»Do sprememb bo prišlo le, če ohranjamo in gradimo skupnost«

Nika Kovač je stara 28 let, leta 2018 je magistrirala na Filozofski fakulteti s temo Pravica do izbire. Kampanja proti spremembam zakona o vodah je bila že druga referendumska kampanja, ki jo je vodila, a prva zmagovalna. Zanjo je porabila službeni dopust, a vsem priskrbela neizpodbiten dokaz, da ljudje nis(m)o ne pasivizirani ne apatični. Z Niko Kovač sva tokrat skušali govoriti tudi o bolj osebnih stvareh.

Prihajate iz znane družine. Mama Mojca je profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani, oče Miha je javnosti znan predvsem kot publicist in komentator. Ste torej edinka z močnim zaledjem. 

Starši so ločeni. Ločili so se, ko sem bila v 9. razredu, a smo tudi naprej funkcionirali skupaj. Ko sem v gimnaziji kaj zafrknila, sva z mami počakali očeta in sta me skupaj spet postavila nazaj. Tudi v nedeljo, po zmagi na referendumu, mi je mami najprej rekla, naj pokličem še Miha. Ja, imam podporo z njune strani, ves čas. Mami pripisujem svojo nepopustljivost, vztrajanje in sem ji hvaležna za napotek, da pred navideznimi avtoritetami, kot so politiki, ni treba imeti nikakršnega strahospoštovanja, ampak kritično držo. Z očetom pa sva se vedno najbolje našla pri knjigah.

Imate tudi oboje stare starše.

Mamini starši iz Maribora so me v resnici vzgojili. Kot otrok sem bila zelo veliko v Mariboru, ki ga imam skoraj bolj kot Ljubljano za svoje mesto. Moj mariborski dedek je pravi karakter. Pravi, da je zanj Levica premehka, SD neoliberalen in da vse stranke naredijo premalo za solidarnost in skupnost. Ko smo zmagali na referendumu, me je poklical in rekel: »Bravo, to je pomembna zmaga! Ampak nikakor ne naredi stranke, ker boš kot Cerar muha enodnevnica!« Z očetovimi starši smo odnose zelo poglobili zadnja leta in so mi v zelo pomembno čustveno oporo.

Ali boste naredili stranko, močno zanima vsaj vodje parlamentarnih strank, pa kakšnega župana ali županjo tudi. 

Možno, da jih res zanima. (Smeh) Prepričana sem, da so se ljudje aktivirali zaradi vsebine, a da niso marionete. Taka instrumentalistična percepcija volivk in volivcev je podcenjujoča. Dopuščam možnost, da se bo kdo našel in skušal graditi na tem »kapitalu«. Sama mislim, da moramo zdaj po referendumu ugasniti Facebook, Instagram in ostale račune kampanje in preprečiti poskuse izrabljanja ljudi. Tako v gibanju samem kot med volivci je šlo za heterogeno skupino, dosežena enotnost take skupine je pomenljiva in nedvoumno politična. Je znak, ki bi ga morale pravilno razumeti opozicijske stranke in se začeti obračati na politike, ki krepijo skupnost, socialno državo in ponujajo rešitve za sistemske probleme na čelu z revščino in neenakostjo. Ljudje imajo dosti, a se aktivirajo le na vsebino, v kateri se prepoznajo.

V moji generaciji se ne sprašujemo, ali si boš lahko kupil vikend na Cresu, ampak ali boš lahko živel samostojno, plačal račune, imel redno službo.

Ko rečete »imajo dosti«, mislite na politiko Janeza Janše? 

Janša generira grozljive stvari v družbi. To, da odpira neke teme iz Jugoslavije, vse prevaja na os partizani in domobranci, vsepovsod očita lenobo, privilegije in neke Murgle – to je preživeto, iz drugega stoletja, to je govorica nostalgičnega starčka. To nima nobene zveze s sedanjostjo, ne obravnava prihodnosti. Mojo generacijo in številne pred in za nami pa zanima ravno to, sedanjost in prihodnost. Močna potrditev je rezultat referenduma, zato se za prihodnosti od nedelje dalje bojim bistveno manj. V moji generaciji se ne sprašujemo, ali si boš lahko kupil vikend na Cresu, ampak ali boš lahko živel samostojno, plačal račune, imel redno službo. Sama imam redno zaposlitev, a pred tem sploh nisem vedela, kaj je regres. O regresu nismo govorili, ker ga nihče od mojih vrstnikov ni imel. Svojih privilegijev se dobro zavedam, poznam ogromno vrstnikov, ki pri 30 niti misliti ne morejo, da bi imeli lastna stanovanja in samostojna življenja. To so ključni problemi mladih. Vse bolj prekarizirani in izkoriščevalski trg delovne sile je treba reševati s politikami, ki bodo na bolje spremenile nedelujoč sistem, ne pa krepiti kulta preživetega političnega samodržca.

Očitek lenobe je ena največjih populističnih puhlic. Bila sem spremljevalka referenduma, lahko rečem, da ste bili izredno delavni in učinkoviti. 

Delovno disciplino sem pridobila zgodaj, saj imam od petega leta sladkorno bolezen tipa 1. Ker sem želela biti enaka sošolcem, sem morala znati snov bolje, saj je bila nevarnost, da bom imela zaradi visokega sladkorja težave s koncentracijo. Snov sem zato vedno skušala poznati tako dobro, da sem lahko pisala mehanično. Tudi na neproduktivno porabo časa sem alergična. V Inštitutu 8. marec imamo pravilo, da sestanek, kjer se dogovorimo, kaj bo kdo naredil, ne sme trajati več kot 45 minut. Iz istega razloga stvari vedno reflektiramo sproti, odkrito, popravljamo jih takoj, ko zaznamo težavo, nikoli pa ne delamo velikih refleksij na koncu za nazaj, ko se ne da nič več popraviti.

Lani ste bili kot edina Slovenka v programu »The Obama Foundation Leaders«, ki je namenjen usposobljanju bodočih vodij kampanj, strank, gibanj. Ste te vezi, znanja kolegov uporabili v kampanji?

V programu je bilo 39 aktivistov iz vse Evrope. Seveda sem jih klicala pred kampanjo, saj imajo ti ljudje neverjetne izkušnje in znanje. Govorila sem z Luiso Neubauer, ki je v Nemčiji začela gibanje Fridays for future in je intenzivno delala z Greto Thunberg. Pa s Katarino Schulze, vodjo poslancev nemških Zelenih na Bavarskem, ki je speljala zelo pomembno kampanjo za zaščito čebel, in pa s Sarah Durieux iz Change.org, Francozinjo, ki se ukvarja s podporo različnim civilnodružbenim iniciativam. Eno glavnih vprašanj je bilo, kako vključiti ljudi v kampanjo, in eden od odgovorov je bil: »Intenzivno!« Ljudje so se aktivirali, pisali pisma sosedom, stali na stojnicah, oddali glas. Zato ker smo delovali skupaj, nam je uspelo zmagati na referendumu in pokazati, da so spremembe možne.

Naslednje leto so troje volitve, odhajate v tujino, torej so lahko sedanji politični akterji mirni. Veljate za nekoga, ki se kali: »Nika bo predsednica, vprašanje je le, česa,« so mi dejali nekateri. 

Teza, da se za nekaj pripravljam, me vznemirja, saj predpostavlja, da imam načrt. Nimam ga. Referendum ni bil v načrtu, med nas je padel nepričakovano, izpeljali smo ga skupaj z okoljskimi organizacijami, ki jih po večini sploh nismo poznali. Ne vem, kaj bom počela čez nekaj let. Verjetno to, kar bom prepoznala kot nujno in dobro za družbo. Enako delam tudi zdaj. Predpostavka, da kampanj, kot sta bili referendumski kampanji za izenačitev pravic istospolnih in raznospolnih parov pred šestimi leti, in aktualna proti zakonu o vodah ali pa tudi kampanja za redefinicijo kaznivega dejanja posilstva po modelu »ja pomeni ja«, ne delaš zaradi vsebin samih, ampak zaradi nekega drugega motiva, ki ga imaš v ozadju, zlasti kariere, mi je tuja. Taka »teza« predvsem veliko pove o njenih avtorjih.

Na tej točki, torej očitkom sledenja osebnih koristi, vas obtožujejo portali vladne stranke, na drugi strani pa tudi ekipa Dnevne doze levoliberalizma, ki ljudi, ki naj ne bi bili dovolj levi, kritizira na Facebooku z memi. 

Veliko bolj me je sprva prizadelo sle -dnje, saj sem jih dojemala kot nek skupen krog. V letih aktivizma pa sem spoznala, da so desni troli podobni levim trolom, da gre prvenstveno za trole, za njihovo neproduktivno izživljanje lastnih frustracij. Žal je tudi na levi sceni, kjer je besed o solidarnosti in sodelovanju največ, praksa s temi vrednotami neskladna. Ravno zato sta mi Inštitut 8. marec in ekipa, okoli petnajst nas je, tako dragocena, ker ni nihče obremenjen s tem, kaj je domnevno edina prava leva scena. Je pa to obrobno vprašanje, med ljudmi v Sloveniji je veliko solidarnosti in v vsaki naši akciji smo spoznali čudovite ljudi in organizacije, sklenili prijateljstva in zavezništva, zaradi katerih bo vsak naslednji boj za pravičnejšo in enakopravnejšo družbo lažji. To je pokazal tudi ta referendum.

Iz stranke Levica pa ste izstopili. 

V resnici sem bila ustanovna članica Iniciative za demokratični socializem, ki je zrasla leta 2013 iz vstaj, v tistem kolektivu sem se naučila ogromno. Verjela sem, da ustanavljamo gibanje, ki bo delalo z ljudmi, organiziralo referendume, kampanje, spreminjalo družbo, jo delalo pravičnejšo. Potem je Levica prišla v državni zbor, ta pa vedno spremeni razmerja znotraj organizacije, razlike se povečujejo in na neki točki sem izstopila. Vedno me je bolj zanimalo vprašanje, kako angažirati ljudi, kako doseči spremembe, kaj se lahko naredi drugače, bolje. Presenetilo me je, da zunaj levičarskega mehurčka, v katerem sem bila kot članica študentskega gibanja Iskra in nato še kot članica Inštituta za delavske študije, obstaja velika skupina ljudi, ki razmišljajo podobno. In smo začeli. In to brez testiranj, ali res dovolj razumemo razredna razmerja, brez obremenjevanja z označevalci, ampak na temelju vrednot, načel in vsebine. Obdržala pa sem veliko ljudi iz omenjenih krogov, večkrat se tudi pogovarjamo. Do sprememb bo namreč prišlo le, če ohranjamo in gradimo skupnost.

V oddajah po referendumu so zmago v studiih razlagali skoraj izključno moški. 

Ta način dela medijskih hiš me jezi, stalno se govori, da ni mladih, ki jih zanima politika, potem pa pred mikrofon in kamero povabijo like 50+, praviloma »moške v rekelcih«, in to celo takrat, ko so v kampanjah izrazito prisotni tudi drugačni ljudje. Več mladih bi moralo biti v medijih, tudi tu lahko zelo koherentno komentirajo stanje in probleme v družbi.

Na portalu N1 ste se soočili s Sebastjanom Jeretičem, od oblasti najetim in plačanim piarovcem. Je bilo to huje kot pred leti soočenje z dvojcem iz gibanja Za otroke gre? 

Omenjeni je bil brez vsakršne refleksije, pokroviteljski, žaljiv do ljudi, če je želel koristiti svojemu plačniku, bi se moral takšnih komentarjev vzdržati. Soočenje z Alešem Primcem in Metko Zevnik po porazu na referendumu pred šestimi leti pa je bilo moje prvo TV-soočenje, bilo je res najtežje doslej. Stara sem bila 22 let. Ko izgubiš na referendumu, je drugače, kot če zmagaš. Takrat so se vsi umaknili, zlasti tisti iz prvih vrst, začneš dobivati očitke, kaj si naredil narobe. V studio ni želel nihče drug, zato sva šla s Simonom Maljavcem, s katerim sva usklajevala kampanjo. Spomnim se nemoči, jeze, stojiš nasproti nekomu, ki zavaja, laže, ki je povzročil zelo hude stvari ljudem, ki jih imaš rad, a si nemočen. Takrat nismo dovolj jasno izpostavili, da širijo velike laži, ampak smo le zagovarjali svoje argumente. Mediji so to potem razumeli kot dve enakovredni »mnenji«, saj niso preverjali dejstev. V kampanji o zaščiti voda smo ravnali drugače, na neresnice vladne strani smo opozarjali in lažem rekli laži. Mediji so tudi tokrat pogosto »uravnoteževali«, a so bila dejstva, za katerimi je ponovno stala vsa stroka, jasneje izpostavljena.

Magistrirali ste s temo Pravica do izbire. Kaj boste raziskovali v doktoratu? 

Doktorirati želim iz raziskovalne teme, zelo me zanima, kako delujejo angažirane skupine mladih, kako jih pripraviti do družbenega delovanja in kaj jih na drugi strani pasivizira. Mladi po mojih izkušnjah vidijo označevalec mladi kot slabšalen, bili naj bi neizkušeni in vodljivi, hočejo biti enakovredni. Takšna vključenost poraja angažma. In v tej kampanji so bili ključni.

Intervju naj bi bil oseben. Prosim, povej kaj o sebi, recimo o talentih. 

Nimam talentov. Ne znam narediti ne prevala nazaj ne naprej. Nimam posluha, ne znam plesati. Devetkrat sem padla na vozniškem izpitu. Imam 130 ur vožnje. Izpita pa še vedno ne.

Pa boste še poskusili? 

Vse, kar znam, je organizirati, delati kampanje, pisati knjige. In če smem dodati: mislim, da ima urednik Mladine kdaj tudi ekstravagantne ideje; zato je prav v Mladini Luka Mesec pisal o svojih prehranjevalnih navadah. Predstavljam si, da želi, da priznam, da gledam Sanjskega moškega.

Pa ga? 

Ja. V Inštitutu imamo pravilo, da si, ko delamo zares naporne aktivistične kampanje, zberemo eno izvenplanetarno resničnostno oddajo, jo ločeno gledamo in kolektivno komentiramo. Zdaj je bil to Sanjski moški in analize še nismo končali. (Smeh)