Pravica biti točno to, kar si želiš biti

Te dni poslušamo, kako je državni zbor postal hram napadalnosti in nizkotne govorice. Da še nikoli ni bilo tako. Res, kje in kdaj pa je bil ta nikoli? Če bi tisti, ki ugotavljajo, da še nikoli ni bilo tako, pogledali malce v zgodovino državnega zbora, bi ugotovili, da je bilo vedno nekaj sedežev rezerviranih za skrajno opolzke, grobe ljudi brez vseh manir. Ivo Hvalica, dolga leta najbolj nedostojen poslanec državnega zbora, je Jelka Kacina nekoč tako dolgo žalil, da ga je slednji namahal z Delom, ker je šel tako čez vse meje dostojnosti.

No, vsako leto poslušamo tudi šentflorjansko čudenje, v kaj naj bi se spremenila Evrovizija. Enako so Šentflorjanci o Evroviziji pisali že v šestdesetih. Pa v sedemdesetih itd. To je bil vedno hecen šov, ne toliko glasbeni izbor, vsak poskus, da bi ga spremenili v neko izbiranje med resnimi glasbeniki, pa se je vedno znova v vsaki državi posebej ponesrečil. Na srečo je zveza evropskih televizij v neki točki ugotovila, da mora biti Evrovizija točno to: najbolj hecen in s tem za mnoge neizmerno zabaven in sproščujoč neresen trenutek Evrope, kdor ga ne zna gledati tako, kdor se ne zna zabavati na ta način, pa naj se v Evrovizijo ne vtika in naj o njej raje nima mnenja.

Na Evroviziji ne boste videli zadnjih glasbenih trendov, niti ne boste razbrali modnih smernic prihodnjega leta – to je pač zbirka hecnih izborov iz vse Evrope, ki pa hkrati uspe že desetletja vedno znova postreči z ravno prav nenavadno odločitvijo glasovanja, da se lahko konservativna polovica celine križa in zgraža. Ob tem – kako nenavadno res – pa v teh nastopih vedno znova začutimo neko prav neverjetno svobodo vsakogar: biti kar hočeš, kar ti paše, ta dan bo vse ok, četudi si debel, gej, star, lahko imaš največje ustnice na svetu in najbolj čudno obleko – ampak vse je ok, v Evropi sprejemamo vse. In to je Evropa, mar ne? In hecno, ta pravica biti točno to, kar si želiš biti, je vedno znova zmagoviti koncept. Tudi letos.

In ker je Evrovizija pač zmes seksualnosti, različnih identitet, zabavamo se nad nenavadnimi kombinacijami, ljudmi in postavitvami, so vedno znova najbolj čudno vseeno videti predstavniki držav, ki tega koncepta še vedno ne razumejo. Ki mislijo, da gre za promocijo države, ki nastopajo programsko in z nekim višjim ciljem. Te države po navadi izpadejo že v predizboru, kajne? Včasih se še prebijejo v finale, a proti cilju – torej zmagi – jih nikoli ne zanese.

No, seveda, upali smo, da bo naša Ana Soklič prišla vsaj v finale, ker bo naredila kaj, kar spada na Evrovizijo. Da bo na primer imela v vsaki roki en dvostranski vijoličen dildo, medtem ko bo pela svojo pesem. Ampak seveda ni naredila nič takega. A prav zato se njenega nastopa sploh ne spomnimo. Saj je bilo korektno. Samo kaj ima to z Evrovizijo?