Moteči protikorupcijski elementi

Janez Janša je v intervjuju na tretjem programu nacionalne televizije nekaj ostrih besed namenil družbenim in državnim elementom, ki jih ima za moteče. Med temi se je znašla tudi Komisija za preprečevanje korupcije, s katero – tako kot s še nekaterimi drugimi državnimi nadzornimi mehanizmi – je ali pa je bil predsednik vlade v nekem razmerju; leta 2012 je prav objava poročila komisije o premoženjskem stanju predsednikov parlamentarnih strank odnesla njegovo drugo vlado.

Komisija se je odzvala na njegove izjave in med drugim zapisala: »Ne držijo navedbe predsednika vlade, da je komisija paradržavni organ, ki ga ni nikjer drugje na svetu. Komisija je zelo pomemben samostojen in neodvisen državni organ. Konvencija ZN proti korupciji (UNCAC) določa, da mora vsaka država pogodbenica v skladu s temeljnimi načeli svoje pravne ureditve zagotoviti obstoj neodvisnega organa, ki preprečuje korupcijo. Tudi številne države članice EU imajo podobne neodvisne institucije za preprečevanje korupcije in krepitev integritete, ki so bile ustanovljene celo kasneje kot slovenska komisija (na primer italijanska ANAC, francoska HATVP). Tudi OECD v svojih ocenah zaznava pomembno vlogo komisije pri preprečevanju korupcije ter usposabljanju in ozaveščanju javnih institucij v Sloveniji.«

Res je. Komisija za preprečevanje korupcije je bila ustanovljena na podlagi zunanjega, mednarodnega pritiska EU in Sveta Evrope za potrebe boja s korupcijo, ki je (tudi) v Sloveniji zelo razširjena in povezana z visokimi javnimi funkcionarji, politiki in političnimi strankami. Brez podkupljivih javnih funkcionarjev korupcija na najvišji ravni ni mogoča. Prav zato – da bi lahko opravljala delo – komisija uživa (do neke stopnje) položaj sui generis in je neodvisna od menjave oblasti. Po domače povedano, vlada ne more preprosto zamenjati vodstva komisije.

Prav zato je pritisk predsednika vlade na takšne državne organe večji. Podobno se dogaja z Nacionalnim preiskovalnim uradom (NPU). Tudi ta je bil ustanovljen, da bi bil del kriminalistov vsaj toliko neodvisen od vsakokratnega politično nastavljenega vrha policije, da bi lahko kontinuirano preiskoval korupcijo in zlorabe položaja v politiki in gospodarstvu, ne da bi ga policijski šefi lahko klicali na zagovor.

Toda tudi NPU je že dlje pod pritiskom vlade, saj tudi tam zaposleni preiskujejo koruptivna kazniva dejanja, ki naj bi jih storil predsednik vlade in njemu bližnji. Najprej je vlada zato nezakonito zamenjala vodjo urada in tja nastavila svoje ljudi, potem pa začela pripravljati načrt za razpustitev NPU. K temu sodi prerazporeditev kriminalistov (ki zdaj delujejo samostojno) nazaj na posamezne kriminalistične uprave (kjer bodo manj samostojni), potem pa ukinitev izpraznjenega urada. S tem se vlada ne bi znebila le ene težave, pač pa dveh. Razpustitev NPU bi otežila delo specializiranega tožilstva, organa, ki je bil ustanovljen, da bi ob pomoči NPU učinkoviteje preganjal najhujše oblike kriminala, med katere sodi tudi korupcija.