Zakaj si Janez Janša želi nasilja?

Predsednik vlade Janez Janša rad vsake toliko časa napiše kakšen odmevnejši programski dokument. Z njim preseneti javnost, pogosto jo ogorči, predvsem pa zbudi svoje sledilce, ki potem zapisane ideje ponavljajo v nedogled. Zadnji tak dokument je osnutek kongresne resolucije stranke SDS z naslovom »Za obrambo ustavnih temeljev slovenske države«, ki naj bi jo obravnavali naslednji mesec na svojem kongresu. V njej avtor poziva k prepovedi Levice in svari pred »obnovitvijo državljanske vojne«. Kot simptom prihajajoče državljanske vojne resolucija opozori na protestnike: »Nedavni ’naci-požig’ poslanskih stolov pred parlamentom napoveduje usodno zaostrovanje razmer, kar lahko vodi v obnovitev državljanske vojne!« Tako piše v dokumentu.

V odzivu na osnutek resolucije so opozicijske stranke večinoma poudarile, da Janša preusmerja pozornost od napak, ki jih je naredil. »Dlje ko brede, radikalnejše so njegove poteze in zadnja v vrsti je, da straši z državljansko vojno,« je recimo dejal koordinator Levice Luka Mesec. Marjan Šarec, LMŠ: »SDS in njen predsednik ugotavljata, da so vse možno zavozili, zdaj pa se zatekajo v znan scenarij, torej ideologijo.« Tanja Fajon pa poudarja, da poskuša Janša »v tem tekstu legitimirati represijo«.

A ko poskušamo ta zadnji dokument SDS o državljanski vojni primerjati s podobnimi programskimi dokumenti, katerih avtor je Janez Janša, lahko opazimo skoraj 30-letno ponavljanje enih in istih, sicer precej zastarelih ali okostenelih idej. So pa zapakirane v nove fraze.

Za začetek se recimo spomnimo njegovega prvega programsko-ideološkega teksta iz leta 1993, prvi tak dokument, s katerim je Janša »presenetil« javnost. V besedilu z naslovom »Interpretacija volitev decembra 1992«, po velikem porazu njegove tedanje stranke, je namreč tako kot vedno kasneje našel krivca, da se njegova politika ni izšla zmagovito. In za krivca za vse zlo je označil – Neslovence. Trdil je, da so tedanjo Združeno listo (današnjo SD) volili »novi državljani« in »državljani srbskega porekla«, s čimer je seveda poskušal reči, da so bile zato volitve nelegitimne. A to pismo je Janša napisal v prav določenem trenutku. V javnost in parlament so namreč tedaj začele prihajati zahteve po preiskavi prodaje orožja, ki je potekala pod pokroviteljstvom njegovega obrambnega ministrstva. Janša položaja ni zapustil zlahka. Poskušal je ustvariti konflikt. Sledile so znane stvari: poseganje vojaških in paravojaških služb v civilno sfero, Depala vas, nato pa njegova odstavitev z mesta ministra in na koncu oblikovanje teorij o »udbomafiji«, ki naj bi stala za vsem skupaj.

Rdeča nit Janševih levičarsko-komunističnih tez, s katerimi svoji volilni bazi vsake toliko časa razloži, kako deluje svet, je nenehno prikrito rasistična.

Ta vzorec je potem Janša še večkrat ponovil. Ko je SDS leta 2008 izgubila na volitvah, je na naslednjem kongresu leta 2009 zahteval kar drugo republiko, saj da so »slabe ustaline preteklosti« preživele, da »razgradnja monopolov« ni uspela, da »propagandni stroj« levice še naprej melje, da je levica zmagala »s pomočjo laži in prevare«. In ko je izgubil na volitvah leta 2011, se je na spletni strani SDS pojavila spet očitno Janševa interpretacija, ki jo je sicer podpisal anonimni »Tomaž Majer« in v kateri je avtor spet trdil, da so Zoranu Jankoviću pri zmagi odločilno pomagali Neslovenci, bivši oficirji JLA iz skrivnih štabov in »trenirkarji«. Če bi želeli vse te ponavljajoče se Janševe izbruhe zapisati v kratko formulo, bi jo zapisali kot: Neslovenci = Levica.

Dovolimo si še en krajši skok v preteklost. Seveda je precej teorij o tem, zakaj se je Slovenija pred 30 leti osamosvojila. Naj omenimo dve glavni, nezdružljivi zgodbi, ki sta od tedaj v nenehnem konfliktu. Liberalna razlaga je – in recimo, da bi na Mladini radi verjeli, da je ta najpomembnejša, glavna –, da smo se v Sloveniji osamosvojili zaradi težnje po spoštovanju višjih standardov človekovih pravic, zaradi prezira do nacionalističnih izpadov v drugih republikah nekdanje Jugoslavije in seveda želje po demokraciji. Bivši novinar Mladine Ervin Hladnik Milharčič je poleti leta 1993, v času torej, ko je Janša pisal o Neslovencih, napisal ognjevit članek, njegova glavna teza je bila, da je država inteligenčni test, na katerem so Slovenci padli. A v njem je napisal tudi naslednje:

»Tisti Krkovičev specialni bataljon, ki ga kaže okoli kot znak vsestranske evropskosti slovenske vojske, je razpoznavni znak balkanizma. Na Balkanu ima vsaka vas svoj specialni bataljon, le regularne vojske, ki bi držala gobec o civilnih rečeh, ne znajo proizvesti.« In potem je nadaljeval: »Države, ki si je konec junija omislila dan državnosti, ni naredilo teh nekaj trpečih Ljubljančanov (osamosvojiteljev, op. a.). Prav nasprotno. Vsa osemdeseta leta je veselo nastajala na jazz festivalih, pankovskih koncertih, pri mojstrih mešanja zvoka, ponoči v tiskarnah, pri sestavljalcih glasbenih oprem lokalnih radijskih postaj in neskončno zapleteni mreži družbenih vezi, ki so se tkale od Kopra do Gornje Radgone. Metlika, Idrija in klet četrtega bloka Študentskega naselja v Ljubljani so bili njeni najmočnejši centri.«

Kot opombo k tej utemeljitvi lahko damo še ustanovitev Odbora za varstvo človekovih pravic, pa seveda mirovniško gibanje, pa najrazličnejše boje za enakopravnost spolov, vse do gibanja LGBT. In referendumi in kampanje proti družinskemu zakoniku ali oploditvi samskih žensk kasneje so bili za liberalni del slovenske javnosti šokantni prav zato, ker so pokazali na prelom med osamosvojitvenim obdobjem visoke tolerance in medsebojnega spoštovanja ter očitnim nižanjem standardov po tem. »Ob osamosvojitvi, v družbenopolitičnem zboru, katerega članica sem bila, se recimo ne bi moglo zgoditi, da bi na seji kdo rekel, da so homoseksualci pedofili, kot se je zgodilo ob obravnavi družinskega zakonika …« je kasneje recimo dejala Metka Mencin Čeplak, pripadnica liberalnega osamosvojiteljskega tabora.

Ob teh liberalnih težnjah pa je ves čas namreč obstajal še neki drugi osamosvojitveni motiv, ki je sčasoma dobival vse večji zagon. Recimo mu nacionalistični tabor, tabor osamosvojiteljev, ki mu pripada tudi Janša. V tem taboru so akterji zagovarjali in zagovarjajo trditve, kot so: da smo z osamosvojitvijo dobili državo Slovencev, da je Slovenija država Slovencev, v tem ideološkem taboru lahko posledično zasledimo tudi vso propagando proti beguncem, Muslimanom, sprva Srbom, potem Romom, nato trenirkarjem, vmes pa še malce proti Hrvatom in v zadnjem mesecu tudi proti Palestincem. Če je ta razlaga smisla osamosvojitve in državnosti pravilna, potem je umestno vprašanje filozofa Rastka Močnika, ki je pred dvajsetimi leti takole zapisal: »Smo z osamosvojitvijo res napravili civilizacijski korak naprej, če smo ideologijo bratstva in enotnosti zamenjali za ideologijo krvi?«

Janševo omenjanje državljanske vojne je bolj znak, da sam s stranko SDS izgublja nadzor; ni več močan, ampak je šibak, a ker je šibak, je tudi lahko nasilen in nevaren ter razdiralen.

Generična beseda za politiko Janeza Janše je sicer janšizem, generična beseda za janšizem pa ni nič drugega kot nacionalizem, ki se je v teh krajih razvijal še pred Zmagom Jelinčičem in tudi pred Janezom Janšo, z izbrisom Neslovencev recimo. A nacionalizem se ob izčrpanju vseh mogočih zunanjih in notranjih sovražnikov prej ali slej obrne proti lastni naciji. In tukaj smo zdaj pri omenjanju državljanske vojne. Pred desetimi leti je bilo strah Rome, pred dvajsetimi so diskriminacijo in strah čutili pripadniki drugih jugoslovanskih narodov, ki živijo v Sloveniji, predvsem Srbi, danes pa ta strah čutijo kleni Slovenci. Omenimo vsaj dva primera, kako ta nacionalizem žre lasten narod. To bi lahko recimo tudi bila dokaza, da nacionalistična politika svojim državljanom nikoli ne zagotavlja sreče ali veselja nad življenjem.

Prvi primer je iz vojske. Eden izmed vojakov nam je pisal v uredništvo: »Zaposlen sem v slovenski vojski in sem večkrat na Facebooku kritiziral ravnanja vlade. Nikoli nič žaljivo ali karkoli takega, vedno na kulturnem nivoju, za razliko od predstavnikov vlade in parlamenta. Kljub temu sem bil poklican na razgovor k nadrejenemu, ki me je opozoril, da se ne smem politično opredeljevati in bi zaradi tega lahko tudi izgubil službo. Dobronamerno mi je svetoval, naj preneham, ker me lahko vržejo iz službe.« Dodal je še, da imajo vojaki večjo skupino na Facebooku: »Tam smo sami vojaki. Število objavljenih objav je v zadnjem obdobju padlo za 98 odstotkov. Tudi všečkov si več folk ne upa več stisnit pod kako objavo, kjer se je kaj kritiziralo.«

Drugi primer je iz šolstva: Sindikat vzgoje in izobraževanja (SVIZ) je v tem mesecu med zaposlenimi zbiral podpise pod poziv k odstopu ministrice za izobraževanje. Pri tem naj bi se razkrilo tudi, »da prevladujoče splošno stanje nezaupanja, strahu in apatičnosti, ki trenutno obstaja v širši družbi, ni ostalo zunaj vrtcev in šol«. Opozarjajo, da številni zaposleni poziva niso želeli podpisati »iz bojazni pred morebitnimi negativnimi posledicami v luči zaničevalnega, represivnega in kaznovalnega delovanja aktualne vlade«. Na sedež sindikata, razlaga Branimir Štrukelj, so recimo dobili veliko vprašanj o tem, kam bodo njihovi podpisi šli. »To je pravi strah, strah zaradi ogrožene osebne varnosti, ki ga v sindikatu nikoli prej nismo zaznali,« pravi.

Slovenski nacionalizem se počasi, ob izčrpanju vseh mogočih zunanjih in notranjih sovražnikov, počasi obrača proti lastni naciji.

Da teh strahov ne bi smeli vzeti zlahka, pa kažejo prav dogodki na petkovih protestih. Na njih se žal vse bolj kaže želja oblasti po nasilni konfrontaciji. SDS gredo v nos ti dobrovoljni in miroljubni protesti, ki jih ves čas poskušajo prikazati kot nasilne; petkovi protestniki so se doslej, kolikor je mogoče, spretno izogibali provokacijam, a je Janša vsako njihovo najmanjšo napako, kot je požig poslanskih stolov ali vzkliki k smrti janšizmu, izkoristil za njihovo demonizacijo.

Kako napete so dejansko razmere in kako velika je želja po konfrontaciji s protestniki, pričajo zadnji petkovi protesti, kjer si je očitno policija dala malce duška ravno zato, ker v središču dogajanja niso bili Slovenci, ampak Palestinci. Zaradi zadnjih spopadov med Izraelci in Palestinci so Palestinci protestirali v mnogih državah Evrope, pri nas pa je policija proteste Palestincev poskušala zatreti.

»Ves večer je bil poln incidentov in policijskih provokacij,« razlaga Mladinin kolumnist Miha Blažič - N’toko dogodke na ljubljanskih ulicah minuli petek. »S člani gibanja za pravice Palestincev smo nameravali ob 18.30 pred parlamentom organizirati tiskovno konferenco, kjer bi brali izjave. A se je že začelo tako, da so nas policisti zaustavili, zasegli nekaj zastav in nas popisali, še preden smo krenili proti trgu,« pravi Blažič. Na Dalmatinovi je potem kakšnih 60 policistov obkolilo pripadnike iniciative in jih zadrževalo kakšne pol ure. Na Trgu republike je prišlo do še enega poskusa prekinitve protestov. Iz pričevanj protestnikov in videoposnetkov je vidno, kako je med protestnike, ki so se zadrževali sredi trga, plesali ob palestinski glasbi in brali izjave, vkorakal kordon več deset policistov. Ti so prijeli in iz množice s silo odvlekli enega od mlajših Palestincev. Množica se je nato premaknila in sledila aretiranemu do policijskega avtomobila.

Ko se je Trg republike po protestu spet začel prazniti, ko tam ni bilo več veliko ljudi, so policisti nadaljevali aretacije. »Slišal sem neko kričanje in videl, kako policija poskuša iz množice izpuliti neko dekle. Punco so vlekli, ostala množica se je zbrala okoli nje in jo držala. Vse skupaj je bilo precej nasilno,« razlaga Blažič. Sam in še nekateri so želeli prerivanje zaustaviti. N’toka so zato policisti prijeli in ga aretirali, tako kot tudi pesnika Dejana Kobana, ki se je s hrbtom obrnil proti policijskim ščitom in, kot pravi, skušal dekle zaščititi. Več ljudi, tudi starejših, je ob tem padlo po stopnicah in se poškodovalo.

Pred desetimi leti je bilo strah Rome, pred dvajsetimi pripadnike drugih jugoslovanskih narodov v Sloveniji, ta strah pa danes čutijo kleni Slovenci.

Varstvoslovci so do ravnanja slovenske policije že dlje časa kritični. »Policisti morajo upoštevati načelo sorazmernosti, kar pomeni, da smejo uporabiti najmilejše sredstvo za vzpostavitev zakonitosti. Petkov shod je bil sicer neprijavljen, kar je kršitev zakona. Ampak ali je tak protest res tako velik greh? Ali ni slovenski Trg republike že naš nekakšen Hyde Park? Ko je vlada na drugi strani izobesila izraelsko zastavo, je s tem tudi prekršila zakonodajo,« nam je v pogovoru povedal Branko Lobnikar. Sam zato pravi, da ravnanj policije ne razume več najbolje. Pričakoval bi, da policija upošteva recimo stiske ljudi po letu in pol koronaukrepov, ne pa, da s svojimi akcijami še priliva olja na ogenj. Konec koncev vsaka uporaba prekomerne sile zmanjša pripravljenost sodelovanja državljanov s policijo in s tem njeno učinkovitost, ugotavlja. Ravnanje policije je z vidika stroke nerazumljivo in nelogično že dlje časa. A da so se policisti prejšnji teden na petkovih protestih odločili uporabiti prisilna sredstva proti članom gibanja za pravice Palestincev in predvsem protestnikom temnejše polti, recimo arabskega videza, je bila dejansko odločitev stranke SDS, v kateri se je vodstvo, s premierom Janezom Janšo vred, pred tem jasno opredelilo do tega vprašanja.

Policiste v središču Ljubljane v času protestov usmerja komandir policijske postaje Ljubljana Center Ludvik Gomboc. A Gomboc je predvsem izvrševalec ukazov in mora upoštevati usmeritve direktorja ljubljanske policijske uprave Boštjana Glaviča. A tudi Glavič je manj pomemben akter, ki je na tem položaju šele nekaj mesecev. Veliko pomembnejši je bivši direktor ljubljanske policijske uprave Stanislav Vrečar, ki je marca napredoval s položaja direktorja ljubljanske policijske uprave na položaj namestnika generalnega direktorja policije. V času, ko so se policisti lani večkrat spravili na protestnike, recimo na tiste, ki so na Trgu republike brali ustavo, so ukazi prihajali prav od Vrečarja. Ta se je očitno s tem dobro zapisal pri nadrejenih ter napredoval. A za ravnanje policistov je poleg Vrečarja odgovoren Anton Olaj, generalni direktor policije, ki ob vsakokratnih protestih odloča o tem, katere enote bodo sodelovale, torej ali bodo policisti strašili le z »robocopi« ali tudi s policijskimi psi. Olaj pa je seveda tesen zaupnik ministra Aleša Hojsa, njegov bivši državni sekretar.

Odgovor na vprašanje, ali je Janševo omenjanje državljanske vojne le nekakšna blodnja, le populistični udar, s katerim preusmerja pozornost in ga ne bi smeli jemati zares, je negativen. Nacionalizem ima omejen domet, ker sovražnikov prej ali slej zmanjka. Drži, da propade, a propade pogosto nasilno. Janševo omenjanje državljanske vojne je bolj znak, da sam s stranko SDS izgublja nadzor; Janša čuti, da je šibak, a ker je šibak, je razdiralen in nepredvidljiv. Dosledni nacionalisti svoje izvajanje vedno izpeljejo v nasilju, zato je omenjanje državljanske vojne treba jemati resno.

POVEZANI ČLANKI:

• Varuh nič ne vidi, nič ne sliši
• Policija je izgubila zaupanje ljudi