Kaj omogoča vzpon strank, kakršna je SDS?

Ker je bil Janez Janša na kongresu stranke vnovič izvoljen za predsednika, seveda ob 99-odstotni podpori delegatov, so številni komentatorji potegnili vzporednice z nekdanjimi komunisti ali s položajem, ki ga je tedaj imel Josip Broz Tito. Takšne primerjave so lahko zanimive, zlasti ker je v tej stranki precej nekdanjih komunistov, a zgrešijo naravo najmočnejše politične stranke v državi.

SDS, ki je v devetdesetih začela iskati svojo identiteto, se je izvorno poskušala umestiti kot nekakšna klasična, nemška socialdemokracija. Stranka se je rodila decembra leta 1987 ob Litostrojski stavki, ko so stavkajoči pod vodstvom Franceta Tomšiča komunistom izrekli nezaupnico in ustanovili iniciativni odbor Socialdemokratske zveze Slovenije. Leto pozneje, 1989, je Tomšiča nasledil Jože Pučnik, ki je v Slovenijo prišel iz Nemčije ravno s podobnimi, socialdemokratskimi težnjami.

Stranka se je na začetku devetdesetih skušala vključiti v socialistično internacionalo, v evropsko zvezo socialističnih strank, a je svet te stranke leta 1997 SDSS, ki je tedaj imela vlogo opazovalke, izključil. Janez Janša, ki je SDSS vodil od leta 1993 naprej, je stranko tudi preimenoval v SDS in napovedal celo ustanovitev nove, vzhodnoevropske socialistične internacionale.

SDS je torej na začetku računala na klasično, delavsko volilno bazo in socialdemokratsko identiteto. A je pri tem pogorela. Se je pa po letu 2000 pokazala nova priložnost v novem volilnem telesu, pri volivcih, ki jih je razočaral tedaj dominantni liberalizem. Tako kot je Viktor Orbán zrasel po propadu madžarske liberalne demokracije, je tudi Janša z SDS prišel na vrh po propadu LDS. Zakaj nam danes vlada SDS, je podobno vprašanje, kot zakaj je v Sloveniji propadla LDS.

Čeprav se stranke tega tipa, ki jih vodita Janša ali Orbán, rade postavljajo kot protikomunistične, so to dejansko protiliberalna gibanja, ki črpajo politično moč iz revanšizma zaradi liberalnih reform v devetdesetih. Pri Orbánu, ki se ima za nasprotnika globalizacije in ki o samem sebi pravi, da je neliberalen, je to jasneje razvidno kot pri Janši. A podobne politične sile imamo tudi drugod. V Avstriji so to recimo Svobodnjaki, ki so se ravno tako povzpeli na vrh po letu 2000 predvsem zaradi občutka pripadnikov srednjega ali višjega srednjega razreda, da bo prvič v zgodovini njihove republike naslednji generaciji šlo slabše kot staršem.

Če bi hoteli potegniti zgodovinske vzporednice med SDS in kakšno preteklo politično stranko, potem komunisti niso najboljša izbira. Veliko primerneje je SDS primerjati z nekdanjimi fašističnimi strankami, ki so za naskok zlorabile stiske ljudi po ekonomski krizi v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Kar pa pomeni tudi sledeče: vznik SDS je posledica realnih težav ljudi, ki ne bodo izginile, ko in če se bo Janez Janša upokojil. Ravno tako te težave ne bodo izginile s krepitvijo klasičnega nabora liberalnih svoboščin. Več svobode govora, več pravic do združevanja, več demokracije ne premaga fašizma. Konec koncev so fašisti na oblast prišli po demokratični poti.

Če demokracija in človekove pravice niso rešitev, kako torej naprej? SDS je problem, vendar je treba odpraviti vzrok, ne pa simptomov bolezni. V Avstriji, kjer imajo že več kot 100 let izkušenj s tako imenovanim avstrofašizmom, so iznašli recept, ki ga vedno znova uporabijo, ko začno populisti osvajati ljudska srca. Recept je banalen, a učinkuje; je dober, verjetno tudi smiseln, ter kaže, kako je to bolezen mogoče ozdraviti, predvsem pa zakaj smo jo sploh dobili. Ko začno fašisti dvigati glave, začnejo na Dunaju graditi socialna stanovanja. Dunaj je zaradi tega boja mesto, kjer je po najrazličnejših indeksih najlepše živeti, mesto, kjer je največ socialnih in neprofitnih stanovanj na svetu.

In Dunaj je seveda tudi mesto, ki spada med najbolj liberalna in tolerantna. Takšen je tudi pravi vrstni red ukrepov.