Kako obrniti trend?

»Ključen je bil razpad zaupanja,« brez večjega obotavljanja na vprašanje, kje smo zavozili strategijo cepljenja, odgovarja socialni psiholog dr. Vlado Miheljak, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki se že desetletja ukvarja z analizo javnega mnenja. Postopen razkroj zaupanja lahko sicer pripišemo številnim dejavnikom – vse od usodnega »pejmo se mal’ hecat« takratnega uradnega vladnega govorca, nejasnim ukrepom, ki se jih niso držali niti politiki sami, pretresanjem strokovne skupine za covid-19, do vladnega urada za komuniciranje (Ukom), ki je oglaševalsko kampanjo za cepljenje razumel zgolj kot še en način za kanaliziranje javnega denarja vladi naklonjenim medijem in strankarskim sopotnikom. »A pomemben je tudi en konkreten dogodek – ravno ko je bil interes za cepljenje res velik, se ljudje niso mogli cepiti, po drugi strani pa smo lahko gledali, kako se poslanci in ministri, ves politični razred, ki poka od zdravja, pred vsemi cepi,« pove Miheljak. Lahko bi argumentirali, da je šlo takrat za poskus obnovitve vere v cepivo, ki ni uživalo ravno velikega zaupanja ljudi, AstraZenece. A se je ta v celoti izneveril – v času, ko so kronični bolniki in starejši ljudje še vedno čakali, kdaj bodo lahko prišli na vrsto za cepljenje, »smo namesto ljudi, ki bi jim zaupali, gledali, kako se cepijo trenutno verjetno najbolj osovraženi ljudje v državi«.

In to je bil del oglaševalskega lapsusa in zgrešenega komuniciranja, ki ga vlada, skupaj s svojimi strokovnimi skupinami, vodi že od samega začetka. Vlada je bila do ljudi ves čas preprosto podcenjujoča. Ali prosto po direktorici Inštituta 8. marec Niki Kovač, ki je po referendumski zmagi v nedeljo na portalu N1 svetovalcu gospodarskega ministra Sebastjanu Jeretiču ponudila brezplačen nasvet: »Ljudi nikoli ne smeš podcenjevati. Ljudje so pametni, ljudje so dobri in ljudje so solidarni.«

»Danes ni mogoče pričakovati slepe poslušnosti. Če nas kdo hoče o čem prepričati, se mora vljudno pogovarjati. Tega pa zadnje leto in pol ni bilo,« ocenjuje strokovnjak za odnose z javnostmi Franci Zavrl, svetovalec za krizno komuniciranje, ki danes deluje v družbi Stratcom. »Na pomanjkanje dolžnega spoštovanja do državljanov pa je prišla še kakofonija odločevalcev in vplivnežev, ki jim je uspelo v istem dnevu o isti zadevi povedati tri ali štiri različna mnenja, tako da so, namesto da bi razčiščevali okoliščine, prej ustvarjali zmedo.« Komunikacija, ki je temeljila na ustrahovanju ali pa nejasnostih, je vse prepogosto prihajala iz ust ljudi, ki že dolgo več ne uživajo zaupanja javnosti ali pa niso usposobljeni za javno komuniciranje. Obenem je imela stroka zvezane roke – do besede so lahko prišli le tisti, ki so hkrati zagovarjali interese politike.

»Komunikacija je, da nekdo nekomu nekaj pove o nečem.« Dokaj preprosto zveneč stavek, ki ga v odgovor ponudi komunikacijski strateg in politični svetovalec dr. Stojan Pelko, a nadaljuje, da brez dodatne razčlenitve verjetno ne pomeni prav dosti. »Zato je treba začeti z nečim, torej s predmetom – v tem primeru storitvijo cepljenja. Če ta ni koordinirana, organizirana in jasna, je komunikacija težja, saj že na začetku prikriva napake, namesto da bi razkrivala koristi. Je prej manipulacija kot komunikacija.« In ravno tukaj je vlada storila svojo prvo napako – že v izhodišču je bila manipulacija, »ki je kombinirala ukrepe biopolitike s cilji nadzorovanja in kaznovanja«.

Naslednji člen je smiselno nekdo – torej vir komunikacije. »Neverodostojen vir ne more biti nosilec verjetne, kaj šele verodostojne komunikacije. Vladi, ki s svojega uradnega tviter računa poroča o mašah, sistematično revidira nedavno zgodovino in slavi vodjo, ne moremo ne verjeti ne zaupati, ko gre za cepljenje. Ljudje v njej ne vidimo več nesposobne vlade, temveč osovražen režim – zato ta vlada ljudi preprosto ne more več z ničimer prepričati.«

Šele nato se lahko znajdemo pri prejemniku komunikacije, kjer je nujno razumeti, da rešitev, podobno kot počne trenutna vlada, ne gre iskati v mikrotargetirani komunikaciji, »ki bo vsakomur povedala tisto, kar naj bi ga neposredno zadevalo«, ampak v resnični vednosti in ekspertizi, ki »tvorita kolektiv in posledično resnično družbo, ne pa zapirata individualne želje, ujete v domnevno socialne mreže«. Dokler bo komunikacija ciljala na sebičnega posameznika v nas, tako Pelko, bo le krepila antidružbene tendence režima, ki lažje obvladuje preštete posameznike kot močno, solidarno množico.

Ko nam je resnično jasno, kaj kdo sporoča komu, se lahko ukvarjamo z načini komunikacije, kjer je »namesto plačanega oglaševanja ključna vloga odprtih javnih medijev«, nadaljuje Pelko. Le slogovno in slovnično pravilna ter vizualno brezhibna oblikovana sporočila lahko posredujejo vsebino veredostojne javne komunkacije. »V takšnih situacijah preprosto ni prostora za vulgarna duhovičenja, poceni besedne igre, ready-made dizajn in podobe, ukradene iz bank slik«.

Ena od usodnejših napak te vlade je tako imenovana vojna z mediji, tej pa sledi z načrtnim izčrpavanjem Slovenske tiskovne agencije in še vedno trajajočim pometanjem po Radioteleviziji Slovenija.

»Če mi verodostojen govorec znanstveno argumentirano predstavi, zakaj je cepljenje najboljši možni način za družbeno solidaren spopad z globalno pandemijo, in če to sporočilo do mene pride na jasen način, tedaj bi bil res cepec, če se ne bi cepil. Če pa mi javni mediji predstavijo še serijo pričevanj tistih, ki so preživeli bolezen, z vso bolečino svarilnih podrobnosti – tedaj bom zagotovo storil vse, da pravico do zdravja ne zahtevam le zase in svoje najbližje, ampak za vse – tudi za najhujše politične nasprotnike.« Tedaj bo, tako Pelko, epidemija prav paradoksalno sprožila solidarnost.

Pod črto pa je pri vladni komunikaciji v vsakem primeru – če ostane in obstane, kot bi sama rekla, ali pa ne – bistveno, da »demokratična oblast ni zato, da vsak cepec lahko govori, kar se mu zljubi«, komunikacija s strani vlade nikoli ne bi smela biti zgolj manipulativno upravljanje najnižjih človeških strasti, temveč »politika kot pošteno upravljanje najvišjih družbenih vrednot: skupnosti, zdravja in življenj«, konča Pelko.