Slovenska policija zanika vohunjenje prek mobilnih telefonov. Ji verjamete?

Kaj je vohunski program Pegasus? Najnazornejši je primer Francozinje Claude Mangin, žene zaprtega političnega aktivista iz Maroka. Analiza njenega telefona je pokazala tole: prejšnji mesec je Manginova na svoj iPhone 11 prejela kratko sporočilo. Telefon ga ni prikazal, ni zazvonil. Je pa sporočilo v njem potihoma namestilo vohunski program, ki ga izdeluje izraelsko podjetje NSO. Ko je bil program nameščen, je napadalcem zagotovil vse: dostop do elektronskih sporočil, kratkih sporočil, snemanje s kamero v telefonu ali z mikrofonom in ugotavljanje lokacije.

Analizo njenega telefona so opravili v organizaciji Amnesty International, v eni od nevladnih organizacij, ki so skupaj z izbranimi svetovnimi mediji sodelovale pri razkritju afere. Povod za akcijo je bil seznam približno 50 tisoč telefonskih številk, na katerih naj bi bil program nameščen. Več sto številk so novinarji v več državah preverili in analizirali nekaj deset telefonov. Ugotovili so, da je na seznamu kar 15 tisoč telefonskih številk iz Mehike, med njimi domnevno številke telefonov ubitih novinarjev, še 300 jih je bilo iz Indije, med njimi politikov iz 34 držav in uglednejših novinarjev. Na seznamu so še telefonske številke novinarjev ali sodelavcev medijev AFP, The Wall Street Journal, CNN, The New York Times, Al Jazeera, El Pais, AP, Le Monde, Bloomberg, The Economist in Reuters in okoli 600 politikov, morda celo francoskega predsednika Emmanuela Macrona.

Kot kaže analiza uporabe tega orodja, načeloma namenjenega za boj proti terorizmu in mednarodnemu organiziranemu kriminalu, je izraelsko podjetje uporabo vohunske opreme dovolilo vladam nekaterih držav, te pa so z njim nadzirale tudi svoje politične nasprotnike – novinarje, podjetnike, opozicijo. Da na seznamu teh držav najdemo avtokratske režime od Bahrajna in Maroka do Savdske Arabije, ni presenetljivo, morda pa je koga presenetilo, da je orodje uporabljala ali ga še uporablja – po navedbah preiskovalcev iz Amnesty International in francoske organizacije Forbidden Stories – Madžarska. Na Madžarskem naj bi bilo nadzorovanih okoli 300 telefonskih številk, med njimi tudi številke več novinarjev in opozicijskih poslovnežev.

Madžarski premier Viktor Orbán je bil eden najtesnejših zaveznikov nekdanjega izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja in eden od bivših zaposlenih v izraelskem podjetju NSO je organizaciji Amnesty International povedal, da je Madžarska omenjeni vohunski sistem od podjetja kupila okoli leta 2017. Tukaj pa se postavlja vprašanje, ali je ta vohunski sistem nabavila ali ga poskušala nabaviti tudi slovenska vlada oziroma stranka SDS. Poleg tega, da je Janez Janša najtesnejši Orbánov zaveznik, se je decembra lani ob obisku Izraela sestal tudi s predstavniki podjetja NSO Group. O tem je poročal novinarski portal Oštro.si. Morebitno zlorabo vohunske opreme v Sloveniji so junija lani preverjali v parlamentarni komisiji za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami.

Ko je leta 2013 bivši zaposleni pri ameriški vohunski agenciji NSA Edward Snowden razkril, da je NSA brez odredb sodišča prisluškovala več znanim osebnostim, med drugim tudi Angeli Merkel, je razkritje dvignilo veliko prahu – dejansko pa ni nikogar posebej presenetilo. Tudi zadnje razkritje, da vlade po svetu uporabljajo vohunsko orodje, ki je zmožno neslišno predreti varnostne mehanizme v mobilnih telefonih, bo dvignilo prah, dejansko pa novica ni presenetljiva. Konec koncev lahko slovenska policija ali Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (SOVA), seveda na podlagi sodnih odredb, že nekaj let v računalnike ali pametne telefone namešča tako imenovane trojanske konje, vohunske programe, podobne Pegasusu.

Vprašanje nikoli ni bila tehnologija, ampak nadzor nad njo. Da so opisano tehnologijo zlorabili na Madžarskem – kjer so pred tem razgradili vse najpomembnejše nadzorne institucije –, ni presenetljivo. In priznajmo si, če bomo kdaj v prihodnosti ugotovili, da so te tehnologije zlorabili tudi v Sloveniji, šok prav tako ne bo velik. »Programske opreme izraelskega podjetja NSO Group (Pegasus) nimamo. Prav tako nismo seznanjeni oziroma nimamo informacije o tem, da bi to opremo uporabljal kdorkoli drug v Sloveniji,« so te dni sporočili iz slovenske policije. A po leto trajajočem političnem kadrovanju v policiji so takšne trditve za kanček manj verodostojne. Denimo, če bi takšno orodje kupili v kateri od političnih strank, je slovenska policija danes to zmožna odkriti in objaviti? In če se premaknemo še k Sovi – tudi parlamentarni nadzor nad njo je oblika nadzora, ki jo je že zdavnaj povozil čas.

Državni sekretar Žan Mahnič, ki je sicer zadolžen za nacionalni varnostni sistem, je v sredo objavil posmehljiv tvit. Ob fotografiji mitološkega Pegaza je zapisal: »Vsi bi ga imeli, hkrati pa vsi obsojali tiste, ki ga imajo«. Zrele demokracije pač ne potrebujejo vohunskih orodij, ki omogočajo zlorabo in kršitve zakonodaje.