»Ne (s)pustite vode iz svojih rok«

Andreas Malm (1977) je predavatelj ekologije človeka na Univerzi v Lundu na Švedskem, raziskovalec, ki skozi prizmo ekonomske zgodovine raziskuje vzroke za podnebni zlom, pred katerim smo, in je, posledično, zaprisežen okoljski aktivist, borec proti industriji fosilnih goriv. Njegova knjiga How to Blow Up a Pipeline: Learning to Fight in a World on Fire preizprašuje primernost standardnih nenasilnih strategij boja, pri katerih vztrajajo okoljska gibanja, čeprav so razmere žgoče in bi bilo nujno ukrepati. Prav ta knjiga je vznemirila režiserja Žigo Divjaka, ki je Malma povabil v Slovensko mladinsko gledališče k vajam za študij avtorskega projekta Vročina. Prejšnji teden je bil Malm drugič v Ljubljani.

V Ljubljano ste prišli zaradi Vročine, nastajajoče predstave v Slovenskem mladinskem gledališču. No, dobili ste tudi vročino, pisano z malo, zdajle je ura šest zvečer, zunaj pa je 32 stopinj Celzija. 

(smeh) Najprej bi rad rekel, da se mi zdi Mladinsko neverjetno gledališče. Politično profilirano in kreativno gledališče, kakršnega na Švedskem nisem srečal. Predstavljam si, da ima pomembno vlogo v tukajšnjih javnih debatah, in ves ta angažma je izjemno kul. Tudi predstava v nastajanju, kolikor sem videl na vajah.

Kaj pa današnjih 32 stopinj v senci v Ljubljani ob šestih popoldne? 

Ne morem dovolj poudariti, kako skrb zbujajoče so te temperature. Ker sovpadajo s poročili o vročinskih valovih v več drugih delih sveta, mi vse to povzroča tudi precejšnjo nelagodje. Je opomnik, kam gremo.

Tudi osebno mi vročina ne ustreza, saj imam izrazito arktične vremenske preference. (smeh) Označujejo vas za marksista. Naomi Klein, znana mislica družbenih razmerij ter kritičarka globalizacije in kapitalizma, vas je opisala kot enega najbolj izvirnih mislecev problema podnebnih sprememb. Kaj je v vašem pristopu drugačno, izvirno? 

O tem sodijo drugi, seveda. Omenjena referenca Kleinove se, če vem prav, nanaša na mojo knjigo Fossil Capital: The Rise of Steam Power and the Roots of Global Warming iz leta 2016. Gre za pristop, ki temelji na historičnem materializmu in v ospredje postavlja razmerja moči in konfikte, ki so v osnovi povzročili probleme in ostajajo ključni za njihovo nadaljevanje. Mislim, da globalnega segrevanja ne moremo misliti, ne razumeti njegovih vzrokov in posledic v prihodnosti, ne da bi upoštevali neenakomerno razdelitev moči v družbi. To je bistvo. Seveda nisem edini, ki na to opozarja. Na podlagi obsežnega raziskovalnega dela, analize zgodovine, je poleg omenjene knjige nastala tudi zadnja knjiga White Skin, Black Fuel: On the Danger of Fossil Fascism, ki sem jo napisal s kolektivom Zetkin, skupino študentov in akademikov, aktivistov, ki preučuje vlogo skrajne desnice v podnebni krizi, vključno z ekofašizmom in zanikanjem podnebnih sprememb. Knjiga prek pogleda v zgodovino razkriva povezavo med rasizmom ter industrijo fosilnih goriv in podnebno krizo.

Se da enostavno pojasniti razmerje med skrajno desnico in podnebno krizo? 

Se da, seveda. Skrajna desnica je sila, ki ščiti privilegije. To počne prednostno in zelo agresivno, pri tem pa se sklicuje na belo raso. Vse to se v različnih oblikah pojavlja tudi v povezavi s podnebno krizo, začenši z zanikanjem podnebnih sprememb in zelo močno promocijo fosilnih goriv in nanje vezanih tehnologij, recimo klasične avtomobilske ali letalske industrije. Tukaj je mogoče potegniti vzporednico med fašističnim obdobjem Hitlerja in Mussolinija ter aktualnimi politikami desničarskih strank Alternative za Nemčijo (AFD), Zakon in pravičnost (PiS) na Poljskem, republikanci v ZDA ali politiko predsednika Bolsonara v Braziliji. Gre za šovinistično promocijo industrije fosilnih goriv in odpravo vsakršnih omejitev zanjo. Ob tej prevladujoči liniji obstaja znotraj skrajne desnice tudi manjšina, ki ima vodilno vlogo denimo v Franciji in zagovarja »zeleni nacionalizem«. Ti podnebne krize ne zanikajo, rešitev zanjo pa vidijo v naciji in zaprtju meja s ciljem obvarovati »naše okolje«.

Zelo enostavno je obupati. Čustvo, ki ga moramo pri podnebni krizi negovati in spodbujati, je podnebna jeza, bes. Le jezni ljudje se angažirajo celostno.

V nedavnem intervjuju ste dejali, da bi bilo za vas, ki se v okviru akademije ukvarjate z raziskovanjem podnebnih sprememb, povsem nenavadno, če bi – upoštevajoč resnost stanja podnebja in okolja – te akademske raziskave izvajali zgolj zaradi njih samih, torej če ne bi z njimi skušali pomagati okoljskim gibanjem in ugotovitvam dati politično relevanco. 

Ne morem reči, da so moja pisanja povzročila veliko spremembo v realnosti ali da postajajo množično uporabljena v gibanjih proti podnebnim spremembam. Je pa s tega vidika pomembna knjiga How to Blow Up a Pipeline: Learning to Fight in a World on Fire, ki govori o taktikah in strategijah boja in je odprla razprave znotraj gibanj proti podnebnim spremembam, in to ne le v Evropi. Knjiga White Skin, Black Fuel: On the Danger of Fossil Fascism poskuša prispevati k več dialoga in zbliževanju antirasističnih in antifašističnih gibanj na eni strani in gibanj za podnebno pravičnost na drugi strani. Mislim, da je zelo pomembno, da vsi raziskovalci podnebnih sprememb zlasti v polju družbenih ved in humanistike poskusimo nagovarjati okoljska gibanja kot zaveznike. Raziskave podnebja so po definiciji pomembne za vse, saj gori skupni planet, in zato je stik akademije s silami zunaj, na terenu, nujen. Ekskluzivno akademsko delo ima zame majhno vrednost.

Aktivizem je na akademiji, vsaj pri nas, večinsko dojet kot antiakademski. 

Na akademiji še vedno vladata kar močan strah pred kontaminacijo z aktivizmom in ideja, da moram kot akademik zagovarjati nekakšno nevtralnost in kritično distanco do družbenih gibanj. Sam mislim, da akademska objektivnost ali resnica ni v nobeni logični opoziciji zavezanosti nekaterim vrednotam, kampanjam in bitkam družbenih gibanj. Ta nevtralni položaj je vedno najbolj ideološki. Veliko znanstvenih prebojev tudi na polju zgodovine, s katerim se najbolj identificiram, je prišlo iz boja, bitk družbenih gibanj. S tem mislim, da ni nihče v zgodovino umestil žensk pred feminizmom, in ker ženske pomenijo polovico človeštva, torej ni bilo ravno objektivno, da se izpustijo. Vse močnejši postaja akademski aktivizem, torej opredelitev, ki povezuje akademijo in družbena gibanja, kar je izredno pomembno zlasti v družbenih vedah in humanizmu.

Omenili ste knjigo How to Blow Up a Pipeline: Learning to Fight in a World on Fire, ki govori o taktikah in strategijah okoljskega boja. V katerih primerih so sabotaže in uničenje lastnine, infrastrukture sprejemljivi, če ne celo nujni? 

Argument v moji knjigi je, da je stanje tako grozno in potrebno ukrepanja, da ne moremo vztrajati pri zavezanosti nenasilnim posegom. Da torej ne moremo ohranjati toge, dogmatske zavezanosti absolutnemu nenasilju. Ne govorim o poškodovanju ljudi, nikakor! Temu se moramo izogibati. Ne vidim pa razlogov, da se to ne bi stopnjevalo v uničenje infrastrukture in lastnine, ki uničuje planet. Poglejte le, kaj se zadnje tedne dogaja v Kanadi. Kanada se bori z več sto požari s stotinami mrtvih v vročinskem valu.

Temperature so ponekod v Britanski Kolumbiji dosegle kar 50 stopinj Celzija.

Grozno! Absurdno dejstvo je, da je Kanada ena največjih svetovnih proizvajalk nafte in plina, da njena vlada vztrajno odobrava gradnjo novih naftovodov, da ena največjih kanadskih naftnih družb Enbridge z naftovodi posega v ozemlja staroselcev. A ne prihaja do poškodovanj lastnine naftnih družb, ki sledijo samo dobičku, ni aktivistov ali zgolj besnih državljanov, ki bi uničili njihovo lastnino z jasnim sporočilom: »To je vir katastrof! Če tega ne ustavimo, bomo imeli še višje temperature, ki bodo svet naredile še manj znosen za življenje!« Mislim, da bi take akcije imele smisel, bile bi legitimne in bi imele – upam, vsaj – širšo podporo med ljudmi. Pomislite le na ljudi, ki so zaradi ekstremnih podnebnih dogajanj, h katerim prispeva ta infrastruktura, hospitalizirani ali žalujejo za umrlimi bližnjimi ... Ta jeza in frustracije bi morale biti usmerjene k viru problema. Če je v človeštvu vendarle še vedno neka humanost, upam, da se bodo te stvari prej ali slej začele dogajati.

Ker stanje zahteva nujno ukrepanje, pri okoljskem boju ne moremo ohranjati toge zavezanosti absolutnemu nenasilju. Ne vidim razlogov za neuničevanje infrastrukture, ki uničuje planet.

Menite torej, da se bo močnejši odpor ljudi vendarle zgodil? 

Težko je misliti svet, ki gori, brez odločnega odpora, brez udarca nazaj. Ko bo število umirajočih še večje kot zdaj, so izbruhi nasilja zelo verjetni. Naloga, ki jo vidim, je te izbruhe narediti politično relevantne, jim dati usmeritve in omejitve, da se preprečijo neka krčevita, neusmerjena in neracionalna nasilja, ki bi lahko prizadela vse in vsakogar.

Ampak ljudje so pasivni, status quo je najenostavnejši. 

V podnebni krizi je postalo očitno, in to se znova in znova potrjuje v raziskovanjih, da ljudje v osnovi nismo racionalni. Veliko je neracionalnosti! Ob ekstremnem dogajanju v Kanadi pričakujem enake odzive politike kot nedavno v Avstraliji. To so najprej prizadeli ekstremni požari, nato poplave, in seveda se ni zgodilo, da bi se reakcionarne sile kar zbudile in priznale: »Res je, ves čas smo se motili! Industrija, ki jo zagovarjamo, v resnici uničuje državo.« Nasprotno. Še utrdile so svoja prepričanja in zatiranje resnice, okrepile so retoriko čimprejšnje povrnitve k »business-as-usual«. Vedno upam, da se bo pojavila neka množica ljudi, ki niso povsem psihološko naravnani v status quo, in postavila jasno zahtevo: »Ne moremo imeti industrije fosilnih goriv in življenja na tem planetu. Moramo izbrati eno ali drugo, in to takoj!«

Z vsem je bistveno nesorazmerno bolj prizadet globalni jug. 

V novicah beremo o vročinskih valovih v razvitih državah, a podnebno trpljenje je najmočnejše na globalnem jugu. Temperature, ki presegajo 50 stopinj Celzija, merijo že v Iranu, Pakistanu in drugih delih zahodne Azije. To me zelo jezi! Mednarodna agencija za energijo (IAE) je maja letos jasno sporočila, da bo mogoče do leta 2050 doseči zastavljeni cilj in zamejiti rast povprečne temperature na 1,5 stopinje Celzija le, če odslej ne bo nobene naložbe v nove projekte oskrbe s fosilnimi gorivi! A na terenu so podjetja, kot je francoski naftni gigant Total, ki je pred meseci dosegel dogovor z Ugando in Tanzanijo. Tam bo letos začel na 3,5 milijarde dolarjev ocenjeno gradnjo najdaljšega ogrevanega cevovoda za surovo nafto, po katerem bo nafto iz zahodne Ugande pripeljal do obale Indijskega oceana. Na Aljaski je ConocoPhillips, še en naftni velikan, ki z odobritvijo Bidnove administracije izvaja velik naftni projekt in črpa nafto iz ogromnih naftnih polj na zaledenelih območjih. Ker se led zaradi globalnega segrevanja prehitro topi, mora sneg zamrzovati s posebnimi ogromnimi in energetsko potratnimi napravami, tako imenovanimi cheelerji, da lahko sploh varno črpa nafto – nafto, ki nato nekje drugje zgori in prispeva h globalnemu segrevanju! Gre za enormno iracionalnost in za nasilje, saj se podpirajo naložbe, ki sistematično uničujejo življenja, človeška in druga. Zelo enostavno je obupati, ko razmišljaš o podnebni krizi. Čustvo, ki ga moramo negovati in spodbujati, je podnebna jeza, bes. Jeza je res edino čustvo, ki je gibalo družbenih gibanj. Le ko so ljudje jezni, se angažirajo celostno. In na podnebni fronti je razlogov za jezo ogromno.

Podnebne spremembe, ki življenjska območja spreminjajo v neživljenjska, postajajo ključni razlog za preseljevanja ljudi, ki so vse bolj množična in trajna. Ekološki register groženj, ki ga vodi sydneyjski Inštitut za ekonomijo in mir (IEP), napoveduje, da bo do leta 2050 razseljenih kar 1,2 milijarde ljudi po vsem svetu.

To so, seveda, strašljive napovedi. In nujen ukrep, da taki množici razseljenih pomagamo, je odprtje meja. Nekakšno globalno državljanstvo bi bilo nujno, to je edina dostojanstvena drža. Seveda to ni verjetna realnost, saj se po svetu zapirajo meje in gradijo ograje, tudi tukaj. Na globalnem severu je pravzaprav ključna politika prepoved vstopa ljudem z globalnega juga, čeprav bo tam vse težje živeti. Sam sicer mislim, da teh podnebnih migracij nikakor ne smemo misliti kot sprejemljivo vrsto prilagoditev na podnebne spremembe ali celo rešitev! Pa ne zato, ker teh ljudi ne bi mogli sprejeti – lahko jih, ampak zato, ker ljudje nikoli ne bi smeli biti prisiljeni, da zapustijo svoje domove, ne zaradi etničnega čiščenja in tudi ne zaradi dviga gladine morja, ali poplav ali hudih suš, katerih glavni pospeševalec je fosilna industrija!

Ukvarjali ste se tudi z ukrepi držav v nedavni zdravstveni krizi covid-19. So vzporednice z odzivi na podnebno krizo? Kaj primerjava pove?

Gledano površno so razlike. Države na globalnem severu so uvedle radikalne ukrepe za boj z epidemijo že v zgodnji fazi, kar se ni zgodilo v boju s podnebnimi spremembami. Če pogledate podrobneje, pa razlike splahnijo. Države so se namreč izkazale kot povsem nesposobne pri odpravljanju vzrokov za vse večji prenos nalezljivih bolezni z divjih živali na človeško populacijo. Izjemno pomemben vzrok teh pojavov je krčenje gozdov, zlasti v tropih, kjer imate največjo biodiverziteto, tudi patogenih organizmov. In ravno v letu epidemije je uničenje gozdov doseglo ekstrem, v Braziliji so politike Bolsonara povzročile uničenje največ pragozda po letu 2008. V Guardianu so opisovali dogajanje ob suši v Kaliforniji, kjer so divje živali prisiljene hoditi po vodo v mesta, zaradi stresa pa so dovzetnejše za širjenje virusov. Zaradi suše torej obstaja nevarnost izbruha virusov v mestih. Vse to je podobno kot na fronti podnebnih sprememb, kjer so glavni krivci nekaznovani, z ukrepi se lajšajo le simptomi. Zanimivo je, recimo, da so bili ukrepi v Avstraliji v času poplav podobni kot v koronakrizi, ostanite doma, delajte od doma.

V Sloveniji imamo trenutno vlado pod vodstvom socialnih demokratov in Janeza Janše, največjega privrženca madžarskega avtokrata Viktorja Orbána. Medtem ko opevajo lepote domovine in naravo, se v dvoletnem mandatu sistematično odpravljajo vse varovalke za okolje in naravo v korist biznisu. 

To, na žalost, popolnoma ustreza vzorcu vladanja skrajne desnice.

Ob sušah bosta pravična delitev in enakovreden dostop do vodnih virov ključna, tega pa vam akterji s trga ne bodo zagotovili.

V nedeljo imamo referendum o zakonu o vodah, saj želi vlada razširiti možne posege v vodna in priobalna zemljišča, kar bi ogrozilo pitno vodo in tudi prost dostop do voda, ki ga zdaj jemljemo kot samoumevnega. Na referendumu mora proti zakonu glasovati večina vseh in hkrati vsaj 340 tisoč ljudi, kar je veliko. Kako bi vi nagovorili ljudi, da gredo in glasujejo proti škodljivemu zakonu? 

To je izredno pomembno! Takšni viri, kot je voda, morajo ostati varovani. Ko jih začneš spuščati iz okvirjev stroge zaščite, se jih polasti kapital in potem je konec. Ne (s)pustite vode iz svojih rok, ker to pomeni konec! Če bi živel tukaj, bi zagotovo sodeloval v kampanji proti! To so skupne dobrine, ki morajo ostati skupne – ne sprivatizirane in zaščitene z najvišjimi možnimi varovali. Ob sušah, denimo, bosta pravična delitev in enakovreden dostop do vodnih virov ključna, tega pa akterji s trga seveda ne zagotavljajo. Ker pri toliko naravnih virih jasno vidimo, kam pripeljeta zmanjšanje zaščite in privatizacija, bi morali tudi te že »izgubljene« vire ponovno dati v javno dobro, nikakor pa ne kapitalu prepuščati novih virov. Javno je treba širiti, ne krčiti! Tega res ne smete dopustiti. Poglejte, kaj se je zgodilo, ko smo surovine, kot je nafta, prepustili akterjem na trgu in črpanju za dobiček! Posledice teh napak čuti ves svet.

Nedavno, g. Malm, je naftna družba Shell izgubila pomembno sodno bitko. Sodišče je odločilo, da mora Shell, ki je bil po podatkih baze Carbon Majors v obdobju 1988–2015 deveti največji onesnaževalec na svetu, svoje delovanje uskladiti s podnebnimi cilji, določenimi v pariškem podnebnem sporazumu. Do leta 2030 torej 45 odstotkov manj izpustov. Menite, da bo sodba sodišča v Haagu obveljala?

To je ključno vprašanje. Če bo ta tožba implementirana, bo to velik preobrat. To pomeni konec poslovnega modela Shella in megalomanske proizvodnje fosilnih goriv. Sodba bi odprla pot podobnim tožbam zoper onesnaževalce drugod po svetu. A mislim, da bo tukaj sodna bitka še dolga. Shellu je naklonjen tudi nizozemski vladajoči razred, zato bo za implementacijo tožbe pomemben pritisk zunaj Nizozemske. Ta primer kaže, da so tudi sodne poti instrument za okoljski boj – sodbo proti Shellu so sprožili Friends of the Earth, Greenpeace in še nekaj drugih okoljskih organizacij –, a sodne poti terjajo ogromno virov, pri katerih pa so spet praviloma v veliki prednosti onesnaževalci.