Kam so izginili kipi z Brda?

Ko si je aprila naključni obiskovalec Parka Brdo pri Kranju želel ogledati najbolj celosten prikaz kiparstva poznih štiridesetih in petdesetih let na prostem v Sloveniji, je obstal odprtih ust pred praznim podstavkom – eden od osmih kipov iz zbirke, posvečene tematiki narodnoosvobodilnega boja, je čez noč izginil. Šlo je za kip Josipa Broza - Tita, delo slavnega hrvaškega kiparja Antuna Augustinčića. Ker mu ni bilo povsem jasno, kaj bi se kipu lahko pripetilo – na podstavku namreč ni bilo nobene razlage, zakaj je kip preprosto izpuhtel v zrak –, se je odločil, da se obrne na Zvezo borcev NOB v Kranju, a je s to novico presenetil celo njih. Nato sta poleg Tita izginila še dva kipa. Tako se je začela saga o izginulih kipih, za katere še vedno ni povsem jasno, kam so izginili in kdo je odgovoren za njihovo izginotje. Seveda pa so izginili kmalu po tem, ko je Brdo kot svojo nadomestno rezidenco začela uporabljati vlada Janeza Janše.

A pojdimo po korakih. V uredništvu smo bili z novico o izginulem kipu Tita seznanjeni na začetku maja. Zato smo se odločili, da stopimo v stik z Javnim gospodarskim zavodom (JGZ) Brdo, ki velja za upravitelja parka in tudi objektov na območju Brda pri Kranju, kjer bodo že čez manj kot teden dni potekali protokolarni obiski v okviru predsedovanja Slovenije Svetu EU. Iz tajništva zavoda so nam odgovorili, da je skulptura »potrebna obnove in zato prenesena v zaprte prostore, pripravljena na odvzem vzorcev ter ostale raziskave, ki so potrebne za izdelavo konservatorsko-restavratorskega programa«. Dogovarjanja o nadaljnjem postopku naj bi še potekala.

Takrat smo torej še vedeli, kje je kip in da ni preprosto izpuhtel v zrak. Tudi na podstavku, kjer je še nedavno v širokem vojaškem plašču in s sklenjenima rokama na hrbtu stal Tito, se je pojavil napis, da je kip trenutno v postopku obnove.

Naslednji logični korak se je zdel, da o restavraciji kipa izvemo še kaj več s pomočjo Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), ki je moral restavriranje kipa najprej sploh odobriti, nato pa seveda tudi bdeti nad samim postopkom restavriranja. Na zavodu so nam odgovorili, da je JGZ Brdo, ki je kot upravljalec po naši zakonodaji dolžan skrbeti za skulpture, »pred dnevi dopolnil vlogo za izdajo kulturnovarstvenih pogojev za restavratorske posege na kipu Tita z zahtevkom za izdajo pogojev za restavriranje celotnega opusa skulptur na temo NOB«.

V JGZ Brdo imajo druge prednostne naloge, kipi so za njih obrobna tema. Tako obrobna, da ne vedo, kje sploh so.

Tako smo tudi ugotovili, da je izginotju kipa Tita sledilo še izginotje dveh kipov. Katerih dveh točno in ali je obstajal namen, da bi v bližnji prihodnosti izginil še kakšen, nam na ZVKDS niso znali povedati, zato smo se spet obrnili na JGZ Brdo, kjer so nam povedali, da sta bila za potrebe restavriranja prestavljeni še skulpturi Bombašica Karla Putriha in Na čelu brigade Borisa Kalina. Prva je »tipičen izdelek svojega časa, s polno zanosa ob metanju bombe in s pozo, ki je odmev Metalca diska«, kot jo je v zborniku Kronika leta 2004 opisal umetnostni zgodovinar Gojko Zupan. Druga upodablja trojico, ki zanosno nosi zastavo. »Šablonsko so zbrani dekle in mlajši fant ob strani in starejši zastavonoša v sredini. Figure so delno oblečene, v duhu časa pa razkazujejo nekaj mišic,« o skulpturi zapiše Zupan.

Ker nas je zanimalo, v kako slabem stanju so kipi, ki jih je bilo nujno prestaviti tik pred začetkom predsedovanja, predvsem pa, kje so shranjeni in kaj se z njimi pravzaprav dogaja, smo JGZ Brdo zaprosili, ali bi jih lahko obiskali in si ogledali prostore, kjer hranijo kipe. »Imamo druge prioritete,« so nam odgovorili v tajništvu – in verjetno so jih imeli res. Za njimi je bilo zagotovo že kar nekaj stresnih dni, da ne govorimo o odprtju prenovljenega hotela na posestvu, ki se je imel zgoditi ravno tisti teden. Ampak nas je preprosto še vedno zanimalo, kje so ti kipi. In zato smo šli. Na Brdo pri Kranju.

Sredi vročinskega vala pobegniti v park s tekočo vodo je težko neprijetno opravilo. Še toliko manj, če med tem okoli sprehajalca skačejo veverice, se sprehaja labodja družinica in v vsej svoji lepoti kaže lipicanec. In na drugi strani s plakata na obiskovalca gleda minister Zvonko Černač, ozaljšan z domnevno uspešno izpeljanimi projekti, nastalimi z evropskimi sredstvi. A kje so kipi?

Umaknjeni. A to naj bi bilo nekaj, na kar se opozarja že leta. »Sama postavitev omenjene zbirke je bila že pred leti v strokovnih krogih ocenjena kot neprimerna in prav bi bilo, da bi ob tej priliki razmislili tudi o smiselni postavitvi v bodoče,« so povedali na ZVKDS. Nekoliko bolj oster je bil glede tega Gojko Zupan, ki je zapisal, da novi oblastniki po osamosvojitvi »niso bili zadovoljni s političnimi poudarki socialističnega časa in revolucije, ki jo izražajo kipi partizanov, delavcev in bombašic«. Da jih skulpture ne bi motile, »so se z upravljalci dogovorili, da jih prestavijo na rob parka, ob visoko žico pred hipodromom«. A čeprav so jih že takrat poskušali skriti, so vsaj ostali na podstavkih.

Ko smo prišli do zbirke kipov, so prej omenjeni trije res manjkali. V upanju, da bi nas morda vseeno spustili v prostore, kjer naj bi hranili kipe, smo se ponovno obrnili na tajništvo JGZ Brdo, a brez uspeha. Zato smo se odločili kreniti nazaj proti prestolnici – a ne preden bi si ogledali prenovljeni hotel, ki se je po čistem naključju odprl ravno tisti dan, naključje pa je hotelo, da smo naleteli na direktorja JGZ Brdo Marjana Hribarja. Tako je, prav tega, ki je med drugim leta 2005 vodil direktorat za turizem na gospodarskem ministrstvu in bil v času predsedovanja Slovenije svetu EU leta 2008 predsedujoči za področje turizma v EU, nato pa s podporo SDS postal še župan Šmarjeških Toplic, dokler ni lansko leto postal v. d. direktorja JGZ Brdo, letos pa tudi direktor.

Tito bi lahko tudi dokončno zapustil svoj podstavek v parku Brdo – in bil po restavraciji premeščen v muzej v Pivko.

Tudi njega smo vprašali, ali bi si bilo mogoče ogledati prostore, kjer se hranijo kipi, a je odvrnil, da je to zanj »obrobna tema« in da pravzaprav niti ne ve, kje so kipi, saj da naj JGZ Brdo na tej točki ne bi bil več pristojen zanje. Zato smo ponovno poklicali ZVKDS, kjer so nam predhodno zagotovili, da naj bi se kipi hranili na posestvu in da so ti v celoti še vedno v pristojnosti JGZ Brdo. To so nam ponovno potrdili, a zdaj smo se znašli v hudem precepu – zdelo se je, da v resnici ne v JGZ Brdo ne na ZVKDS ne vedo, kje kipi v resnici so in v čigavi pristojnosti naj bi sploh bili.

Kipi so bili sicer v Park Brdo prepeljani večinoma iz Vile Bled in le redko iz drugih zbirk – večinoma so bili zasnovani že leta 1947 kot okras parka Vile Bled in obrežij ob Blejskem jezeru, kjer je danes ostal samo še Splavar Borisa Kalina. A kip Tita je na posestvo Brdo prišel zadnji. Ta kip je eden od odlitkov originalnega, ki se je izgubil v vojni. V Ljubljano so ga pripeljali pred sedmim kongresom Zveze komunistov Jugoslavije leta 1958 in postavili pred glavni vhod Hale A na Gospodarskem razstavišču. Nato je bil prestavljen pred Cekinov grad, tedaj Muzej ljudske revolucije, v Tivoliju. Med prenovo dvorca leta 1991 so kip prestavili v muzejski depo, nato pa so ga na željo upravljalcev Brda posodili za postavitev v parku. Kip pravzaprav še vedno pripada Muzeju novejše zgodovine Slovenije (MNZS), JGZ Brdo pa zgolj vsako leto podaljša njegov najem. Če bo kdo torej vedel, kje kip trenutno je, bo to zagotovo muzej, smo upali.

A tudi tukaj smo bili neuspešni. Direktor Jože Dežman nam ni znal povedati ničesar, česar še ne bi vedeli, med kustosi pa bolj kot ne vlada prava zmeda – vedo, da je bil kip začasno premaknjen za namen restavriranja, bojda je na posestvu JGZ Brdo, a nihče ne zna o tem, kaj se trenutno dogaja s kipom, povedati kaj več. Edino, kar nam je uspelo izvedeti, je, da bi kip lahko tudi dokončno zapustil svoj podstavek v parku Brdo – in bil po restavraciji premeščen v muzej v Pivko.

Zakaj sta se JGZ Brdo in MNZS tako hitro, ravno sedaj, odločila za restavriranje kipa, si lahko vsak razlaga po svoje. Dejstvo je, da »v programu za leto 2021 Muzej novejše zgodovine Slovenije ni predvidel nobene obnove oziroma konservatorsko-restavratorskih posegov na kipu«, kot je za RTV SLO že razložila nekdanja direktorica MNZS Kaja Širok. Iz parka je v njenem mandatu tudi niso obvestili, da bi bilo s kipom karkoli narobe in da bi bil v hudo slabem stanju. To je bilo očitno odkrito šele, ko je konec januarja letos Kaji Širok potekel mandat.

Izginulih treh kipov, ki so v državni lasti, tako nismo našli. Zdi pa se, da o njih kaj več ne vedo niti tisti, ki naj bi bili pristojni zanje. Zaskrbljeni smo se obrnili še na kranjsko policijsko upravo, ali je kdo od pristojnih prijavil krajo kipov – to bi bilo namreč odgovorno dejanje, če niso prepričani, kje so. A so nam tudi policisti odgovorili, da take prijave niso obravnavali.

Pravih odgovorov nam torej ni uspelo dobiti nikjer, a če verjamemo vsem, ki trdijo, da ne vedo, kje so kipi, potem so bili očitno odtujeni – in odtujila jih je samozagledana oblast, ki se bo brez sramu že naslednji teden sprehajala po parku in se nastavljala fotografom brez motečih zgodovinskih kipov. A niso moteči le kipi, očitno je moteče prav določeno obdobje slovenske zgodovine.