»Epidemiologi so očitno bili in so še odrinjeni na rob«

V mesecih epidemije so praktično vsakemu Slovencu postali znani obrazi zdravnikov Bojane Beović, Mateje Logar in Aleša Rozmana, najbolj izpostavljenih članov strokovne skupine, ki jo je za snovanje ukrepov za obvladovanje epidemije lanskega marca ustanovilo ministrstvo za zdravje. Člani te skupine so legitimirali praktično vse vladne ukrepe na tem področju, od obveznega nošenja mask na prostem do odločitve, da se s korono okuženi oskrbovanci domov za ostarele ne bodo avtomatično napotovali v bolnišnico. Ko so se ukrepi vedno znova izkazali za neučinkovite, so odgovornost prelagali na ljudi – a za njihovimi zvenečimi nazivi, strokovnimi izrazi in grozečo retoriko se je skrivalo dejstvo, da Beovićeva, Logarjeva, Rozman in večji del njihove skupine v osnovi sploh niso usposobljeni, da bi med epidemijo prebivalstvu predpisovali, kako se naj obnaša.

Po zakonu bi namreč strokovno oporo odločevalcem pri snovanju protikoronskih ukrepov moral zagotavljati NIJZ oziroma njegov center za nalezljive bolezni, v katerem je zbrana smetana slovenskih epidemiologov. Slednji so z vidika medicine edini usposobljeni za omejevanje epidemij, opozarja upokojena dolgoletna direktorica Centra za nalezljive bolezni prim. prof. dr. Alenka Kraigher, danes predavateljica na dveh fakultetah in svetovalka Svetovne zdravstvene organizacije. Toda v strokovni skupini je bila stroka odrinjena na obrobje, posledično pa so bile storjene napake, pri katerih je mogoče razmišljati o etični in strokovni, pa tudi kazenski odgovornosti.

Ali sploh potrebujemo famozno strokovno skupino, ki jo je vlada oziroma ministrstvo za zdravje oblikovalo posebej za obvladovanje epidemije? 

Struktura slovenskega zdravstvenega sistema je določena v zakonu o zdravstveni dejavnosti, ki točno predpisuje naloge posameznih zavodov in institucij. Po tem zakonu je NIJZ osrednja institucija, ki pokriva področje javnega zdravja in je tudi pristojen za obvladovanje epidemij in pandemij. NIJZ ima več enot, med njimi je center za nalezljive bolezni, ima pa tudi ekipe v vsakem večjem mestu, kar pomeni, da je ves čas prisoten na terenu in sproti spremlja vsakršno grožnjo zdravju populacije.

Center za nalezljive bolezni analizira vzorce pojavljanja bolezni in njihove značilnosti, načine prenašanja in zavarovanja pred njimi, pripravlja priporočila in navodila ne le za splošno, temveč tudi za strokovno javnost. NIJZ je torej ta, ki je poklican, da predlaga ukrepe za obvladanje posamezne bolezni, klinična medicina pa nato skrbi za paciente. Kakšne posebne strokovne skupine pa zakon o zdravstveni dejavnosti v tovrstnih primerih ne omenja.

V javnost je prišlo poročilo izvedenca Ivana Eržena, sicer nekdanjega direktorja NIJZ, ki ga je sedanja vlada odstavila kmalu po nastopu. V poročilu, ki ga je pripravil za preiskovalno komisijo državnega zbora, je med drugim zapisal, da minister za zdravje članov in članic strokovne skupine »očitno ni imenoval po strokovnih kriterijih«.

To težko komentiram. Lahko pa rečem, da ko sem sama prvič izvedela za sestavo skupine, sem bila prepričana, da se bo skupina ukvarjala izključno z organizacijo zdravljenja, nege in rehabilitacije obolelih. Da bo skrbela, da bomo imeli zadosti bolnišničnih postelj, negovalnega kadra, ustrezno organizirane prostore, skratka, da bo poskrbela za logistiko zdravljenja. Kajti med njenimi članicami in člani je daleč največ infektologov, ki so usposobljeni točno za to, epidemiolog pa je samo eden. Pa to govorim z vsem dolžnim spoštovanjem do te veje medicine.

Toda ta skupina je nato v tej sestavi nato posegala še na vsa druga področja, pri čemer očitno do tega vsaj formalno ni bila upravičena in za to ni bila usposobljena. 

Po moji oceni je ta skupina presegla svoj domet. Kajti dejansko je za vsebine, s katerimi se je nato ukvarjala, po zakonu pristojen NIJZ; za to so usposobljeni njegovi strokovnjaki in strokovnjakinje, ki se nenehno usposabljajo v tujini, ima tudi dobre povezave z evropskimi inštituti in laboratoriji, z Evropskim centrom za nalezljive bolezni, pa Svetovno zdravstveno organizacijo, skratka vse potrebne kvalifikacije. Obenem redno izvaja simulacijske vaje za tovrstne scenarije, kar pomeni, da ima tudi izkušnje z obvladovanjem epidemij. To je torej naloga NIJZ oziroma njegovega centra za preprečevanje nalezljivih bolezni; ne razumem, zakaj so mu odvzeli to nalogo in jo dali neki ad hoc skupini.

Po moji oceni je strokovna skupina, ki jo je za obvladovanje epidemije ustanovilo ministrstvo za zdravje, presegla svoj domet. Kajti dejansko je bil za vsebine, s katerimi se je nato ukvarjala, ustanovljen NiJZ.

Gospod Fafangel je v svojem javnem zapisu ob odstopu iz strokovne skupine opozoril, da je bila vloga epidemiologov pri sprejemanju ukrepov za omejevanje epidemije »neznatna«.

Težko verjamem, da bi epidemiologi tako zelo skrenili od svoje ekspertize, kot to izhaja iz ukrepov, ki jih je predlagala ali pa zgolj potrjevala omenjena skupina. Očitno se mi zdi, da so bili in so še odrinjeni in da so njihovo vlogo prevzeli strokovnjaki in strokovnjakinje, ki sicer niso doma na tem področju, pa vendar na njem iščejo svoje priložnosti. Iz načina, kako so komunicirali s širšo javnostjo, tudi izhaja, da so se sproti učili na svojih napakah. S tem se je vloga NIJZ pri obvladovanju epidemije praktično izničila. K sreči je inštitut že od decembra 2019 in nato v prvem valu epidemije opravil pomembno delo in pripravil dokumente z napotki odločevalcem, stroki in prebivalcem, ki so se kasneje izkazali za zlata vredne. Že najkasneje jeseni pa se je začelo jasno izkazovati, da je stroka povsem odrinjena na stranski tir.

So bili torej razlogi za ustanovitev skupine pod vodstvom Bojane Beović predvsem politični? Da je bila namenoma zastavljena kot obvod NIJZ in je služila predvsem za legitimiranje odločitev, ki jih je sprejemala vlada – ne pa stroka? 

Zdi se mi, kot da je bilo treba uresničevati neke politične cilje, nemara pa tudi finančne. Evropska komisija je članicam EU po nekakšnem ključu razdelila denarno pomoč. In nekatere države so se pač morale znajti in prikazati kar najbolj izvirne načine, kako bodo porabile ta sredstva. Nisem strokovnjakinja na tem področju, se mi pa zdi, da za marsikatero kontroverzno odločitvijo stoji politika, za politiko pa interesi po denarju.

Kako pa ocenjujete komunikacijo posameznih članov in članic strokovne skupine – v javnosti se poleg Bojane Beović največ pojavljata njena sodelavka z infekcijske klinike Mateja Logar in direktor Klinike Golnik Aleš Rozman. Ti ljudje so ves čas krivdo za neuspešne lockdowne valili na prebivalstvo, Rozman je govoril o ljudeh, ki »ga žingajo po zidanicah«, Logarjeva je krivila spuščene maske ob malicah in kavicah v službi ...

Komuniciranje z javnostmi je gotovo posebna veščina, ki zahteva tudi strokovne kvalifikacije. Slabe novice je treba ljudem sporočati z veliko mero empatije in spoštovanja, etično, transparentno in ažurno. Predvsem pa morajo biti tisti, ki komunicirajo z javnostmi, sami najboljši zgled za svoja priporočila. Ne bom rekla, da posamezni zdrsi niso možni, tudi NIJZ in njegovim epidemiologom bi se pripetili – ne more pa biti vsa komunikacija od prvega vala eno samo zaporedje zdrsov. Ves čas smo poslušali vojaško retoriko, češ, to je boj, virus je sovražnik, moramo zmagati in podobno – ljudje pa preprosto nismo bili pripravljeni na vojno. Če bi ljudstvu razložili, kaj sta smisel in namen posameznega ukrepa, grožnje in kazni sploh ne bi bile potrebne, ker bi večji del prebivalstva sam od sebe ponotranjil določene poteze. Če pa človeku napišem globo za vožnjo brez čelade, potem ko je že padel, nisem s tem naredila ničesar. Približno tako učinkovite so bile izjave, na katere ste opozorili in ki pravzaprav mejijo že na žalitve.

Kateri ukrepi, ki jih je predlagala ali pa vsaj s konsenzom potrdila strokovna skupina Bojane Beović in Mateje Logar, se vam zdijo posebej vprašljivi s strokovnega vidika? 

Najprej bom poskusila biti pozitivna in se osredotočiti na dobre stvari. Ključno se mi zdi, da smo vsaj nekoliko ozavestili osnovno higieno in načela obnašanja med epidemijo. Da smo torej ostajali doma in smo se držali zase, če smo izkazovali simptome okužbe s covid-19; da smo kot del bontona ponotranjili kihanje in kašljanje v komolec; da si pogosteje umivamo roke, kar je izredno pomemben ukrep pri preprečevanju vseh nalezljivih bolezni, ne zgolj koronavirusne; da v stikih z ljudmi, ki jih ne poznamo najbolje, vzdržujemo medsebojno razdaljo.

Dobro, toda ali je to zasluga posebne strokovne skupine ali pa zdrave pameti? 

To je predvsem zasluga prizadevanj NIJZ, ki je v tisti najzgodnejši fazi izdal vrsto navodil in pojasnil, v katerih je opozarjal, kako se covid širi in kako ga je treba preprečevati. To so pač osnove, tako se je v preteklosti že pomagalo izkoreniniti ali pa vsaj pomembno omejiti celo vrsto bolezni. Ampak če sedaj pogledava na primer zapovedano nošenje mask – v prvem valu je bil med ljudmi še precejšen odpor do tega ukrepa, kar je razumljivo, saj maske niso preveč udobne, pa tudi ni najbolj preprosto ugotoviti, kako jih sploh pravilno uporabljati. Sčasoma pa smo vendarle sprejeli nošenje mask in ponotranjili zavest, da lahko še posebej v notranjih prostorih bistveno omejijo izpuste kontaminiranih aerosolov. Večji del ljudi je razumel, da so maske neko simbolno sporočilo solidarnosti in skrbi za sočloveka, grožnje in žuganja odgovornih pa po mojem mnenju k temu spoznanju niso bistveno pripomogli.

Ukrepi so bili zasnovani na kapljični teoriji, da se virus prenaša neposredno s kašljanjem ali telesnim stikom – četudi so številne tuje raziskave že kmalu po izbruhu bolezni pokazale, da je bolj pravilna aerosolna teorija in da je najbolj kritičen izdihani zrak, ki se nabira v notranjih prostorih. Kljub temu se je v Sloveniji predpisovalo obvezno nošenje mask celo v gozdu, prepovedali so se shodi na prostem in izleti v druge občine, zapirali so šole in vrtce – pa bi namesto tega naredili dosti več, če bi poudarili, kako pomembno je redno zračenje notranjih prostorov, v katerih se zbere več ljudi. Kje je tukaj strokovnost? 

Epidemiologi so covid-19 takoj opredelili kot respiratorno bolezen. Kar pomeni, da se prenaša tako, da okužena oseba vnese povzročitelja drugi osebi skozi nos, usta ali tudi očesno sluznico. To se lahko zgodi bodisi z aerosoli bodisi s kapljicami sline oziroma izločki iz nosu, v katerih so virusi. Tako da nekako držita obe teoriji – res pa je, da se je strokovna skupina naslanjala praktično izključno na kapljično.

V Sloveniji se je zapiralo brez pravega razmisleka in na nadvse čudne načine; jaz na primer nisem smela iz Ljubljane na izlet v okoliške hribe ali gozdove, sočasno pa se je v moje mesto tudi v času najhujšega lockdowna vsak dan pripeljalo po 100.000 delovnih migrantov iz vse države.

Pa je kadarkoli sploh obstajala kakšna medicinska podlaga za vrsto ukrepov, ki so sestavljali jedro osovraženih lockdownov – za zapiranje občin, policijsko uro, prepoved shodov na prostem? 

Verjetno se je pač razmišljalo po neki logiki, češ, če bomo vsi ostali zaprti v stanovanjih, se ne more nič zgoditi.

Ampak to ni znanost, to je vedeževanje. 

Se strinjam, to ni strokovna, temveč preveč poenostavljena logika. Omejitve gibanja so lahko učinkovite v določeni fazi epidemije, pri čemer je treba sproti ocenjevati učinke tovrstnih omejitev in paziti, da se ne vlečejo v nedogled, ker potem izgubijo svoj pomen. V Sloveniji pa so odgovorni svoje ukrepe naslonili predvsem na predsodke – da so ljudje pač neposlušni in lahkomiselni, da se bodo požvižgali na nevarnost in kar vsevprek pili po zidanicah in zabavah ... Pri čemer nihče ni imel niti enega znanstvenega dokaza, da se bo epidemija resnično umirila, če bomo ljudi zaprli za štiri stene, ustavili vse in čakali, kaj se bo zgodilo. Res je, da so tudi v vrsti drugih držav poznali omejitve gibanja med posameznimi območji, toda te omejitve so bile praviloma kratkotrajne in selektivne, omejene na območja z visokimi stopnjami okužb. Pri nas pa se je zapiralo brez pravega razmisleka in na nadvse čudne načine; jaz na primer nisem smela iz Ljubljane na izlet v okoliške hribe ali gozdove, sočasno pa se je v moje mesto tudi v času najhujšega lockdowna vsak dan pripeljalo po 100.000 delovnih migrantov iz vse države.

Težava je, da je tako imenovana strokovna skupina mnogokrat delovala celo v odkritem nasprotju s stroko. Dobro se spomnim, ko so epidemiologi NIJZ še lahko sledili stikom okuženih in so lani jeseni predstavili natančno analizo izvorov okužb; pokazalo se je, da so najpomembnejša žarišča delovna mesta – kljub temu pa vlada in strokovna skupina nista nikoli predpisali zaprtja velikih proizvodnih hal, okuženi delavci pa so bili kaznovani s petino nižjim nadomestilom plače, če so ostali doma. In korona se je na veliko širila naprej, lockdown pa je bil brez učinka. 

In ves ta čas so otroke držali izven šol in vrtcev, študenti so skoraj tri semestre študirali na daljavo, skratka velik del ljudi je sprejemal velike žrtve. Medtem so nekatere panoge nemoteno poslovale, nekatere pa so bile brez potrebe zaprte, na primer frizerski saloni, ki bi tudi jeseni in pozimi zagotovo lahko poslovali, če bi se ustrezno pripravili. Pri preprečevanju okužb v podjetjih ima sicer bistveno vlogo medicina dela; nekaterim delovnim organizacijam je v sodelovanju z zdravniki iz te veje medicine uspelo izredno dobro pripraviti in omejiti ali celo preprečiti širjenje virusa po svojih kolektivih. Nekatera podjetja pa niso storila praktično nič. In sedaj prideva še do ene nelogičnosti – vlada je med epidemijo za več mesecev ustavila javni potniški promet; posledica je bila, da so se delavci in delavke organizirali in v skupinah po štiri ali pet skupaj vozili na delo. Kar je seveda spet pripomoglo k širjenju okužb.

Toda v strokovni skupini, ki je koordinirala lockdowne, ni bilo niti enega zdravnika oziroma zdravnice medicine dela. Imeli pa smo zasebniškega magnata kirurga Bitenca, čigar bistvena kvalifikacija, ki mu je med epidemijo omogočila izjemen vpliv, je, da je kader stranke SDS.

Gotovo bi glede na naloge, ki jih je opravljala, morala biti ta skupina sestavljena povsem drugače; morala bi biti interdisciplinarna in sposobna holističnega pristopa. Glavno besedo bi morali seveda imeti epidemiologi, poleg njih bi potrebovali infektologe, medicino dela, psihologijo, psihiatrijo, medicinsko etiko, pa tudi vrsto predstavnikov drugih vej medicine, zatem pa še celo paleto strokovnjakov povsem drugačnih profilov, od komunikologov do sociologov, ekonomistov, ustavnih pravnikov ... Ko smo na NIJZ svoj čas izvajali simulacije potencialnih epidemij različnih bolezni, od ebole do črnih koz, smo vanje pritegnili vrsto drugih institucij in strokovnjakov. V času korone bi bila takšna heterogena, strokovna in predvsem neodvisna skupina gotovo neprecenljiva, saj bi bila sposobna prepoznati vse družbene vidike epidemije in ustrezno usklajeno ukrepati – žal pa je nismo dobili.

V času korone bi bila heterogena, strokovna in predvsem neodvisna posvetovalna skupina gotovo neprecenljiva, saj bi bila sposobna prepoznati vse družbene vidike epidemije in ustrezno usklajeno ukrepati – žal pa je nismo dobili.

Na začetku pogovora ste dejali, da se vam je glede na sestavo, v kateri prevladujejo infektologi, zdelo, da se bodo Beovićeva in njena ekipa ukvarjali predvsem z organizacijo logistike zdravljenja obolelih, ker so pač za to najbolj usposobljeni. Pa so prav na tem področju zagrešili morda še najhujše napake. Ciljam na organizacijo zdravljenja oskrbovancev domov za starejše, ki so jih zadrževali v nekakšnih conah po teh domovih, namesto da bi jih sprejemali v bolnišnice – posledica je bila katastrofalna bilanca smrti. 

Že pred izbruhom epidemije je bilo povsem jasno, da te institucije ne morejo nositi bremena zdravljenja svojih oskrbovancev in oskrbovank. NIJZ je hitro zaznal, kaj se je dogajalo po domovih v Španiji in Italiji, kjer so se kopičila trupla, in izdal vrsto smernic za preprečevanje okužb. Epidemiologi so želeli narediti oceno tveganja, toda njihova opozorila so bila preslišana; minister za zdravje je celo izdal odlok, s katerim je predpisal, da se epidemiologi vključijo v delovanje določenega doma za starejše šele potem, ko se v slednjem bolezen že pojavi. Odgovorni preprosto niso želeli priznati, da domovi niso zdravstvene ustanove in da jih ne moreš le z dekreti in nekaj preprostimi posegi čez noč spremeniti v bolnišnice. Že med prvim valom so posamezni obupani direktorji in direktorice prosili, naj se jim zagotovijo nadomestne lokacije, vendar so jih ignorirali. Tako se je po domovih okužil marsikateri starostnik, ki se sicer ne bi, in verjetno se je marsikomu življenje izteklo prej, kot bi se mu sicer.

Četudi je iz kasneje razkritih zapisnikov sej izhajalo, da je strokovna skupina interno sicer nasprotovala takšni ureditvi, jo je nato javno zagovarjala in legitimirala. Na tem mestu vas kot zdravnico prosim za komentar zelo odmevnega citata Bojane Beović, ki se je na novinarski konferenci takole odzvala na Mladinina razkritja »paliativnih« seznamov za triažo starostnikov: »Med oskrbovanci naših domov za starostnike živi veliko ljudi, ki se jim življenje izteka. Premeščanje okuženih starostnikov v bolnišnico samo zato, ker so okuženi z novim koronavirusom, ni smiselno.« 

Ko sem to slišala, nisem zaznala empatije. Težko rečem, kaj je bil razlog, morda tudi nemoč, ko ti postane jasno, da ne moreš storiti ničesar. Ampak ne razumem, zakaj potem človek, ki čuti, da nekdo nad njim vztrajno ignorira njegove misli, predloge in ideje, ne bi odstopil s svojega položaja. Edini, ki je bil doslej sposoben takšne poteze, je bil gospod Fafangel, njegovo dejanje se mi zdi izredno pomembno. Kar se je med epidemijo zgodilo v slovenskih domovih za starejše, še zdaleč ni razčiščeno in sama močno upam, da bo nekoč prišlo do epiloga. Kajti po mojem prepričanju je bila storjena vrsta napak, ki so imele za posledico, da so ljudje umirali predčasno, marsikdo pa tudi nedostojno in odrezan od svojcev.

O kakšni odgovornosti članov in članic strokovne skupine ministrstva za zdravje se torej lahko pogovarjamo – moralni, strokovni ali tudi kazenski? 

Sama sem prepričana da je to, kar se je dogajalo po domovih za starejše, nesprejemljivo z vidika medicinske stroke in etike. V načrtu preprečevanja pandemije je bilo določeno, da je treba ljudem zagotoviti takšno zdravljenje in nego, ki bosta kar najbolj zagotavljala, da se bolezen ne bo širila. Vsakega bolnika bi morali ustrezno osamiti, ne pa jih nameščati v isti stavbi z zdravimi, pri čemer je lahko vsakomur jasno, da v takšni stavbi ne moreš organizirati nepredušno zaprtih con. Laično pa bi rekla tudi, da obstaja kar nekaj pravnih vzvodov, ki bi lahko dali odgovor o tovrstnem ravnanju.