»Mladih ne zanimajo partizani in domobranci. Skrbi jih za službe in stanovanja.«

Kolikokrat se vam je zgodilo, da ste se po tihem, nemara pa kar na glas zgražali ob pogledu na dekleta, ki so na ulici snemala selfije za Instagram? Kolikokrat ste slišali, da so milenijci brezbrižni in brezskrbni, sebični, cinični in leni? Kolikokrat ste se zbali za prihodnost, ki jo bodo krojili za našo državo? Toda kot dokazuje raziskava Mladina 2020, najnovejša v seriji poglobljenih raziskav, ki so jo po desetih letih pod vodstvom sociologa Mirana Lavriča in politologa Tomaža Deželana izvedli raziskovalci univerz v Mariboru in Ljubljani, so tovrstni predsodki krivični, zgražanje pa neutemeljeno. Mladi med 15. in 29. letom so prav tako zvedavi, ustvarjalni in polni življenja, kot so bili njihovi predhodniki in predhodnice. S pomembno razliko – kot opozarja sociolog Rudi Klanjšek, ki je v sklopu raziskave posebej preučeval njihovo duševno stanje, jih krivični ekonomski sistem, izkoriščevalski trg dela in naraščajoča nestrpnost pehajo v vedno večje stiske. Klanjšek, ki ima ob doktoratu iz sociologije tudi diplomo iz ekonomije, že več let sodeluje pri raziskavah o položaju mladih v Sloveniji.

V nekem drugem, menda svinčenem času se je pelo »Lepo je v naši domovini biti mlad«. Si tudi današnji mladostniki lahko zapojejo to pesem?

V mnogih pogledih je tudi leta 2021 gotovo lepo biti mlad, na primer glede dostopa do informacij, možnosti potovanj – če pustimo sedanje izredno stanje ob strani –, priložnosti za kreativno izražanje, možnosti za študij. Tudi življenjski standard je danes višji, več je izbire. Se pa je na drugi strani okrepila psihološka cena teh ugodnosti. Podatki kažejo, da se mladi vse težje orientirajo v hiperinformatizirani družbi in prilagajo zahtevam vse bolj storilnostno naravnanega okolja. Posledice so več stresa, več strahu glede prihodnosti, ki ga poganjajo negotove razmere na trgu dela, stanovanjska problematika, pa skrb glede usposobljenosti za tekmovanje v brutalno konkurenčnem okolju. Posebej skrb zbujajoč je podatek, da je med tistimi, ki so priznali, da imajo duševne težave, okoli 15 odstotkov takih, ki so se zato zatekli v droge ali alkohol.

Že pred tremi leti je raziskava NIJZ o duševnem zdravju mladih razkrila povečanje samopoškodovanja, samomorilnih nagnjenj in motenj hranjenja – je to cena te na videz neomejene svobode, ki jo uživajo današnji mladostniki?

Gotovo. Mladi so izpostavljeni praktično neobvladljivi količini idealiziranih podob in izbir, neobvladljivi količini nasprotujočih si pogledov na realnost. Če jih prvo navdaja s stisko zaradi nedoseganja ideala na primer lepote, uspeha, jim drugo fragmentira njihov »jaz«, to pa vodi v zmedenost, v anksioznost, v probleme, ko gre za iskanje odgovorov na temeljna eksistencialna vprašanja – kaj je res, kdo in kaj sem, kje je moje mesto in tako dalje. O tem, kako je modernost lahko odtujevalna, kako lahko vodi do intersubjektivnih kriz smisla, je v sociološki in drugi literaturi napisanega že precej.

Koliko imajo torej opisane stiske mladostnikov vzroke v posameznikovi psihi, koliko pa gre za odziv na neko novo družbeno realnost? 

Občutenje sveta in realnost tega sveta sta neločljivo povezani kategoriji. Psihološka slika mladih je odraz realnosti, v kateri mladi bivajo. In ta v nekaterih razsežnostih gotovo ne ponuja razlogov za pretirani optimizem. Zato dejstva, da ima vse več mladostnikov težave z duševnim zdravjem, ne gre enostavno pometati pod preprogo, ga preprosto označevati s sindromom pretirane občutljivosti. Tudi če se včasih zdi, da je to tako. Brezposelnost mladih se je na primer v letih pred korono vztrajno nižala, toda zaskrbljenost mladih glede kariere in zaposlitve se je v povprečju kljub temu povečala. Kar se zdi paradoksalno, a ni, ko pogledamo oblike teh zaposlitev. Veliko mladih je vpetih v prekarnost, ki je močan dejavnik tesnobnosti.

Torej je tesnoba, s katero mladi v sedanjih okoliščinah zrejo v prihodnost, večinoma upravičena? 

Da. Kot rečeno – četudi sta svet in znotraj njega Slovenija v povprečju bistveno na boljšem, vsaj ko gre za materialno blaginjo, ima napredek, kot ga razumemo danes, mnoge senčne plati. Ki jih mladi čutijo in se jih zavedajo. Poleg epidemije stresa, anksioznosti in osamljenosti so tu še vse večja razslojenost, okoljsko opustošenje, politična polarizacija, izzivi na trgu dela s prekarizacijo in avtomatizacijo ter seveda lovljenje nedosegljivih idealov.

Mladi so izpostavljeni praktično neobvladljivi količini idealiziranih podob in izbir, neobvladljivi količini nasprotujočih si pogledov na realnost.

Pri čemer gre za okvire zastarele neoliberalne miselnosti, ki ljudem v otroštvu in v najstniških letih laže, da lahko postanejo vse, kar si zamislijo, in da lahko uresničijo svoje najbolj divje sanje – ob vstopu v odraslost pa jih grobo postavi pred dejstvo, da sistem zanimata le njihova produktivnost in dodana vrednost na trgu dela ... 

Če bi storil korak nazaj, bi rekel, da se stiske sedanjih mladostnikov, pa tudi večjega dela preostale populacije, večinoma napajajo iz vira, ki je v samem središču projekta modernosti. Gre za prepričanje, da je imeti več enako kot razvoj, da je posedovati enako kot biti in da je prek podrejanja narave, rabe tehnologije in neskončne rasti mogoče ustvariti nekakšen raj na zemlji. In da so za to dopustna vsa sredstva, opravičljivi vsi stroški. Tudi tisti, ki nastajajo, ko se zaradi glorifikacije individualizma, tekmovalnosti in tehnologije raztapljajo in fragmentirajo institucije. Ki vedno delujejo kot okvir smisla in stabilnosti. Legitimacija teh procesov, češ da gre za proces dokončne osvoboditve človeka, da gre za napredek, ti kot nekomu, ki stoji sam sredi množice, ki zre v opustošeno okolje in ki pravzaprav ne ve, kdo in kaj je, ne pomaga kaj dosti. Še posebej, če si sredi obilja brez strehe nad glavo. Duševne stiske torej ne izvirajo le iz socialnih in ekonomskih težav. Izvirajo iz temeljne usmeritve sedanjega modela razvoja, ki posamezniku po eni strani prepušča, da sam najde svojo smer, oziroma ga prepričuje, da je lahko karkoli, po drugi strani pa ga vse bolj uniformira oziroma reducira v odtujeni objekt potrošnje in dela.

In na kakšne načine se mladostniki spoprijemajo z negotovostjo – prevladujoči predsodki so, da bežijo v virtualne svetove spleta, družbenih omrežij, pornografije in videoiger in da se pospešeno odklapljajo od realnega sveta, ki ga ne morejo razumeti in zaobvladati?

V grobem opažamo tri različne vrste odzivov. Enim je res bolj ali manj vseeno. So razmeroma nizko družbeno angažirani, politično neaktivni, konformni, pri njih dominira umik, ukvarjanje s samim seboj. Drugi v sedanjem stanju fluidnosti prepoznavajo možnost, kakor da je možno vse, tudi drugačen svet, za katerega se je treba boriti. Tudi tako, da se terja še več svobode, da se želijo premikati meje, na primer na področju spolnih vlog in identitet, družinske politike, okolja, migracij. Potem pa so tu še tretji, ki bežijo nazaj v tradicijo, v novi konservativizem, znotraj katerega iščejo izgubljen občutek varnosti, stabilnosti, pripadnosti. Tako je lažje razumeti radikalizacijo, ki jo opažamo pri delu mladih, in njihovo podporo populističnim voditeljem. Slednji namreč črpajo politično podporo prav iz frustracij in strahov, ki nastajajo v žariščih modernosti. Skepsa do demokracije, klici po redu in stabilnosti, slavljenje namišljene tradicije, nacionalizem, zavračanje drugosti in drugačnosti, tudi liberalizma, so tako vse manifestacije enega in istega odziva, enega in istega občutka.

Kakšna je v teh procesih vloga družbenih omrežij kot orodij za gradnjo identitete, četudi virtualne? 

Ta omrežja so ključni katalizatorji polarizacije, saj posamezniku po algoritmih prilagajo informacijski tok, ga zapirajo v mnenjske mehurčke in minimizirajo stike z drugačnimi pogledi. V preteklosti so bili skrajni pogledi večinoma zadušeni, ker so njihovi nosilci težko našli enako misleče. Danes pa je mogoče brez vsakršne težave poiskati nekoga, ki bo pritrdil tvojim tezam, tvojim pogledom na svet. V tem pogledu dejstvo, da mladi vse več časa preživijo pred zasloni, ni ravno spodbudno. Dodaten problem je tudi nižanje politične kulture, spuščanje politike na raven gostilniških debat. To namreč legitimira poglede in načine izražanja, ki so bili nekdaj praktično nedopustni. Tudi zaradi uredniškega nadzora – ki pa ga na spletu praktično ni.

Kaj pa mladostniki, kako se oni odzivajo na povečanje sovražnega govora v družbi? 

Očitno je, da jih ti pojavi zelo skrbijo. V naši raziskavi je okoli 70 odstotkov vprašanih ocenilo, da je sovražni govor težava, kar 80 odstotkov pa jih je poročalo, da ga na spletu zasledijo večkrat na mesec. V glavnem so torej mladostniki do tovrstnih pojavov zelo kritični in jih prepoznavajo kot pomembno družbeno težavo.

Zdi se, da ta občutljivost za širše okolje in odzivi, o katerih pripovedujete, razložijo naraščajoči občutek za politično udejstvovanje, ki ga nakazuje večja udeležba mladih na protestih proti avtoritarnim politikam, na drugi strani pa krepitev podmladkov skrajno desnih strank in ksenofobnih gibanj, kot je Generacija identitete. 

Tako je, naša raziskava potrjuje prej nakazano politično polarizacijo, prej zarisane odzive. Kaže tudi, da se mladi začenjajo vse bolj zanimati za politiko in da se jih je vse več pripravljenih tovrstno angažirati. V tem smislu bi lahko sklepali, da jih vse več razume, da je politika kot proces odločanja vedno posledica boja med interesnimi skupinami in da ne morejo pričakovati, da bo politika obravnavala njihove težave, če se bodo še naprej sami izločali iz tega boja.

Duševne stiske ne izvirajo le iz socialnih in ekonomskih težav. Izvirajo iz temeljne usmeritve sedanjega modela razvoja, ki posameznika prepričuje, da je lahko karkoli, po drugi strani pa ga vse bolj reducira v odtujeni objekt potrošnje in dela.

Katera smer pa prevladuje v tem angažmaju – leva ali desna? 

Težko je reči. Kaže se krepitev obeh, leve in desne politične usmeritve, ki sta po deležu približno izenačeni, vsaka zajema približno četrtino, tretjina jih sebe uvršča na sredino, 20 odstotkov je neopredeljenih. Bi pa rekel, da je v poplavi tem in ob vsesplošnem drobljenju konceptov vse manj prostora za klasične delitve in mnogi mladostniki se pri nekaterih vprašanjih uvrščajo na levi pol, pri drugih pa na desnega. Nekateri so na primer nenaklonjeni beguncem in migracijam, obenem pa so naklonjeni egalitarizmu, davčni progresiji, zelenim politikam. Tako da v bistvu že presegajo okvire sedaj uveljavljene politične ponudbe. Pri čemer so, kot rečeno, v svojih stališčih vedno bolj radikalni. Okoli petina anketiranih se strinja oziroma deloma strinja s trditvijo, da je za obvarovanje vrednot ter osebnih in verskih prepričanj dopustno tudi nasilje. Deset odstotkov jih je navedlo, da so se na neki točki pridružili eni od skrajnih skupin.

Koliko pa mladostnike zanimajo ideološke teme iz polpretekle zgodovine, rdeča zvezda proti kljukastemu križu, partizani proti domobrancem ... Jih je mogoče mobilizirati s temi vsebinami in simboli? 

Tega sicer nismo neposredno merili, moje mnenje pa je, da jih te teme praviloma ne zanimajo. Kot kažejo naše raziskave, se mladi ukvarjajo s povsem konkretnimi primarnimi orientacijami, kot so stanovanje, stabilna služba, čisto okolje in dostop do pitne vode, načrtovanje družine ... Vsebine, s katerimi skuša politika umetno deliti in vladati, so po mojem mnenju neučinkovite za množično mobilizacijo mlajših volivcev in volivk. Pravzaprav je vztrajanje etabliranih strank pri teh vprašanjih najbrž bistvena ovira za vključevanje mladih v politične procese.

Zakaj pa politiki to počnejo? So tako kratkovidni in nesposobni ali pa preprosto ne želijo v javni prostor spustiti novih generacij, ki prihajajo po njihove položaje moči in vpliva? 

Najbrž politiki dobro vedo, kaj počnejo in zakaj. Ko je bil Ronald Reagan še guverner Kalifornije, je javno vprašal, zakaj naj bi vlada zvezne države subvencionirala izobraževanje študentov, ki protestirajo proti njej. To je med drugim izvor teženj po privatizaciji šolskega sistema in uvajanju šolnin; znotraj okvira demokracije je to še dopusten način za omejevanje rekrutacije intelektualcev iz nižjih slojev, ki imajo drugačne razredne interese od interesov elit. Eliti je razmišljujoč posameznik vedno trn v peti; zato mlade danes načrtno silijo v obsesivno dopolnjevanje lastnega življenjepisa. Tako lahko politične in kapitalske grupacije lažje uresničujejo svoje interese, saj so vsi tako zaposleni s samimi seboj, da težko opazijo, kaj se dogaja, kdaj so instrument manipuliranja. Pa vendar. Zdi se, da del mladih to prevaro intuitivno zaznava. Stopnja zaupanja v politike je namreč zelo nizka, dve tretjini menita, da politika ne govori njihovih tem, da ne obravnava njihovih problemov.

Na koga se v teh okoliščinah mladostniki najpogosteje obračajo po zavetje in pomoč – so to starši, vrstniki, šola?

V sistemu socializacijskih podpor je na prvem mestu še vedno družina. To velja za finančne in zdravstvene težave, predvsem pa za duševne stiske; tukaj so neformalne podpore – poleg staršev še prijatelji in partnerji – ključne. Zelo malo mladostnikov poišče pomoč pri institucijah; po naših ugotovitvah se nanje obrne komaj en odstotek mladostnikov v težavah. Zdi se, da so mladi zelo zadržani do institucij in da jim praviloma ne zaupajo. Razlog za to je gotovo tudi dejstvo, da so te institucije kadrovsko podhranjene, zaradi česar težko celostno zaobjamejo probleme posameznika; stroka na primer že dolga leta opozarja na akutno pomanjkanje kliničnih psihologov. Manjka svetovanj in izobraževanj za mlade, duševno zdravje je še vedno v preveliki meri tabuizirano, četudi je analiza NIJZ iz leta 2018 pokazala skrb zbujajoče trende na tem področju. Ampak kot sem nakazal – individualizacija teh težav, tudi v smislu intervenc na ravni posameznika, ni rešitev. Treba se je lotiti sistemskih razlogov za slabšanje duševnega zdravja.

Vsebine, s katerimi skuša politika umetno deliti in vladati, so po mojem mnenju neučinkovite za množično mobilizacijo mlajših volivcev. Pravzaprav je vztrajanje etabliranih strank pri teh vprašanjih bistvena ovira za vključevanje mladih v politične procese.

Kaj pa ob naraščanju družbenih pritiskov počnejo mladostniki sami zase, da ublažijo svojo stisko? 

Ključni mehanizmi za blaženje stisk so pogovori s starši in prijatelji, socialni stiki, šport, nekateri meditirajo, okoli 15 odstotkov jih na žalost beži tudi v droge in alkohol. Bolj spodbudno je, da smo zaznali porast kulturnega in umetniškega udejstvovanja; delež mladih, ki se zanimajo za umetnost in kulturo, se je od zadnje raziskave povečal s 23 na 43 odstotkov.

Toda prevladujoča miselnost v družbi je, da jih umetnost sploh ne zanima in da vse več mladostnikov ne ve, kaj sta gledališče in knjiga. 

Velika večina jih bere, 87 odstotkov vprašanih to počne vsaj občasno; je pa res, da v glavnem prebirajo novice na spletu, da vedno manj berejo tiskane medije. Splet je njihov glavni vir informacij, zato je res pomembno, da se kot skupnost ukvarjamo s problemom lažnih novic, lažnih rešitev in problemom sovražnega govora. Sicer vse več mladostnikov piše dnevnike, pisma in pesmi – delež takšnih se je v zadnjih letih povečal s 24 na 40 odstotkov. Glede odnosa do kulture smo torej priča pomembnemu preobratu, v sklopu katerega se spreminja tudi sam način potrošnje teh vsebin; odstotek tistih, ki obiskujejo kino, gledališče ali koncerte, je upadel. Kot rečeno, več je individualne potrošnje prek spleta ali televizije.

Glede na izsledke celotne serije dosedanjih raziskav Mladina je na dlani, da predsodki do milenijcev – da je to sebična, lena, cinična, nihilistična generacija – še zdaleč ne držijo. Očitno je v današnjih mladostnikih ogromno zvedavosti, kreativnosti in vitalnosti. 

Mladi so zelo heterogena skupina, ki se z izzivi sodobnosti spoprijema na zelo različne načine. Vsekakor se zavedajo družbenega okolja in iščejo načine, kako se vključiti vanj in ga tudi izboljšati. Omenil sem že, da so vse bolj politično in družbeno aktivni, vedno bolj jih zanimata kultura in umetnost, glede na prejšnja leta manj pijejo in kadijo, več se ukvarjajo s športom. Je pa res, da so izpostavljeni večjim pritiskom in da so posledično bolj črnogledi – četudi živijo bolj zdravo kot generacije mladostnikov pred njimi, imajo na primer bistveno slabše mnenje o svojem zdravju. S čimer očitno mislijo predvsem na duševno zdravje, ki ga načenjajo vse stiske, o katerih sva govorila. V tem pogledu je žalostno, da politika še vedno vztraja pri temah preteklosti, pri temah, ki so mladim tuje. Tu je po mojem mnenju največ prostora za napredek; menim, da mladi morajo vzeti odločanje v svoje roke. Podatki kažejo, da se to deloma začenja udejanjati. Kar me osebno veseli.