Orbánova pehota

Madžarskemu premierju Viktorju Orbánu v zadnjem času zadeve uhajajo iz rok. Njegovi stranki Fidesz javnomnenjska podpora pada in je v tem trenutku izenačena pri dobrih tridesetih odstotkih s strankami združene madžarske opozicije. Te so maja napovedale, da bo njihov skupni kandidat na parlamentarnih volitvah naslednje leto liberalni župan Budimpešte Gergely Karacsony.

Orbánu podpora pada, ker dela napake, ki jih niti njegovi privrženci več ne odpuščajo. Največja med njimi, ki je na začetku junija sprožila tudi največje proteste v zadnjem času, je izgon v New Yorku akreditirane univerze CEU, namesto katere naj bi zdaj v Budimpešto prišla kitajska državna univerza Fudan. A ne zastonj: Madžarsko naj bi stala kar 1,5 milijarde evrov, kar je več, kot daje Madžarska vsako leto za ves izobraževalni sistem. Nadomestitev Amerike s Kitajsko očitno niti pri največjih Orbánovih lojalistih ni več znak uspešnosti.

Potem so tukaj še vse ostale afere, ki se v zadnjih mesecih nalagajo druga na drugo in kažejo, da se Orbán lahko začne pripravljati na morebiten volilni poraz. Ta mesec je recimo njegova vlada objavila javni razpis, s katerim bi koncesijo za upravljanje z 2000 kilometri madžarskih avtocest za 35 let podelila zasebnikom. Razpisni pogoji so pripravljeni tako, da bo z avtocestami lahko po novem upravljal Orbánov prijatelj, največji madžarski oligarh Lőrinc Mészáros, upravljalec madžarskih provladnih medijev.

Mesec dni prej je madžarska vlada v postopek vložila tudi zakonodajni predlog, podoben slovenskemu Jazbinškovemu zakonu z začetka devetdesetih, po katerem bi morala mesta vsa socialna stanovanja v državi prodati po 15–30 odstotni ceni najemnikom, ti pa bi potem lahko stanovanja takoj prodali naprej – seveda bogatim finančnim investitorjem, ki so danes vsi blizu vladi. Temu so se uprli še celo nekateri Fideszovi župani. Razpoke znotraj doslej enotne Orbánove stranke so postale očitne tudi preko javnega obračunavanja dveh njegovih vplivnih poslancev, Györgya Simonke in Jánosa Lázárja, ki se prerekata, kdo je bolj koruptiven.

Seveda pa je tukaj še mednarodna izolacija, izključitev Orbána iz Evropske ljudske stranke (EPP) in vsem očitnega epohalnega poraza madžarske vlade v boju proti epidemiji: Madžarska je na neslavni lestvici držav z največ mrtvimi per capita zaradi covida na drugem mestu, za Perujem. In v teh za Orbána neprijetnih okoliščinah se je pri naših vzhodnih sosedih zdaj začela predvolilna tekma. Kaj je torej zdaj Orbán storil?

Janez Janša pred vse bolj nezadovoljnimi evropskimi voditelji maha z rdečo zastavico in je pogosto bolj orbánovski od Orbána.

Storil je tisto, kar samodržci pač najbolje znajo in kar vedno znova uporabijo v boju za oblast. Za vse naj bi bili krivi homoseksualci. Zdaj na tapeti niso več begunci, teh je pač »zmanjkalo«, ampak pripadniki spolne manjšine, torej lezbijke, geji, biseksualne in transspolne osebe (LGBT). Madžarska je začela z veliko kampanjo proti istospolno usmerjenim: odgovor na vse težave, ki jih tarejo, od rekordnega deficita in hitro naraščajočega javnega dolga z inflacijo so ogrožene tradicionalne vrednote – sporoča Orbán. To je lep primer, kako daleč seže novi vzhodnoevropski neokonservativizem, ki mu pripada tudi slovenski premier Janez Janša.

Madžarski parlament je tako prejšnji teden sprejel amandmaje k petim zakonom: k zakonu o zaščiti otrok, k zakonu o oglaševanju, medijskemu zakonu, zakonu o zaščiti družine in zakonu o izobraževanju, Tako je znova oživil debato o homoseksualnosti; zadnjič jo je pred skoraj desetimi leti, ko je na Madžarskem poroke dovolil le moškemu in ženski in ko je prepovedal uradno zaznambo spola, ki bi bila drugačna, kot je bila ob rojstvu. V skladu z novimi spremembami so po novem na Madžarskem prepovedani »predstavljanje in promocija spolne identitete, različne od spola pri rojstvu, ter spremembe spola in homoseksualnost za osebe pod 18. letom starosti«. Z drugimi besedami: v šolah, na televiziji in v javnosti, kamor imajo dostop mladoletniki, omenjanje homoseksualnosti ne bo več dovoljeno.

Ta reforma, opozarja madžarski politolog Krisztian Simon, pa ni povezana z odnosom do spolne orientacije – razlog zanjo je le vprašanje politične moči. Namen teh sprememb ni v reševanju kakršnegakoli problema; tematika je zgolj vržena kost, ki naj jo javnost čim dlje gloda. Poteza je politično-strateška, pravi: »Orbán je očitno ogrožen. Na eni strani se s privatizacijami pripravlja na sestop z oblasti, na drugi pa skuša razcepiti združeno opozicijo, katere del je tudi desna stranka Jobbik. To je prisilil, da je glasovala za spremembe, s čimer je skušal pokazati, da opozicija proti njemu ni tako enotna, kot se zdi.«

Poleg tega mnogi opažajo, da postaja Orbánov režim vse bolj radikalen. »Za tiste, ki madžarščine ne razumejo, to ni tako očitno,« opozarja madžarski filozof G. M. Tamas. »Sam pa recimo berem komentarje odgovornih urednikov Orbánovih medijev, v katerih lahko po novem izvem, da se naša država pripravlja na vojno z zahodnimi državami. Za glavne komentatorje je EU naš sovražnik, saj se unija ne bori več za belega človeka, za krščanstvo, ampak je postala permisivna skupnost, ki se zavzema le še za homoseksualce.« V teh medijih je, tako Tamas, mogoče celo prebrati, da so ogromni nakupi orožja, za katerega bo Madžarska v prihodnjih letih namenila skupaj 8,5 milijarde evrov, namenjeni obrambi pred Zahodom.

Orbán je s tem prestopil rdečo črto, so opozorili nekateri evropski voditelji na zadnjem zasedanju Sveta EU. V primeru LGBT je namreč Madžarska dobesedno prepisala sporno rusko zakonodajo. Ko je leta 2013 tedanji ruski premier Vladimir Putin javnosti sporočil, da bo še naprej ostal na oblasti – v nadaljevanju kot predsednik države –, so v Moskvi izbruhnili večji nemiri. V tistih okoliščinah je Rusija sprejela zakon o »zaščiti otrok pred informacijami, ki podpirajo zanikanje tradicionalnih družinskih vrednot«. Z njim je, tako kot zdaj Orbán, Putin prepovedal distribucijo, oglaševanje oziroma vsakršno javno omenjanje informacij, ki bi lahko pri publiki vzbudile zanimanje za »netradicionalne spolne odnose«. Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen, ki je bila doslej »zaskrbljena« nad poljsko-madžarskimi potezami, jih po novem ocenjuje za »sramotne«. Kar je beseda, ki ne sodi več v diplomatski žargon.

Orbán je vse šibkejši in očitno zato tudi vse bolj radikalen, Slovenija pa postaja v teh okoliščinah njegova vse tesnejša zaveznica. Janez Janša kot edini od voditeljev na zadnjem zasedanju Sveta EU sestanka ni želel javno komentirati, so pa o tem, kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati, spregovorili ostali. Luksemburški premier Xavier Bettel, tudi sam gej, je bil osebno prizadet: »Če Orbán misli, da postaneš gej z gledanjem filma ali z govorjenjem o spolni usmeritvi v razredu, potem res ne razume ničesar. Da sem se sam sprejel kot gej, je bila najtežja odločitev v mojem življenju,« je dejal novinarjem. Nizozemski premier Mark Rutte je Madžarski predlagal, naj EU zapusti; podobno naj bi Madžarski predlagal tudi portugalski premier António Costa, češ da EU ni Sovjetska zveza.

Slovensko predsedovanje Evropski uniji postaja nekakšen testni poligon za merjenje moči med liberalnim delom unije in državami, ki promovirajo tako imenovani neliberalni model.

Številni so ob tem povedali, da sta bili na madžarski strani le Poljska in Slovenija; Rutte in kasneje tudi francoski predsednik Emmanuel Macron sta poudarila, da sta le ti dve državi Orbánovi zaveznici. Slovenija se je sicer pod Janšo že prej začela približevati Poljski in Madžarski, obema državama, proti katerima EU vodi formalne postopke na podlagi 7. člena pogodbe o EU zaradi kršitev ustanovnih načel unije. Naša država, na začetku del liberalne koalicije držav Beneluksa, je zaradi arbitražnega spora v EU na prvo mesto postavljala spoštovanje prava.

A relativno hitro, 1. aprila lani, se Slovenija ni pridružila skupni izjavi 18 držav, ki so pripravile posebno izjavo, »da v času pandemije ukrepi vlad ne smejo načeti demokratičnih načel in vrednot, na katerih je utemeljena EU«. Čez nekaj mesecev je Slovenija že nastopila kot nekakšna mediatorka v sporu med Poljsko in Madžarsko na eni strani, na drugi pa večino ostalih držav EU glede spoštovanja prava unije pri porabi sredstev iz novega sklada za okrevanje. Zdaj, tik pred začetkom predsedovanja, pa je Slovenija že jasno del naveze – niti ne več širšega Višegrada, ampak kluba najbolj problematičnih, torej Poljske in Madžarske. Obe državi podpira bolj kot preostale iz višegrajske regije, na primer Slovaška ali Češka.

In ker se zaostruje tudi odnos ostalih držav do Poljske in Madžarske, zdaj Slovenija v ta konflikt z Janšo na čelu vstopa kot neke vrste ubogljiva pehota. Janez Janša pred vse bolj nezadovoljnimi evropskimi voditelji maha z rdečo zastavico in je pogosto bolj orbánovski od Orbána. Tako očitno žaljivih sporočil, kot jih pošilja po socialnih omrežjih nekaterim evropskim politikom ali novinarjem, si Orbán doslej ni privoščil. Orbán je poleti resda skupaj s Poljsko z vetom začasno blokiral ustanovitev sklada za okrevanje po epidemiji, a je bil do tega pravno upravičen. Slovenska blokada pri imenovanju delegiranih evropskih tožilcev pa pomeni zanikanje prava EU in je tudi formalna kršitev, zaradi katere bi lahko unija našo državo eksemplarično kaznovala. To se že nakazuje.

Ta teden je pet evropskih poslancev in nemška poslanka v pismu pozvalo Evropsko komisijo in Evropski svet, naj ukrepata glede razmer v Sloveniji. Po njihovem bi morala Evropska komisija zaradi pritiskov na medije in pravosodje sprožiti mehanizem pogojevanja evropskih sredstev s spoštovanjem vladavine prava. Zato so poslanci pozvali k začasni prekinitvi izplačevanja evropskih sredstev Sloveniji, saj po njihovem ni mogoče preiskati korupcije in prevar glede porabe evropskega denarja v državi, ki še ni imenovala delegiranih evropskih tožilcev. Evropska komisija bi po njihovem morala razmisliti tudi o uporabi mehanizma pogojevanja evropskih sredstev s spoštovanjem vladavine prava.

Orbán je vse šibkejši in očitno zato tudi vse bolj radikalen, Slovenija pa postaja v teh okoliščinah njegova vse tesnejša zaveznica.

Morda gre na prvi pogled za iniciativo le petih evropskih poslancev, a to pismo je tudi posledica vrste sestankov in zasedanj v zadnjih mesecih, na katerih so evropski politiki razpravljali o spornih slovenskih potezah, o pritiskih na medije in večkrat od institucij EU zahtevali ukrepanje. Že marca so evroposlanci na prvem zasedanju skupine za spremljanje spoštovanja demokracije, ki jo vodi poslanka Sophie in ’t Veld (D66/ Renew), slišali pozive Evropski komisiji, naj glede Slovenije ukrepa »hitreje in bolj odločno, saj EU ne sme čakati celo desetletje, kot se je zgodilo pri Madžarski«. Tako je dejala Katarina Barley (EPP), bivša nemška zvezna ministrica za pravosodje. Ni odveč spomniti, da se je to Sloveniji enkrat že zgodilo: v času ekonomske krize pred slabimi desetimi leti je bila poskusni zajček Evropske unije. Česar EU ni zmogla storiti pri večjih in močnejših državah – kot so bile v tistem času Španija, Portugalska ali Italija –, je izvedla v skladu z novimi bančnimi pravili v Sloveniji.

Česar si EU morda doslej ni drznila storiti proti Poljski in Madžarski, lahko torej zdaj poskusi s Slovenijo. Slovensko predsedovanje Evropski uniji postaja nekakšen testni poligon za merjenje moči med liberalnim delom unije in državami, ki promovirajo tako imenovani neliberalni model. Upogljiva Slovenija bo skušala na ta poligon vnesti nekaj vsebin, ki so blizu Madžarski in Poljski. Tako je v svoj šestmesečni program predsedovanja EU v eno izmed štirih prednostnih področij vnesla tudi »unijo evropskega načina življenja«. Zelo verjetno bo Slovenija poskušala okrepiti tudi zvezo radikalno desnih političnih skupin v EU – čemur je bil očitno namenjen nedavni sestanek Janeza Janše s predsednico italijanske skrajno desne stranke Bratje Italije (FdI) in stranke Evropskih konservativcev in reformistov (ECR) Giorgio Meloni. Ta se je srečala tudi z Orbánom in predsednikom poljske vlade Mateuszem Morawieckim.

Vprašanje je, kako se bodo na to odzvale ostale evropske države. Verjetno ne bo ostalo le pri kurtoaziji, recimo pri manjših »incidentih«, čemur smo bili priča doslej. To so recimo primeri, ko imajo visoki politični gosti le malo časa za srečanja s slovenskimi predstavniki ali jih na srečanja sploh ni. Iz ta teden objavljenih posnetkov zasedanja Sveta EU lahko celo špekuliramo, ali je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen zavrnila rokovanje z Janezom Janšo, očitno pa tudi Janez Janša ni bil povabljen na inavguracijo konference o prihodnosti Evrope v Strasbourg maja letos, ker tega ni želel eden od sopredsedujočih konferenci, Guy Verhofstadt. Tudi z Verhofstadtom se je Janša pred tem namreč zapletel v žaljiv javni besedni spopad. Poleg tega so Janšo tudi v zvezi Nato na skupni fotografiji ta mesec postavili na skrajno desni rob. Iz Nata so nam na naše vprašanje glede protokola odgovorili, da so v prvo vrsto postavili voditelje držav, ostali pa so se očitno lahko postavili po načelu prostega, torej nedoločenega vrstnega reda.

Slovensko predsedovanje bo zaradi vseh ekscesov, ki si jih je že privoščil Janša, šibko; Slovenija pa bo s klanjanjem Poljski in Madžarski še manjša. Težko si je predstavljati, da bo neliberalni režim, ki ga vse bolj zagreto promovirata Poljska in Madžarska, na koncu prevladal. Bolj verjetno je, da bodo njuni zagovorniki kmalu potonili. Slabo ne kaže le Orbánu na naslednjih volitvah, slabo kaže tudi sestrski poljski vladajoči stranki Zakon in pravičnost (PiS). Žalostno za Slovenijo pa je, da na to ladjo že smešnih evropskih avtokratov skačemo v trenutku, ko se potaplja.

POVEZANI ČLANKI:

• Geji in lezbijke kot grešni kozli