»V naši šoli ne vzgajamo le čebel delavk, ampak hočemo, da so učenci sposobni kritičnega razmišljanja«

Četudi še zdaleč ni mogoče reči, da je slovenski izobraževalni sistem slab, sodobni trendi in premik od formalnih referenc k veščinam terjajo prilagoditve. Znanje namreč obstaja tudi onkraj številčnih ocen, sreča ni le dobro plačana služba in zdravje neke skupnosti ni odvisno zgolj od rasti BDP, opozarja 64-letni John Newton, ravnatelj nedavno ustanovljene Ljubljanske mednarodne šole (LIS, Ljubljana International School), v sklopu katere delujejo vrtec, osnovna šola in gimnazija. Newton je svoj čas vodil podjetje z 80 zaposlenimi, nato je na gimnaziji v Minnesoti poučeval zgodovino, v Slovenijo pa je prišel kot ravnatelj mednarodne šole QSI, ki je v Ljubljani delovala od leta 1995 pa do 2020.

V našem bloku je trinajstletni fant, ki je preprosto briljanten; v kleti si je uredil delavnico, v kateri za različne naročnike popravlja kolesa, električne skiroje, rolke ... Je iznajdljiv, drzen in karizmatičen, naravni vodja, vsi otroci ga občudujejo. Toda v šoli mu ne gre dobro, ocene pešajo, in ko ga zjutraj vidim s torbo na rami, mi vedno reče, kako zoprna mu je šola. Kako znotraj izobraževalnega sistema najti pravo mesto za tega fanta? 

Očitno je zanj resnično polje izobraževanja klet, v katero se je zatekel in si v njej uredil delavnico. Prevladujoči izobraževalni sistem ni prepoznal njegovih potencialov in sedaj ne ve, kaj bi z njim. Jaz pa bi bil presrečen, če bi prišel na našo šolo; neskončno me zanima, kaj ga žene, kaj vznemirja in kaj se da doseči s tem. V opisanem primeru se zdi, da je šola, ki jo obiskuje, nekako zadušila njegovo radovednost – v naši šoli je otrokova radovednost najvišje vodilo izobraževalnega procesa.

Kaj pa naj bi bilo torej po vašem vodilo šol, ki delujejo po prevladujočem modelu izobraževanja?

Žal je tradicionalni šolski sistem na Zahodu, in torej tudi v Sloveniji, preveč podrejen diktatu kvalitativnega ocenjevanja s testi in izpiti. Celotna izobraževalna vertikala je odvisna od tega; v ZDA je tako, da če na primer učenci v povprečju ne dosežejo določene ocene, lahko šola izpade iz vladnega financiranja. Razumem privlačnost meritev, bojim pa se, da tako otroke silimo zgolj v instrumentalizirano pomnjenje in ponavljanje snovi, namesto da bi jim podajali resnično znanje, ki bi bilo zanje uporabno, obenem pa bi jim bilo tudi v izziv in veselje. Seveda se meritvam ne moremo izogniti, tudi na naši šoli imamo končne izpite, saj drugače ne bi mogli učencem omogočiti študija na drugih šolah. Je pa dejstvo, da se v zahodnem svetu vse več univerz odmika od razvpitih SAT-jev (standardizirani testi, ki so osnova za sprejem na fakulteto, op. V. J.). Spoznavajo namreč, da tovrstne metode evalvacije spodbujajo predvsem konformizem, ne pa bistrosti in ustvarjalnosti.

Kako v vaši šoli podajate in ocenjujete znanje učenk in učencev? 

Imamo predšolski in šolski program in smo v procesu pridobivanja programa IB, torej mednarodne mature. Na LIS sta na koncu razreda samo dve možni končni oceni, A in B v okviru mojstrskega učenja. Slednja pomeni, da si je učenec uspešno zapomnil osnove predmeta in da jih je sposoben ponoviti; A pa pomeni poglobljeno razumevanje in sposobnost povezovanja različnih konceptov. Kdor ima med letom težave s snovjo, je označen s P, kar pomeni »in progress«, torej še v razvoju; razreda ne ponavlja nihče, na koncu je ocena, kot rečeno, zgolj A ali B. Med letom nimamo številčnega ocenjevanja s testi, temveč sprotne evalvacije učenčevega napredka v individualnem pogovoru o predani snovi; testov in ocen je torej dosti manj kot v uveljavljenem izobraževalnem sistemu. Na koncu gimnazije seveda izpeljemo mednarodno priznane standardizirane teste, ki so pogoj za vpis na fakultete v Sloveniji in v tujini. Tak sistem je precej zahtevnejši za pedagoge, saj zahteva več koncentracije in individualnega dela, vendar so rezultati zagotovo vredni truda, saj učence usmerimo v karierno življenje in tudi življenje na univerzi.

Empatija, sočutje, hrepenenje po lepoti in želja po sodelovanju so inherentne veliki večini ljudi; ni jih mogoče kultivirati z načrtnim razumskim učenjem.

Pa je tovrstna individualizacija učencev res dobra stvar? Kako otroku, ki mu šola tako zelo prilagaja izobraževanje, dopovedati, da ni središče vesolja, in mu privzgojiti vrednote solidarnosti in empatije, brez katerih ne more sodelovati v družbi? 

Temeljno dejstvo je, da so ti otroci posamezniki, in iz tega dejstva pač izhajamo. Že ko te posameznike prenesemo v institucijo, kjer se vsakodnevno srečujejo z drugimi posamezniki, jih vzgajamo v družbena bitja. Empatija, sočutje, hrepenenje po lepoti in želja po sodelovanju so inherentni veliki večini ljudi; ni jih mogoče kultivirati z načrtnim razumskim učenjem, temveč z zgledom. Zato sam kot ravnatelj skrbno pazim, da živim te vrednote, in enako pričakujem od svojih učiteljev; tako vzpostavljamo ozračje sodelovanja na šoli. In ko vidim, s kolikšno ljubeznijo in spoštovanjem učenci pristopajo k otrokom s posebnimi potrebami, ki skupaj z njimi obiskujejo naše programe, je to zame dokaz, da nam uspeva. Medvrstniškega nasilništva na primer na LIS skorajda ni; po mojih izkušnjah do tovrstnih incidentov prihaja v institucijah, ki spodbujajo konformizem, kajti močnejši in razvajeni otroci prepoznavajo vrednost v nadzoru nad drugimi. Med koronskimi lockdowni se je tako pokazalo, da naši učenci prav tako pogrešajo druženje in igro z vrstniki kot ostali učenci – če ne še bolj.

Kako je videti dan šolarja na vaši osnovni šoli? 

V učilnice pridejo okoli osme ure. Najprej imajo kratek jutranji sestanek, na katerem vsi skupaj z učiteljico prediskutirajo zadeve, ki jih v tistem trenutku zaposlujejo, osrečujejo ali obremenjujejo. Nato imajo osnovnošolski razredi od prvega do osmega razreda bralno uro; tisti, ki se še lovijo z angleščino, delajo zase, ostali zase. Sledi matematika, spet prilagojena glede na sposobnosti posameznih učencev. Zatem se osnovnošolci ločijo, eni se učijo o družbi in različnih kulturah, drugi se ukvarjajo z naravoslovnimi znanostmi in izvajajo poskuse, tretji se učijo tujih jezikov – nemščine, španščine in francoščine; čisto vsi otroci pa se med tednom učijo tudi slovenskega jezika. Prvi jezik v šoli je angleščina, a učenci lahko izberejo tudi nemščino, španščino in seveda slovenščino. Vsakega jezika se predšolski otroci in šolarji učijo pet ur na teden. Potem imajo ob določenih dnevih gibalne ure, igre in ples, včasih pa ustvarjajo glasbo, kiparijo, slikajo. Vsak lahko torej najde svoja sredstva za izražanje, pri čemer je pouk prilagojen njegovim oziroma njenim zmožnostim.

Kako pa se slovenski otroci odzivajo na takšen aktiven pristop? Kajti od predavateljev, ki imajo izkušnje s poučevanjem v tujini, večkrat slišim, da slovenski učenci neradi štrlijo iz povprečja, postavljajo vprašanja, komentirajo – je to res?

Pri otrocih, ki v naš sistem vstopijo starejši, torej v osnovni ali srednji šoli, nekoliko zaznamo te lastnosti; otroci ne verjamejo, da je čisto v redu, če pred razredom nekaj vprašajo, ker naj bi to pomenilo priznanje neznanja. Velikokrat so vzgojeni tako, da ne vedo, da s tem ni prav nič narobe, in predvsem, da ni nič narobe, če ti v življenju kdaj spodleti; navajeni so na tekmovalnost in nenehno primerjanje z drugimi, ki hitro sproži občutke nezadostnosti. Na LIS si prizadevamo, da naši učenci v celoti zaobvladajo predstavljene izzive, kar pa kakopak ni mogoče v prvem poskusu. Treba jim je preprosto dati čas, da ponotranjijo zadeve in jih predelajo.

Slišal sem, da imate tudi fantastično igralnico. 

To pa je naša ustvarjalnica, na katero sem zelo ponosen. Namenjena je vsem učencem, še posebej pa v njej uživajo učenci, ki jih zanimajo inženirstvo, programerstvo ter tudi umetnost in izdelovanje videovsebin. V njej so videooprema, računalniki in tablice, 3D-tiskalnik, izvijači in drugo orodje, predvsem pa ogromne količine legokock, ki so povezane z računalniki. Tukaj lahko otroci izdelujejo celo robote, mostove, lahko oblikujejo videospote, slikajo, skratka po mili volji lahko raziskujejo, preizkušajo, se igrajo, razvijajo. To je prostor, v katerem kraljuje ustvarjalnost.

Če so zadeve prav predstavljene, lahko domišljijo otroka vzbudi prav vse, tudi najzapletenejši fizikalni in matematični problemi.

Reciva, da ste me prepričali, da bi svojo hčer nekega dne vpisal k vam. In sedaj ključno vprašanje: Si bom lahko privoščil šolnino, ki jo zaračunavate? Ali pa so vaši programi namenjeni le otrokom diplomatov in menedžerjem, skratka eliti? 

Nikakor ne. Moja velika želja je, da bi bili dostopni kar največjemu delu prebivalstva. V tem trenutku že imamo na voljo nekaj štipendij, s katerimi financiramo šolanje na LIS; seveda bi si želel, da bi jih bilo še dosti več, toda to so pač začetki. Prizadevam si, da bi bila šolnina kar najbolj poceni; naša šola je v delu kurikuluma naslednica nekdanje mednarodne šole QSI, ki je v Ljubljani delovala več let. Šolnina zanjo je znašala med 17.000 in 19.000 evrov na leto – sedaj nam je na LIS te zneske že uspelo oklestiti na od 10.700 do 12.700 evrov. Konkurenčne šole so sicer cenejše, vendar imajo na voljo več finančnih virov, ki jim omogočajo sofinanciranje šolnin; želel bi si, da bi tudi naša šola imela tolikšno finančno zaledje, pri čemer pa se jasno zavedam, da to pomeni tudi manjšo stopnjo avtonomije. Skratka, upam, da mi bo uspelo privabiti zadosti kapitala, da se bo v naše programe vpisal vsakdo, ki si bo to res želel.

Kaj pa učitelji – kakšne kvalifikacije morajo imeti pedagogi, ki delajo pri vas? 

Naši učitelji so visoko izobraženi strokovnjaki. Predvsem pa razumejo, kaj želimo doseči na naši šoli. Med pogovori s kandidati in kandidatkami zato skušam začutiti, kako človek razmišlja in kakšen je onkraj uradnih referenc in formalnih znanj. Vedno jim rečem, naj mi za začetek povedo nekaj o sebi, o svojem otroštvu in šolanju ter o učitelju ali učiteljici, ki se jih je najbolj dotaknila.

Zanima me, ali premorejo ponižnost, s katero je po mojem mnenju treba pristopiti k poučevanju. V neki anketi so ameriške učitelje z več kot petimi leti izkušenj spraševali, kaj jim je pri njihovem poklicu v največje zadovoljstvo. In veste, kaj jih je odgovorila večina – da jim je v največje zadovoljstvo občutek nadzora v razredu! Nadzora!

Kitajski modrec Lao Tsu je rekel, da je najboljši voditelj tisti, za katerega ljudje sploh ne vedo, da obstaja. 

To je točno to, k čemur težimo. Dober učitelj je pristno skromen in ponižen; razumeti mora, da ne gre zanj ali zanjo, temveč za nekaj večjega, to je snov. Svojim učiteljem polagam na srce, naj otroke spodbujajo, da sami raziščejo zadeve, ki burijo njihovo domišljijo – če pa so zadeve prav predstavljene, lahko domišljijo otroka, ki je seveda neskončno zvedavo bitje, vzbudi prav vse, tudi najzapletenejši fizikalni in matematični problemi.

Naloga dobrega učitelja je, da v razredu postavi vprašanje, na katero odgovarjajo učenci in tudi on sam. Učitelj je hkrati tudi učenec. Sam sem vrsto let učil zgodovino na srednji šoli; na začetku sem nastopal z vidika superiornega znanja in moči in otrokom sem na svoj dobronamerni način dajal vedeti, kako srečni so lahko, da imajo tako zabavnega in fajn učitelja. Nakar sem spoznal, da sem se tudi sam ujel v past tega užitka v nadzoru, ki pa sploh nima zveze s pristnim poučevanjem. In sem obrnil ploščo in začel učiti z vidika ponižnosti.

Najlažje je otroka pripraviti, da si bo nekaj zapomnil; to lahko dosežemo že s predpisovanjem pogojnih refleksov, ki jih je prvi opisal Pavlov.

Kako je to videti v praksi?

To pomeni, da ne podcenjujem otrok. Dober primer podcenjevalnega odnosa je učenje o književnosti; otrokom se preprosto predpišejo dela, ki naj bi jih prebrali, nato pa jih po standardiziranem vprašalniku povprašujejo o enih in istih rečeh, pri čemer je vnaprej jasno, kateri odgovori so pravilni – to je ta in ta lik, to so njegovi motivi, takšen je zaplet, to so osrednje teme ... A tako ne izvemo ničesar o vtisu, ki ga je neko literarno delo naredilo na posameznega otroka, predvsem pa temu otroku ne pomagamo razvijati ljubezni do književnosti, ki je vendarle polje svobode. Ob pravilnem pristopu lahko učenec podobna polja razvije tudi v naravoslovnih in tehniških vedah, kjer lahko uporabi svojo logiko in iznajdljivost. Če pa se morajo na pamet naučiti suhoparnih formul zgolj zato, ker je tako rekla učiteljica, pa do predmeta ne morejo imeti drugačnega odnosa kot odklonilnega.

Vendar pa tudi povsem permisivni pristop ne more biti učinkovit. Sam sem nekaj malega poučeval na fakulteti kot asistent in seveda sem želel biti razumevajoči profesor kot Robin Williams v Društvu mrtvih pesnikov, če malo pretiravam. In študenti so se odzvali zelo različno – nekateri so bili hvaležni za nenadno svobodo in so izkazovali obilo kreativnosti in marljivosti. Nekateri pa so popustljivost razumeli kot priložnost, da si me podredijo in se prebijejo skozi predmet s kar najmanj truda. 

Težava je, da ne znamo ubrati srednje poti. Ali se vztraja pri avtoritativnem konceptu razumskega učenja in številčnega ocenjevanja ali pa se gre v drugo skrajnost izkustvene pedagogike, v kateri je otrok bog. Sam se resda bolj nagibam proč od uveljavljenega modela s sprotnim standardiziranim testiranjem in strogim ocenjevanjem, vendar pazim, da ne zaidem v skrajnost. Otrokom in staršem skušam dopovedati, da cilj naše šole ni, da bi se učenci nečesa preprosto naučili, temveč da bi to tudi razumeli. Ko k meni pridejo starši in mi rečejo, da želijo vpisati otroka na LIS, se potrudim, da skupaj raziščemo resnične vzroke za to odločitev. Kajti če si nekdo želi vpisati otroka na drago mednarodno šolo le zato, ker je to pač najboljša vstopnica za ugledne univerze v tujini in potem avtomatično sledi dobro plačan poklic, to ne sme biti edini motiv, v naši šoli se zavzemamo za več kot to. Zavzemamo se za globalno in širšo perspektivo prave narave znanja in razumevanja, ki ju najbolje zaobjema naš program mednarodne mature.

Kakšna pa je ta prava narava? 

Lahko si pomagava z Bloomovo taksonomijo, ki naj bi bila v zahodnem svetu temelj za razvrščanje učnih ciljev; v tem modelu je pomnjenje najnižja od šestih stopenj. Sledijo razumevanje učne snovi, njena aplikacija v prakso, nato analiza in evalvacija – čisto na vrhu pa je ustvarjanje novih vsebin iz naučenega. K temu teži naša šola. Najlažje je otroka pripraviti, da si bo nekaj zapomnil; to lahko dosežemo že s predpisovanjem pogojnih refleksov kot v slovitem eksperimentu Pavlova s psi in potem preprosto merimo te odzive. Če boste otrokom rekli, da dobijo vrečko bonbonov M&M’s, če se naučijo to ali ono, si bodo zapomnili karkoli – razumeli pa ne bodo. Mi pa jim želimo pomagati, da sami doumejo, kaj je v življenju pomembno in dragoceno. To sta med drugim spoštovanje ljudi iz vseh kultur in razumevanje sveta.

A saj si kapitalistični sistem ne želi osveščenih posameznikov, temveč predvsem uporabnih delavcev in neosveščenih potrošnikov. Bojim se, da mladostniki, ki med šolanjem razvijajo svojo kreativnost in sledijo svojim sanjam, nato doživijo hud šok ob vstopu na trg dela. Firme pač ne potrebujejo umetnikov in mislecev, kot lahko vedno znova slišimo tudi od slovenskega ministra za gospodarstvo. 

Prepričan sem, da je treba otroke in mladostnike opolnomočiti, da preizprašujejo uveljavljena družbena razmerja in težijo še k nečemu več kot golemu delu in preživetju. V ZDA se v zadnjih letih pospešeno spreminja razumevanje dejanskega pomena fakultetne izobrazbe; šolnine za kolidže znašajo tudi po 70.000 dolarjev na leto, mladi so zadolženi do vratu, še preden sploh začnejo delati, obenem pa raziskave kažejo, da diplomanti v povprečju že zaslužijo manj denarja kot ljudje, ki niso hodili na kolidž. In javnost se je končno začela spraševati o resničnosti uveljavljene dogme, da je ugledna fakulteta edina vstopnica v boljšo prihodnost. Kar seveda ne pomeni, da nenadoma ne potrebujemo več diplomantov in da moramo po tekočem traku proizvajati nižje kvalificirane delavce. Korenito moramo reformirati terciarno izobraževanje, da bo dejansko služilo svojemu temeljnemu namenu – opolnomočenju razmišljujočih in kreativnih posameznikov. V naši šoli ne vzgajamo le čebel delavk, ampak hočemo, da so učenci sposobni kritičnega in kreativnega razmišljanja v poklicu, ki ga izberejo, pa naj bo to matematika, fizika ali literatura ali celo glasba.

V naši šoli ne vzgajamo le čebel delavk, ampak hočemo, da so učenci sposobni kritičnega in kreativnega razmišljanja v poklicu, ki ga izberejo, pa naj bo to matematika, fizika ali literatura ali celo glasba.

Je torej v sodobnem svetu, ki se spreminja s tolikšno hitrostjo, da mu izobraževalne institucije že ne morejo več slediti, formalna izobrazba sploh še pomembna? Z vseh strani namreč poslušamo: veščine, veščine in še enkrat veščine. 

Odgovoril vam bo s primerom. Vem za izredno nadarjeno mlado žensko, ki si ni mogla privoščiti šolanja na dragem kolidžu, zato se je vpisala v javno šolo in izučila za varilko. Med šolanjem je spoznala, da je zadeva pravzaprav lahko zelo zabavna in da ji omogoča obilo priložnosti za kreativno izražanje. Danes se preživlja kot varilka in izdeluje čudovite izdelke, umetelna vrata, ograje, razno okrasje, na leto zasluži približno 80.000 dolarjev. Na koncu dneva torej sama stopnja izobrazbe, ki jo nekdo doseže, verjetno res ni bistvena, šteje predvsem to, da vzgojimo otroke v dobre, celovite ljudi. Kar pa težko dosežemo v izobraževalnem sistemu, ki vztraja pri spominskem učenju in prekomernem kvantitiziranju naučenega.

Skrbi me, da je na koncu še zmeraj past. Profesorica Mirjana Nastran Ule je s sodelavci raziskovala, kaj študente motivira za vpis na Fakulteto za družbene vede v Ljubljani; večina jih kot ključno motivacijo ni navajala želje po zaposlitvi, temveč željo po študiju, ki bi jim pomagal bolje razumeti vse bolj kompleksno družbeno stvarnost. Skratka, v glavnem jih ne žene želja po zaslužku, temveč radovednost, kar je v skladu z vašimi načeli – žal pa slovenski trg dela nima dovolj razumevanja za te nedvomno plemenite namene. 

Pri nas vzgajamo bodoče zdravnike, inženirje, znanstvenike, ki jim bo mar za kompleksno družbeno stvarnost tudi znotraj njihove specializacije. Problem je, da otroke ločujemo v različne kategorije. Ali jih vidimo kot inženirje, matematike, umetnike, glasbenike ali športnike, kar jih po mojem mnenju omeji pri tem, da bi se videli kot celoviti ljudje. Naši učenci se tako naučijo sprejemati dobre odločitve za svojo prihodnost.

Kako pomembni so torej umetniki in družboslovci za zdravje neke skupnosti? 

Skupnost smo ljudje. Ne ljudi ne učencev ne ločujem na družboslovce in naravoslovce in tudi stari Grki so razumeli pomen holističnega pristopa, v katerem je bila filozofija povsem enakovredna matematiki in učenec je imel možnost, da se je vzporedno izobraževal na obeh področjih.