živ tudi v prehodnem času, si že sproti postavlja nova spominska znamenja – in stara skriva.

Na Brdu se je v odsotnosti kipa Tita – ta naj bi bil potreben restavriranja – kmalu pojavil spomenik, posvečen Demosu. Tam so se namreč aprila 1991 sestali predsedniki strank tedanje vladajoče koalicije in se pod vodstvom Jožeta Pučnika odločili, tako je zapisano na spomeniku, da se ne bodo odpovedali udejanjenju plebiscitne odločitve. Kot je za Mladino že pojasnil zgodovinar Božo Repe, gre pri postavitvi spomenika Demosu zgolj za še en poskus prikrajanja zgodovine.

Repe ob postavitvi nove spominske plošče v spomin na razpravo o smernicah za obrambo Slovenije v Poljčah meni, da gre pri postavitvi novih spomenikov za »ideologizacijo zgodovine in samopripisovanje osamosvojitvenih zaslug, na katerem želi sedanja oblast utemeljevati pravico do vladanja in prekrajanja demokratično dosežene države v avtoritarno ’drugo republiko’«. To naj bi bila značilnost vseh nedemokratičnih režimov. Za podoben pojav je šlo na primer pri tabli na Roški ulici, ki je bila na steno nekdanje vojašnice sicer pritrjena kot zasebni projekt – »sedaj to počne oblast«. Vrhunec tega procesa bi bila lahko vzpostavitev novega muzeja. Vprašanje, koliko spomenikov namerava vlada še postaviti ob tridesetletnici slovenske države, smo naslovili na vladni urad za komuniciranje, vendar odgovora še nismo prejeli.

Pri instrumentalizaciji zgodovinskega spomina za politične potrebe gre za globlji, bolj skrb zbujajoč problem. »Zanj je najprej značilno odstranjevanje starih spominskih znamenj.« Tako se lahko zgodi, da nekatera postanejo nekoliko sramežljiva. Freske Slavka Pengova se ob obisku Mika Pompea kot po naključju skrijejo za zaveso, kip Tita na Brdu pa je nujno potreben restavriranja tik pred začetkom predsedovanja Slovenije Svetu EU. »V ta kontekst sodijo tudi novi, izmišljeni simboli, ki naj bi dokazovali, da smo imeli državo že v zgodnjem srednjem veku oziroma da smo tukaj ’od nekdaj’. Gre za instrumentalizacijo zgodovinskega spomina za politične potrebe, za vizualno prikrajanje zgodovine ter njeno mitologizacijo v skladu s potrebami trenutnega političnega režima,« še dodaja Božo Repe.

A ne pozabimo, spomenike vladi rado postavlja tudi ljudstvo. Petkovi protestniki so aprila pred parlamentom na primer postavili spomenik vladi v odhajanju, ki je imel obliko granitne kocke. Pozimi se je sredi Trga republike dvignila nenavadna snežna skulptura v obliki falusa, ki je vladi sporočala, da se ji čas izteka. Uslužbenci komunale so morali »kip« odstraniti, a spomin je ostal.