Arjan Pregl: »Na protestih bi moralo biti sto tisoč ljudi«

Arjan Pregl gre že dlje časa v nos vladni politiki, moti jo dvoje: prvič, njegovi ironični, satirični tviti, intervencije na družbenih omrežjih, s katerimi se odziva na aktualni politični trenutek, in drugič, ker so njegova umetnost in njegove slike drugačne od vse tiste domačijskosti in estetike, ki naj bi jo prikazovala domoljubna umetnost. Ustvarja zunaj zapovedane forme, ustvarja na način, ki ga, tako prosto govori evropska poslanka Romana Tomc, »večina ljudi ne sprejema«.

Romana Tomc že ve, kaj je prava in kaj napačna umetnost. Kot to ve nevedni minister Vasko Simoniti, ki je prejšnji teden, najverjetneje zaradi slike Arjana Pregla, zapovedal prepoved razstave slovenskih umetnikov v Bruslju. Kar je seveda absurd, kako lahko slovenski minister za kulturo prepove razstavo slovenskih umetnikov?

Arjan Pregl trenutno razstavlja v galeriji Instituta Jožef Stefan. Razstava nosi naslov »Strašljivi infantilizem«. Avtor te sintagme je Bernard Brščič, z njo je opisal Preglove slike, ta pa jo z veseljem uporablja.

Ste akademski slikar, umetnik, pišete tudi kratke zgodbe, kolumne, počnete veliko stvari. Ste pričakovali, da boste na petkovih protestih opazili svojo sliko?

Ko smo bili prejšnji petek pred parlamentom, so me opozorili, da ima neka gospa v rokah transparent, na katerem je moja slika, gre za podobo, ki je del stalne zbirke evropskega parlamenta in ki naj bi, neuradno, zmotila ministra Vaska Simonitija. Stopil sem k njej, povedala mi je, da je učiteljica, mentorica, ki predava o državljanski drži. Na drugi strani omenjenega transparenta pa je pisalo »Ne dopustimo cenzure kulture«. Pri vsej tej zgodbi je ironično, da je ta moja slika barvita, topla, povsem neproblematična slika iz cikla, ki sem ga v življenju največ prodal.

Kako je lahko čisto nedolžna slika Narave zakrivila, da je kulturno ministrstvo odpovedalo razstavo v Bruslju? Ne razumem. 

Uradna razlaga je seveda drugačna. A naj pojasnim ozadje, kolikor ga pač poznam. Izbor slovenskih likovnih del, ki naj bi bil predstavljen v času slovenskega predsedovanja v Bruslju, je pripravil Marko Košan. On je izbral 13 avtorjev, del te razstave pa naj bi vključeval tudi šest likovnih del, med njimi tudi moje, ki so že del stalne zbirke evropskega parlamenta. Prav vključitev teh del je bila problem, minister Vasko Simoniti je prejšnji teden ponosno priznal, da je on sam tisti, ki se je odločil, da razstave ne bo. Uradni razlog je bil, da »smo suverena država in bomo sami odločali, kaj bomo razstavljali«. Čeprav je stalna praksa evropskega parlamenta, da v razstave ob predsedovanju različnih držav vključuje dela iz svoje zbirke. In potem smo iz medijev izvedeli za odpoved. A skoraj sočasno s to uradno razlago so provladni mediji objavili serijo mazaških člankov o meni in mojih bližnjih, ob čemer si lahko vsak ustvari sliko o razlogu za odpoved. V vsakem primeru je to absolutno neprimerna praksa. Ni normalno, da se vprašanje, kdo in kako bo razstavljal, politično rešuje v ministrovi pisarni. Še ena ironija celotne zgodbe je seveda v tem, da bodo dela nas šestih še vedno na ogled v evropskem parlamentu, 13 slovenskih avtorjev, nič krivih, nič dolžnih, ki so bili del aktualnega izbora, pa ne bodo predstavili bruseljski javnosti. Seveda je problematičen tudi uradni razlog odpovedi.

Ne gre za sliko, ampak za stvari, o katerih pišete, za vaš priimek, za podobo, ki jo predstavljate. V vaši družini so bili doslej kaznovani že trije: vaš oče Slavko Pregl je bil razrešen kot svetnik Javne agencije za knjigo, vaši partnerici Urški Zupanec, ki je bila slovenska atašejka v Bruslju, so očitali klientelizem, žrtev blatenja ste bili tudi sami. 

Ne gre le za blatenje, gre za laži. Kaj so mi očitali? Da je evropski parlament mojo sliko odkupil zato, ker je bila v Bruslju na slovenskem veleposlaništvu nekaj časa kot kulturna atašejka zaposlena tudi moja partnerica. Dejstvo je, da ko je evropski parlament odkupil slike, Urška še sploh ni vedela, da bo odšla v Bruselj. Moja slika ni motila slovenskih evropskih poslancev, med njimi niti Jelka Kacina ali Lojzeta Peterleta, ki sta prišla takrat na odprtje, in ni motila niti evropskega parlamenta, ki si jo je izbral za naslovnico katalogov ob eni od predstavitev zbirke, ne le slovenske. Pišejo še, da so mojo sliko prodali za 20.000 evrov, kar bi bilo seveda super, žal pa je to znesek vseh takrat odkupljenih del. In še par stvari so se mirno zlagali.

Cenzura kulture se ni zgodila prvič, niste edini, proti kateremu je prst uperila aktualna vlada. Živimo v času, ko so napadeni vsi, ki so kritični. 

Na začetku me je res presenečalo, da je ta vlada tako žaljiva in maščevalna. Da nima mere, da se pojavijo članki in trolovska blatenja različnih kritičnih ljudi, tudi tistih, ki niso neke javne osebnosti. A to lahko razumemo na drugačen način, očitno se jim zdijo sporočila umetnikov pomembna, morebiti celo nevarna. Dejansko se bojijo moči umetnosti, zato jo tako ali drugače omejujejo.

Kar je v neki luči celo pozitivno, mislim to, da pripisujejo tako moč umetnosti. Zgodba o kaznovanju reperja Zlatka je značilen primer takšnega ravnanja. Njemu so status samozaposlenega vzeli brez kakršnegakoli pravnega ali logičnega ozadja. Pa ustrahovanje Jadranke Juras s tožbami … Pa še kup ljudi poskušajo oblatiti.

Premier Janez Janša je v zadnjih sedmih dneh retvital kar 12 prispevkov o tem, kaj vse je z mano narobe. Obenem me blokira. Bolj kot ne vse, kar je retvital, so laži, ampak ne on ne pisci se za to ne zmenijo.

Kot da bi se ta vlada bala vsake kritike. 

Absolutno, ta vlada ali pa politična stranka, ki jo vodi, zelo rada opleta s pojmom domoljubnosti, z narodotvornostjo. Ampak če si kritičen, pomeni, da ti ni vseeno, v kakšni družbi živiš, nisi anemičen. Kdor ima neko aktivno državljansko držo, je pač državotvoren in ne nasprotno. S tega vidika je tudi kritična umetnost oblika državotvornosti.

Razsvetljeni vladarji so tisti, ki spodbujajo kritiko. Le tako lahko vidijo, kaj je prav, kaj je narobe, kdor živi v svetu ene resnice, se ne upa pogledati v ogledalo. 

Razsvetljeni vladarji običajno tudi podpirajo umetnost. Drugi, mogoče jim lahko rečemo zatemnjeni vladarji, pa na svojem položaju le vzvišeno vladajo. In morda je tudi tukaj ena od nalog umetnika, da jih pri tem malo zmoti.

Morda, ampak ravno ta umetnik postaja državni sovražnik. V Sloveniji imamo pesnika, Prešernovega nagrajenca, ki ga policisti na protestih redno popisujejo in maltretirajo, ker pred parlamentom bere svoje pesmi. To je nasilje. 

Absolutno, to je nasilje, od simbolnega pa do čisto konkretnega. Prejšnji petek so policisti s protestov znova nasilno odvlekli nekaj ljudi, med njimi tudi pesnika Dejana Kobana. Namerno zaostrujejo stanje. Po naključju stanujem v isti ulici, kjer je doma tudi vlada. Ravno v petek sem šel po otroka, ki je bil na igrišču, čez cesto pač. In ko sem stopil skozi vrata, sem razmišljal predvsem o tem, da ne pozabi žoge na igrišču, kaj bo jedel, ko pride domov lačen po večurnem brcanju žoge, nekaj metrov stran pa sem opazil deset maric in oblazinjene policiste. Čisto nenormalna situacija. V letu Janševe vlade se je zgodilo toliko spornih stvari, toliko ekscesov, da smo se nanje počasi navadili, vsak dan neka nova nora zgodba, vsak dan neka nova vladna odločitev brez precedensa, vsak dan se potem čudimo in zgražamo nad tem in onim, pa nič, le nadaljujejo svojo pot. Na protestih bi moralo biti sto tisoč ljudi, ne pa, da smo zaradi te agresije, tega tempa norosti vsi bolj ali manj uspavani.

Kako ocenjujete delo ministra za kulturo Vaska Simonitija? Govorila sva, da ima vlada težave z razumevanjem umetnosti. Zgodba o bruseljski razstavi ni edina, že prej se je zgodil Rim, pa je bilo ministrstvo za kulturo tiho.

Delo in tudi nedelo ministra ocenjujem kot izrazito škodljivi. Vlado so prevzeli ljudje, ki imajo težave z razumevanjem demokracije in pluralizma. Dejansko bi se moral vsak kompetentni minister z vsemi štirimi boriti za svoj resor. Na kulturnem ministrstvu tega ni bilo, sistem pomoči samozaposlenim je bil narejen tako nesmiselno, da so morali ta »temeljni dohodek« številni vračati. Potem je tu prevzem kulturnih institucij, kjer so marsikje celo znižali razpisne pogoje le zato, da so lahko imenovali svoj kader. Hkrati ta vlada vseskozi zagovarja »ljubiteljsko-domačijsko umetnost«, njen premier o kulturnikih govori kot o parazitih, ki jih plačujejo ljudje, oni pa da skrunijo vse tisto, kar je temu narodu sveto. Pa ni samo predsednik vlade takšen, evropska poslanka Romana Tomc je napisala res sporno pismo o umetnosti.

Ali vas ni ravno to ministrstvo leta 2006, vodil ga je isti minister kot danes, podprlo s štipendijo?

Res je. Kar hec, ne? Ni me seveda on podprl, a se takrat tudi vmešaval ni. In tako bi pač moralo delovati ministrstvo. O teh stvareh odločajo strokovne komisije. Tudi z izbori umetnikov za razstave bi moralo biti tako. Sam sem slišal za nekaj primerov v sedanjem mandatu, da je strokovna komisija nekaterim umetnikom podaljšala pravico do plačila prispevkov, pa se minister pod njihovo odločitev ni želel podpisati.

Če si kritičen, pomeni, da ti ni vseeno, v kakšni družbi živiš, nisi anemičen. Kdor ima neko aktivno državljansko držo, je pač državotvoren in ne nasprotno. S tega vidika je tudi kritična umetnost oblika državotvornosti.

Vrniva se k Romani Tomc. Kaj je narobe z njenim pismom?

Prijateljica je takrat primerjala to pismo s pisanjem nacistov o tako imenovani izrojeni umetnosti v tridesetih letih prejšnjega stoletja. In dejansko se prekriva kup terminologije. Da se nekateri umetniki norčujejo iz ljudi, da so žalitev kulture, da je treba ločiti zrnje od plev, da prava umetnost ni le za »peščico ljudi«, ampak za ljudstvo ipd. A dobra umetnost kaže družbi ogledalo, v dobri umetnosti se prepozna tudi duh časa. Mimogrede, po neki razstavi so mi v komentarjih na Twitterju očitali, da delam čudne packarije in da ne znam narisati niti kakšne živali. Pa sem potem objavil skico prašiča in so takoj rekli, da je katastrofalno narisano, da si še kave ne bi mogel plačati s tem.

No, šlo je za skico Pabla Picasso, najboljšega ali enega najboljših risarjev 20. stoletja. In recimo v svojih zadnjih nekaj ciklih sem se zavil v izrazito abstrakcijo, izhodišče mi je bil očitek, da »rišem kot otrok«, in sem potem uporabil za izhodišče risbe svojih otrok. In spet preberem, da je ta »moderna« umetnost samo mazanje, da to nima zveze s pravo umetnostjo. Hec pa je, da je danes v umetnostnem svetu abstraktna umetnost nekaj anahronističnega, nekaj, kar se je uporabljalo predvsem v modernizmu, pred pol stoletja, recimo. Skratka, za relevantno abstraktno sliko se je treba danes kar potruditi, najti kakšen nov obrat, zaplet, izpeljavo. Na ravni marsikaterega laika pa se abstrakcija še vedno dojema kot neka strašna nerazumljiva novotarija, četudi je abstraktna umetnost stara več kot sto let. Če ima posameznik tako prepričanje, je to seveda absolutno njegova ali njena pravica, ampak če politiki začnejo odločati, kdo je pravi in nepravi umetnik, je pa problem.

Umetnost ne reproducira le vidnega, ljudi nagovarja drugače. No, razen kičasta ali domačijska umetnost. 

Zanimivo je, da se recimo socialistični realizem, ki ga je zagovarjal Stalin, v resnici ne razlikuje od tistega, kar so od umetnosti želeli nacisti. Povsod nastopajo neki mladi, močni ljudje, vsi nasmejani, na traktorjih, na poljih, herojski, atletski, ustvarjajo podobo idealnega človeka, ki živi, se žrtvuje za državo. Vsem lepo razumljivo. A z jasno agendo. Neke vzporednice, ne sicer v kakovosti, ampak v ideji, smo lahko opazovali lani na proslavi ob dnevu državnosti na Kongresnem trgu.

Marsikateri laik abstrakcijo dojema kot neko strašno nerazumljivo novotarijo, četudi je abstraktna umetnost stara več kot sto let. Če ima posameznik tako prepričanje, je to absolutno njegova ali njena pravica, ampak če politiki začnejo odločati, kdo je pravi in nepravi umetnik, je pa problem.

Kako bi ljudem, ki umetnosti ne spremljajo, razložili pomen svoje slike, na kateri je upodobljena Pujsa Pepa, ki ima v rokah nož? 

Zelo preprosto bi rekel, da gre za portrete. To je ena od slik iz serije Karneval. S to serijo sem se navezoval na sodobno identiteto, na vprašanje, kako danes upodobiti posameznika, kako ujeti tisto, kar ga sestavlja, ne pa toliko, kako je videti. Identificiramo se s filmskimi igralci, karakterji v animiranih filmih, izberemo avatarja, ki nas predstavlja, identificiramo se s produkti, ki jih kupujemo, načini prehranjevanja ... Te, zunanje atribute sem sestavljal, obenem pa bral o »smehovni kulturi« srednjega veka, o kateri je pisal Mihail Bahtin, o karnevalu, kjer sem našel izjemno veliko vzporednic z današnjim časom. Upodobil sem različne karakterje, Pujso Pepo, Mašo (brez medveda), Jako Racmana, vsak od teh ima še neke vzporedne pomene, Žabca Pepeta, recimo, s kijem v rokah, ki je postal simbol, mem skrajne altdesnice. Sočasno pa, to sem imel vseskozi pred očmi, je to serija, ki po mojem izrazito slavi slikarstvo. Tam je cel »karneval« različnih slikarskih postopkov in nekaj ljudi mi je po obisku razstave v Moderni galeriji pošiljalo detajle, kako so jih očarali, vsaka slika je posejana z množico malih abstraktnih asociativnih madežev, v katerih lahko vsakdo išče take boschevske asociacije. No, na Twitterju, kar je seveda zanimivo, saj se te podobe res zelo navezujejo prav na njih, so mi potem očitali marsikaj, a v resnici so bili nekreativni, navadno so trdili, da moje slike niso nič vredne, saj bi jih znal naslikati vsak otrok.

To govori tudi minister za notranje zadeve Aleš Hojs.

Skrajno dolgočasni so, brez imaginacije, lucidnosti.

Pa tudi prav nimajo, seveda ni vsaka čička-čačka, ki jo ustvari štiriletna vnukinja, umetnost, ampak tudi otroci na podlagi umetniškega ustvarjanja izražajo čustva, svoj pogled na svet, njihove risbe imajo simbolni pomen. 

Očitek, da bi to »znal narisati vsak otrok«, ni samo nekaj negativnega. V času čistega, romantičnega modernizma je bila povezava z otroško risbo, torej iskreno, neposredno slikanje, brez zadržkov, racia, cilj umetnikov.

Zakaj se ukvarjate z ljudmi, kakršen je minister Hojs? On je človek, za katerega je film Izbrisana sramota, ni pa sramota sam izbris. 

Saj z njim se dejansko ne. Ne vem, ali sem mu kaj odgovoril. A veliko razmišljam o tem, kako se odzvati na takšne ali drugačne trole. Jih pustiti, da žalijo in lažejo, ali jim kaj napisati, ne da bi jih kdo popravil, ali pisati komentarje in jim s tem večati domet. Iskreno tudi mislim, da to niso tako postranske reči. Vsake toliko se res zasitim in malo odklopim.

Razumem vas, leta sem spremljal poročanje portala Nova24TV, a ne morem več. Nisem več niti razburjen, niti žalosten, niti anemičen, niti zanimivi niso. Vse skupaj je zunaj mojega razumevanja stvarnosti. 

Res je, a vsa ta družbena omrežja, vsa propaganda, vsa sistemska proizvodnja laži ima politično moč. Donaldu Trumpu so na koncu k zmagi pripomogla trolovska gibanja. Seveda jih obsojam, vse skupaj se vrti v napačno smer, a kultura memov je na primer vseeno neka nova forma, ki me zelo zanima, satirična, vizualna. Mnogokrat zelo zelo napačna, a fascinantna. Naša (skrajna) desnica jim v kreativnosti ne parira.

O parazitiranju umetnikov pišejo ljudje, ki že več kot trideset let prejemajo dobro plačo iz državnega proračuna. Kar dobimo umetniki, kar naj bi nam bilo podarjeno, so najnižji socialni prispevki za socialno varnost.

Pa se vam ne zdi, da krmite trole? To, da so med njimi politiki in vladni funkcionarji, ni tako bistveno. 

Razumem vašo skepso, a tukaj so, obstajajo, ne moremo jih zanikati. Premier Janez Janša je v zadnjih sedmih dneh retvital kar 12 prispevkov o tem, kaj vse je z mano narobe. Obenem me blokira. Bolj ko ne vse, kar je retvital, so laži, ampak ne on ne pisci se za to ne zmenijo. Morda pa je to dobro, to, kar počnem, je očitno tako pomembno, da je vznemirilo najvišje vrhove oblasti.

Kar je res nadrealistično, ne vem pa, ali je res dobro. 

Imate prav. Dejansko bi bilo precej bolje, da bi se vrh politike toliko ukvarjal z umetnostjo, a na način, da bi jih videl na razstavah, da bi umetnosti odpirali vrata, v Bruslju, recimo.

Nekateri menijo, da je takšna angažirana umetnost – natančno to počnete, redno se odzivate na aktualen trenutek – nekaj nevrednega, nekaj, kar ne bo preživelo, nekaj, kar bo pozabljeno. Ali ni tako, da bi se morala prava umetnost dvigniti nad kloako teh neumnosti, sicer tudi sama postane enaka? 

Zelo se strinjam s tezo, da je umetnost, ki se odziva samo na neposredne dogodke, ki se torej formulira le kot odgovor na politični zaplet, sploh če to dela na ravni enopomenskega plakata, izjave, slaba umetnost. Sam sem s takšno neposrednostjo nehal. Leta 2006, ko sem delal cikel SpLoščena Slovenija, sem se odzival na zelo konkretne dogodke, naredil sem denimo plakat, na katerem je bila upodobljena naslovnica Dela, na vseh fotografijah pa je nastopal Dimitrij Rupel. Naredil sem tudi svetilnik (Slovenija je bila takrat menda svetilnik Evrope) iz rasističnih in homofobnih besed takratnih politikov. A na eno izmed teh del sem še vedno ponosen: Monokromna slovenska abstrakcija – Urh 2006. Naredil sem štiri rumene kvadrate, podobne fasadi na cerkvi sv. Urha na obrobju Ljubljane. Tam je bila nekoč domobranska mučilnica in ministrstvo za kulturo je leta 2006 izdalo dovoljenje, da se ta cerkvica obnovi, do tedaj je bila fasada spomeniško zaščitena, obnovili pa so jo tako, da so se izbrisali vsi sledovi druge svetovne vojne. Meni se je zdelo umetniško izredno zanimivo, da so z aktom pleskanja fasade prav dobesedno retuširali zgodovino. Zdaj sem to dnevno političnost nekako umaknil iz svojega dela, za to raje uporabim kolumno ali zapis na Facebooku, kar pa ne pomeni, da sama po sebi umetnost ni politična. Poznate zgodbo o Daniilu Harmsu?

No, bežno, bil je ruski avantgardni umetnik iz prve polovice prejšnjega stoletja. 

V svojem času je bil razmeroma neznan, sploh pa zunaj Sovjetske zveze. Na Zahodu so ga odkrili šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. No, ko so prebirali njegove kratke zgodbe, recimo pripovedi o tem, kako sta šla oče in hči nekega dne iz hiše in se nista vrnila, da sta kar izginila, so to potem na Zahodu najprej interpretirali v smislu, da je pisal ostro kritiko stalinizma, kjer so ljudje izginili čez noč, ker so jih pošiljali v gulage. Ampak štos je bil drugje. Harmsu je formo kratke zgodbe uspelo pripeljati v visoko literaturo, a za nevarnega ni veljal zaradi neposredne kritike oblasti, ampak zato, ker je razvijal drugačno umetniško obliko od zapovedane, ker pač ni pisal logičnih herojskih pripovedi o velikem ruskem narodu in komunizmu. Na koncu so ga zaprli v umobolnico. Nanj se vedno spomnim, ko gre za vprašanje političnega v umetnosti.

Ne razumem te sovražnosti, zavračanja umetnikov. Spomnite se Mića Mrkaića in njegove teze o tem, da je dobra umetnost le tista, ki se lahko prodaja na trgu. Spomnite se recimo Janše, ki je pisal, da so nekateri umetniki kreature in paraziti, ki sesajo denar navadnih ljudi. 

Govoril sem s svojim galeristom in je dejal, da se le redkokdo vpraša, koliko denarja povrnem državi z davkom vsakič, ko prodam kakšno svojo sliko. In o parazitiranju umetnikov pišejo ljudje, ki že več kot trideset let prejemajo dobro plačo iz državnega proračuna. Kar dobimo umetniki, kar naj bi nam bilo podarjeno, so najnižji socialni prispevki za socialno varnost. Ta ideja, da prava umetnost preživi le na trgu, je po svoje smešna. Isti ljudje, ki zagovarjajo to mantro, seveda ne morejo razumeti, kako je bila lahko banana, ki jo je na zid galerije s srebrnim selotejpom prilepil Maurizio Cattelan, prodana za več kot sto tisoč evrov. Cattelan živi od trga, zame je dober umetnik, a tudi ta umetnost se jim zdi dekadentna ali kaj podobnega. Verjetno bi jih motile tudi skulpture Jeffa Koonsa, ki je eden izmed najdražjih umetnikov na svetu, ali pa abstraktne slike Nemca Gerharda Richterja, če bi pač že slišali zanj.

Ali lahko živite od slikanja?

Na srečo lahko živim od umetnosti, tudi zato, ker poučujem in delam še druge stvari, ilustriram, pišem. Včasih je več od prodaje, včasih več od česa drugega. Mimogrede, pred leti, takoj po študiju, sem učil na različnih slikarskih tečajih in dobro se spomnim nekega gospoda, ki se je na predavanje vedno pripeljal s precej velikim novim džipom. Pa sva se malo pogovarjala in je potem povedal, da živi od slikarstva. Bil je lovec, ki je v les žgal podobe raznih živali, jelenov, in druge lovske motive in potem to prodajal drugim lovcem. Tudi v Sloveniji se torej da živeti izključno od slikarstva, hehe.

Ta vlada se do umetnosti, če sva iskrena, obnaša tako, kot jo razumejo povprečni ljudje. Ti so ujeti v konformizem, potrošništvo, veliko jih umetnosti niti ne razume, še posebej tiste ne, ki ni neposredna. Ta politika jih v resnici izkorišča, legitimira njihov jezik.

To enačenje vladnega razumevanja umetnosti z »ljudskim« razumevanjem umetnosti je ena od strategij. Natančno tako delajo. In to je po mojem njihova zavestna strategija. Kolega z Dunaja mi je razlagal, da naj bi pri njih vsak malo bolj kakovosten zobozdravnik imel svojo zbirko slik, odvetnik seveda tudi. Pri nas so še v socializmu delovni kolektivi desetletja odkupovali likovna dela, nekatera podjetja imajo še danes odlične zbirke. Da ne bo nesporazuma, nočem trditi, da umetniki zaslužijo neko socialno podporo ali pomoč, ker so že tako ali tako revni, ubogi in težko preživijo. Ne, logika bi morala biti obrnjena. Umetnost bi se morala dojemati kot integralni del družbe in ne le v ekonomskem pomenu, ampak kot nekaj, kar družbi pomaga, kar ji kaže izhode, kar jo neposredno nagovarja.

Takšni ekscesi jim lepo padejo v koncept. Ne bo Bruselj Sloveniji govoril, kaj je prava umetnost. Ne bo ji govoril, kaj je prava demokracija. Ne bo ji govoril, kaj je svoboda medijev.

V resnici ima ta vlada do umetnosti razčiščen odnos, v nasprotju z drugimi vladami, ki niso vedele, kaj početi z njo. Ta vlada goji iluzijo, da si lahko umetnost podredi, in kdor si podredi umetnost, si hitro podredi tudi državo. Zato ste tudi umetniki, vsaj nekateri izmed njih, državni sovražniki. 

Nismo edini, drugi sovražniki ste recimo novinarji. Ni čudno, da si SDS vedno zaželi voditi kulturno ministrstvo, če ga ravno ne ukine. Oni imajo načrt, oni vedo, kaj delajo. Iskreno rečeno jih bolj zanimajo mediji kot umetnost, a če situacijo navežemo na odpovedano razstavo v Bruslju: lahko bi pustili, da stvari nemoteno tečejo, pojavilo bi se kakšno poročilo, morda še kakšna reportaža na kulturnih straneh. In to bi bilo vse. Ampak ne, oni so gotovo vedeli, kaj bo povzročila odpoved razstave, in so se, vsaj v očeh svojih volivcev, prikazali kot pravi. Po eni strani so pokazali, da o tej »sodobni umetnosti« razmišljajo podobno kot oni, po drugi strani pa so se izpostavili kot suverenisti, borci za Slovenijo, češ, ne bodo neki birokrati v Bruslju določali, kaj sme in kaj ne sme biti na razstavi slovenskih umetnikov. Ne trdim, da načrtujejo vsak konflikt posebej, a takšni ekscesi jim lepo padejo v koncept. Ne bo Bruselj Sloveniji govoril, kaj je prava umetnost. Ne bo ji govoril, kaj je prava demokracija. Ne bo ji govoril, kaj je svoboda medijev. Ne bo ji govoril, kaj je pravna država in podobno. In zelo kmalu bo stranka SDS začela sklepati jasna zavezništva z Orbánom, Salvinijem in drugimi skrajnimi strankami.

Bi denimo upodobili Janšo, kot je Philip Guston Nixona? 

Sem velik fen Philipa Gustona. In ja, njemu je šel ameriški predsednik Richard Nixon blazno na živce in ga je v nekem obdobju obsesivno risal, nastala je zanimiva serija del, ki so bila v celoti objavljena šele po njegovi smrti. Podobno je delal Picasso z generalom Francom. Ampak, kot rečeno, za take neposrednosti sam raje uporabim besedo, kolumno, tvit.

Če nočete risati Janše, bi vsaj oblikovali manšetne gumbe s karantanskim panterjem? 

Na manšetnih gumbih bi raje upodobil kakšno drugo, bolj ljubko muco.