Zakaj ne bi za svoj poslovni model raje izbrali demokracije

Skočimo za trenutek v umazano preteklost – v čas divjega kapitalizma 19. stoletja, pred katerim so nas vedno tako zelo svarili. Recimo: leta 1893 je Ameriko zajela huda, res strašna finančna in gospodarska kriza. Propadlo je 642 bank in 16 tisoč podjetij, število brezposelnih se je sunkovito povzpelo na tri milijone, ekonomska in dohodkovna neenakost se je poglobila do skrajnosti. Elite niso skrivale svojega božjega kompleksa – magnat Chauncey M. Depew je rekel, da lahko 50 najbogatejših Američanov dobesedno »ustavi« Ameriko. Brez problema. Z njo lahko počnejo, kar hočejo.

William Windom, nekdanji finančni minister, pa je pribil, da to lahko storijo že štirje najbogatejši Američani. »Po lastni volji in v lastno zabavo lahko ovirajo trgovino, zatrejo kako pokrajino ali mesto in zgradijo kako drugo, napravijo koga za premožnega in uničijo njegove tekmece, in kadar se kdo nad tem pritožuje, ga hladnokrvno zavrnejo: ’No, kaj pa boš v zvezi s tem ukrenil?’« Aroganca finančnih elit je bila brezmejna: psičku z diamantno ovratnico so pripravili razsipen banket, na nekem sprejemu so kadili cigarete, izdelane tako, da je bil tobak zavit v stodolarske bankovce, ostrige so stregli s črnimi biseri, po bazenih so plavale pozlačene deklice, iz orjaških prazničnih tort so skakali zbori deklet, v zobe so si vdelovali diamante, neka opica je imela svojo lastno kočijo in osebnega strežnika, novorojenčkom so igrali simfonični orkestri.

Jacob Selcher Coxey, teozof iz Ohia in lastnik nekega kamnoloma, je organiziral množični »gladovni pohod« v Washington – korakalo je na tisoče lačnih in brezposelnih, toda do Kapitola jih je prišlo le okrog 600, in te so prijeli in zaprli. Senator John J. Ingalls je svaril: »Ne smemo si prikrivati resnice, da smo se znašli na robu revolucije. Delavci, ki stradajo in negodujejo po mestih, hočejo strmoglaviti sistem, v katerem postajajo premožni še premožnejši in revni še revnejši.«

Tega obscenega, izrojenega, povampirjenega, nečloveškega kapitalizma se spominjamo s studom, grozo in prezirom. Toda: mar po dobrih stotih letih nismo spet tam? Mar ni neenakost spet globoka kot vesolje? Mar ni sistem spet naštelan tako, da premožni v njem postajajo še premožnejši, revni pa še revnejši? Mar niso elite spet brezmejno arogantne? In mar nimamo občutka, da lahko z državami počnejo, kar hočejo? Kamorkoli se ozrete, vidite dvoje vrat. Na enih piše: samo za elite! Na drugih pa: za preostali svet. Elite se selijo v vzporedni svet. Nočejo se več dotikati »ostalih« ljudi. Nočejo več živeti skupaj z njimi. Nočejo jih več gledati.

V floridskem Disney Worldu se ljudske množice gnetejo v neskončno dolgih vrstah. In ure in ure traja, da pridejo na vrsto za to ali ono atrakcijo. Toda kdor zakupi FastPass+, zleti mimo vrste. Ni mu treba čakati. Ni mu treba trpeti. Najatraktivnejše vožnje si lahko tudi vnaprej rezervira. In seveda – ko drugi tematski park zapustijo, lahko tam ostane še tri ure. Le nekaj malega še doplača – in vse atrakcije so njegove. Brez čakanja. Brez vrst. Brez motečih ljudskih množic. Ah, svoboda!

V SeaWorldu, tematskem parku, prav tako baziranem v floridskem Orlandu, so vedno brezmejne vrste. Ljudje se gnetejo, hodijo drug po drugem, se znojijo, trpijo. Ko končno – po vseh mukah – pridejo do delfinov (glavne atrakcije), se jih lahko na hitro dotaknejo. In to je to. Takoj morajo naprej, saj jih že rinejo stran.

Elite se zavedajo svoje obscene, pretirane, groteskne privilegiranosti, vse hujših prepadov med razredi in vse nevzdržnejše stopnje neenakosti.

Nedaleč proč pa je Discovery Cove: to je tematski park za elite – nobenih vrst, nobene gneče, nobenega trpljenja. Oh, in tudi nobenega znojenja – elite lahko poležavajo v hladu, če jim je prevroče, skočijo v vodo, na plaži pa so polni hladilniki, kjer si lahko postrežejo. In ko se jim zahoče, jim je na voljo personalizirana pustolovščina z delfini – personalizirano plavanje z njimi, unikatno doživetje. Ali pa plavanje z morskimi psi. Ali z morskimi biči. Če pa si hočejo za nameček v SeaWorldu ogledati še »klasiko«, sloviti šov z delfini, jih takoj odpeljejo tudi tja – mimo vrste v prvo vrsto.

A oba tematska parka upravlja ista korporacija, pravi Nelson D. Schwartz, avtor knjige Specialna ekonomija – kako je neenakost postala velik posel (The Velvet Rope Economy – How Inequality Became Big Business). Vzorec je na dlani: na eni strani je »versajsko razvajanje privilegirane peščice«, na drugi »besno prerivanje za osnovne storitve«. In ta vzorec vse bolj prevladuje, saj ga replicirajo vse dejavnosti – od športa in potniških ladij do letališč.

Elite preskakujejo vrste, ljudje trpijo

Na bejzbolskem stadionu newyorških Yankeejev imajo vsi, ki kupijo drage, elitne vstopnice iz serije »Legends« (tisoč dolarjev za sedež), svoj vhod, posebno jedilnico, najboljši razgled na tekmo ter dostop do igralcev in njihovih avtogramov. Nekoč je bil ta dostop precej demokratičnejši – avtograme so lahko dobili mali ljudje, navadni navijači. To je bilo povsem normalno in že kar samoumevno. Nič več – zdaj v stik z zvezdami pridejo le še elite, no, »Legends«. Obisk bejzbolske tekme, ki je bil nekoč »kvintesenčno skupnostno, ameriško doživetje«, je postal »še en arhetip specialne ekonomije«. Bolj ko se neenakost povečuje in bolj ko se bogastvo steka le še navzgor, k elitam, bolj skušajo pritegniti te elite – prav ta »bogati kontingent« jamči višje, silovitejše dobičke. Zato na stadionih in v športnih arenah nastajajo enklave, v katerih šport in baržun konzumirajo elite. Organizatorji vedo, kako deluje psihologija elit in na katere gumbe je treba pritisniti. Nove tehnologije – recimo umetna inteligenca in strojno učenje – jim omogočajo še lažje prepoznanje potencialne elitne klientele.

Medtem ko ljudje trpijo in preklinjajo in izgubljajo čas in živce in energijo v prometni gneči, elite skačejo prek vrst in kolon in gneče – s helikopterji. Vse več je podjetij (npr. losangeleški Blade), ki ponujajo luksuzne helikopterske prevoze. Tistim, ki imajo denar, ni treba več v vrsto, kolono, gnečo. Cest ne vidijo več. Zato jim je tudi povsem vseeno, če ceste razpadajo – v resnici niti ne vedo, da razpadajo. Z njimi so izgubili stik. Nimajo pojma, kaj se dogaja v resničnem svetu. In ker dotrajanih, razpadajočih cest ne občutijo in ne vidijo več, se jim zdi nelogično, da so davki tako visoki. Zato nenehno lobirajo za davčne razbremenitve – in zato v to lobiranje vlagajo milijone in milijarde. Kar seveda pomeni, da te specialne ekonomije – ekonomije za »specialne«, ekonomije »specialnih« – razbijajo in uničujejo normalno delovanje družbe. Zaradi njih so slabše ceste, zaradi njih je večja gneča, zaradi njih se nižajo socialni, politični in kulturni standardi. Avtoceste so polne tovornjakov. Kaj prevažajo? Blago. Čigavo blago? Blago elit (lastnikov, delničarjev, direktorjev, menedžerjev ipd.), ki se v službo in na sestanke prevažajo s helikopterji.

Elite imajo dostop do življenja. Najbogatejši Američani itak živijo 15 let dlje od najrevnejših.

Vrste v bolnišnicah in zdravstvenih domovih in pri specialistih? Ljudi ubijajo. Elite pa jih zlahka preskočijo. Specialna, baržunasta ekonomija, ki privilegira bogate in jim ponuja butične bolnišnice v slogu luksuznih hotelov s petimi zvezdicami, strešnimi vrtovi in steklenimi atriji (apartma v porodniškem oddelku newyorške bolnišnice Lennox Hill stane 2000 dolarjev na noč, »navadne« sobe pa od 630 dolarjev navzgor), stigmatizira, spodjeda, siromaši in uničuje javno zdravstvo, navsezadnje, elitam se zdi nelogično, da plačujejo za javno zdravstvo (ali pa za javno šolstvo, ker vse vrste preskočijo tako, da svoje otroke – magari na nezakonit, skorumpiran način, kot smo videli – pošiljajo na drage, elitne, zasebne šole, kjer so »čudežno« sprejeti). Problemov zdravstva ne občutijo (in šolstva tudi ne). Vrst ne vidijo. Znižanje davkov, ki ga vedno znova izsilijo, in njihovo vztrajno, sistematično izogibanje davkom poglabljata probleme, daljšata vrste in razbijata sistem javnega zdravstva. Bolj ko se manjša davčna baza, bolj trpi javno zdravstvo, edino upanje številnih, ki si zasebnega zdravstva ne morejo privoščiti.

Ljudje pa trpijo in preklinjajo in izgubljajo čas in živce in energijo tudi na vse klavstrofobičnejših letališčih, kjer so vrste in gneča vse hujše – jasno, elite vse te vrste in gnečo preskočijo. Kar jim omogočajo posebni, dragi, baržunasti aranžmaji in članstva, stebri specialne ekonomije. Na losangeleškem mednarodnem letališču (LAX) so odprli prvi zasebni terminal v Ameriki – letna članarina znaša 4500 dolarjev, ob vsakem poletu pa je treba doplačati še 3000 dolarjev. Tudi Lufthansa ima svoj razkošni zasebni terminal v Frankfurtu – elite, ki imajo svoj check-in, tam mirno čakajo na polet. Ob butičnem pivu, kavi in ekološko pridelani hrani. Ko pride čas za vkrcanje, pa jih odpeljejo naravnost k letalu – mimo vseh vrst. Personalizirano. Ekskluzivno.

Elite glavnih, javnih terminalov, na katerih se gnetejo množice, kmalu ne bodo več videle in poznale, zato se zaradi izžetih, onemoglih terminalov in vse klavstrofobičnejših hodnikov ne bodo žrle, pravi Schwartz. Še opazile ne bodo, da je z letališči kaj narobe. Ali bolje rečeno: do problemov, ki tarejo ljudi in družbo, ne bodo imele nobenega odnosa. Ker so del specialne ekonomije, se imajo za specialne.

Kako pa je v potniških letalih? Vsi to prekleto dobro vemo: potniki so v ekonomskem razredu neusmiljeno, brezčutno natlačeni – kot sardine. Noge imajo ves čas skrčene. Ne morejo se pretegniti. Ni prostora. Elite pa spredaj, v prvem in poslovnem razredu, uživajo v brezmejnem, baržunastem razkošju – apartmaji, postelje, odeje iz kašmirja, sedeži iz mehkega usnja, deluxe hrana, šampanjec, ponekod celo tuši. Prav res – čisti baržun! Toda na naš rovaš. Hočem reči – na rovaš ljudskih množic, ki potujejo in se nečloveško gnetejo in trpijo v ekonomskem razredu. Ne pozabite: da bi elitam v prvem in poslovnem razredu omogočili čim več prostora in čim večje udobje, so razdaljo med sedeži radikalno zmanjšali! Ergo: da bi lahko elite udobno potovale, ljudske množice trpijo! Ker je elitam bolje, je vsem drugim slabše. Kar velja tudi za tematske parke: ker elite preskakujejo vrste, so vrste daljše. Ker elite preskakujejo vrste, drugi ljudje dlje čakajo. Kar je krivično. In ponižujoče. Še več, pravi Schwartz: ker ljudje zaradi specialne ekonomije čakajo dlje, dobijo manj – v Disneylandu ali Disney Worldu opravijo precej manj voženj kot v preteklosti. Plačajo več – dobijo manj. Kar je goljufanje.

Specialna ekonomija je res antidemokratična. In ta baržunasta antidemokratičnost povzroča strahovite bolečine, muke, trpljenje. A letalske družbe so razslojile tudi sam ekonomski razred, kar se pozna pri vkrcavanju na letalo – tisti, ki so uvrščeni v najnižje kategorije in ki se vkrcajo nazadnje (»Group Nines«, kot jih pejorativno imenujejo, kajti na letala družbe American Airlines se vkrcava devet različnih kategorij potnikov), ugotovijo, da je prostor za prtljago že povsem poln in da lahko svojo ročno prtljago odložijo le k nogam, tako da jih čakajo še dodatne muke.

Nezadostno iz empatije

Specialna ekonomija vse bolj pritiska navzdol. In to razslojevanje kupcev in strank ni več omejeno le na letalska in ladijska potovanja ter hotele, ampak se širi na vse strani družbenega življenja, pravi Schwartz, ki opozarja, da »rigidne razredne razlike, ki so kraljevale v času Titanika« (kdor je videl Cameronov Titanik, se gotovo spominja »rigidne« razlike med razkošno, prostrano palubo, na kateri uživajo elite, in klavstrofobičnim podpalubjem, v katerem se nečloveško gnetejo ljudske množice), kraljujejo na sodobnih ladjah za križarjenje – znotraj ladij neke norveške družbe je namreč »Pristan« (Haven), ladja v ladji, baržunasta enklava, nebeška oaza, namenjena elitam (na ladjah družbe Royal Caribbean se ta enklava imenuje Royal Suite Class). Razkošne palube, vrhunska postrežba, pozlačena hrana, prostorne kabine, fantastičen razgled, concierge, restavracija, bar, lounge, bazen, paluba za sončenje in butler, ki je na voljo 24 ur. In tu je trik, pravi Schwartz: ostali potniki sploh ne vedo, da elitni, baržunasti »Haven« obstaja. Z njim ne pridejo v stik. Do njega ne morejo. Niti z očmi. Ladijske družbe nočejo, da bi elitam užitek kvarile ljudske množice, obenem pa ljudskih množic tudi nočejo navdajati z nelagodjem, zavistjo in resentimentom – na počitnicah jih nočejo spominjati na vse rigidnejši in vse okrutnejši razredni prepad. Hočejo, da uživajo v podpalubju. Ali bolje rečeno: nočejo, da opazijo, da niso v fantazijskem svetu, temveč v podpalubju. Raziskave letalskih družb namreč kažejo, da se bistveno več incidentov – no, primerov »letalskega besnenja« – zgodi na letalih, na katerih se potniki ekonomskega razreda med vkrcavanjem na poti do svojih sedežev sprehodijo skozi prvi in poslovni razred. Ko občutijo svoje neugodje in ko pomislijo na ugodje, ki »pripada« elitam, se jim zmeša 12-krat pogosteje kot potnikom, ki ne vstopajo skozi prvi razred. Zato je bolje, da so privilegiji nevidni – in da je »Haven« skrit. Na letalih. In ladjah.

Ne da se ljudje tega ne zavedajo – prepadi med razredi so tako globoki, da so tudi ti skrivni raji več kot očitni. Specialna ekonomija vse bolj spominja na južnokorejski distopični Ledeni vlak, v katerem se spredaj, v baržunastih vagonih, peljejo elite, v zadnjih vagonih, v »podpalubju«, pa brezpravne, zatirane, zaničevane ljudske množice. Neenakost je tu tako globoka in obscena in groteskna, da kar kliče oktober.

A te skrivne raje imajo elite le zase. Jasno, ko se vkrcavajo na ladjo, ne čakajo v vrsti, ampak jo preskočijo – v »Haven« jih pospremijo. Njihovo vkrcavanje je personalizirano. Tako kot je lahko personalizirano »vkrcavanje« na koncerte in druge velike prireditve: podjetje LaneOne zagotavlja najboljše sedeže, limuzinske storitve, vstopanje in izstopanje skozi poseben vhod/izhod – elitno, baržunasto doživetje. Še bolj personalizirano pa je vkrcavanje na letala – letalska družba Delta svoje elitne potnike, ki so zakupili ekskluzivno storitev Surprise-and-Delight in ki hočejo ujeti povezovalni polet, z enega terminala na drugega prevaža kar s porscheji. Letalske družbe Emirates, Lufthansa in United Airlines jih s terminala na terminal prevažajo z mercedesi, American Airlines pa jih prevaža s kadilaki. Baržunasto. Elite, ki se včlanijo v elitne klube letalskih družb (HON Circle via Lufthansa, Global Services via United Airlines, ConciergeKey via American Airlines, Delta 360° via Delta), so pač deležne personalizirane pozornosti.

Kdo je gasil bogataške kalifornijske vile in posestva in vinograde, ki so jih pred nekaj leti zajeli požari? Zasebne gasilske brigade, ki jih je v Ameriki že več kot 250. Gasilstvo, steber družbene in skupnostne solidarnosti, se privatizira – zavarovalnice so poslale gasilce, ki so reševali njihove »dobre« stranke. Sosednje hiše, v katerih niso živele »dobre« stranke, so medtem gorele in zgorele do tal. Javne in zasebne gasilske brigade se borijo druga proti drugi – namesto da bi se borile s požari, pravi Schwartz. Specialna ekonomija se sprevrača v darvinizem. Imate hudega, strašnega, terminalnega raka? Svetovalci za zasebno zdravstveno oskrbo vas za inicialnih 50 tisoč dolarjev usmerijo v pravo smer – tja, kjer opravljajo ustrezno eksperimentalno zdravljenje, ki ti lahko reši življenje in do katerega se je sicer zelo težko, če ne kar nemogoče prebiti. Elite imajo dostop do življenja. Vse ostale je mogoče žrtvovati. Najbogatejši Američani itak živijo 15 let dlje od najrevnejših.

Ali kot pravi Schwartz: »Če nisi nikoli srečal ljudi iz drugega razreda, potem jih toliko lažje demoniziraš.« Toliko lažje terjaš davčne razbremenitve za kapital in bogastvo. In toliko lažje spregledaš probleme, ki pestijo zdravstvo, šolstvo, infrastrukturo in družbo. Odsotnost empatije je posledica specialne ekonomije.

Zbudite se!

Specialna ekonomija – ekonomija, namenjena le elitam – potemtakem poglablja razklanost sodobne družbe, kulture in politike, zaostruje polarizacijo in pustoši skupnost. Bolj ko neenakost narašča, bolj se skušajo bogati ločiti od javnih prostorov in javnih storitev. Bolj ko se skušajo bogati ločiti od javnih prostorov in javnih storitev, bolj se razrašča specialna ekonomija. Še huje: bolj ko se razrašča specialna ekonomija, bolj se družba spreminja v stroj za zagotavljanje specialne ekonomije – v sistem, ki bogatim zagotavlja preskakovanje vrst. V sistem, ki podpira oligarhijo in odpravlja demokracijo. Naloga »ostalih« je le še, da služijo elitam.

Da so posledice specialne ekonomije pogubne, vidimo: diskriminiranje, izrivanje, izključevanje in osamljanje »ostalih«, ki imajo na voljo vse manj opcij in ki so deležni vse slabših storitev. Plačajte več, pa bo »doživetje« boljše in unikatnejše! Dobrodošli v novem kastnem sistemu!

Celo magnatski Nick Hanauer, sicer progresivni seattlski investitor in navdušeni kapitalist (najprej je prodajal blazine, potem je investiral v Amazon), svari, da ob takšnem poglabljanju ekonomske in dohodkovne neenakosti kmalu ne bomo več živeli v kapitalistični družbi, temveč v fevdalni. »Če dramatično ne spremenimo politike, bo srednji razred izginil in znašli se bomo v Franciji 18. stoletja. Pred revolucijo.« Hanauer se ponaša z dobro intuicijo. »Intuitivno vem, kaj se bo zgodilo v prihodnosti.« In kaj vidi? »Vidim vile,« je zapisal leta 2014 v odprtem pismu svojim kolegom, milijarderjem, naslovljenem: Po nas, plutokrate, prihajajo z vilami! Nobena družba ne prenese takšne neenakosti, je poudaril, vse »umazano bogate«, ki živijo v specialni ekonomiji (v »ograjenih mehurčkih«), je pozval: »Zbudite se. To ne bo trajalo.« Potrebna je radikalna sprememba. »Lahko pa tudi sedimo in ne ukrepamo in uživamo na svojih jahtah. In čakamo na vile.«

Nič, elite se zavedajo svoje obscene, pretirane, groteskne privilegiranosti, vse hujših prepadov med razredi in vse nevzdržnejše stopnje neenakosti, zato si – običajno kar pod svojimi palačami, tudi tistimi sredi New Yorka – gradijo podzemska zaklonišča, ki pa so tako luksuzna kot njihove palače. Nekateri imajo globoko pod zemljo bazene in vinoteke, drugi kinodvorane, tretji hleve za svoje najljubše konje, pravi Schwartz.

Gradnja luksuznih podzemskih zaklonišč cveti. Elite živijo v strahu. Dvomijo pač, da se lahko še zanesejo na javne institucije, kot sta policija in parlament. Nezaupanje v javne institucije in organe se je preveč povečalo. Absolutno – a zakaj že se je povečalo? Zaradi strašne neenakosti! Ja, prav zaradi neenakosti, ki se le zaostruje in zaostruje (kot da se je ujela v časovno zanko), ni več zaupanja v javne institucije, politiko in demokracijo.

Razslojevanje ni več omejeno le na letalska in ladijska potovanja ter hotele, ampak se širi na vse strani družbenega življenja.

Specialna ekonomija to nezaupanje še dodatno histerizira. Podzemska zaklonišča pa itak niso nič drugega kot slavnostno dopolnilo specialne ekonomije, njen enciklopedični povzetek.

Demokracija se izplača

Toda demokracija je boljša od specialne ekonomije. Bi radi ultimativni kapitalistični dokaz? Ameriška letalska družba Southwest Airlines je najdobičkonosnejša letalska družba v ameriški zgodovini – že 46 let zapored prinaša dobiček, v nasprotju z drugimi velikimi letalskimi družbami ni še nikoli bankrotirala, njene delnice pa neprestano kotirajo precej višje od delnic tekmic. Zakaj je letalska družba Southwest tako dobra kapitalistka? Iz preprostega razloga, pravi Nelson D. Schwartz: ker nima prvega in poslovnega razreda. Ker so vsi sedeži enaki. Ker sploh niso označeni. Ker se ne meni za elite (zanje nima posebnih čakalnic, ugodnosti, baržuna ipd.). Ker ne zaračunava prtljage. Ker spoštuje potnike. Ker ljudi ne kategorizira. Ker jih ne razslojuje. Ker jih ne ponižuje. Ker ne podpira specialne ekonomije. Ker raje uveljavlja egalitarnost. Ker prakticira demokracijo.

Demokracija je njen poslovni model. In demokracija se izplača. Ljudje prihajajo, ker cenijo enakost in ljubijo demokracijo. Radi se vozijo v demokraciji. Radi potujejo z demokracijo.