Fiasko NKBM: Kako naprej?

Ob novici, da je madžarska banka OTP od ameriškega sklada Apollo, natančneje od bančnega računa na Kajmanskih otokih, za 900 milijonov evrov kupila skupino NKBM, smo začeli na hitro računati.

V dokapitalizacijo današnje skupine NKBM smo davkoplačevalci vložili približno 1,4 milijarde evrov. Državna dokapitalizacija NKBM je stala 870 milijonov, dokapitalizacija Abanke in Banke Celje, ki sta del skupine, pa 538 milijonov evrov. Pod črto smo torej pri tem poslu izgubili vsaj 600 milijonov evrov, kar je verjetno višina dobička, ki so ga v tem času ustvarili začasni ameriški lastniki. V zadnjih letih so si izplačali za dobrih 100 milijonov evrov dobička, razlika med prodajno in nakupno ceno bančne skupine znaša približno 300 milijonov evrov, pri čemer ima NKBM še okoli 220 milijonov evrov nerazporejenega čistega dobička – ni še sicer jasno, ali je ta že vštet v navedeno kupnino.

A finančna plat je le del zgodbe. Obstaja še druga, strateško-politična plat. Banke so pomembne za razvoj gospodarstva. Zakaj že? Za državo niso pomembne, ker ponujajo varna nepremičninska posojila, ampak zato, ker ponujajo posojila gospodarstvu, še posebej v bolj negotovih razmerah. Ko smo v Sloveniji prodali državne banke, ki so v preteklosti sodelovale tudi pri takšnih projektih, smo se odpovedali tej razsežnosti razvoja. Kaj bo to pomenilo za prihodnost države, še ni jasno, ker zadnja leta živimo v obdobju, ko je denarja preveč.

Lahko pa že v tem času zaznavamo skrb zbujajoče trende. Omenimo enega od najbolj ilustrativnih. V Sloveniji se je zadnja leta sprva razmahnil tako imenovani crowdsourcing, množično zbiranje kapitala za zagonske projekte, nato pa je država postala ena od tistih, v katerih se je najbolj razmahnilo izdajanje kriptožetonov. Zakaj? Ne le zaradi želje po hitrem zaslužku, ampak tudi zato, ker v Sloveniji ni več primernih virov financiranja tveganih zagonskih projektov. Ravno ti so odločilni za prihodnost.

A ker Slovenci ne jamramo, temveč iščemo rešitve, poglejmo naprej. Obstajajo rešitve. Zdaj občine in raznorazne državne institucije, kot sta SDH in Slaba banka, pa paradržavna velika podjetja, kot je Holding Slovenske elektrarne (HSE), in javni pokojninski skladi svoje prihranke in kapital nakazujejo večinoma tujim bankam v Sloveniji, ki, če poenostavimo, niso dolgoročno zainteresirane za financiranje slovenskih razvojnih projektov. Med slovenskimi bančnimi strokovnjaki se že dlje kuha zamisel, da bi počasi reformirali državno banko SID v smeri komunalne banke po zgledu nemških regionalnih bank, pri katerih bi morale imeti javne institucije odprte račune, kjer bi hranile denar in od koder bi lahko tudi financirali projekte. Hrvaška, ki je svoje banke prodala okoli leta 2000, je v tej smeri razvila poštno banko. V Sloveniji smo jo prodali skupaj z NKBM.

V času negativnih obresti sicer pomembnejšega motiva za kaj takšnega ni. Ampak ta se bo prej ali slej pojavil. Znak, da prihaja novo obdobje, je rast inflacije. Država, ki se uči na napakah iz preteklosti, pa bi takšne načrte morala imeti že danes.