Ne razumejo potrebe po dostopnosti stanovanj

Maja Simoneti, vodja projektov pri Ipop - Inštitutu za politike prostora, krajinska arhitektka in urbanistka

Zakaj vlade zadnja desetletja problem pomanjkanja dostopnih najemnih stanovanj umeščajo v vse koalicijske pogodbe, resolucije in strategije, kar pa se ne kaže v praksi in dostopnejših stanovanjih?

Zdi se, da se politika zaveda pomena dostopnosti stanovanj, hkrati pa ga ne čuti ter ga ne zna ali ne zmore nasloviti operativno. Razlogov za to je gotovo več, nekaj bi znala biti kriv zlom s socialno politiko stare države in zgrešeno prepričanje, da lahko stanovanja ljudem zagotovi prosti trg. Nekaj morda prispeva tudi dejstvo, da generacija politikov, ki je sodelovala v procesu množične privatizacije družbenih stanovanj, preprosto ne čuti potrebe po dostopnosti stanovanj in ni dovolj motivirana, da bi odločneje posegla na to področje. Morda nekaj prispeva tudi to, da so stanovanja predvsem vprašanje družbenega razvoja in socialne politike, prvi je pri nas podrejen gospodarskemu, druga pa se je izrazito skrčila na probleme socialno ogroženih skupin.

Značilen primer je pravkar oddan Načrt za okrevanje in odpornost, v katerem gradnja stanovanj ni pripoznana kot prednostna naloga. 

Ja, gotovo je to ena od zamujenih priložnosti, ki pa odraža tudi že prej omenjeno dejstvo, da gradnja dostopnih najemnih in socialnih stanovanj v državi ni prednostna naloga in zato ni pripravljenih projektov, ki bi jih lahko neposredno pretočili v ta program. Po drugi strani pa država sama sebi ne zaupa, da bi lahko v kratkem času zagotovila projekte, ki bi s pomočjo sredstev iz tega programa sprožili gradnjo novih stanovanj, ne nazadnje je treba za gradnjo zagotoviti najprej zemljišča.

Zakaj se politične stranke odločneje ne zavzemajo za stanovanjsko politiko? Tudi zato, ker gre predvsem za problem Ljubljane? 

Težko to komentiram, zdi pa se, da smo globoko zabredli in da v stanovanjskem najemu danes kot družba ne vidimo nobene razvojne prednosti, ampak prej in samo socialno šibkost. To pa je, če se ozremo po teoriji in tujih stanovanjskih politikah, precej zgrešeno in dolgoročno zelo slabo. In seveda ne gre le za problem Ljubljane, stanovanj primanjkuje marsikje. Ne nazadnje mladi ne morejo do svojih prvih stanovanj tudi v Mariboru in Kočevju, Bohinju in Piranu, ker tudi nenadzorovani razvoj oddaje stanovanj v kratkotrajen turistični namen iztiska prebivalce iz najemnih stanovanj in naša mesta dela nedostopna za domače prebivalstvo. Predvsem to zadnje kaže na to, da je dogajanje na stanovanjskem področju pri nas vendarle tudi del širših procesov in trendov, ne zgolj lokalne ali državne politike, kar seveda ne zmanjšuje teže naših problemov, ampak zgolj kaže na to, da so resni in vredni večje politične in strokovne pozornosti.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>