»V direktivi EU jasno piše, da poseg v vodno zemljišče ni dovoljen, izjeme tudi ne«

Ko je prof. dr. Mihael Jožef Toman sredi maja letos na povabilo revije National Geographic Slovenija pripravil webinar, je dobro uro trajajoče predavanje poslušalo več kot tri tisoč poslušalk in poslušalcev. Govoril je o stanju voda v Sloveniji. Zanimanje je zgovorno, gre pa prav tako za priznanje govorcu, ki tudi v mednarodnem prostoru velja za enega najpomembnejših strokovnjakov za vode. Toman je biolog in ekolog, raziskovalec strukture in funkcije celinskih voda, redni profesor za ekologijo in varstvo celinskih voda na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, član interdisciplinarne strokovne skupine Univerze v Ljubljani s področja voda. Z vodami se raziskovalno, strokovno in pedagoško ukvarja že več kot 40 let, njegova bibliografija obsega 420 bibliografskih enot, predvsem iz ekologije in varstva okolja.

Je tudi podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, v katero so od ustanovitve leta 1991 vključeni najpomembnejši domači strokovnjaki za vode, in član številnih mednarodnih združenj, med drugim International Water Association (IWA) in European Water Association (EWA). Društvu je ministrstvo za okolje pod ministrom Andrejem Vizjakom nedavno odvzelo status delovanja v javnem interesu ohranjanja narave.

Dr. Toman, veste tako rekoč vse o vodah. Ravno zaradi tega znanja boste, kot pravite, na referendumu o zakonu o vodah 11. julija glasovali proti. 

Vsega zagotovo ne vem! Da grem na referendum, je, žal, edini način, da lahko izrazim nasprotovanje zakonu, ki je povsem neustrezen. In to ne samo po mojem mnenju, pač pa po mnenju velike večine kolegov strokovnjakov, ki delujejo na področju voda. Žal pravim zato, ker se mi zdi nedopustno, da se na referendumu odloča o temi, ki zadeva tako kompleksne strokovne razmisleke. Nisem podpornik takšnih tem na referendumu, saj bo zdaj izid vezan le na to, kdo bo komu verjel. Nedopustno je, da smo prišli do te točke.

Vas ali vaših kolegov strokovnjakov, ki se ukvarjate z vodami, ni nihče od pripravljavcev zakona poklical in vključil v pripravo sprememb zakona o vodah? 

Mene nihče. In Slovenskega društva za zaščito voda tudi nihče. Direktor Direkcije RS za vode Roman Kramer, s katerim se dobro poznava, je v zadnjem času večkrat zanikal očitke o izključenosti stroke, češ: »Kaj pa mi, saj smo tudi mi na direkciji in na ministrstvu za okolje stroka!« Se popolnoma strinjam in celo poznam vse strokovnjake za vode – ali pa veliko večino –, ki so zaposleni na direkciji, ministrstvu ali Agenciji RS za okolje. Seveda so tam strokovnjaki in strokovne službe, ampak to je stroka, ki je v službi politike. To vedno poudarjam in menim, da ta del stroke sam ne more popolnoma kompetentno strokovno odločati, zlasti pa ne more preprečiti sprememb, pri katerih vztraja politika kljub strokovni zgrešenosti. Zato obstaja še neodvisna stroka, strokovnjaki, ki smo na inštitutih, univerzi, v akademski sferi. Večinoma je v Evropi, kjer razmere zelo dobro poznam, tako, da ta neodvisna stroka v fazi premišljanja zakonodajnih sprememb komunicira s stroko v državnih institucijah. Tukaj pa ni bilo popolnoma nobenega dialoga.

Zakaj mislite, da niso želeli slišati mnenj neodvisne stroke? 

Zato, ker taka sprememba zakona, pri kateri je očitno vztrajala politika, v dialogu zagotovo ne bi nastala. Hkrati imam pogosto občutek, da strokovnjaki v državnih institucijah – in lahko, da sem do nekaterih nekorekten – v strokovna razmišljanja ne vključujejo vseh posledic. Prepričan sem, da je ta zakon nastal tako.

Imamo ogromno dela, da popravimo prejšnje napake. Nedopustno pa je, da z današnjo pametjo uzakonjamo nove potencialne ’napade’ na vodna zemljišča.

Predlagane spremembe zakona o vodah strokovnjaki razumete – to ste javno že večkrat poudarili – kot »nevarnost znatnega zmanjšanja zaščite podzemnih vodnih virov in s tem varne oskrbe prebivalstva s pitno vodo, kot jo poznamo danes«. 

Ko gledamo predlagane spremembe zakona o vodah, moramo imeti za temelj okvirno direktivo EU o vodah, ki na ravni EU velja od leta 2000. To je prelomni dokument, ki določa, do kam lahko človek posega v vode in kje je meja, prek katere ne sme, vse z namenom doseči dobro ali zelo dobro stanje voda. Evropi je že pred 30 leti postalo jasno, da se je treba vodi prilagoditi, kajti voda se človeku nikoli ne bo prilagodila. To je temeljno izhodišče za vse strokovno delovanje, bodisi hidrogeološko, vodarsko, biološko, kemijsko in končno ekološko, in mora biti tudi razvojno izhodišče.

V Sloveniji smo direktivo implementirali v svoj pravni red leta 2002 ravno z zakonom o vodah in tako na novo zastavili upravljanje voda. Direktiva nikakor ne dovoljuje posegov v vodni prostor in s tem zmanjševanja dobrega ekološkega stanja voda. To stanje se presoja na podlagi bioloških in podpornih elementov, torej stanja vsega, kar v vodah živi, kemične sestave in procesov ter hidromorfologije, ki upošteva obremenitve voda z jezovi, regulacijami, utrjevanje brežin itd. Slovenija leta 2021 nikakor ne more mimo paradigme, ki smo jo na ravni EU potrdili že leta 2000! Ne moremo v ta evropski okvir s spremembami zakona vključevati nekih novih izjem, ki bi lahko – poudarjam, lahko – zniževale dobro ekološko stanje voda.

Govorite o 37. členu, katerega naslov se glasi »posegi na vodno in priobalno zemljišče« in ki širi mogoče posege na ta zemljišča na objekte v javni rabi in na tako imenovane enostavne objekte. Med prve sodijo gostinski obrati, zabavišča, športni in adrenalinski parki, parkirišča, hoteli, celo bencinski servisi in podobno, med enostavne objekte pa ute, lope, paviljoni, garaže, skladišča ... 

Gre za 37. člen, ki postavlja nove izjeme mogočih gradenj na priobalnih zemljiščih, ki pa bodo lahko – in tu je bistvo problema – posegale tudi na vodna zemljišča. Vodna zemljišča so celoten vodni prostor, ki ga voda osvoji po naravni poti. To ni le rečna struga, v kateri vidimo vodo, ampak je tudi rečni breg, poplavna ravnica, celotno območje, do katerega lahko voda pride vsako leto ali redkeje. Vodna zemljišča segajo do priobalnih zemljišč, in ker so območja prehoda, imajo izjemo pomembno varovalno in blažilno vlogo. Tam potekajo ključni naravni procesi filtracije vode, ki pade na kopno in nato ustvarja reke ali jezera. Tam delujejo posebni biološki procesi, mikroorganizmi in številni drugi organizmi se prehranjujejo s snovmi, ki bi sicer prišle v vodo in jo obremenile. Preprosto povedano: vodna zemljišča so ovira, ki preprečuje, da bi neposredno v vodo prišle snovi, ki na kopno pridejo s padavinami ali jih tam odlaga človek. Vzemite slovensko razvado razlivanja gnojevke. Če nimate delujočega »filtra« kmetijskih in vodnih zemljišč, gnojevka neposredno prehaja v vode in lahko povzroči pogin rib. Vodna zemljišča so zaradi številnih dejavnikov sodobnosti že ohromljena, to se recimo kaže preprosto s tem, da so prodniki ob rekah zdaj spolzki, pred desetletji pa niso bili.

Na njih so alge?

Seveda, alge in cianobakterije v takih razmerah odlično uspevajo, saj hranila, dušikova ali fosforjeva, prihajajo v vode. Včasih niso oziroma jih je bilo manj. Tudi učinkovitost samočistilnega sistema je bila znatno večja, ker je bilo vodno zemljišče naravno in delujoče, bilo pa je, seveda, tudi bistveno manj snovi, ki jih je na kopnem odlagal človek.

Edino, kar nas lahko reši, je ozaveščenost, znanje. Tukaj pa nismo nikjer. Naš šolski sistem ne vzgaja ljudi za okoljsko empatijo.

Torej so vsakršne dodatne obremenitve teh območij nedopustne? 

Minister rad omenja zlasti otroška igrišča, ki naj bi nastajala. Torej bodo tam tekali otroci, in da ne bo plevela, bodo začeli uporabljati herbicide. Ti herbicidi bodo, ker ne bo ustrezne ovire, prišli v vodo. In potem? Videti moramo mogoče posledice in mogočo škodo in delovati previdnostno! To pomeni preprečiti, da škoda sploh nastane.

Da ne bo pomote: res je, kar pravi minister, da na vodnih zemljiščih že zdaj stoji veliko objektov, tudi tovarne, celo kakšna zasebna vila. Pa ne bi smeli stati, seveda. Imamo torej ogromno dela, da te napake iz preteklosti popravimo. A nedopustno je, da z današnjo pametjo in znanjem uzakonjamo nove izjeme, ki lahko pomenijo nov »napad« na vodna zemljišča, del rečnih sistemov! Slovenska realnost je, da smo pravzaprav pretežni del poplavnih ravnic po drugi svetovni vojni pozidali, recimo celotno Savinjsko dolino. Zavarovali smo se z nasipi, regulacijo, poglabljanjem ali kanaliziranjem struge, s čimer smo vodo s teh pozidanih območij čim hitreje speljali drugam. Tako smo rešili neko območje, povzročili pa težavo drugje. V Ljubljani je problem poplav na Viču in v Rožni dolini povezan s hitrim odvajanjem vode iz Polhograjskih dolomitov. Torej problematike teh poplav ni mogoče reševati na Viču in v Rožni dolini in z gradnjo zadrževalnikov, ampak je to treba storiti ob potoku navzgor. Sanacije preteklih napak morajo postati prednostna naloga, nikakor pa ne smemo ustvarjati novih.

Je zakon o vodah v neskladju z okvirno direktivo EU o vodah? 

O tem sem prepričan. Še posebej, če pogledamo izjeme, ki lahko posegajo v vodna zemljišča. Gre za omenjeno gradnjo objektov v javni rabi in postavitev enostavnih objektov. V direktivi jasno piše, da poseg v vodno zemljišče ni dovoljen, izjeme tudi ne.

Minister sicer govori o varovalkah, ki naj bi preprečile nastanek škode. Omenja presojo stroke, nadzor, inšpekcije. Pri Slovenskem društvu za zaščito voda pa ste opozorili na kolizijo gradbenega zakona in novega zakona o vodah. Prvi za enostavne objekte ne zahteva dovoljenj, drugi zahteva vodno soglasje. Ko bo nastal sodni spor med inšpektoratom in lastnikom enostavnega objekta na priobalnem zemljišču, bo sodišče ugotovilo neskladje in odločilo v prid »šibkejšega«, torej lastnika enostavnega objekta. In objekt bo ostal. 

To neskladje, o katerem je pisal društveni kolega Pavel Gantar, jasno kaže, za kako napačne poteze gre. Na podlagi osebnih izkušenj menim tudi, da inšpekcija absolutno ne more biti varovalka. Težav je več, od poznanstev do nekorektnega opravljanja nalog. Tudi v tem segmentu je velika težava neznanje, hkrati se inšpekcije praviloma napovejo in nadzorovani nanje pripravijo.

Težava je tudi v pristojnosti. Recimo pri bioplinarni je za stranski produkt, tako imenovani digestat, do meje obrata pristojna ena inšpekcija, ko se ta produkt kot gnojivo zliva po njivah, pa pride v pristojnost druge inšpekcije. 

To je posebna težava. Poznam primer ob Bohinjskem jezeru, ki ga s študenti spremljamo in ugotavljamo poslabšanje razmer, zlasti v Fužinarskem zalivu. Gnojevka je bila razlita točno tam in nato se je pojavila težava, ali je to zdaj pristojnost okoljske ali kmetijske inšpekcije. Ker imamo kmetijsko zemljišče, ki sega na vodno zemljišče, sta pristojni obe in torej nobena. Edino, kar nas lahko reši in bo edino pravo varovalo – če bo –, je ozaveščenost ljudi o škodljivih posledicah. Znanje. Tukaj pa nismo nikjer. Naš šolski sistem ne vzgaja ljudi za okoljsko empatijo. Pa ne govorim o poznavanju ekologije, ki je znanstvena veda, vezana na biologijo. Ne. Okolje zajema naravo in družbo, in človek kot družbeno bitje mora razumeti preplet, soodvisnost in pomen varovanja narave.

Da te empatije ni, potrjujejo črna odlagališča blata iz čistilnih naprav, ki se zadnje tedne pojavljajo po Sloveniji, denimo v občini Hoče-Slivnica. Težave zaradi ustavitve izvoza na Madžarsko so stare dve leti, komunalna podjetja zdaj blato prepuščajo prevzemnikom, ti pa ga namesto na obdelavo odpeljejo kar v naravo. Gre celo za organizirano dejavnost. 

Zame je v tej zgodbi glavni krivec država, ministrstvo za okolje, ki se je dobro zavedalo, da obstaja velik sistemski problem, a se z njim ni prednostno ukvarjalo. Pojav črnega odlaganja nikakor ni novost ne presenečenje, lahko pa povzroči okoljske katastrofe. V tem blatu so namreč patogeni organizmi, tudi aktualni virus so našli v njem, težke kovine in druge nevarne snovi. Ta odpadek je nujno nadzorovati in obdelati, sežgati ali kompostirati, če je vsebnost težkih kovin nizka. Menim, da direktor ptujske čistilne naprave, ki ga dobro poznam, ni primarni krivec. Tudi v ravnanju voznika tovornjaka vidim predvsem odsotnost tiste prej omenjene empatije. Vodstvo in lastniki prevzemnega podjetja pa so verjetno tisti, ki so določili te sporne poslovne prakse za višanje dobička.

»Suženj« dobička je tudi kmetijstvo, kjer je merilo le rastoči hektarski donos, davek kemizacije kmetijstva pa plačujejo zlasti vode. Poveden je podatek Statističnega urada RS za leto 2017 o tem, da je bilo v kmetijstvu tisto leto porabljenih 510 ton fitofarmacevtskih sredstev. 

Absolutno je kemizacija kmetijstva eden največjih problemov sedanjosti. Je vzrok največ težav, povezanih s podtalnimi vodami. Vse na kopnem slej ko prej najde pot v vodno okolje, v podtalnico. In Slovenija, dežela, ki pridobiva več kot 90 odstotkov pitnih voda iz podtalnice, bi se morala tega še posebej zavedati! V tem pogledu je problematičen tudi izobraževalni sistem bodočih poljedelcev. Sam na predavanjih vztrajno ponavljam – in to marsikomu ni všeč –, da danes največje breme za vodna okolja niso naselja, ni industrija, pač pa kmetijstvo. To uporablja dodatke k hrani, veterinarska zdravila, zaščitna stredstva in številne druge snovi, ki jim s kemijskim monitoringom sploh ne sledimo v okolju, ne vemo, koliko jih je in kje so.

Kmetijska in okoljska politika EU in tudi Slovenije se zdita ločeni, nepovezani, čeprav bi morali biti usklajeni. 

Sodelovanja med okoljskim in kmetijskim ministrstvom res ne vidim, čeprav bi moralo biti absolutna prioriteta že zaradi vidika zdravja. Zakaj imamo na severovzhodu Slovenije take zdravstvene težave? Podtalnica je občasno v zelo slabem stanju, to pa je povezano z rabo zaščitnih sredstev, gnojil, gnojevke, umetnih gnojil v kmetijstvu. Povezano je tudi z gradnjo akumulacij, z gramoznicami, v katerih se bohotijo mikroorganizmi, cianobakterije in njihovi toksični produkti mikrocistini, ki so kancerogene in mutagene snovi. Seveda povečevanja rakavih obolenj ne moremo neposredno povezati s poslabševanjem stanja voda, ampak to povezavo moramo spremljati. Menim, da povezava je. In če na podlagi indicev sumimo, da nekaj je vzrok za slabo stanje, bi morali to takoj preprečiti. Previdnostni koncept je v okolju nujen.

Tukaj bi okoljski in navsezadnje zdravstveni resor moral pritisniti na kmetijskega. 

Pred približno desetimi leti sem bil zelo naiven, ko se je porodila zamisel, da bi se kmetijsko in okoljsko ministrstvo združili. Minister za kmetijstvo in okolje, prvi in zadnji, je takrat postal Dejan Židan (to je bilo v času vlade Alenke Bratušek, 20. 3. 2013–18. 9. 2014, op. a.). Je eden redkih ministrov, za katere lahko kljub vsemu rečem, da so imeli dobro percepcijo do okolja. Takrat sem mu rekel, da se mi zdi združitev dobra zamisel, ker se bosta kmetijski in okoljski resor lahko nadzorovala. A kaj se je zgodilo? Okoljsko ministrstvo se je v kmetijskem stopilo! Minister je imel zvezane roke za reševanje okoljskih težav. In ko sta se ministrstvi razšli, sta postali še večja nasprotnika kot prej.

Prej ste povedali, da je evropska politika z okvirno direktivo EU o vodah začela delovati v pravo smer. Pri kmetijski politiki te prave smeri še ni, mnogim ustreza status quo. Za kmetijstvo se v EU porabi največ denarja, v finančnem okviru 2021–2027 je zanj predvidenih 380 milijard evrov. 

Kmetijska politika na ravni EU je taka, kot je naša. Očitno še ni dovolj opozoril, katastrof, ki bi odločevalce prisilile v razmislek o manjših pritiskih na kmetijska okolja, o nujni spremembi rabe in izrabe kmetijskih zemljišč in o kmetijstvu, prijaznejšem do okolja. Očitno še ni čas za zmanjševanje rabe fitofarmacevtskih sredstev, umetnih gnojil. Več let sem bil član republiške strokovne skupine, ki je potrjevala fitofarmacevstka sredstva. Pogosto smo imeli težave, ker so druge evropske države, denimo Francija, sprejele in potrdile rabo nekega sredstva, ki je prestalo preizkuse varnosti, potem pa so nam proizvajalci – monopolisti – očitali, da delamo težave in zapletamo stvari. A nihče ni razumel, da slovenski vinograd stoji na pobočju, italijanski pa na ravnini, in da se ostanki sredstev različno spirajo v zemljino podtalje.

Tipičen izkaz moči kmetijskega resorja na ravni EU je tako imenovana nitratna direktiva iz leta 1991. Danes imamo višje dovoljene ravni nitratov v vodah kot pred direktivo! Z desetih miligramov na liter smo prišli na 50 miligramov na liter. In naš slovenski endemit, črna človeška ribica, nesrečnik iz Bele krajine, je ujetnik te nove evropske zakonodaje, ki bi lokalno lahko seveda bila strožja. Pa ni, ker očitno ni volje na državni ravni. Za črnega proteusa je meja preživetja približno od devet do 11 miligramov nitratov na liter, tako da bomo verjetno z – opozarjam – zakonitim razlivanjem digestata iz bioplinarne očitno »zakonito« iztrebili živalsko vrsto, ki po znanih podatkih živi zgolj v belokranjskih podzemeljskih vodah (endemit). Nujno je znižati vrednosti vsaj za območja, kjer živi. Vendar politika ne razume.

Sedanji minister za okolje Andrej Vizjak pa zelo dobro razume drug resor, gospodarski. Znana je njegova izjava: »Okolje, narava, vse te stvari so vrednote, ki morajo biti spoštovane, vendar na postopkovno učinkovit način, da lahko investitor v doglednem času začne delo.« 

Očitno okoljsko ministrstvo z gospodarskim ministrstvom sinhrono deluje za »pozitivne gospodarske trende«, za »pospeševanje razvoja«. A ta razvoj gre trenutno povsem v napačno smer! Tudi tukaj bom povedal: razvoj v smeri tako imenovane zelene hidroenergije je popolnoma zgrešen razvoj, to ni razvoj v pravo smer.

Evropi je že pred 30 leti postalo jasno, da se je treba vodi prilagoditi, kajti voda se človeku nikoli ne bo. To je temeljno izhodišče, tudi za razvoj.

Govorite o gradnji hidroelektrarn, tako rekoč glavni politiki ministra Vizjaka, ki je na ministrski položaj navsezadnje prišel prav iz hidroenergetike? 

Tak »razvoj« pomeni ustvarjanje dodatnih težav, ki se jih danes sploh ne zavedamo dovolj. Hidroelektrarne absolutno niso zelena energija, saj imajo resne posledice, od akumulacije strupenih usedlin za jezom, pregrevanja vode v zajezitvi do proizvodnje toplogrednega plina metana v usedlinah in preprečevanja gibanja organizmov. Tako je »zelena« le voda v akumulaciji, ker se v njej razrastejo alge in cianobakterije, proizvedena električna energija pa ni zelena. Pri hidroenergetskih objektih nikakor niso težava zgolj nesrečne ribje steze, ki jih ribe ne razumejo – čeprav, če se malo pošalim, jim daste napis, naj gredo po njih mimo zajezitve naprej v reko. To so gradnje, s katerimi se pospešuje gospodarska rast. Gre za začasne »pospeške«, obrne se neki kapital in dobički, zlasti slovenskega elektrogospodarstva, ki izkorišča slovenske vodne vire in bogati na njihov račun!

Pogoste besede zlasti politikov in energetikov so, da »reka ne more teči kar v prazno in jo moramo uporabiti«. 

Te besede govorijo, kako zelo nevedni in ignorantski so. Voda ne teče v prazno. Voda je v reki zato, da nam ustvarja kakovostna okolja, da ustvarja življenjske razmere za ogromno različnih organizmov, ki opravljajo izjemno pomembne vloge, da nam bogati podtalnico za kakovostno pitno vodo in ne nazadnje, da nas kot tekoča voda pomirja. To vsi razvitejši narodi že razumejo. Danci so že v osemdesetih letih začeli razumeti, da se reke ne smejo več regulirati, začeli so revitalizacijo vodotokov, pionirsko delo je opravljal profesor Madsen in imel sem srečo, da sem kot raziskovalec pri nekaterih projektih tudi sodeloval, ko sem bil »mlad profesor na začasnem delu na Danskem«. Enako so pred desetletjem ugotovili Francozi in rečne zajezitve že podirajo. Okoljsko izjemni so projekti v povodju reke Rone, ki jih je lani na Vodnih dneh predstavil francoski kolega. Tudi Avstrijci se počasi obračajo, storjene napake blažijo z intenzivnim uvajanjem sonaravnih revitalizacijskih ukrepov, kot so mokriščna območja, ribje steze. Vendar je reka z jezom kot človek, ki mu odrežeš nogo in mu daš umetno. Reko z jezom lahko revitaliziramo, renaturirati pa je ne moremo več.

Je dosledno varovanje voda nerazvojno, kar v zadnjem času sporoča vladajoča politika, merilo razvoja pa so želje vlagatelja? 

Seveda je odvisno, kako kdo razume razvoj. Ali tako, kot razvoj razume bogatenje, pogosto ozkih struktur, ali ga razume drugače. Kakovosten razvoj pomeni znati sobivati z naravo, z drugimi živimi bitji. Vodni prostor moramo začeti razumeti kot temelj človekovega razvoja, ne pa kot coklo. Razvoj Mezopotamije in starega Egipta je temeljil na spoštovanju voda in prilagajanju vodam, ne zgolj na izkoriščanju. Mora torej ostati, moramo se mu prilagoditi. Rubikon prestopamo tako rekoč ves čas in posegamo v neka okolja, ki nam to vrnejo bistveno bolj katastrofično, kot bi, če bi spoštovali meje. Morda ne nam, ampak šele zanamcem. Nezavedanje tega danes ni več opravičljivo.

Absolutno je kemizacija kmetijstva eden največjih problemov sedanjosti.

Za konec še grenko vprašanje: ministrstvo za okolje je Slovenskemu društvu za zaščito voda, ki deluje od leta 1991 in združuje najpomembnejše domače strokovnjake, odvzelo status delovanja v javnem intersu ohranjanja narave. Društvo ni izpolnilo kvantitetnih meril, uvedenih pod sedanjim ministrom Vizjakom.

»Izbrisali« so nas konec marca letos in o tem imamo na spletni strani podroben zapis. Razlog je, vsaj kar se mene tiče, banalen: na zadnji skupščini ni bilo prisotnih 50 članov, ampak le 37, in ker je bil novi pogoj najmanj 50 članov na dogodku, smo izginili iz skupine društev, ki delujejo v javnem interesu. Zares žalostno, če le omenim, da je članov krepko čez sto, da smo praznovali 30-letnico, da vsako leto pripravljamo Vodne dneve, mednarodni simpozij o vodah, varovanju voda, kjer se v dveh dneh zbere tudi 200 ljudi. Izbrisani bomo še močnejši, ne bomo spregledali strokovnih neumnosti, kot tudi nismo zakona o vodah, ostali bomo vest politike. In sejali dobro seme ter ozaveščali. Prepričan sem, da bo vse več ljudi spoznavalo, da vode niso le poplave, ampak vir življenja.