Prekarci na kolesih

Španska vlada je odločila, da morajo podjetja za dostavo hrane s svojimi dostavljavci skleniti pogodbe o zaposlitvi. Odločitev je sprejela šest mesecev po sodbi vrhovnega sodišča, ki je ugotovilo, da med dostavljavcem hrane in podjetjem Glovo obstaja delovno razmerje, h kateremu praviloma sodijo tudi vse socialne pravice. Italijansko tožilstvo se je enako odločilo že februarja.

V zadnjih nekaj letih je modra barva na ulicah Ljubljane postala sinonim za dostavljavca podjetja Wolt in rdeča za dostavljavca Ehrane. Obe sta podjetji, ki bi ju lahko označili za »platformni«. Ta si po navadi želijo, da bi se o njih govorilo kot o nekakšnih posebnih oblikah dela – navadno veliko slišimo o bolj »fleksibilnem delu« – in agresivno lobirajo, da bi bila formalno opredeljena kot tehnološka podjetja.

Svojih delavcev praviloma ne zaposlijo. Ker jih je večina samozaposlena, jim ne pripadajo vse ugodnosti, ki naj bi jih imeli delavci z redno zaposlitvijo – kot so plačilo na uro in ne na število opravljenih dostav, dopust, bolniška odsotnost.

Iz Wolta – finskega podjetja, ki je v Slovenijo prišlo pred približno dvema letoma – so sporočili, da v svojem modelu zaposlovanja vidijo več prednosti kot slabosti. »Ta prevoznikom zagotavlja, da so maksimalno fleksibilni in se na Woltovo aplikacijo prijavijo ali z nje odjavijo, kadarkoli želijo.« Pri tem se jim ne zdi sporno, da morajo prevozniki delo opravljati z zasebnimi prevoznimi sredstvi. »Lahkose odločijo, katero vozilo bodo uporabljati, kje si želijo opravljati dostave, kakšno opremo uporabljajo in kako si želijo dostavo opraviti.«

Če bi se zgodilo, da bi morali delavce zaposliti, pravijo, da s tem ne bi imeli večjih težav, a verjetno ta tip dela ne bi ustrezal večini dostavljavcev. »Morali bi imeti fiksne urnike, ki bi jih morali oddelati. Ne bi smeli zavračati nalog in morali bi biti pod večjim nadzorom.« Rešitev vidijo v vzpostavitvi boljše socialne mreže. »Način, na katerega bi to lahko uresničili, je, da bi platformam dovolili prevzem večje odgovornosti pri plačevanju prispevkov samozaposlenih.« Pri tem kot primer dobre prakse navajajo Norveško in Estonijo, kjer v imenu svojih prevoznikov plačujejo prispevke za socialno varnost. Slovenskim partnerjem so recimo 6. maja ponudili brezplačno zavarovanje za nesrečo.

V sindikatu Mladi plus, kjer so pred kratkim opravili raziskavo o platformnem delu pri nas, so ugotovili, da je bilo pri samozaposlenih dostavljavcih hrane večinoma nakazano, »da so pri njihovem delu prisotni elementi delovnega razmerja in status ekonomsko odvisne osebe«. Potemtakem bi morali imeti sklenjene pogodbe o zaposlitvi. V ugotovitvah so zapisali, da se dostavljavci zavedajo, »da ima podjetje, za katero delajo, visoke dobičke, vendar so s svojo vlogo v tem krogu razmeroma zadovoljni, ker opažajo, da je trg dela vse bolj prekariziran in da veliko delavcev in delavk na trgu opravlja delo za bistveno manjše honorarje z daljšim delovnim časom«. Pasivnost in strinjanje z izkoriščanjem je po njihovem mnenju »predvsem posledica neurejenih razmer na trgu dela in manka dostojnih zaposlitev«.