Najbogatejši so tudi med pandemijo, ko so ljudje množično umirali, bajno bogateli

V času, ko skuša Janševa vlada reformirati davke (in razbremeniti kapital) in ko so se članice G7 dogovorile, da bodo obdavčile multinacionalke (le po 15-odstotni stopnji), se je ameriški preiskovalni portal ProPublica dokopal do zaupnih podatkov ameriškega davčnega urada (Internal Revenue Service) in razkril, koliko dohodnine plačujejo najbogatejši Američani, titani sodobnega globalnega kapitalizma. Vse dobro poznamo. Jeff Bezos, Elon Musk, Warren Buffett, Bill Gates, Rupert Murdoch, Mark Zuckerberg in drugi. Prenekateri delajo in mastno služijo tudi pri nas.

Jeff Bezos, lastnik Amazona, ni dvakrat – leta 2007 in 2011 – plačal popolnoma nič. Zero! Elon Musk, ustanovitelj Tesle in raketar, ni popolnoma nič plačal leta 2018. Michael Bloomberg, medijski tajkun, že nekaj let ne plačuje dohodnine. Carl Icahn, magnatski investitor, se je plačilu dohodnine izognil dvakrat, George Soros, sloviti investitor in filantrop (in prejemnik častnega znaka svobode Republike Slovenije), pa trikrat. In da ne bo kakega nesporazuma: bogastvo se jim je v letih, ko niso plačali dohodnine, enormno povečalo – Bezosu se je recimo leta 2007, ko ni plačal dohodnine, povečalo za 3,8 milijarde dolarjev.

Američani srednjega sloja, ki letno zaslužijo 70.000 dolarjev, plačajo 14-odstotni davek. Potem pa poglejte 25 najbogatejših Američanov: med letoma 2014 in 2018 so svoje bogastvo povečali za 401 milijardo dolarjev, a skupno v teh petih letih plačali le 13,6 milijarde dohodnine, kar seveda pomeni, da je njihov davek znašal le 3,4 odstotka. Še huje: Američanom srednjega sloja se je premoženje v teh petih letih povečalo za 65.000 dolarjev, toda ker so obdavčeni z višjo stopnjo in ker glavnino njihovih dohodkov predstavljajo plače, ki so med vsemi prihodki najvišje obdavčene ( jasno, najbogatejši si izplačujejo zelo nizke, le simbolične plače), so v teh petih letih skupno plačali kar 62.000 dolarjev dohodnine. Warrenu Buffettu se je bogastvo v teh petih letih povečalo za 24,3 milijarde dolarjev, a davki so mu pobrali le 23,7 milijona dolarjev. Bezosu se je bogastvo med letoma 2006 in 2018 povečalo za 127 milijard, a je v teh letih plačal le 1,4 milijarde davka, kar pomeni, da je bil obdavčen le po 1,1-odstotni stopnji. Bloomberg je bil med letoma 2014 in 2018 obdavčen le po 1,3-odstotni stopnji, Bezos le po 1-odstotni, Buffett pa le po 0,1-odstotni.

Ja, bogati in najbogatejši so zelo nizko obdavčeni. In nikar ne nasedajte njihovi argumentaciji: že res, da plačujemo nizko dohodnino, a plačujemo visoke davke na kapitalske dobičke! Mar ne živimo v zlati dobi izogibanja davkom na kapitalske dobičke (in izogibanja davkom sploh)? Mar niso korporacije parkirane v davčnih oazah? Mar svojih dobičkov ne »izvažajo«?

»Vse to poruši temeljni mit ameriškega davčnega sistema – da vsak plača svoj delež in da najbogatejši Američani plačajo največ.« In razkritja ProPublice prihajajo ravno v pravem času – ko se je ekonomska in dohodkovna neenakost prelevila v glavni problem naše dobe. Nikoli še ni bilo toliko milijarderjev. Zgornji odstotek prebivalstva ima več bogastva kot vsi ostali ljudje skupaj, poroča organizacija Oxfam, ki opozarja, da vsako leto v revščino strmoglavi 100 milijonov ljudi. Zakaj? Ker si morajo zdravstveno oskrbo plačati sami – iz lastnega žepa. Kar jih ubije.

Če se bo ekonomska in dohodkovna neenakost še naprej tako strmo, tako obsceno poglabljala, Levica sploh ne bo potrebna – ljudje bodo kar sami ponoreli in se prelevili v revolucionarno silo.

»Posledice tega, da so najbogatejšim pustili, da izigravajo davčni sistem, so globoke. Zvezni proračuni so že desetletja okleščeni. Ceste in mostovi propadajo, socialne storitve odmirajo, solvenca socialne in zdravstvene blagajne pa je nenehno ogrožena,« pravi ProPublica. Bolj ko vlade davčno razbremenjujejo kapital in bogate, bolj razpadajo šole, bolnišnice in ceste. A kot pravi Oxfam: »Ekstremna neenakost ni neizogibna ali naključna, ampak je rezultat premišljenih političnih in ekonomskih odločitev – in mogoče jo je spreobrniti.«

Janševa vlada, ki ji davčna razbremenitev luksuznih vozil očitno še ni bila dovolj, pa bi zdaj storila natanko to: še dodatno bi razbremenila kapital in bogate. Razbremenila bi najvišji dohodninski razred (s 50 na 45 odstotkov), izplačilo nagrade za poslovno uspešnost, stopnjo dohodnine od dohodka iz kapitala (s 27,5 na 25 odstotkov) in stopnjo dohodnine od dohodka iz oddaje premoženja v najem (s 27,5 na 15 odstotkov). Kot da ni v davčno-finančnem sistemu že dovolj lukenj, skozi katere lahko kapital in bogati zlezejo v »svobodo«.

Še več: v času, ko se je nepreglednost javnih financ prelevila v dodatni stroj za proizvajanje neenakosti ( ja, v pospeševalca dirke navzdol), je Janševa vlada, ki je drastično povečala javnofinančni primankljaj in javni dolg, sklenila, da bo preprečila imenovanje dveh slovenskih delegiranih tožilcev, ki bi delovala v novoustanovljenem evropskem javnem tožilstvu – s tem bo kakopak preprečila nadzor nad porabo evropskih sredstev, ki se bodo v okviru instrumenta za okrevanje stekla k nam. Tudi Viktor Orbán je zavrnil možnost, da bi Madžarska sodelovala v evropskem javnem tožilstvu. Zakaj? Logično: na Madžarskem se z evropskim denarjem napajajo njegovi tajkuni.

Warren Buffett, eden najbogatejših ljudi, lastnik investicijskega megasklada Berkshire Hathaway, je leta 2011 svoje bogastvo povečal za 3 milijarde, a bil obdavčen le po smešno, že kar groteskno nizki 0,2-odstotni stopnji. Tega leta je tudi oznanil: »Zadnjih dvajset let poteka razredna vojna – in zmagal je moj razred.«

Absolutno. Vse neoliberalne reforme in deregulacije – »debirokratizacije«, bi rekel Janša – so v zadnjih desetletjih davčni in finančno-ekonomski sistem tako razgradile, da so lahko najbogatejši tudi v času pandemije, ko so ljudje množično umirali, izgubljali delo in propadali, bajno obogateli. Kot namreč poroča revija Forbes, se je bogastvo ameriških milijarderjev med januarjem 2020 in aprilom 2021 povečalo za 1,2 bilijona dolarjev. Ni kaj, Buffettov razred je zmagal.

To bodo zadnje volitve v naslednjih stotih letih!

Na eni strani imamo torej strašno, grozljivo, obsceno ekonomsko in dohodkovno neenakost. Javnomnenjske raziskave kažejo, da ima večina svetovnega prebivalstva za »velik« ali »zelo velik problem« prav neenakost. Kaj imamo pa na drugi strani? Vem, kaj boste rekli: na drugi strani so vsi tisti, ki so to dolgoletno razredno vojno izgubili. Vsekakor – na drugi strani so poraženci neoliberalnih davčnih reform in deregulacij. Zato je na tej drugi strani še nekaj. Kaj? Tole: vse večje nezaupanje v politiko, parlament, demokracijo – in vse agilnejše koketiranje z avtokratskimi vladarji, populizmom, celo fašizmom. Kako naj ljudje zaupajo v politiko, parlament in demokracijo, ki ustvarjajo tako hudo ekonomsko in dohodkovno neenakost? Kako naj bodo zadovoljni z demokracijo, če pa nobene volitve ne izboljšajo njihovega življenjskega standarda?

Kar seveda pomeni, da sta nezaupanje v demokracijo in glorificiranje avtokratov posledici te strašanske ekonomske in dohodkovne neenakosti, pravi sociolog Göran Therborn, avtor knjige Neenakost in labirinti demokracije (Inequality and the Labyrinths of Democracy), ki obenem opozarja, da je demokracijo rodil prav boj proti neenakosti, privilegijem in socialnim krivicam.

Dohodkovna segregacija je vse hujša – na eni strani so bajno plačani direktorji in menedžerji, na drugi pa vse slabše plačani, vse bolj brezpravni in vse bolj prekarni delavci.

Da ekonomska neenakost plodi fašizacijo družbe, pa ne preseneča. Svoji k svojim, bi lahko rekli. Kapital ni ravno zaljubljen v demokracijo. Zlahka živi brez nje. Lažje kot brez antidemokracije. Spomnite se le, kako ljubeče se je kapital lepil na fašizem v Nemčiji, Italiji, Španiji, Avstriji in na Portugalskem, pa na rasistični režim v Južni Afriki, na avtokracije v Maleziji in na Filipinih, arabske šejkate in emirate ter vojaške hunte na Japonskem, v Pakistanu in latinskoameriških državah (Čile, Brazilija, Argentina, Mehika ipd.). Ali pa poglejte, kako strastno se zdaj lepi na avtokratske režime vzhodne Evrope. Demokracija? Bu! Antidemokracija? Njam!

»Kapital ni nikjer terjal demokracije: ni bilo kapitalističnega ’20. julija’, junaškega poskusa dela nemške vojaške aristokracije, da bi se znebili Hitlerja.« Ja, Hitlerja so hoteli eliminirati predstavniki vojaške elite, ne pa predstavniki kapitalistične elite. Še več: Hitlerja ne bi bilo, če ga ne bi objeli in podprli titani nemškega kapitalizma – Hugenberg, Kirdorf, Schacht, Thyssen in tako dalje. »Partnerstvo s poslovnimi velikani je bilo odločilno za Hitlerjev industrijski genocid (plin, ki ga je izdeloval IG Farben) in oboroževanje vojnega stroja.« Fašizem je bil simpatičen – ker je pacificiral delavski razred in suspendiral sindikate. Njam. Ko sta Hitler in Hermann Göring na začetku leta 1933 zbirala sredstva za predvolilno kampanjo, so se na njun klic odzvali vsi tedanji giganti – Krupp, Opel, IG Farben, Siemens, Telefunken, Allianz, Agfa, Bayer, BASF in tako dalje. In ko so se zbrali, je Göring famozno oznanil, da bodo to zadnje volitve v naslednjih desetih ali pa celo stotih letih. Kapitalistični titani so bili navdušeni. In ganjeni. Konec demokracije. Njam.

Leta 1945 je bilo konec konca demokracije in kapitalu ni preostalo drugega, kot da se je pretvarjal, da je vzljubil demokracijo, navsezadnje, program nemške Krščansko demokratske unije (CDU), ki je nastal leta 1947, je bil izrazito antikapitalističen (»Kapitalistični ekonomski sistem ni bil pravičen do države in socialnih interesov nemškega ljudstva. Substanca in cilj novega socialnega ekonomskega reda ne more biti več kapitalistično stremljenje po dobičku in moči, temveč le dobrobit našega ljudstva«), nova italijanska ustava je Italijo definirala kot »demokratično republiko«, katere naloga je, da »odstrani vse ekonomske in socialne ovire, ki omejujejo svobodo in enakost državljanov«, ter omogoči »celovit razvoj vsake osebe in učinkovito udeležbo vseh delavcev v političnem, ekonomskem in socialnem organiziranju dežele«. Skandinavijo je prevzela socialna demokracija (kapital je na volitvah izvisel), v Franciji so socialisti in komunisti osvojili polovico volilnega telesa, v Britaniji pa so volivci brcnili Winstona Churchilla, junaka II. svetovne vojne, in izvolili laburiste.

Demokracija je po vojni »civilizirala« kapitalizem, tako kot ga je ponekod, recimo v Ameriki in Skandinaviji, »civilizirala« tudi pred vojno, v času depresije. Kapitalizem in demokracija sta se v času hladne vojne poročila, pravi Göran Therborn, a to je bil »zakon brez ljubezni«. In tam nekje na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je iz divjine bušnil neoliberalizem, je kapitalizem še zahteval ločitev. Demokracija mu je šla vse bolj na živce – preveč je omejevala kapital. Nalagala mu je regulacije. Zatirala je njegovo svobodo. Nič čudnega, da je Trilaterala, ki jo je ustanovil magnat David Rockefeller, leta 1973 izdelala poročilo o »krizi demokracije«, a Trilaterale ni skrbelo to, da so v Čilu z vojaškim udarom zrušili demokratično izvoljenega predsednika, temveč to, da je bilo demokracije preveč, da so torej kontrakulturna šestdeseta leta naplavila neznosni presežek demokracije: »Prizadevanje za demokratičnimi vrlinami, enakostjo in individualizmom je pripeljalo do delegitimacije avtoritete. Demokratična ekspanzija politične participacije in vključevanja je preobremenila vlado in neuravnoteženo razširila vladne aktivnosti.«

Demokracija ni bila več rešitev, temveč problem. Ali kot je za čilski časopis El Mercurio oznanil Friedrich von Hayek, ideolog neoliberalne revolucije: »Osebno imam raje liberalnega diktatorja kot pa demokratično vlado brez liberalizma.«

Načelo ločenosti kapitalizma in demokracije

»Neoliberalni kapitalizem je demokraciji nadel deviški pas,« pravi Therborn. Veljati je začelo načelo ločenosti kapitalizma in demokracije.

Janševa vlada, ki ji davčna razbremenitev luksuznih vozil očitno še ni bila dovolj, pa bi zdaj še dodatno razbremenila kapital in bogate.

V osemdesetih – v času Ronalda Reagana in Margaret Thatcher – je zavladal neoliberalizem, ki je pohodil vse pred sabo, privatizacija, deregulacija, liberalizacija, financializacija in davčne reforme (oh, in zastraševanje s preveč velikodušnimi socialnimi programi, preveliko, »požrešno« in »pokvarjeno« državo ter lenobnimi, zajedavskimi množicami), njegove mantre, pa so postale stroji za ustvarjanje in poglabljanje neenakosti. Neoliberalni stampedo je bil tako silovit, da je zrušil tudi berlinski zid – in socializem. V vzhodno Evropo je z demokracijo prišel tudi kapitalizem. Kapitalizem in demokracija sta se tako poročila, toda tudi ta zakon je bil brez ljubezni, pravi Therborn. Zakaj? Zaradi preprostega razloga: ljudje v vzhodni Evropi se niso borili za kapitalizem, temveč za civilno družbo, za svobodo in demokracijo, za nacionalno osvoboditev in osamosvojitev. »Kapitalizem ni bil dovolj spodoben ženin za civilno družbo in demokracijo. Treba ga je bilo vtihotapiti ponoči – skozi stranska vrata.« Ja, potrebna je bila šokterapija. Kapitalizem so morali vpeljati na silo, »za hrbtom«, kot tatovi, ob vsesplošnem zgražanju civilne družbe. Navsezadnje so velike javnomnenjske ankete, ki so jih leta 1993 izvedli v vzhodni Evropi (Rusija, Češka, Slovaška, Madžarska), pokazale, da večina tamkajšnjega prebivalstva nasprotuje kapitalizmu (za tovarne avtomobilov in računalnikov so hoteli, da ostanejo v državni lasti, za zdravstvo in stanovanja naj skrbi država, v državi so videli najljubšega delodajalca, le 13 odstotkov jih je imelo raje privatne delodajalce ipd.). Pokazalo pa se je še nekaj: da so politične elite v nasprotju z ljudstvom globoko prokapitalistične.

Kar ni bilo brez strašnih posledic: bolj ko so se te dežele odpovedovale menedžiranju in reguliranju in omejevanju kapitalizma (ki načela samoomejevanja ne pozna), bolj so inhalirale kapitalizem. Bolj ko so inhalirale kapitalizem, bolj so se odpovedovale demokraciji. V vzhodni Evropi so se razrasle avtokracije, »iliberalne demokracije« (Orbán, Janša ipd.). Demokracija je prešibka za kapitalizem. »Nobena demokracija ni spodkopala kapitalizma ali spremenila njegove strukture in dinamike. Kapitalizem je bolj transformiral demokracijo kot pa demokracija kapitalizem.« To vidimo. Znova in znova. A da so se ljudje tako zlahka odpovedali demokraciji, je vendarle presenetljivo: v preteklosti so ljudje za demokracijo tvegali svoja življenja. Zanjo so umirali, krvaveli, sedeli, trpeli. »Demokracija je bila nekoč stvar življenja in smrti.« Ne brez razloga: »Boj za demokracijo je bil boj za družbene spremembe in socialno pravičnost.« In logično: bolj ko so se te dežele odpovedovale demokraciji, bolj so se odpovedovale enakosti in socialni pravičnosti.

Tiste, ki pozivajo k nacionalni enotnosti, pa je treba odločno opozoriti: enotnost ob takšni neenakosti ni mogoča.

Raziskave v Ameriki in Evropi kažejo tole: ko v parlamentu glasujejo o zadevah, o katerih imajo različne dohodkovne skupine različna mnenja, krajšo precej pogosteje potegnejo skupine z nižjimi dohodki. Preference bogatih in najbogatejših – zgornjih 10 odstotkov – imajo parlamentarno prednost pred preferencami spodnje polovice prebivalstva. Spodnja polovica v očeh evropske politike – tudi recimo v očeh tako čislanih, tako solidarnih in tako samaritanskih švedskih socialnih demokratov – ne šteje več (v Ameriki ne šteje več spodnjih 70 odstotkov prebivalstva). Ko se torej preference ljudstva in elit ne ujemajo, se politika postavi na stran elit. »Interesi in mnenja najbogatejših desetih odstotkov so očitno pomembnejši od želja spodnjih sedemdesetih odstotkov.« Ne da to preseneča: politiki spijo v zgornjem srednjem razredu, obdani so s klubsko mentaliteto, bogataškimi lobisti, think tanki, inštituti, svetovalci, medijskimi silaki, strategi, piarovci, oglaševalskimi agencijami, merilci javnega mnenja, spin doktorji, dezinformatorji, manipulatorji, mednarodnimi konzultanti, načrtovalci predvolilnih kampanj in drugimi pokeraši, tako da stika s spodnjima tretjinama prebivalstva nimajo. Občutek za enakost in pravičnost izgubijo. Empatijo tudi. Kapitalizmu dajo prednost pred demokracijo, spodnje sloje prebivalstva pa prepuščajo dobrodelnim organizacijam – in zamaškom. Še huje: politika, ki je od začetka osemdesetih let vse bolj sistematično uveljavljala interese in preference zgornjih desetih odstotkov (najpogosteje pa kar zgornjega, faraonskega odstotka), je ostalih 90 odstotkov prebivalstva zapustila. In opustila.

Manj ko je demokracije, več je neenakosti

Kakšne so posledice te falirane, paralizirane demokracije, pa vemo: vse več ljudi živi pod pragom revščine. Vse več otrok živi v bedi. Dobre šole se izmikajo. Socialna mobilnost presiha. Okno priložnosti se oži. Stopnja smrtnosti se povečuje. Pričakovana življenjska doba se skrajšuje. Socialna smrt je vse invazivnejša. Kapitalizem za sabo pušča trupla. Poglejte le teritorije, na katerih so zaprli tovarne – nenadna brezposelnost je požrla ljudi. V Rusiji je imelo spodnjih 40 odstotkov prebivalstva leta 2016 nižje dohodke kot leta 1989.

In seveda – tako slavljeni mali podjetniki precej bolj spominjajo na prekarce kot pa na nekdanje podjetnike, srednji razred, ki je bil nekoč vključen v »tokove bogatenja«, pa je zdaj vse bolj izključen. Nima več dostopa ne do dobrih stanovanj ne do dobre izobrazbe. Ne do dobre zdravstvene oskrbe ne do dobre dolgotrajne oskrbe. Ne do socialne varnosti ne do stabilnosti. Kapitalizem ga je pustil zadaj. V prestižne, atraktivne mestne predele se ne more več preseliti. Nekoč slavljeni, čislani poklici (učitelji, sodniki, raziskovalci, znanstveniki, zdravniki, medicinske sestre, javni uslužbenci ipd.), ki so zagotavljali nemoteno delovanje pravne in socialne države ter standarde profesionalne etike, se zdaj šibijo pod »menedžerskim bičem«, saj so nenehno podvrženi revizijam, ocenam in sankcijam. Z njimi ravnajo kot s tržnim blagom. Vse bolj izgubljajo samospoštovanje, samozavest in avtonomijo. Vse bolj si jih podrejajo. Vse bolj jih ponižujejo. Kar jih psihološko in socialno vse bolj destabilizira. Razlog več, da izgubljajo vero v politiko, parlament in demokracijo. In razlog več, da iščejo nekoga, ki jim bo vrnil izgubljeni ponos. In jih kupil. Tudi s »kriznimi« dodatki.

Bolj ko se je ekstremizirala neenakost, bolj se je ekstremizirala politika. In manj ko je demokracije, več je neenakosti. V Franciji sta socialistična stranka in komunistična partija praktično izginili, delavski razred pa je odpeljala etnonacionalistična Nacionalna fronta (ki jo vodi Marine Le Pen). Ja, delavski razred in nižje sloje, nekdanjo volilno bazo egalitarnih politik, je ugrabila desnica (od Trumpa do Salvinijeve Lige in Švedskih demokratov). In to se ne dogaja zato, ker bi se zmanjšala gospodarska rast, temveč zato, ker se je povečala neenakost. Delavsko gibanje je presahnilo, sindikati so marginalizirani, množičnih demokratičnih gibanj – kot nekoč delavsko gibanje, antikolonialno gibanje, gibanje za državljanske pravice in feministično gibanje – ni, protesti izbruhnejo, a hitro izginejo (poleg tega agitirajo proti kulturni ali rasni in ne ekonomski neenakosti), o velikih demokratičnih projektih ni ne duha ne sluha (tu in tam se pojavijo v Latinski Ameriki, a jih hitro zatrejo), srednjega razreda ni mogoče mobilizirati, desnica blokira vse klice po večji egalitarnosti (to je komunizem!, to je rušenje ustavnega reda!), ljudi prežema volilni cinizem, da ne rečem nihilizem, možnosti za disruptivne družbene spremembe so vse manjše, stampedo neenakosti, ki se je sprožil na začetku osemdesetih, pa se še kar vali in vali – in bolj ko se vali in stopnjuje in pospešuje, bolj radikalizira in ekstremizira in fašizira svet. Frustracije, trpljenje, občutek ponižanosti, resentiment in moralno ogorčenje, posledice neenakosti in njenih metastaz, ki so se nekoč kopičile na političnem robu, se zdaj kopičijo v vse regresivnejši politični sredini (trumpizem, macronizem, orbanizem ipd.), kjer oblikujejo ksenofobijo, suverenizem, etnonacionalizem, nativizem, rasizem, islamofobijo, homofobijo, antifeminizem.

Dohodkovna segregacija je vse hujša, vse grozljivejša, vse pogubnejša – na eni strani so bajno plačani direktorji in menedžerji, na drugi pa vse slabše plačani, vse bolj brezpravni in vse bolj prekarni delavci. Ne, ta stopnja neenakosti ni več vzdržna. Interesi kapitala so nad vsem – nad odvratno revščino, nad vse katastrofalnejšim prepadom med elitami in ostalimi (med nadljudmi in podljudmi), nad trpljenjem nižjih razredov, nad stagnacijo plač, nad vse izrazitejšim odmiranjem srednjega razreda, tudi nad preživetjem planeta in prihodnostjo, v kateri bi bilo mogoče živeti. Tudi podnebna kriza je namreč le produkt vse ekstremnejše neenakosti in vse hujše antidemokratičnosti: v zadnjih 250 letih so največje emisije toplogrednih plinov ustvarili Chevron, ExxonMobil in Saudi Aramco – samo ti trije titani kapitalizma so ustvarili 10 odstotkov vseh emisij. Še huje: 10 odstotkov največjih onesnaževalcev je ustvarilo kar 40 odstotkov vseh emisij. Dobički elit so torej nad življenjem in dobrobitjo večine in okolja. Svet je vse bolj distopičen – in ta distopičnost je produkt vse apokaliptičnejše neenakosti.

Enotnost ob takšni neenakosti ni mogoča

Z eno besedo: »Tem pustim demokracijam zagotovo ne vlada več ‘sredinski volivec’ iz ekonomskih teorij demokracije.« Prevedeno v prozo: mali, navadni ljudje v demokraciji ne pomenijo nič več. A tega se zavedajo – od tod njihovo nezaupanje v politiko, volitve in demokracijo. In od tod zaton liberalne demokracije in vzpon iliberalne demokracije. Za liberalno demokracijo, ki jih je izključila, razlastila in ponižala, ne bi umrli. Vraga, zanjo še živeli ne bi.

OECD pravi, da je Slovenija ena izmed dohodkovno najbolj enakih držav na svetu (ginijev koeficient je leta 2015 znašal 24,5, kar nas je uvrščalo na četrto mesto), toda če pomislimo na stopnjo nezaupanja do politike, parlamenta, volitev in demokracije, lahko sklepamo, da mora biti občutek neenakosti in nepravičnosti res močan, vse močnejši, orjaški. Percepcija neenakosti in nepravičnosti je vse hujša, dostop do kapitala in priložnosti imajo le ozke elite, politiki pa bi te elite še dodatno davčno razbremenili. Kot da javno zdravstvo, dolgotrajna oskrba in javno šolstvo že zdaj ne nazadujejo dovolj. In kot da nismo ravno na koncu pandemije. 

Ironično, uredniški odbor neoliberalnega Financial Timesa je 3. aprila 2020, ko se je zdelo, da bo covid dobesedno uničil ekonomijo in pokopal kapitalizem, pozval k novi »družbeni pogodbi, ki bi koristila vsem«. Že to je bilo presenetljivo. Kaj šele tole: »Potrebne bodo radikalne reforme, ki bodo preklicale prevladujoče politike zadnjih desetletij. Vlade bodo morale sprejeti aktivnejšo vlogo v ekonomiji. Javne storitve bodo morale razumeti kot investicije, ne pa več kot stroške, in poskrbeti bodo morale, da bo trg dela manj negotov. Prerazdelitev bogastva bo spet na dnevnem redu. V igro bodo morale vstopiti tudi politike, ki so še nedavno veljale za ekscentrične, recimo univerzalni temeljni dohodek in davek na bogastvo.«

Vidite, Financial Times, neoliberalni medij, je terjal odpravo neoliberalnih politik. Ali bolje rečeno: kapitalizem lahko rešijo le tako, da odpravijo neoliberalne politike. Takšna je bila dilema, ko je Financial Times to zapisal: ali bomo odpravili neoliberalne politike – ali pa nas čaka katastrofa! Problem je seveda v tem, da smo že sredi katastrofe – da torej že živimo sredi katastrofalne ekonomske in dohodkovne neenakosti. Kar pomeni, da bi morali storiti natanko to, kar je predlagal Financial Times. Sploh pa, celo stebri neoliberalne politike, kot je recimo Mednarodni denarni sklad, vlade pozivajo, naj obdavčijo bogate in bogastvo.

Avstrijski zgodovinar Walter Scheidel pravi, da je izenačenje oz. egalitarno družbo mogoče doseči le na grozljive, strašljive načine – z razpadom države, kugo, naravno katastrofo, veliko industrijsko vojno in komunistično revolucijo. Therborn sicer pravi, da to ni čisto res, da so neenakost v Ameriki v času velike depresije in v zahodni Evropi po II. svetovni vojni lepo ukrotili, toda po drugi strani se zdi, da je neenakost tokrat res zblaznela in ušla iz rok – in da so vsi, z ekonomisti vred, preprosto prepozno reagirali. Tako kot pri podnebnih spremembah.

SDS in Nova Slovenija svarita pred revolucijo, ki naj bi jo pripravljala Levica, kar je kakopak bedasto: če se bo ekonomska in dohodkovna neenakost še naprej tako strmo, tako brutalno in tako obsceno poglabljala, Levica sploh ne bo potrebna – ljudje bodo kar sami ponoreli in se prelevili v revolucionarno silo, ludistično rušilko »ustavnega reda«. Ta »ustavni red« bodo razbili tako, kot so delavci nekoč razbijali stroje. V »ustavnem redu« bodo videli le stroj za proizvajanje neenakosti.

Tiste, ki pozivajo k nacionalni enotnosti, pa je treba odločno opozoriti: enotnost ob takšni neenakosti ni mogoča.