Državni denar za postavitev spomenika v obliki križa 

Na začetku meseca je v čast 30-letnici samostojnosti Slovenije zrasel še en spomenik – tokrat v obliki križa, posvečen pa je prvi maši za slovenske vojake. Postavili sta ga Občina Ivančna Gorica in Slovenska vojska. Kot odgovarjajo na ministrstvu za obrambo, je bila pobudnica postavitve občina na čelu z županom Dušanom Strnadom iz SDS, ki si je več let prizadevala za postavitev »slovenske zastave in pomnika na prvo darovano mašo za vojake Teritorialne obrambe v času osamosvojitvene vojne 4. 7. 1991«, zaradi narave dogodka pa je bil k soorganizaciji povabljen tudi vojaški vikariat.

Občina Ivančna Gorica je na ministrstvo za obrambo naslovila prošnjo za sofinanciranje spominskega znamenja, ministrstvo pa je odločilo, »da je zastavljeni projekt pomemben za zgodovinski spomin«, in je s 6000 evri zagotovilo kritje stroška projektne dokumentacije spomenika. »Slovenska vojska je na dogodku sodelovala še s šestimi pripadniki Vojaškega vikariata, ki so organizirali sodelovanje pri sveti maši. Pri odkritju pomnika pa je pri dvigu zastave sodelovalo šest pripadnikov Garde Slovenske vojske in kvintet trobil Orkestra Slovenske vojske.« Sveto mašo je daroval nadškof Stanislav Zore, po spominski slovesnosti in blagoslovu križa pa je imel slavnostni govor predsednik vlade Janez Janša.

Kot so odgovorili iz občine, so okvirni stroški postavitve spomenika znašali približno 25 tisoč evrov. »Vseh računov še nimamo, saj so se pozivu odzvala tudi lokalna podjetja, ki so obljubila, da bodo določen del sredstev donirala,« so še sporočili in dodali, da je za zemljišče, na katerem stoji spomenik, služnostno pravico zagotovila Župnija Ivančna Gorica.

Kako je mogoče, da se državni in občinski denar nameni za postavitev križa, ko pa je ločenost cerkve od države opredeljena že v ustavi? »Bistvo ločenosti države in verskih skupnosti je v tem, da država do religije oziroma verskih skupnosti zavzame in goji odnos nevtralnosti in ekvidistance,« odgovarja sociolog religije Marjan Smrke s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. »Če se istoveti z eno versko izbiro, krši ustavo. Tozadevna pravila bi morali relevantni akterji utrjevati in vaditi kot kakšno telovadno vajo. Žal ni tako.«

Smrke opozarja, da po zakonu o verski svobodi iz leta 2007 država lahko gmotno podpira dejavnost verskih skupnosti zaradi njihove obče koristnosti. Taka je namreč formulacija tretjega odstavka 29. člena, ki je prestal tudi nekatere spremembe zakona. »Kot smo pripominjali nekateri kritiki zakona, še preden je bil ta sprejet, je ta odstavek tega člena sporen – tudi zato, ker je preohlapen. Da ne govorimo o tem, da se je mogoče spraševati o sami obči koristnosti,« dodaja. »Zakonodajalec nam vsiljuje neko ideološko stališče.«

Tako oblikovan člen pa pomeni tudi korupcijska tveganja, še opozarja Smrke in dodaja, da tega, koliko denarja iz naslova občinskih proračunov prejemajo verske skupnosti, ne ve nihče. »Osebno zato vztrajam pri stališču, da bi bilo idealno stanje, v katerem se vsaka verska skupnost v celoti opira na svoje pripadnike. Če pripadnikom ni mar za to, v kakšnem stanju je njihova verska skupnost, ne morejo pričakovati, da bo to skrb drugih.«