Vsi smo turški delavci

Ko je v bližini Postojne začela rasti tako imenovana turška vas, naselje zabojnikov za 450 turških gradbenih delavcev, ki bodo prihodnja leta gradili železniški tir med Koprom in Postojno, je pristojne prešinila strašljiva misel: Slovenci so v preteklosti s peticijami, protesti in civilnimi pobudami nasprotovali centru za huje in hudo duševno prizadete otroke ali ureditvi materinskih domov, kakšen halo bo šele nastal, ko bomo zraven vasi Orehek nastanili slovenskega prasovražnika, Turka, torej turške delavce. Tako je verjetno nastala dobro premišljena akcija pomiritve tamkajšnje javnosti.

Turški podjetji Yapi Merkezi in Özaltin, ki bosta v konzorciju s Kolektorjem gradili drugi tir, sta naselitev lokalni skupnosti predstavili pomirjujoče. Tina Klanjšek iz krajevne skupnosti Orehek je za RTV dejala, da jim je turško podjetje »zagotovilo, da bodo vsi izhodi delavcev organizirani, tako da naj se delavci ne bi prosto gibali po vasi,« župan občine Postojna Igor Marentič pa, da bodo to »delavci, ki bodo garali sedem dni v tednu,« da bodo imeli »vodene izhode« in 24-urni nadzor, v zameno za tiho prisotnost pa bodo vasi donirali 70 tisoč evrov. Sicer so s tem občane pomirili. A razburili preostanek Slovenije, saj se Klajnškova in Marentič očitno nista dobro zavedala, kaj sta povedala.

Rudi Vouk, odvetnik iz avstrijske odvetniške pisarne Grilc Vouk Škof, specializirane za gospodarsko pravo, se je zaradi slovenskih delavcev, napotenih v Avstrijo, zadnja leta ukvarjal z načini in razlogi, zaradi katerih Avstrija omejuje takšne »turške« vasi. »V Avstriji velikih projektov zaradi zaščite avstrijskih delavcev ne zaupajo ne turškim ne kitajskim podjetjem,« je dejal. So namreč izredno strogi v boju proti tako imenovanemu socialnemu dampingu: »Ko pridejo v Avstrijo delat Slovenci, osnovni standard ni le spoštovanje avstrijske zakonodaje, ampak tudi vseh kolektivnih pogodb. Dobiti morajo vse dodatke, regrese, božičnice. Bistven pri tem sistemu je tudi izredno strog nadzor,« opisuje. »Nadzor je pogost, kazni pa izjemno visoke.«

Težava je namreč v tem: če bodo turški delavci tukaj pod 24-urnim nadzorom delali sedem dni na teden, bodo slej ko prej iz konkurenčnih razlogov v takšno nižanje standardov prisiljeni tudi slovenski delavci, karikira Andrej Zorko, izvršni sekretar v Zvezi svobodnih sindikatov. »Pri novici o turških delavcih me je zaskrbelo prav to,« pravi, »da so mnogi omenjali, kako intenzivno bodo delali. Po slovenski zakonodaji delavec namreč ne sme delati več kot 40 ur na teden,« poudarja. Gregor Kos, tiskovni predstavnik turškega podjetja Cengiz, ki v Sloveniji gradi predor Karavanke, je sicer zagotovil, da so turški delavci pri nas plačani po slovenski zakonodaji in imajo še dodatne ugodnosti, kot je ta, da lahko gredo vsake štiri mesece domov za več kot 10 dni in podobno.

Prav tako je res, da je s koncem lanskega leta kolektivna pogodba za gradbeništvo v Sloveniji dobila razširjeno veljavnost, to pomeni, da je po novem obvezna tudi za turška podjetja pri nas. A Zorko dodaja, da to še nič ne pomeni, saj že iz slovenskih primerov poznamo skrite dogovore med izkoriščevalskimi delodajalci in delavci, po katerih so delavci dobili delo in na papirju visoke plače v drugih državah, na primer v Nemčiji, a so se hkrati zavezali za plačilo, recimo nastanitve in podobnega, po možnosti pa jim je delodajalec še pozabil plačati socialne prispevke. »Najpomembnejši pri tem bo nadzor. To je nadzor delovne inšpekcije. Če bo nadzor odpovedal, se bo v Sloveniji razširil dumpinški poslovni model,« trdi.

Nadzor najbrž bo, dodajmo, a zelo verjetno delovna inšpekcija turških delavcev ne bo obiskala na domu, v Turčiji, ampak jih bo obiskala pod budnim očesom kamer v delovnih taboriščih po Sloveniji, v navzočnosti šefov tolmačev, pred katerimi bodo ponavljali naučene stavke. Prav zaradi tega v Avstriji iz javnih razpisov izključujejo ponudnike, ki ne prihajajo iz EU.