Olivia Rodrigo: SOUR

2021, Geffen Records

+ + +

Kot v majevski kulturi je tudi v popu čas cikličen. To potrjuje velike pozornosti deležni debi najnovejšega obraza popa, osemnajstletne kantavtorice in igralke iz Disneyjevih serij, ki je januarja s singlom Drivers License na Spotifyu podrla vse rekorde v spletnem pretakanju, se viralno razširila na TikToku in povzpela v vrhove glasbenih lestvic. Kritiki so njen izdelek oklicali za najboljši »album odraščanja« po tistih Taylor Swift in Lorde, pevko pa za eno najboljših predstavnic svoje generacije. Disneyjeva tovarna sanj, ki nam je dala Britney Spears, Miley Cyrus, Seleno Gomez in druge, se očitno še ne namerava odreči monopolu nad produkcijo zvezdnic in zvezdnikov.

Kot vselej, ko je v glasbeni industriji govor o novem, moramo na stvari pogledati iz širše perspektive. Ironija, ki smo je v popu že vajeni, je v tem, da je prvenec glasnice generacije Z od prvega do zadnjega akorda ujet v pop rock obrazce s preloma tisočletja – časa, ki je za novo generacijo potrošnikov dovolj oddaljen in neznan, v svetu popkulture, mode, serij in muzike pa dovolj relevanten, da je zdaj pravi trenutek za novo pakiranje že prodanega. Slutimo lahko, da je Olivia Rodrigo nekakšna posodobljena različica avtoric, ki so v tem obdobju zaznamovale MTV in glasbene lestvice, kot so denimo Natalie Imbruglia, Natasha Bedingfield, Dido, Vanessa Carlton, navsezadnje tudi Fiona Apple, kar ne preseneča, saj je album soustvaril in produciral 39-letni Dan Nigro. Imamo udarne klavirske balade, energične pop punk komade, folkovske štikle à la Taylor Swift in melanholične pop rock hite, a je vse izredno spolirano, izumetničeno – idealno enodimenzionalen pop za hitro konzumacijo na Spotifyevih playlistah. Lahko se še tako trudite, na albumu ne boste našli referenc na sodobnost. Še najaktualnejša je omemba najstniške serije Glee. Besedila obstajajo v nekem idealnem svetu najstniške zaljubljenosti in spodletelih zvez; lahko bi nastala kadarkoli, kjerkoli. Vanje ni posegla virtualna resničnost, TikTok in druge platforme, ki jih vsakodnevno uporablja avtoričina generacija; v njih ni memov, ni sklicevanja na internetno socializacijo, ljubezen v času koronavirusa, sodobno TV-produkcijo in glasbo – kvečjemu se omenja klasika Billyja Joela Uptown Girl.

SOUR je brezhiben in umetelen najstniški pop rock album, a v svoji sploščeni projekciji resničnosti in »zunajčasnosti« tudi boleč opomnik na to, kako oddaljen je ustroj glasbene industrije od aktualne ustvarjalnosti generacije Z. Komadi Rodrigove so diametralno nasprotje mnogoterosti idej in transžanrskih tendenc novih pop izrazov njene generacije, ki brbotajo pod površjem interneta in (pre)redko posegajo v srednji tok. Bolj kot album generacije Z se zdi SOUR album, ki so ga boomerski direktorji in milenijski kreativci sproducirali za generacijo Z. Živimo v dobi vrhunskega popa, ki reflektira naš čas, toda SOUR vsekakor ne spada v to kompanijo.