Revizija po nareku velikega osamosvojitelja Janeza Janše 

V počastitev 30-letnice samostojnosti Slovenije je na Brdu zrasel spomenik Demosu, v Poljčah spominska plošča v spomin na razpravo o smernicah za obrambo Slovenije, na predsedniški palači še ena v čast osamosvojiteljem in na Cankarjevem domu druga, posvečena ustanovitvi Svetovnega slovenskega kongresa. Ravno prejšnji konec tedna pa je bil med eno od prireditev ob 30-letnici samostojnosti države odkrit še spomenik v obliki križa, posvečen prvi maši za slovenske vojake. Postavili sta ga Občina Ivančna Gorica in Slovenska vojska.

Vlada, na čelu s kakopak najzaslužnejšim osamosvojiteljem Janezom Janšo, zelo rada postavlja spomenike – čeprav stare še raje skriva. Tako recimo še vedno ne vemo, kaj se je zgodilo s kipi, posvečenimi narodnoosvobodilnemu boju, na Brdu pri Kranju. Hkrati pa kot gobe po dežju rastejo nova spominska znamenja.

Zgodovinar Božo Repe je prepričan, da gre zgolj za nadaljevanje oblikovanja zgodovinske krajine, ki sledi propagiranju interpretacije zgodovine, kot jo vidi vladajoča stranka. »To interpretacijo vsiljuje na vse mogoče načine in za državni denar,« pove in kot primer navede propagandistični pamflet, nekakšno ideološko enciklopedijo osamosvojitve, ki jo je pred kratkim na dom prejela večina slovenskih gospodinjstev. »Gre za zlorabo vladnih portalov za propagando in številna druga ideološka vsiljevanja, ki bi jih radi spravili tudi v šolo in mimo stroke učitelje prisilili k uporabi takšnega gradiva,« je prepričan Repe. »Osnovni princip je napisati in vizualno markirati tako imenovano osamosvojiteljsko zgodovino samemu sebi.«

Kot enega prvih takih primerov Repe navede spominsko ploščo, ki se je – sicer kot zasebni projekt – pojavila na pročelju vojašnice na Roški. »Sedaj je to postal oblastni princip.« S tem naj bi sedanja oblast poskušala vzpostaviti nove moralne temelje, na katerih gradi tako imenovano drugo republiko. »Iz te novokomponirane zgodovine so izločeni tisti, ki ne ustrezajo ideološkemu konceptu«, ki si ga želi naslikati sedanja oblast – podobno kot, tako Repe, je Stalin dal izbrisati podobe voditeljev, odstranjenih v stalinističnih čistkah. »Če pa se že omenjajo, so ’izdajalci’. Namesto ’nepravih’ osamosvojiteljev tako v zgodovino vstopajo ljudje, ki nimajo nikakršnih zaslug ali so te stokratno napihnjene,« nadaljuje. »Ali pa so poudarjeni dogodki, ki imajo minoren pomen oziroma se sploh niso zgodili.« 

Podobno se dogaja v zvezi s katoliško cerkvijo, to so postavili v ospredje na slavnostni prireditvi ob 30-letnici samostojnosti države – od Zoretovega blagoslova lipe do zvonjenja cerkvenih zvonov –, in s postavljanjem novih spominskih znamenj njej v čast. »Tako v skladu z navezo SDS in katoliške cerkve, ki spominja na predvojni klerofašizem, sedaj v osamosvojiteljsko zgodbo na velika vrata ’vstopa’ katoliška cerkev, čeprav takrat ni imela nikakršne vidne vloge. V širšem ideološkem smislu naj bi torej njeno kolaboracionistično vlogo med drugo svetovno vojno prekrili z ’zaslugami’ za osamosvojitev,« sklene Repe.