Proslava 30. obletnice države, malo vaškega, malo fundamentalizma in veliko socializma

Avtorico te rubrike je poceni turistični aranžma pred nekaj leti pripeljal v Ankaro ravno na dan nekega državnega praznika. Ne pričakujte od turistke, da bi se poglabljala v to, kaj se je dogajalo, a vse skupaj se je začelo z glasovi mujezinov iz vseh mošej v mestu. In ko smo potem jedli organizirano večerjo v neki skoraj ceneni restavraciji, smo seveda na steni lokala gledali posnetke proslave in se neizmerno čudili, da je bila vanjo vključena molitev, hecna je bila tudi prisotnost verskih dostojanstvenikov v še včeraj sekularni državi. Pač, tega smo bili vajeni s posnetkov iz Irana, ne pa iz Turčije. Iran je do takrat veljal za tisto deželo, kjer vse državne praznike zaznamuje prisotnost verskih odličnikov.

Ko so torej pred veliko slovensko proslavo začeli biti zvonovi slovenskih cerkva, da bi tako oznanili začetek, je bil občutek enak kot v kakšni islamski državi ali Turčiji. In res čudno je bilo biti sredi Evrope leta 2021, kjer so praznovanja državnih praznikov predvsem veliko druženje prebivalcev na ulicah: na Dunaju, v Berlinu ali Parizu je državni praznik nekaj, kar zaznamujejo sodobni trendi v kulturi in glasbi, predvsem pa rajanje in veselje. Ko je na primer Francija davnega leta 1989 praznovala 200 let francoske revolucije, je to naredila z ogromnim laserskim šovom med slavolokom La Defense in Slavolokom zmage, na velikem odru na reki Seni pa je kraljeval virtuozni skladatelj Jean-Michel Jarre s svojimi elektronskimi skladbami. Ulice so bile polne ljudi. Nobene ograje nikjer.

Mi pa smo dobili Oče naš na glavnem trgu prestolnice. Molitev za praznik, tako kot v Teheranu. A možnih primerjav je veliko, saj nas je dogodek hkrati spominjal tudi na občinski praznik v Šentjoštu nad Horjulom. No, vse skupaj pa se je zdelo kot socializem. Danes je mladim težko razlagati, kakšne so bile ikonografije Jugoslavije. Kakšne so bile proslave. Kako na živce nam je šla tista patetika. Pa samopoveličevanje. A zahvaljujoč Janši danes lahko rečemo mladim: »Točno takole je bilo videti.« Težko bi našli večje jugonostalgike, kot so Pirkovič, Končar in Janša. Poglejte si posnetek v črno-beli tehniki brez zvoka. Kot da smo v letu 1986.

No, še nekaj podrobnosti. Med Janševim govorom je hrvaški premier Plenković, seveda brez slušalk, pri čemer vemo, da slovenščina ni njegova vrlina, pil vodo in zavijal z očmi v nebo. Tudi avstrijski premier Kurz si ni nadel slušalk, da bi se vsaj pretvarjal, kako posluša govor, je pa med samo proslavo tvitnil, da nasprotuje gradnji drugega bloka jedrske elektrarne Krško. No, govor je nekdo poslušal zbrano, kot učitelj, ki nadzoruje učenca, na katerega se ne more čisto zanesti. Janšev politični očak Viktor. Orbán je, oh, ostal brez spodobnega ploskanja po govoru – kot bi bilo tudi zbranim malo nelagodno, tako kot je pač kolaborantom vedno malo nelagodno razkazovati svojo posebno vez v javnosti. In ja, med tišinami se je močno slišalo žvižganje. Tega žvižganja ljudi na drugi strani ograje ne pozabiš. Nikoli. In še ena podrobnost, predsednik Pahor: opazili smo, da je bila v madžarski verziji vašega govora mavrica prevedena v kalejdoskop. Da se ne izziva gospodarja? Bravo, bravo.