Jerala: »Kdor misli, da se lahko izogne virusu, se moti«

Lokali so spet polni, na mejnih prehodih se drenjajo dopustniki in kakor pred letom dni se znova zdi, da je bila epidemija koronavirusne bolezni le nočna mora. Tako kot pred letom dni je virus še vedno prisoten med nami, toda utrujeni od dolgih mesecev poslušanja o katastrofalnih krivuljah okužb in smrti sedaj skorajda več ne zaznamo podatkov o nekaj umrlih na dan, vsak dan. Toda če ne bomo sedaj dokončno premagali covid-19, se bodo že čez nekaj mesecev krivulje znova izstrelile navzgor. Kot opozarja prof. dr. Roman Jerala, vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu, prihajajo nove, bistveno bolj agresivne in nevarne različice koronavirusa. Edina obramba pred njimi in edina alternativa novim zaprtjem lokalov, šol, vrtcev, gospodarstva in državnih mej je precepljenje zadostnega deleža prebivalstva. Bližnjic ni, in kdor misli, da se lahko izogne virusu, se moti, opozarja Jerala, ki mu je Slovenska znanstvena fundacija zaradi zaslug pri osveščanju prebivalstva med epidemijo lani podelila častni naziv komunikatorja znanosti.

Junija se bo iztekel rok za dosego 60-odstotne precepljenosti prebivalstva, ki ga je vlada decembra postavila sama sebi. Pa me za začetek zanima, natančno kaj je zadostna precepljenost – ali govorimo o delni ali o popolni zaščiti pred virusom? Kajti če za precepljenost zadostuje en odmerek cepiva, potem smo v Sloveniji že blizu cilja; če pa sta potrebna dva, smo še daleč. 

Med precepljene se uvrščajo ljudje, ki so prejeli toliko odmerkov, kolikor jih je potrebno za polno zaščito z določenim cepivom. V primeru covid-19 to največkrat pomeni dva odmerka – razen seveda pri cepivu Janssen, kjer zadostuje že ena doza. Vsekakor drži, da tudi že en odmerek zagotavlja visoko stopnjo zaščite pred okužbo, predvsem pa pred hudim ali usodnim potekom bolezni. Nekatere države, na primer Kanada in Velika Britanija, so zato usmerile svoja prizadevanja v to, da čim več prebivalcev čim prej cepijo s prvim odmerkom – zdaj, ko vidijo, da še posebej za indijsko različico en odmerek ponuja slabšo zaščito, pa so napore usmerili v čim hitrejše cepljenje z obema odmerkoma.

Toda Slovenije ni med temi državami. Kot rečeno, za cilj je bila določena 60-odstotna precepljenost, na neki točki se je optimistično govorilo celo o 70-odstotni, in to do junija. Zdaj je junij, mi pa smo s cepivi proti koronavirusu polno zaščitili približno 30 odstotkov prebivalstva. 

Zadostna precepljenost je odvisna od okoliščin, poleti in brez indijske različice bo morda zadoščalo že 50 odstotkov, za jesen in zimo pa bo najbrž premalo tudi 70 odstotkov. Treba bo cepiti čim več ljudi, virus pa bo sam pokazal, ali je bilo dovolj. Epidemija se še vedno prepočasi umirja, se pa le povečuje delež ljudi, ki so se pripravljeni cepiti. Ključno je, da projekt cepljenja julija in avgusta ne bi zastal; predvsem bo treba čez poletje, potem ko bomo cepili vse, ki že čakajo v vrsti, aktivno novačiti zlasti starejše in povečevati odstotek cepljenja med to populacijo. Kajti na tem področju smo še slabi, mnoge evropske države imajo praktično stoodstotno precepljenost starejših nad 70 let, mi pa nismo še niti pri 70 odstotkih. Treba bi bilo maksimalno olajšati dostop do cepljenja, kajti mnogi starostniki imajo težave z digitalno pismenostjo. Sam menim, da bi morali takoj omogočiti cepljenje brez naročanja kadarkoli in kjerkoli za vse nad 50. letom starosti, kasneje še za vse ostale.

Kljub prenizkemu deležu precepljenih starostnikov pa sedaj država odpira cepljenje za mlade do 12. leta – pri čemer je treba biti pošten in dodati, da podobno ravna tudi večina držav EU. 

Mislim, da je to prava odločitev. V prvi fazi bodo namreč cepljeni predvsem otroci z boleznimi, pri katerih je tveganje ob okužbi s covidom večje; povsem prav je, da se cepijo čim prej. Pa tudi sicer je dobro, da cepimo mladostnike, kajti tako se bomo lahko izognili nadaljnjim zapiranjem šol na jesen. Razočaral me je slab odziv dijakov na samotestiranje, ki je povsem neinvazivno, od mladih sem pričakoval več razuma.

Večkrat bi se morali zavedati, da je boj proti epidemiji nacionalni projekt, ki presega politične in ideološke delitve.

Po vašem mnenju torej v tem trenutku še ne moremo soditi, ali je bil nacionalni projekt cepljenja doslej uspešen ali pa polom. 

Sam ocenjujem, da  bi morali precepiti okoli 75 odstotkov ljudi, da bi bili kot družba varni čez zimo tudi pred bolj agresivnimi variantami koronavirusa. So pa ti odstotki v veliki meri arbitrarni, saj so odvisni od okoliščin. Poleti bo zadosti že nižja precepljenost, jeseni pa po vsej verjetnosti kot rečeno niti 60 ali 70 odstotkov precepljenih ne bo dovolj, da bi se izognili novim izbruhom okužb; če 40 odstotkov Slovencev in Slovenk ostane necepljenih, bo število okuženih prej ali slej spet zelo visoko. Sedaj imamo torej na neki način srečo, da nam je virus naklonil nekaj premora, ki pa ga moramo nujno izkoristiti, da se ustrezno pripravimo na hladnejšo polovico leta in do tedaj zaščitimo ustrezno število državljanov in državljank. Pri tem nam je v svarilo primer Velike Britanije, kjer že prevladuje zelo agresivna indijska oziroma delta varianta covid-19; četudi imajo visok delež cepljenih, okoli 60 odstotkov populacije, in za zdaj še razmeroma malo okuženih, se število slednjih nekje vsakih 15 dni že podvoji. Sedaj med bolniki v veliki meri prevladujejo mlajši, ki se še niso cepili. Povsem možno je, da bo indijska varianta do zime prevladala tudi drugod po Evropi in s tem tudi v Sloveniji.

Je ta različica bistveno bolj nevarna in smrtonosna od dosedanjih? 

Predvsem se veliko hitreje širi, kar je ključno. Različica, ki je bolj kužna, je pod črto lahko nevarnejša od tiste, ki se širi počasneje, četudi slednja povzroča težji potek bolezni. Težava pri indijski varianti pa je, da ima obe lastnosti; podobno kot pri južnoafriški varianti protitelesa proti izvirni različici nekoliko slabše nevtralizirajo virus, po drugi strani pa se širi še hitreje kot alfa, britanska različica. Zato je treba to grožnjo vzeti izredno resno in jo zatreti že v kali. Mnogi se obnašajo, kakor da epidemije ni več, vse manj se držijo ukrepov ... Bojim se, da se okužb do konca poletja ne bomo znebili.

Pa je interes za cepljenje v tem trenutku po vaši oceni zadosten, da vsaj do jeseni dosežemo potrebno precepljenost in se izognemo najhujšemu? 

Ankete kažejo, da interes narašča, tudi cepilni centri pritrjujejo temu vtisu. Ali je odziv že zadosten, pa ne morem reči. Bojim se, da še ni; sam večkrat slišim ljudi, tudi intelektualce, ki se še vedno niso cepili in navajajo različne razloge. Očitno marsikdo še kar pričakuje, da se bo zastonj priklopil na čredno imunost, in se zanaša, da se bodo cepili vsi ostali. Vendar se bojim, da se ta račun ne bo izšel. Indijska različica je tako agresivna, da se bo po mojem mnenju z njo prej ali slej okužil praktično vsakdo, ki se ne bo pravočasno cepil. Potem pa se začne loterija in vsakdo naj pri sebi premisli, kakšno je tveganje, da se bolezen razvije v hudo obliko, in ali je to tveganje za zdravje in življenje manjše, kot pa ga pomeni cepljenje. In če si bodo tisti, ki sedaj odlašajo, šele na jesen ob slabšanju razmer nenadoma premislili, se bojim, da ne bo zadosti zmogljivosti, da bi v kratkem času cepili toliko ljudi, in po cepljenju se razvije zaščita šele čez nekaj časa.

Kaj so po vašem mnenju poleg tovrstne preračunljivosti še vzroki, da se posamezniki ne odločajo za cepljenje? 

Zdi se mi, da igrajo pomembno vlogo nezaupljivost do sprememb in splošno nerazumevanje in celo nezaupanje v znanost. Zdi se, da Slovenci in Slovenke raje verjamejo instantnim razlagam na družbenih omrežjih ali teorijam zarote. To se vidi na primer tudi v odnosu do gensko spremenjenih rastlin, ki jih marsikdo v izhodišču zavrača, ne da bi poznal vse njihove prednosti; podobno je glede cepljenja. Ni povsod tako, v Veliki Britaniji cepljenju izrecno nasprotuje le približno šest odstotkov prebivalstva in mislim, da bodo zato lahko dosegli vsaj 80-odstotno precepljenost. Kar pa bi moralo povsem zadoščati, da država ukroti izbruhe koronavirusne bolezni in se prej vrne v normalnost.

Kaj pa zaupanje v institucije? Koliko na odpor do cepljenja vplivata način komunikacije vlade in zastraševalna retorika Kacina, Beovićeve, Kreka, Rozmana in Janše? 

Za začetek bi bilo dobro, če bi ljudem natančno in razumljivo razložili smisel in namen posameznega ukrepa. Slovenija ni sprejemala ukrepov, ki bi bili zgolj naša posebnost, podobne poteze so vlekle tudi druge države, a če državljani vedo, kaj se skuša doseči in kako, jih v večji meri izvajajo. Na primer omejitve delovanja gostinskih lokalov – če bi razložili, da je problem širjenje virusa prek aerosolov, ter to ponazorili s primeri dobro pojasnjenih s tem povezanih okužb, bi bil odpor do teh ukrepov verjetno manjši. Ob tem je seveda lažje, če v državi vlada politični konsenz. Če pa je družba razdeljena, kot je naša, se ukrepi avtomatično povezujejo z vladajočo koalicijo in odporom proti njej. Večkrat bi se morali zavedati, da je boj proti epidemiji nacionalni projekt, ki presega politične in ideološke delitve; epidemija je naravna katastrofa, ki je onkraj politike. Pomembno je predvsem, da se iz napak nekaj naučimo in poskrbimo, da se nam ne ponovi lanska jesen. Tokrat moramo naučene lekcije vzeti skrajno resno.

Seveda je dosti lažje, če v državi vlada politični konsenz. Če pa je družba razdeljena, kot je naša, se ukrepi za omejevanje epidemije avtomatično povezujejo z vladajočo koalicijo in odporom proti njej.

Tudi lekcijo z nenaročanjem dodatnih količin cepiva, ki se jim je vlada decembra odpovedala. Če se prav spomnim, ste bili tudi vi na Twitterju kritični do teh potez. Kakšen je bil njihov vpliv na dinamiko cepljenja v Sloveniji? 

Do neke mere je to imelo negativne posledice; če bi imeli prej na voljo več cepiva, bi seveda prej cepili več ljudi. Danes je Slovenija še vedno v spodnji polovici evropskih držav po deležu precepljenih državljanov in državljank. Pri vrhu seznama pa so države, ki so bile najbolj ambiciozne pri svojih naročilih cepiv; najboljša je Malta, ki je pravočasno izkoristila vse možnosti tudi za dodatne odmerke, hkrati pa prebivalstvo navdušeno sprejema cepljenje. Tako da gotovo so posledice manjše količine cepiv, k sreči pa glede na razvoj epidemije niso bile tako usodne, kot bi bile sredi najhujšega vala, ko je proti koncu lanskega leta v Sloveniji epidemija pomorila nekaj tisoč ljudi.

Kakšno pa je stanje z zalogami cepiv v tem trenutku? Pred dobrima dvema tednoma sta ljubljanski in mariborski cepilni center spet poročala, da dobita precej manj odmerkov, kot jih naročita pri NIJZ. 

Od tedaj se je položaj precej normaliziral, v državo so prišle velike količine cepiv, v zadnjih dveh tednih okrog 200.000 odmerkov Pfizerjevega cepiva, dobave se krepijo. Stanje je tako precej boljše in junija bi morali skupaj z madžarsko pošiljko 300.000 odmerkov cepiva AstraZenece dobiti skoraj milijon odmerkov različnih cepiv – kar pomeni, da bi lahko samo ta mesec cepili četrtino prebivalstva. To je velik logistični zalogaj, trenutno cepilni centri na teden prejmejo približno 120.000 odmerkov, torej manj, kot bi bilo potrebno, da bi v celoti izkoristili zaloge. Vendarle pričakujem, da se bo junija lahko cepil vsakdo, ki bo to želel.

Kaj pa prebolevniki? Doslej se niso smeli cepiti, sedaj se že lahko vključujejo v cepljenje. To pomeni, da imamo od 240.000 do 500.000 ljudi – navajam različni oceni premiera Janše in gospe Beović –, za katere je treba poskrbeti. 

Zaradi njih cepljenje poteka hitreje, saj za njihovo polno zaščito zadostuje že en odmerek cepiva. V prejšnjih mesecih pa se je po mojem mnenju zaviralo cepljenje prebolevnikov, ker preprosto ni bilo zadosti cepiv in je bilo pomembneje, da vsakdo čim prej dobi vsaj delno zaščito. Sedaj je stanje drugačno in dinamika cepljenja se je temu primerno pospešila.

Kdaj pa se bo začel nov val cepljenja? Verjetno bodo tisti, ki so bili v zimskih mesecih prvi cepljeni, na jesen že potrebovali nove odmerke. 

Do jeseni bi bilo priporočljivo z dodatnim, tretjim odmerkom cepiti zdravstvene delavce in zaposlene po domovih starejših občanov in starejše od 70 let. Res pa je, da so tisti, ki so prejeli polne odmerke cepiv, zaščiteni dlje časa in nemara ne bodo potrebovali tretjega odmerka; mogoče je sicer, da se ponovno okužijo, če bo raven protiteles nizka, vendar se bodo v tem primeru spominske celice hitro aktivirale in tvorile zadosten imunski odziv, da bolezen ne bo prešla v težjo obliko.

Razvoj cepiv proti covid-19 je nedvomno izjemen dosežek človeštva. Zanj se je namenilo na milijarde evrov, dolarjev, juanov in rubljev, mobilizirale so se množice znanstvenikov, pa tudi tehnologov in inženirjev.

Vse to seveda pomeni, da bo Slovenija potrebovala še velike količine cepiv in da jih bo še nekaj časa nabavljala pri farmacevtskih gigantih. Kakšne pa so možnosti, da bi sami proizvajali svoje cepivo – ne nazadnje ste na Kemijskem inštitutu že na začetku prvega vala lansko pomlad začeli razvijati cepivo proti covidu? 

To ni realna možnost; tovrstni projekti terjajo ogromne vsote denarja, izkušnje s testiranjem in izredno zahtevno logistiko, zaradi česar jih je bila doslej sposobna izvesti le peščica korporacij. Testiranja so draga in obsežna, vzorci zajemajo po nekaj deset tisoč ljudi in jih je sedaj bistveno težje izvajati, ko so učinkovita cepiva že na voljo. Na Kemijskem inštitutu smo zato presodili, da ni smiselno nadaljevati razvoj lastnega cepiva za to pandemijo, zato smo se usmerili v razvoj novih tehnologij za naslednje epidemije, skupaj s sodelavci iz tujine. Ko smo se lani spomladi lotili priprave cepiva, pa smo želeli prispevati h globalnim prizadevanjem. Ko se je kmalu pokazalo, da cepiva mRNA delujejo naravnost spektakularno, ni bilo več potrebe po razvoju drugih strategij, ki smo jih raziskovali tudi mi. Evropska komisija se je odločila, da bo stavila na velika farmacevtska podjetja, in čeprav bi lahko ravnala tudi drugače, se je konec koncev ta odločitev izkazala za dobro, kajti k sreči se je potrdilo, da covid-19 z vidika priprave učinkovitega cepiva ni tako problematičen kot na primer virus HIV. Pred dobrim letom tega seveda ni bilo mogoče napovedati s stoodstotno gotovostjo, zato smo tudi slovenski znanstveniki želeli pomagati pri iskanju rešitev.

Kako velik civilizacijski dosežek je torej razvoj učinkovitih cepiv proti novemu in tako nevarnemu virusu v tako kratkem času? 

To je nedvomno izjemen dosežek človeštva. Zanj se je namenilo na milijarde evrov, dolarjev, juanov in rubljev, mobilizirale so se množice znanstvenikov, pa tudi tehnologov in inženirjev, ki so organizirali proizvodnjo in izvedli klinična testiranja; za vsako cepivo posebej je bilo v postopkih testiranja treba zagotoviti 40.000 prostovoljcev – redko katero cepivo doslej se je preverjalo v tako obsežnem merilu. To so bili resnično gigantski projekti, v ZDA so svojega poimenovali Operacija Warp Speed, s čimer so želeli pokazati, kako zelo se mudi; šlo je za zgodovinski dogovor o javno-zasebnem partnerstvu med vlado in farmacevtskimi korporacijami, ki je bil na koncu zelo uspešen. Od teh projektov je seveda imela koristi tudi Slovenija kot država razvitega zahodnega sveta. Lahko si predstavljamo, da bi nas brez cepiv in zadostne precepljenosti jeseni čakale nove stotine žrtev.

Vsi skupaj moramo razumeti, da je cepljenje edina alternativa osovraženim omejitvam.

Verjetno nas vse zanima, ali smo dokončno opravili z osovraženimi lockdowni ali ne. Gospa Beović je sicer že dala vedeti, da se v drugi polovici leta lahko ponovijo nekateri ukrepi, kaj pa mislite vi – katere omejitve bodo še potrebne, preden bo v Sloveniji covid dokončno premagan? 

Mislim, da ko bo polno zaščitenih kakšnih 75 odstotkov prebivalcev, bodo okužbe s koronavirusom razmeroma redke in endemične, brez možnosti širjenja po celotni populaciji, zaradi česar ne bo potrebe po obsežnejših zaporah družbe in gospodarstva. Žal pa se mi zdi, da smo že začeli podcenjevati virus in smo se navadili na njegovo prisotnost; če se na dan okuži po sto ljudi in zabeležimo dve ali tri smrtne žrtve, se nam zdi, kakor da to ni nič. Dejansko pa to na mesec nanese po petdeset ali sto mrtvih. Skratka, to ni in ne sme biti normalnost, s katero bi se lahko zadovoljili. Pa vendar smo v Sloveniji še vedno dokaj neuspešni pri zniževanju teh številk; večina evropskih držav je že precej na boljšem. Zato upam, da bomo do septembra te številke spravili na bistveno nižje ravni in se tako izognili novim omejitvam. To pa je navsezadnje mogoče le, če se bo cepilo zadosti ljudi; če se bo jeseni pokazalo, da je delež tistih, ki se nespametno še vedno niso cepili, previsok, bo treba nekako zaščititi tudi njih. Ko bo cepivo dostopno prav vsem, bi nemara veljalo razmisliti o uvedbi prednosti za tiste, ki so precepljeni, na primer o oprostitvi nošenja mask v zaprtih prostorih v kolektivih, kjer je velik delež precepljenih. Vsi skupaj moramo razumeti, da je cepljenje edina alternativa osovraženim omejitvam.

Kdaj pa ste bili cepljeni vi? Ste bili kaj nervozni ali tesnobni, ko ste dobili injekcijo; ste občutili kakšne stranske učinke? 

Precej nejevoljno sem čakal, da sem končno prišel na vrsto; star sem 59 let, pa sem opazoval, kako se cepijo številni tudi precej mlajši in zdravi znanci. Pa vendar nisem želel preskakovati čakalnih vrst, ker je tovrstno početje v Sloveniji prešlo vse meje in so bili prikrajšani bolj ogroženi. Prvi odmerek Pfizerjevega cepiva sem prejel 7. maja, ko so po nacionalni strategiji s tem cepivom že par tednov cepili ljudi nad 50. letom. Drugi odmerek sem dobil pred slabima dvema tednoma; v nobenem primeru ni bilo omembe vrednih stranskih učinkov, samo kakšen dan me je bolela roka. Kar se mene tiče, sem se cepil z veseljem.