Eldorado za organizirani kriminal

V obdobju vegradov, menedžerskih prevzemov, krepitve podalpskih oligarhov – to je pred približno desetimi leti – je bila javnost ogorčena nad neučinkovitostjo državnih organov. Menedžerji so prevzemali podjetja na kredit, mnogi so jih nato izčrpavali in celo namenoma potiskali v stečaj, odpuščali so delavce ter svoje kriminalno delo nadaljevali v vzporednih podjetjih. Drugi delavcem leta in leta niso plačevali socialnih prispevkov, tretji, recimo v Vegradu, so pred stečajem vsem na očeh uničevali dokumentacijo in premoženje prepisovali na sorodnike ali ga pošiljali v davčne oaze – zgodilo pa se ni nič.

V času, ko so bile državne institucije pogosto zakonsko omejene in nemočne, pravila pa pisana na kožo iznajdljivim, so številni za vzor postavljali ureditev v državah z daljšo kapitalistično ureditvijo. Želeli smo si, da bi tudi v Sloveniji imeli denimo finančno stražo, kot jo imajo v Italiji, Guardio di Finanza. O tem smo sanjali. »Poznam primer podjetnika v Italiji, ki ga je neko jutro s helikopterskim desantom presenetila Guardia di Finanza. Zapečatili so podjetje in lastnike zasliševali, ker se računi za elektriko niso ujemali z rastočim prometom podjetja,« nam je tedaj razlagal Klemen Boštjančič, ki je v nadzornem svetu Vegrada zastopal državno družbo PDP in ki si je tudi želel večje rigoroznosti.

Takrat smo poslušali zgodbe iz Avstrije o njihovi strogi stečajni zakonodaji. »Nekega Slovenca, čigar podjetje je v Avstriji šlo v stečaj, so na meji aretirali kriminalisti in ga tri dni zasliševali, preden jih je prepričal, da do stečaja ni prišlo po njegovi krivdi,« so nam razlagali inšpektorji za delo. Nemški vzor pa je bila njihova mreža posebnih uradov, v katerih so se nad gospodarski kriminal spravljali ne le s kazenskim pregonom, ampak tudi s sistematskim zaseganjem premoženja kriminalnega izvora. Mnogi slovenski pravniki so se čudili, kako lahko v Nemčiji, v tej urejeni pravni državi, kriminalcem zasegajo premoženje, ki ni bilo v neposredni povezavi s kaznivim dejanjem. Le izvora premoženja obsojeni niso znali pojasniti.

A ta ogorčenost je tudi v Sloveniji naredila svoje. Po tistem obdobju smo tudi v Sloveniji zgradili za eno stopnjo robustnejši imunski sistem države. Izobrazili smo kriminaliste in ustanovili NPU, dobili smo specializirano državno tožilstvo, tudi mi smo uvedli institut zasega premoženja nezakonitega izvora. In leta 2014 tudi novo, močnejšo, reorganizirano finančno upravo. V njej se je delo organiziralo bolj centralno ravno z namenom, da bi se na Fursu bolj učinkovito spopadli z najtežjimi kršitvami. Furs je recimo začel okrepljeno sodelovati z drugimi institucijami. Njihovi zaposleni so po novem člani posebnih preiskovalnih komisij, ki jih na podlagi zakona o kazenskem postopku ali zakona o odvzemu nezakonitega premoženja vodijo tožilci. Finančni inšpektorji so celo dobili tako rekoč policijska pooblastila. V zadnjih letih lahko uporabijo tudi silo, vse od solzivca do pištole.

Vse bolj stopamo v fazo razgradnje pristojnosti nadzornih institucij, morda v fazo deregulacije. Po NPU in tožilcih je zdaj na vrsti še Furs.

Eden ključnih ukrepov v primeru Fursa, ki smo ga dobili leta 2014 z združitvijo davčne in carinske uprave, je bila reforma finančnih preiskav. To je bilo bistveno, poenostavljeno povedano: pred letom 2014 so davčni uradniki na generalni finančni upravi sprožali finančne preiskave. Nato so pisali zaključna poročila. Ta so romala naprej k drugim inšpektorjem na lokalne urade. Ti so fascikle pogosto puščali na mizah. V omarah. Ali kjerkoli pač. Bolj ko je bila finančna preiskava obsežna, manj motivacije je bilo pri naslovnikih, da bi se vanjo poglabljali. Po letu 2014 je zato bil uveden drugačen način dela. Ekipe, ki so v generalnem uradu v Ljubljani delale finančne preiskave, ki so recimo ugotovile, da je nekdo porabil več, kot je zaslužil, so lahko nato delo podaljšale z uradnimi inšpekcijskimi nadzori ter sodelovale s kriminalisti in izdajale odločbe.

Tak princip dela je obrodil sadove. Ko je leta 2015 finančna uprava začela novi način dela, so s pomočjo finančnih preiskav ugotovili za 18 milijonov evrov dodatnih obveznosti. Za predstavo: to so bile recimo preiskave posredovanja delovne sile ali preiskave nepojasnjenih dohodkov z virom v Sloveniji, ugotovljenih na podlagi trošenja sredstev za zasebno potrošnjo, ali preiskave navideznih poslov, odkupov lastnih deležev, prikritih izplačil dobičkov in podobno. Nato, po letu 2016 oziroma 2017, pa je Furs vsako leto v okviru finančnih preiskav ugotovil za skoraj 40 milijonov evrov dodatnih obveznosti. Postali so torej za 100 odstotkov bolj učinkoviti. Da ne omenjamo še sinergijskih učinkov. Njihovi izsledki so koristili policiji, protikorupcijski komisiji in uradu za preprečevanje pranja denarja.

Vse to pa je zdaj že zgodovina. Vse bolj stopamo v fazo razgradnje nadzornih institucij. V zadnjem letu smo bili sprva priča razgradnji najpomembnejšega dela kriminalistične policije, to je nacionalnega preiskovalnega urada (NPU). Tega je vlada s političnim kadrovanjem in notranjo reorganizacijo praktično ukinila. NPU sedaj vodi Petra Grah Lazar, ki je brez strokovnih izkušenj, je pa znanka Roka Snežiča, Janševega cimra iz zaporniške celice, ki je bil obsojen utaje davkov. Generalni direktor policije Anton Olaj razmišlja celo, da bi NPU razpustili. Tudi tožilstvu vlada reže krila. Po novem morajo tožilci policiji podajati pisne in ne več ustne usmeritve, na podlagi konec maja objavljene novele zakona o organiziranosti in delu v policiji pa bi lahko policijo s posamičnimi usmeritvami v konkretni predkazenski zadevi namesto tožilcev usmerjal kar minister za notranje zadeve, torej Aleš Hojs. Da ne omenjamo že novih idej o drugačnem, bolj političnem imenovanju tožilcev in sodnikov.

Zadnja med institucijami, ki doživlja podobno usodo, pa je finančna uprava.

V zadnjih mesecih so na Fursu strokovnjake na odgovornih položajih nadomestili posamezniki, talentirani predvsem v lojalnosti do stranke SDS.

Natančneje, njihov elitni oddelek, to je uprava za nadzor, kjer so se zaposleni doslej ukvarjali z najtežjimi primeri. V primerjavi z ostalimi institucijami, kot je NPU ali denimo urad za preprečevanje pranja denarja, je Furs sicer prišel na vrsto med zadnjimi. Šele septembra lani je recimo nepričakovano finančni minister Andrej Šircelj presenečenemu generalnemu direktorju Fursa Petru Jenku povedal, da bo odstavljen. Potem je sledil kaos, ki ga poznamo že iz drugih institucij. Septembra je vlada na njegovo mesto začasno imenovala Ireno Nunčič. Nunčičeva je vsem zaposlenim napisala lepo pozdravno pismo, a kaj, ko je delala zgolj do aprila, ko je vlada na njeno mesto imenovala Simona Starčka. Ta je spet zaposlene in tudi sorodne urade po EU pozdravil s prijaznim predstavitvenim elektronskim sporočilom. A kaj, ko je na stolčku sedel le tri mesece. Zdaj, junija, je vodenje Fursa spet za pol leta prevzel davčni svetovalec Ivan Simič, ki je naveličanim zaposlenim napisal spet novo, prijazno pozdravno pismo.

Furs je prišel na vrsto med zadnjimi iz sicer razumljivih razlogov, ki pa so povedni: ob izbruhu epidemije je bila namreč finančna uprava po interventnih zakonih pristojna za izvajanje številnih aktivnosti in nalog za omilitev posledic koronakrize, ki so bile vse po vrsti zahtevne. Eden izmed pomembnejših je bil projekt unovčevanja turističnih bonov, drug pomemben ukrep je bila seveda realizacija pogosto zmedenih PKP-zakonov, ki so uvajali najrazličnejše podjetniške olajšave. Šele ko so bili ti projekti uspešno uresničeni, so sledile kadrovske zamenjave, v katerih so strokovnjake na odgovornih pozicijah nadomestili posamezniki brez izkušenj in talentirani predvsem v lojalnosti do stranke SDS.

Odstavljeni Jenko je bil recimo tipični karierni strokovnjak. Na Fursu je delal od leta 2001 in se počasi vzpenjal po hierarhični lestvici. Leta 2016 je postal namestnik generalne direktorice, potem ga je po rednem postopku pred manj kot letom dni prejšnji finančni minister Andrej Bertoncelj imenoval za generalnega direktorja. Irena Nunčič, ki ga je nadomestila, dejansko nikoli ni delala na Fursu, njena kariera je bila povezana s SDS: v Šmarju pri Jelšah, kjer se je kot kandidatka stranke SDS potegovala za mesto v občinskem svetu v Šmarju pri Jelšah, je vodila zdravstveni dom, bila pa je tudi vodja volilnega štaba na županskih volitvah, kjer je sodelovala z Vinkom Gorenakom. Starček, ki jo je nadomestil aprila, podobno. Po izobrazbi je matematik, pred tem je bil vodja sektorja za nadzor iger na srečo pri Fursu, a prve reference so bile, da je bil v preteklosti aktiven sodelavec stranke pri oblikovanju programa SDS. V stranki je bil denimo podpredsednik njihovega odbora za izobraževanje, znanost in šport, ki ga je vodil Borut Rončević.

Ivan Simič je seveda predvsem davčni svetovalec, čigar dolgoročni interes je zaščita klientov. V tem smislu smo priča klasičnemu konfliktu interesov.

Poleg zamenjav na vrhu pa so se kadrovske rošade zvrstile tudi na nižjih položajih. Njihova ost je bila usmerjena predvsem v en urad, in sicer v urad za nadzor, iz česar lahko tudi sklepamo, kaj je njihov namen, torej kaj pravzaprav v SDS s temi spremembami nameravajo. Takoj po prihodu na vrh Fursa je recimo Starček aprila imenoval novega direktorja uprave za nadzor na generalnem finančnem uradu. To je postal Tomaž Deželak, predsednik lokalnega odbora SDS iz Domžal in podžupan te občine. Skratka, politik po naravi. Deželak je v naslednjem koraku aprila in maja pod seboj zamenjal praktično vso hierarhijo: Damjana Slapar Burkat, vodja sektorja za preiskave, je bila degradirana v uradnico in premeščena. Podobna usoda je doletela tudi Majdo Kerec, ki je bila prej tam vodja oddelka za preiskave. Obe, z dolgoletnimi izkušnjami, sta bili premeščeni z generalnega finančnega urada. Mnogi drugi so Furs medtem že zapustili, na Fursu je danes čutiti strah.

Jenko, ki po novem dela na ministrstvu za javno upravo, z nami o Fursu recimo ni želel govoriti. Njegova bivša namestnica Jana Ahčin, nekoč prav tako generalna direktorica Fursa, ki je po novem zaposlena na računskem sodišču, tudi ne. Niti po posredniku. Prestrašeni pa so bili tudi nekateri inšpektorji, s katerimi smo poskušali vstopiti v stik. Od kod takšen strah? Seveda. Vse zgoraj omenjene, odstavljene, degradirane ali odpuščene je pred tem v svojih blogovskih zapisih omenjal davčni svetovalec Ivan Simič. V svojih zapisih je odkrito zahteval, da jih je treba kaznovati. Kar se je v tem letu tudi zgodilo. Simič jih je sicer v svojih zapisih kritiziral in navajal razloge, a se nima smisla spuščati v vsebino. Nihče, niti Furs uradno, se Simičevim trditvam ni upal postaviti po robu. Če razprava ni enakopravna, če je lahko ena stran izpostavljena sankcijam, je pač nemogoča.

Do podobnih politično kontaminiranih kadrovskih menjav je prišlo pri vseh organih, ki sodelujejo pri finančnih preiskavah, recimo tudi na uradu za preprečevanje pranja denarja. A kadrovska degradacija finančne uprave je le ena razsežnost prevzema Fursa. Druga je vidna iz njegove reorganizacije. Konec maja je denimo finančno ministrstvo v medresorsko usklajevanje vložilo nov zakon o finančni upravi, v katerem naj bi ponovno ločili finančne preiskave od inšpekcijskih pregledov. Želijo torej spet uvesti neučinkovit sistem preiskav, kot je veljal do leta 2014. A ker verjetno zakon ne bo sprejet, na Fursu pravkar teče reorganizacija z istim namenom. V. d. generalnega direktorja Fursa Ivan Simič v pogovoru, ki ga objavljamo poleg tega članka, odgovarja na očitke. Trdi, da takšne spremembe od njega zahteva zakonodaja, pa da gre za zaščito neodvisnosti postopkov in podobno. Trdi, da so doslej na finančni upravi delali nezakonito, ost njegovega napada so predvsem davčni inšpektorji.

To pa nam je v bran inšpektorjev povedal eden od njih, seveda pod pogojem anonimnosti, saj ga je strah sankcij: »V svojih napadih gre Simič zdaj nad inšpektorje, ki razumljivo pri ljudeh nismo priljubljeni. V tem smislu igra na populizem, ki se mu težko zoperstavljamo. Sam sem strokovnjak. Rezultat mojega dela je razviden iz sodb različnih sodišč. Mi vodimo izjemno zahtevne postopke, imeti moramo vsaj pet let izkušenj za samostojno delo in smo podvrženi nenehnemu izobraževanju. Noben inšpektor ne gre na teren zato, da bo zavezanca zafrknil, kot piše Simič, ker imamo notranje nadzore, ker so nad nami sodišča in ker poleg tega delamo v parih. Zdi se mi, da želijo z zadnjimi potezami Furs pač spremeniti v brezzobega tigra. Ljudem je to morda všeč, a malemu človeku te spremembe ne bodo koristile. Vse to bo koristilo predvsem večjim ribam. Imamo ugrabljeno finančno upravo, ugrabil pa jo je človek, ki je bil sam v naših postopkih.«

Ivan Simič je seveda predvsem davčni svetovalec, čigar dolgoročni interes je zaščita klientov. Furs pa je na drugi strani še ena od pomembnih državnih institucij, ki se raztaplja pred našimi očmi. Pri čemer je seveda ironično, da se je vzpon SDS in Janše leta 2004 začel prav na krilih boja proti korupciji, klientelizmu in nepotizmu. To so še bili časi, ko je Janez Janša v parlamentu vehementno obljubljal, da bo ustanovil finančno policijo, ali pa, da je za vse stranpoti naše tranzicije kriva ukinitev bivše SDK, Službe državnega knjigovodstva. A kljub tem obljubam v SDS niso nato vzpostavili te imunske strukture: niso ustanovili NPU, niso reformirali finančne uprave ali protikorupcijske komisije. Ampak so ta ustroj ves čas napadali in razgrajevali ter vmes v prazno govoričili o kakšnem iranskem pranju denarja in podobno.

POVEZANI ČLANKI:

• Namesto strokovnjaka simpatizerka SDS
• »Ne vem, kje sem zaposlen«
• Ivan Simič, direktor Fursa: »To niso degradacije«