Prijaznost novinarja ni dovolj

Prav neverjetno je, kako so postali intervjuji s slovenskim premierom Janezom Janšo podobni intervjujem z Vladimirjem Putinom. Oba si izbereta prostor, kjer bosta dala intervju, ikonografija je podobna, Janša je enkrat v dvorcu Brdo, drugič mu je treba ustreči in intervju posneti v Cankarjevem domu, od koder naj bi on sam odvodil bitko za Slovenijo (ste zaznali, kako ga ni prav nič več sram samopoveličevanja?). Ja, simbolika je nujna, zatežena zaslugarska simbolika. Ta sicer že nujno potrebuje tudi podnapise, saj je v tej državi gor zrastlo že toliko generacij, ki se jim sanja ne o ikonografijah in simbolikah osamosvajanja. A tudi večini prebivalcev gre to samopoveličevanje preprosto na živce. Je pa res neverjetno, kako si je Janša iz leta v leto bolj všeč, kako se občuduje, kako topel pogled dobi, ko se spomni lastnih, sicer spodobno prikrojenih junaštev.

A to ni edina podobnost med intervjuji z Janšo in Putinom. Pač novinar, če tudi je najbolj možno servilen (pri tem ne mislimo na Igorja E. Berganta, ki je odvodil intervju z Janšo pri nas), je ves čas v nevarnosti, da bo vožda vznejevoljil, in to se zgodi zelo hitro. Eno malo napačno vprašanje, napačna intonacija, pa vodja začne sikati ter nejevoljno in naveličano odgovarjati. Veliki vodja takrat začne srepo gledati, pa postavljati vprašanja, napadalna, nemudoma poskuša diskreditirati sogovornika.

Največji problem pa so podatki: vodja, Putin ali Janša, jih kar strelja. In pri tem deluje pripravljen, kot človek, ki točno ve, kaj govori, ki ima državno in svetovno statistiko v desnem mezincu. Seveda na tem svetu ni novinarja (no, ni nikogar), ki bi obvladal vse te podatke, vse sklepe, imel vse informacije – zaradi česar težko odgovarja na to domnevno vednost sogovornika. Pri čemer mu prav nič ne pomaga, da lahko kasneje ugotovi, da si je tudi njegov sogovornik te številke in dogodke preprosto izmislil ali pač prilagodil – takrat je intervju že mimo, gledalci so že pri naslednji oddaji.

Janša je tako kot Putin vedno opremljen z arzenalom drobnih in večjih laži, preprosto zato, ker jih producira sproti. To je polje neizmerne domišljije, tisočerih prilagoditev, podatki se spreminjajo kot oblačno nebo na vetrovni dan, na drugi strani pa se mora novinar na to odzvati – no, dejansko se ne more.

In tako je bilo tudi tokrat, Slovenija je cepilni prvak, zmagovalka v spopadu z epidemijo, zgodba o evropskih tožilcih napihnjena in podtaknjena, Evropa, za katero vsi vemo, da ima velik cmok v grlu, je navdušena nad Janšo, problem je le zlobna opozicija, ki deli državo in ruši boj zoper epidemijo, itd. Pri vprašanju financiranja Slovenske tiskovne agencije je Bergant malce ostreje nastopil. In ko rečemo malce ostreje, mislimo zgolj, da si je drznil postaviti vprašanje več kot enkrat. Veliki vodja je nemudoma postal togoten in nesramen.

Janša seveda s tem intervjujem ne bo zadovoljen (a naj se Bergant ne tolaži s tem). Prava televizija ne postavlja vprašanj, ki vodjo togotijo. In tega ne razumejo ne na TV Slovenija ne na POP TV, oboji premiera namreč obravnavajo v mehkih bombažnih rokavičkah. A vodja si ne želi prijazne obravnave. Vodja hoče občudovanje.