Kako so ameriški rasisti pred stotimi leti linčali črnsko mesto

Leta 1944 so v Južni Karolini prijeli 14-letnega Georgea Stinneyja. Bil je temnopolt. Obtožili so ga, da je v Alcoluju, delavskem mestecu, umoril belski deklici. Prič ni bilo. Dokazov tudi ne. Prijeli so ga, ker so pač morali nekoga prijeti. Umora naj bi bil po aretaciji priznal, so rekli, a dokumenta, ki bi to potrjeval, ni bilo na spregled. Ne tedaj ne kasneje. Menda so ga v zaporu povsem izstradali, potem pa so mu rekli: če priznaš umora, dobiš hrano! Vzel je hrano. Kateri otrok pa je ne bi? Na sojenju krivde ni priznal. Ne da je to kaj spremenilo. V poroti so bili itak sami belci. In tudi na sojenju – v nabito polni dvorani – so bili sami belci. Njegov odvetnik prič sploh ni izprašal. Obsodili so ga na smrt. Porota se je odločila v desetih minutah. Njegov odvetnik se ni pritožil. Sojenje – z izbiro porotnikov vred – je trajalo le en dan. Od aretacije do usmrtitve na električnem stolu je minilo le 81 dni. Guverner za pomilostitev ni hotel niti slišati – pisal je celo, da je George obe deklici tudi posilil. Ker je bil premajhen, so ga med eksekucijo na električnem stolu podložili z Biblijo.

Belci, ki so gledali to vigilantsko, montirano, stalinistično sojenje, so verjetno vzkliknili: Mali je imel še srečo, da ga nismo linčali! Še dobro jo je odnesel! Med letoma 1882 in 1944 so v Ameriki linčali več kot 4700 črncev, pravi Debra Dickerson v knjigi Konec črnosti (End of Blackness). To so bili zunajsodni poboji, »justifikacije«, kakršne običajno očitajo komunistom. Dobrih 20 let pred eksekucijo Georgea Stinneyja pa so linčali kar kompletno črnsko četrt.

Tridesetega maja 1921, pred natanko stotimi leti, so v oklahomski Tulsi 19-letnega Dicka Rowlanda, temnopoltega čistilca čevljev, obtožili, da je posilil 17-letno belko, upravljavko dvigala, s katerim se je peljal. Kaj točno se je zgodilo, ni jasno, toda Rowland naj bi bil belki nehote stopil na nogo in se spotaknil, pri tem pa jo je med opotekanjem zgrabil za roko. Zakričala je – on je zbežal. Potem je rekla, da jo je napadel – in da ji je strgal obleko. Spet drugi so trdili, da sta bila skrivna ljubimca in da sta se v dvigalu sprla. Toda govorice so bile tako hitre, tako toksične in tako rasno obarvane, da so Rowlanda naslednje jutro že prijeli in priprli, časopis Tulsa Tribune pa je histerično in mobilizacijsko oznanil: »Zaprite črnca, ki je v dvigalu napadel dekle!« Spraskal ji je roke in obraz – in ja, strgal ji je obleko! Podton je bil na dlani: črnec je posilil belko!

Temperatura se je dvignila, napetost se je stopnjevala, nekateri so zahtevali linč. Številni črnci, bolj ali manj veterani I. svetovne vojne, so se oboroženi odpravili proti sodišču, da bi preprečili linč (navsezadnje, malce prej so belci tam linčali belca, ki je ubil taksista!), toda pred sodiščem so naleteli na jezne, ogorčene, militantne belce, ki jih je bilo vse več (na koncu dva tisoč), začeli so se prerivati in mahati z orožjem – in potem je počilo. Nekdo je ustrelil. Ni jasno, kdo, toda ti streli, ki so na hitro pokončali veliko črncev, so sprožili plaz, rasno vojno, pokol, pogrom, etnično čistko. Belci so namreč Greenwood, črnsko sosesko, iz katere so prišli možje, ki so skušali preprečiti linč, opustošili in požgali – do tal. Uprizorili so končno rešitev črnskega vprašanja.

Belci so Greenwood imenovali »Niggertown« ali »Mala Afrika«, črnci pa »Črnski Wall Street«. Ne brez razloga. Greenwood je bil utopija, v kateri je živelo okrog deset tisoč črncev – in živeli so dobro, standard je bil visok, nadpovprečen. V Greenwood, »obljubljeno deželo« (na severu rasno povsem segregirane Tulse), so se zgrinjali črnci z vseh koncev Amerike. Tja so zbežali pred rasizmom, linči, nasiljem, poniževanjem, revščino. Tam so imeli vse – štiri hotele, številne restavracije, kavarne in nočne klube, gledališča, kinodvorane in kabarete, dve šoli, knjižnico in knjigarne, dve časopisni hiši, bolnišnico, osem zdravniških ordinacij, zobozdravnike, cerkve, 38 špecerij, tržnice, mesnice, odvetniške pisarne, frizerske in lepotilne salone, sedem brivnic, krojaške in mizarske delavnice, lekarne, cigarnice, čistilnice, biljardne hiše, fotografske ateljeje in nepremičninske agencije.

Belci so Greenwood, črnsko sosesko, iz katere so prišli možje, ki so skušali preprečiti linč, opustošili in požgali – do tal. Uprizorili so končno rešitev črnskega vprašanja.

Črnci, ki so hoteli boljše življenje, so šli v Greenwood, »zahodni raj za črnce«. Tu so delali, tu so kupovali, tu so investirali, tu so se zabavali, tu so se šolali, tu so uživali, tu so se organizirali, tu so doživljali ameriški sen – in zlagoma ustvarili svoj vzporedni svet. Vse, kar so hoteli in želeli in potrebovali, so dobili tu. Nikamor drugam jim ni bilo treba. Priseljevati so se začeli že takoj po državljanski vojni in odpravi sužnjelastništva, nekateri so se oprijemali malih poslov in obrti, drugi pa so se – po odkritju nafte v okolici Tulse – zaposlili pri »novih naftnih elitah«, bodisi kot šoferji, natakarji ali služkinje. V Tulso, novi Eldorado, so se valile množice – na vlakih, ki so vozili tja, je bilo menda izredno težko dobiti stojišče. Greenwood, »popoln protistrup za rasno zatiranje,« kot pravi New York Times, pa je vse bolj cvetel. Postajal je velik. Poslovno močan. Samozadosten. Neodvisen. Tridimenzionalen. Prekipeval je od življenja. Deloval je emancipirano. In seveda – postajal je zgled za druge črnske skupnosti, ki so se rojevale širom po Ameriki. Belcem je šel v nos.

Pogrom

In ko je 1. junija 1921 počilo, so belski vigilanti vleteli v Greenwood – in ga porušili do tal. Zravnali z zemljo. Dobesedno. Zradirali. V nekaj urah. Toda belski vigilanti in klanovci niso vleteli sami – na pomoč so jim priskočili tudi šerif, policija in nacionalna garda. Celo letala – eno v lasti naftne družbe Sinclair – so priletela ter zbombardirala in zdinamitirala Greenwood. Razdejali so 35 ulic, požgali 1470 hiš in poslovnih stavb. Požigali in razstreljevali so jih sistematično – ulico za ulico, hišo za hišo, poslovno stavbo za poslovno stavbo. V Greenwoodu je bilo baziranih 200 podjetij – vsa so požgali. Ljudje so goreli ali pa se dušili v dimu. Gasilce so klicali, a se niso prikazali. Črnce so zbirali v skupine in jim potem streljali pod noge ali pa so jih zgazili z avtom. Belke so vletavale v črnske domove in jih plenile – kradle so vse, kar jim je prišlo v roke. Dragocenosti, dragulje, denar, pohištvo, oblačila, jedilni pribor. Ob tem je bilo slišati: »Črnci imajo boljše stvari kot mnogi belci.« Zdelo se je, kot da hočejo Greenwood, tedaj najbogatejšo črnsko skupnost v Ameriki, izbrisati. Izničiti – v svarilo vsem drugim preveč samozavestnim črnskim skupnostim. Glejte, kaj se zgodi z mestom, ki ga prevzamejo črnci!

Še več: policija je oborožila vigilantske belce, vigilanti, policaji in gardisti pa so potem sejali strah, paniko in teror ter streljali kar povprek – tudi s strojnicami. Ogromno črncev so pobili. Nihče ne ve, koliko. Nekateri pravijo, da 70, drugi, da 300 ali 450, tretji, da celo 700. Zmetali so jih v grobnice in grobove – brez oznak. Nekatere pa so zmetali kar v reko Arkansas. Nekateri so se uprli. Borili so se, branili svoje domove, toda belcev je bilo več. In bili so bolje oboroženi. Več kot 800 črncev je bilo ranjenih, več kot 8000 jih je ostalo brez strehe, 6000 pa so jih internirali v ad hoc zbirne centre. Mnogi so zbežali daleč proč. Včasih so belski vigilanti, ki jih je poganjal bojni krik »Get a gun and get a nigger!«, zadeli tudi kakega belca.

Drugega junija, ko je rasistični karneval pojenjal, je utopični Greenwood izgledal distopično – kot postapokaliptično pogorišče. »Kot bi treščila atomska bomba,« slišimo v dokuju Tulsa 1921: An American Tragedy (CBS). Vse je razpadlo. Ruševine so ječale v dimu in pepelu. Nikjer ni bilo žive duše. Vsi znaki blaginje so sprhneli. Vse je šlo k vragu – trgovine, drogerije, restavracije, kavarne, hoteli, nočni klubi, brivnice, kinodvorane. Ekonomija. Dostojanstvo. Trdnjava črnske samozavesti.

Ogromno črncev so pobili. Nihče ne ve, koliko. Zmetali so jih v grobnice in grobove – brez oznak. Nekatere pa so zmetali kar v reko Arkansas.

Alternativa rasistični družbeni ureditvi. Prihodnost. Ameriški sen je zgorel. Do tal.

Nekatere črnske organizacije so hotele tja poslati medicinsko osebje, a jih je oklahomski guverner zavrnil. Nacionalna garda je hotela poslati šotore, a ji je guverner to preprečil. Časopis Chicago Tribune je hotel donirati tisoč dolarjev, pa ni mogel, saj so vsem, ki so hoteli pomagati, rekli, da so prebivalci Tulse za izgrede in katastrofo sami krivi in da bodo sami plačali stroške obnove.

Ne le da za to, kar se je zgodilo, ni nihče kazensko odgovarjal, ampak so se belske elite, ki so vodile Tulso, pretvarjale, kot da se ni nič zgodilo. Kri ni ustavila nafte, pokol ni ustavil biznisa, etnično čiščenje ni ustavilo brezmejne rasti. Župan Tulse T. D. Evans je bil zadovoljen: vse je spet pod nadzorom, nevarnosti ni več, družba se je vrnila v »normalnost«, je rekel. Črnci so bili spet tam, kamor v rasističnih očeh »naravno« sodijo – pod belci. In zavarovalnice jim niso poravnale škode. Mestne oblasti jim niso pustile. Sodišča se za tožbe niso zmenila. Črnce so hoteli spraviti v stečaj – in revščino, negotovost in ekonomsko neenakost. In ponovno odvisnost. Za kazen.

Nobene odškodnine. Nobenega nadomestila. Nobenega zadoščenja. Poslati so jih hoteli nazaj – v 19. stoletje. To, kar se je zgodilo, so itak prikazovali kot »črnsko vstajo«. Nekaj deset let prej bi temu rekli »upor sužnjev«.

Nelagodje v rasistični kulturi

Ne, pogrom ni bil humanitarna katastrofa, temveč poslovna priložnost, saj so lahko črnce zdaj mirno izrinili iz Tulse. Obenem so napovedali, da bodo Greenwood spremenili v industrijsko cono, ki bo belce in črnce dokončno ločila, s čimer bo, kot so oznanili mestni očetje, »preprečila mešanje nižjih elementov obeh ras, kar je po naše koren zla, ki ne bi smelo obstajati«.

Toda ta tišina, ta zarota molka, ki je prežela Tulso, je bila model za zaroto molka, ki je pogoltnila »pokol v Tulsi«. Črnce, ki so o njem pripovedovali, so ustrahovali (če boste govorili, vas bomo linčali ali pa se bo vse skupaj ponovilo!), v šolah se o njem niso učili (niti v Oklahomi ne), zgodovinske knjige ga niso omenjale, dokumenti so izginili (še celo številko časopisa Tulsa Tribune s pozivi k aretaciji Dicka Rowlanda, je bilo skoraj nemogoče najti), tu in tam je kdo kaj zašepetal, celo knjiga o pokolu, ki jo je leta 1982 objavil Scott Ellsworth (Death in the Promised Land), je zvenela kot zgodba iz tretjega sveta, številni izmed tistih, ki so slišali zanj, pa so mislili, da gre le za urbano legendo.

In ja, ko je Timothy McVeigh leta 1995 razstrelil zvezno stavbo v Oklahoma Cityju, so rekli, da je to najhujši zločin, ki se je kdaj zgodil v Oklahomi – lagali so. Pokol v Tulsi je bil največje teroristično dejanje – umrlo je nesorazmerno veliko črncev. Kar je bilo kakopak povsem v skladu z rasističnim »poslovnim« modelom, ki pa je očitno še vedno v veljavi, saj črnce še vedno vse nesorazmerno udari in prizadene: nesorazmerno veliko jih je umrlo za covidom, nesorazmerno veliko jih konča pod streli belskih policajev in nesorazmerno veliko jih je zaprtih, s čimer se izpolnjuje stara klanovska maksima, da je treba črnce disciplinirati, ne pa jih božati s socialno državo. Pravosodno-jetniški kompleks je stroj za izključevanje črncev, toda statistike o brezposelnosti in revščini potem vedno izgledajo fantastično. Zakaj? Ker ne zajemajo dobrih dveh milijonov jetnikov.

»Zgodbo o pokolu so desetletja utajevali, da ne bi motili velike pripovedi o izjemnosti Amerike in njeni utemeljenosti na demokratičnih idealih,« pravi Fabiola Cineas (Vox). »Še pred petimi leti širša javnost za pokol v Tulsi ni nikoli slišala – tudi ljudje, ki živijo v Tulsi, zanj niso slišali. To, da je bil črnski metropolis uničen v nekaj urah in da je na vrhuncu 20. stoletja sploh obstajal, lahko celo človeku, ki ima bujno domišljijo, zveni kot fikcija.«

Zgodbo o pokolu so desetletja utajevali, da ne bi motili velike pripovedi o izjemnosti Amerike in njeni utemeljenosti na demokratičnih idealih.

Še toliko bolj, ker sta pokol v Tulsi nedavno ekranizirali dve fiktivni televizijski seriji, Lovecraft Country in Watchmen – Nicole Kassell, ki je serijo Watchmen, sicer ekranizacijo kultnega stripa Alana Moora in Dava Gibbonsa, režirala in producirala, pravi, da je za pokol v Tulsi prvič slišala, ko je prebrala scenarij. Prvo množično grobišče so odkrili šele lani oktobra.

Ja, ob stoletnici pokola so ameriške televizije preplavili dokumentarci o pokolu (Tulsa Burning: The 1921 Race Massacre, Dreamland: The Burning of Black Wall Street, Tulsa: The Fire and the Forgotten), tisti, ki so preživeli pokol in so še vedno živi, so kongresu poslali peticijo, nekateri terjajo reparacije (»Zakaj bi prebivalce Tulse finančno kaznovali za nekaj, kar se je zgodilo pred stotimi leti,« pravi župan G. T. Bynum), v Tulsi bodo postavili monumentalno spominsko središče, toda le slab mesec pred stoto obletnico je oklahomski guverner Kevin Stitt, hardcore republikanec, podpisal zakon, s katerim je v javnih šolah prepovedal učenje snovi, ki bi lahko posameznika navdala »z nelagodjem, občutkom krivde, tesnobo ali kakršnokoli obliko psihološkega stresa«. O tem, kako rasa in rasizem vplivata na ameriško družbo, politiko in pravosodje, v javnih šolah ni več dovoljeno govoriti – ker bi to lahko učence navdalo z nelagodjem, občutkom krivde in tesnobo.

Ameriški sen

To, kar se je leta 1921 zgodilo v Tulsi, je bilo zelo osebno. Belci črncem niso mogli odpustiti, da se imajo fajn. Da živijo dobro. Da živijo v blaginji. Ne, niso mogli požreti, da gre delu črncev bolje kot njim. Pogrom je gnal resentiment. Belci, ki so črncem zavidali ekonomski in socialni uspeh, so si kar oddahnili, ko je »Črnski Wall Street« izginil. Rasizem je ekonomska kategorija. Ali bolje rečeno: rasizem je le argument za brezpravno eksploatiranje črnske delovne sile.

A to je vedel že Martin Luther King, ki je ugotavljal, da ekonomski problemi črncev niso rešljivi v kapitalizmu, da je kapitalizem največji stvarnik revščine in ekonomske neenakosti, da so geti in slumi, v katerih živijo črnci, produkt kapitalizma in zgrešene prerazdelitve družbenega bogastva, da so grozote kapitalizma tako resnične kot grozote rasizma, da sta rasizem in ekonomsko izkoriščanje tako zelo povezana, da se prvega ne moreš znebiti, če se ne znebiš tudi drugega, če torej ne spremeniš celotne strukture ameriškega življenja. »S kapitalizmom je nekaj narobe. Gotovo obstaja boljša porazdelitev družbenega bogastva in morda bi se morala Amerika premakniti v smeri demokratičnega socializma.«

Je hotel Abraham Lincoln osvoboditi sužnje? Da. Jim je hotel zagotoviti enakost? Ne. Črnce je imel za nižjo raso. Zakaj jih je hotel potem osvoboditi? Ker so bili, pravi Jim Cullen v knjigi Ameriški sen (The American Dream), brezplačna delovna sila in s tem nelojalna konkurenca belski delovni sili. Belci so bili zaradi sužnjev slabše plačani, kot bi bili sicer. Lincoln je hotel le urediti oziroma osvoboditi trg dela. Suženjstvo ni bilo slabo za črnce, ampak za belce, pa ne le za belsko delovno silo, ampak tudi za male belske podjetnike, male belske kmete, ki – v nasprotju z veleposestniki, lastniki plantaž – niso imeli denarja, da bi kupovali sužnje.

Abraham Lincoln je itak mislil, da se bodo črnci po osvoboditvi vrnili v Afriko. A tudi gledališki igralec John Wilkes Booth, ki je umoril Lincolna, je bil prepričan, da je Amerika »ustvarjena za belce, ne pa za črnce«.