Kitarist, kameleon slovenske alter scene, ki z inštrumenti gradi neslutene zvočne svetove

Vitja Balžalorsky je študiozen, skoraj obsesiven tip samouka, ki se doma počuti v različnih glasbenih sferah, od nišnih impro večerov do epskih spektaklov, zato ne preseneča, da velja za enega bolj fleksibilnih slovenskih kitaristov. »Vedno imam težave, ker bi rad igral in delal sto stvari naenkrat,« priznava 35-letni multiinštrumentalist, producent in zvočni tehnik, ki ste ga v zadnjih dveh desetletjih lahko ujeli na nastopu katerega izmed njegovih številnih projektov.

Njegova filozofija kitare presega klasičen rock format, saj je njegov inštrument sredstvo, ki mu omogoča grajenje neslutenih zvočnih svetov, naj si gre za abstraktne izbruhe na solo nastopih, mastne riffe benda Carnaval, industrial ruženje pri Laibachu ali atmosferično kitarsko odzvanjanje pri novem projektu Lamaglue.

Vijugasta glasbena pot ga je vodila po različnih kotih domače alter scene. »Smešne stvari se ti zgodijo v življenju,« razmišlja danes. »Nekoč sem pred šolo v blatu našel kaseto brez napisa, jo dal v walkmana in prvič v življenju slišal Panterin album Far Beyond Driven,« se spominja. Kot mulc – izhaja iz ljubljanske glasbene družine – je kilometrino nabiral v metal bendih, se vmes zaljubil v jazz, pristal v kolektivu Zlatka Kaučiča, zasnoval Balžalorsky Drašler Trio in se uveljavil v impro sferi. Trenutno v Škucu pripravlja cikel domače avant-improvizatorske scene Ropotarnica, konec julija pa bo drugič nastopil na festivalu Jazz Ljubljana, tokrat z zasedbo Arkos Quintet. Prav ta radovednost njegovemu zvoku daje poseben karakter.

Poleg obsesije s kitarami goji posebno strast tudi do analognih sintov in orgel. »Doma smo imeli vse klasične jazz plate in veliko prog rocka,« predstavi izvore svoje fascinacije. Ko se je pred leti začel počutiti utesnjenega ob kitari (»Nisem več vedel, kaj delam«), se je poglobil v sintezo in oblikovanje zvoka ter ustanovil eksperimentalni elektronski trio Litošt, ki je bil prvotno zasnovan kot »muzika za čudne češke risanke iz 70. let«.

Nasploh ga v umetnosti navdihuje tista neubesedljiva drugačnost, nekonvencionalnost, nadrealnost. »V 6. razredu me je zaznamovala glasba iz Lynchovega filma Izgubljena cesta. Sestri sem ukradel CD, ona pa še danes ne ve, kje je,« se muza. Nanj so močno vplivali tudi opus Andreja Tarkovskega in soundtracki Tarantinovih filmov. »Rad imam ta filmski moment, ko je glasba cinematična.«

Ne preseneča, da njegov bend Lamaglue, ki ga sestavljajo uveljavljeni glasbeniki in nadobudna vokalistka, sodi prav v ta milje. Ideja o avtorskem projektu je v njem tlela več let. »Napisal in aranžiral sem vso glasbo in vsem dal vedeti, da bomo stvari delali po moje. Pogrešal sem bend, ki pride na oder in začne igrati blues riff, kjer se nič ne zgodi, a je v zraku neka napetost. Lahko traja sto let, pa ne bo nikomur dolgčas,« opiše svoj koncept. Lamaglue predstavlja sintezo različnih vplivov – psihedelije, countryja, surf rocka, bluesa in hipnotične glasbe Angela Badalamentija, ki se je podpisal pod glasbo fenomena Twin Peaks. Ko gledamo njihov premierni spletni koncert, ki je potekal maja, si bend prav lahko predstavljamo na odru lokala Roadhouse iz kultne Lyncheve TV-serije. »Želim si pričarati tisti ‘shady’ občutek, da se nekaj skriva za zaveso,« je jasen. Projekta se je lotil po preverjenih obrazcih, »po ameriško«, z željo, da njihova glasba naslovi čim širše poslušalstvo. V pripravi je že debitantska plošča, namenjena vsem, ki imajo radi tako atmosfero.

Največja prelomnica v njegovem življenju je bilo povabilo zasedbe Laibach. »Pri meni je izstopalo, da obvladam inštrument, in sem odprt zaradi izkušenj s hrupom, improvizacijo in industrijskimi zvoki,« opiše ozadje. »To je najboljša profesionalna glasbena izkušnja, ki sem jo lahko dobil v Sloveniji,« ne skriva zadovoljstva. Med vrhunci posebej poudari nastop na Noordkaapu, kjer je pri minus 25 stopinjah igral na ledenem odru, in štiri zaporedne nastope na tasmanskem festivalu Mona Foma. Kjerkoli se znajdejo, vedno da vse od sebe, saj pravi, da je odziv občinstva izjemno nagrajujoč. Po prvih krizah, ko je moral po koncu turneje še dva tedna žurati, je zdaj že vajen različnih življenjskih slogov na cesti in doma.

Na domačem kavču si še danes najraje zavrti Davisovo klasiko Kind of Blue, ki ga spremlja že vse življenje. A ga vse bolj navdušujejo tudi nepričakovane stvari, kot sta country in obskurni surf rock, tuj pa mu ni niti pop. »Glasbo moraš poznati tudi širše, saj ni vse samo alter,« je prepričan. »V zadnjem času so začeli ljudje delati glasbo bolj neobremenjeno, vsak ima svoj fokus. Zdaj je vse ’in’.«

V minulem letu je najbolj pogrešal oder in bogato socialno življenje, ki ga prinaša poklic glasbenika. »Za glasbenike je bil ta čas priložnost za meditacijo, vsi smo lahko spoznali o sebi kaj novega. To se mi zdi najbolj pozitiven aspekt te krize – postali smo bolj fokusirani in premišljeni v svojih dejanjih. Kdor bo preživel, bo samo še močnejši in bolj determiniran,« je optimist.