Nagrajeni odvetnik

»Po mojem mnenju je gospod Matoz tik pred tem, da zamenja gospoda Janeza Janšo. To je zadnja stopnica, ki je še ni osvojil.« S temi besedami je profesor na Ekonomski fakulteti dr. Bogomir Kovač, ki med drugim pri Združenju nadzornikov Slovenije predava profesionalno etiko članov nadzornega sveta, komentiral imenovanje Francija Matoza – sicer enega izmed najbolj kontroverznih odvetnikov v državi – na položaj neizvršnega direktorja Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB). Dan kasneje je odjeknila še novica, da je osebni odvetnik Janeza Janše, pa tudi njegov zaupnik in podpornik stranke SDS, postal še predsednik upravnega odbora družbe. Matoz je tako nazivu prvega nadzornika Luke Koper in namestnika predsednika nadzornega sveta Slovenskih železnic dodal še naziv prvega moža DUTB.

Kot je v preteklosti že večkrat povedal, prihaja iz delavske družine – njegovi starši so se pri njegovih dvanajstih letih ločili, le da je v nasprotju s sestrama ostal pri očetu. Njegova mama naj bi si želela, da bi postal mizar, oče, da bi postal avtomehanik, stric iz Kanade pa ga je poskušal prepričati, da bi se odločil za duhovnika. A obveljale so besede njegove razredničarke – ta mu je svetovala, naj raje postane miličnik. To je tudi storil in ob koncu osnovne šole, ki jo je obiskoval v Šentvidu pri Ljubljani, odšel v tacensko kadetnico.

Pri devetnajstih letih je dobil prvo službo in postal miličnik v Divači. V novo okolje naj bi prišel praktično brez vsega – z najlonsko vrečko, ki je vsebovala zgolj nekaj najnujnejših osebnih predmetov. Šest let kasneje je zapustil svojo izpostavo v Divači in napredoval v pomočnika komandirja postaje milice v Kozini, štiri leta pozneje pa še v komandirja postaje prometne policije v Kopru. V osamosvojitveni vojni je vodil vod s posebnimi nalogami, zato mu je ministrstvo za notranje zadeve kot vojnemu veteranu omogočilo študij prava ob delu – med deseterico izbrancev se je recimo znašel tudi sedanji direktor državne volilne komisije Dušan Vučko. Potem ko je leta 1996 uspešno diplomiral na Pravni fakulteti v Ljubljani – v svojem diplomskem delu se je ukvarjal z novostmi v pravni ureditvi zemljiške knjige –, se je odločil zapustiti policijske vrste in postal odvetniški pripravnik pri odvetniku Gorazdu Gabriču v Sežani, dokler se ni leta 2001 odpravil na samostojno pot in si v Divači najel svojo prvo pisarno. Deloval je tudi kot občinski svetnik in se pri tem največ posvečal urejanju prostora. Na začetku odvetniške kariere, kot manj znan odvetnik iz Divače, se je pretežno ukvarjal z odškodninami – kazenske zadeve ga niso pretirano zanimale. Vsaj dokler ni prevzel primera koprskega župana Borisa Popoviča, ki je bil leta 2003 priprt, osumljen zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic, pranja denarja ter neupravičenega dajanja daril. Po osemurnem procesu, samo branje obtožnice na osemdesetih straneh naj bi trajalo kar dve uri, je skupaj s Popovičem Matoz stopil pred novinarje in naznanil, da je njegov klient vse obtožbe kategorično zanikal. Mesec kasneje je Popovič ob odločitvi vrhovnega sodišča lahko zapustil koprski zapor.

Tako se je začelo rodovitno sodelovanje med koprskim županom, in tudi občino, ter Francijem Matozom, ki je nekaj let kasneje preselil svojo odvetniško pisarno v Koper. Dinamični dvojec je bil deležen velike medijske pozornosti, ki jo je Matoz znal unovčiti. Začel se je lotevati najodmevnejših primerov v državi – kot odvetnik je sodeloval pri razvpitem uboju mladeniča pred nekdanjim klubom Global, prometni nesreči pri Arji vasi, ki je končala življenja treh mladih, in pri napadu Baričevičevih bulmastifov na sprehajalca.

Pri Matozu nikjer ni bila izkazana posebna usposobljenost za korporativno upravljanje.

Obenem so se začele poudarjati nepravilnosti in kršitve odvetniškega kodeksa ob opravljanju njegovega dela – kot na primer pri odpovedi delovnega razmerja nekdanji uslužbenki koprske občine, za kar ga je komisija za preprečevanje korupcije, ki jo je takrat vodil Drago Kos, obtožila korupcije. »Odvetnik, ki namerno izkorišča nepoučenost, zmoto ali boječnost nasprotne stranke, da bi tako dosegel neupravičen uspeh za svojo stranko, krši dolžno ravnanje in s tem omogoča drugemu neupravičeno korist,« je takrat izjavil predsednik komisije. Matoz se je zato odločil komisijo, skupaj s Kosom, tožiti. Podobno se je odzval tudi v primerih, ko je proti komisiji zastopal Borisa Popoviča in Ivana Simiča.

Ne glede na vse se je Matoz uvrščal med deset najvplivnejših pravnikov v državi, na pogoste očitke svojih poklicnih kolegov pa odgovarjal, da so zavistni, ker je »v tako kratkem obdobju očitno postal boljši in bolj znan od njih, pa iščejo morda različna opravičila za lastno nesposobnost«. Postal je zvezda, del praktično vsakega »prime time« javljanja izpred sodišč – postal je estradnik. In to mu je ugajalo. »Jaz potrebujem medije, oni pa mene,« je nekoč izjavil. Ko se je pojavil brez kravate v oddaji Hri-bar, se je pohvalil, da je najboljši odvetnik in boljši kot sodniki, saj dela več kot štirinajst ur na dan. Razkril je še, da je rad urejen – da zjutraj uporablja mehčalec in gel za lase, kremo za telo, se nadišavi s svojim najljubšim parfumom Jeana Paula Gaultiera in da se kdaj zateče tudi k plastičnemu kirurgu na diamantne pilinge in odmerke botoksa. Fitnesa in teka naj za ohranjanje postave ne bi potreboval.

Matoz si je bil preprosto všeč in tega ga ni bilo strah priznati. Njegovo odvetniško haljo sta krasili njegovi inicialki, vhod v odvetniško pisarno pa njegov portret.

Leta 2009 je bil v reviji Jana objavljen intervju, naslovljen »Najboljši sem, zakaj bi to skrival?«. Ta se je izkazal kot kaplja čez rob za častno razsodišče Odvetniške zbornice Slovenije, ki je Matoza opozorilo, naj v prihodnje ne nastopa v javnosti brez potrebe ali pa naj se vsaj izogiba poudarjanju svojih sposobnosti ter razkrivanju svojega zasebnega življenja – v intervjuju je namreč govoril o tem, kakšen ljubimec je in kaj vse si lahko v življenju privošči, zbornico pa so dodatno zmotile še fotografije prikaza vbrizgavanja botoksa in diamantnega luščenja obraza. Leto kasneje, ko je Matoz prevzel primer napada Baričevičevih bulmastifov od Aleksandra Čeferina, je Čeferin Matozovo početje in pojavnost v medijskem prostoru komentiral z besedami, da »Franci Matoz za slovensko odvetništvo pomeni približno toliko kot Damjan Murko za slovensko glasbo«. Matoz se na to ni hotel odzvati, se je pa odzval Murko, ki se je ob tem počutil polaskanega, saj so ga »začeli omenjati tudi odvetniki«.

Rumene strani medijev je nato vseeno zapustil ter se resneje posvetil grajenju svoje kariere – leta 2011 je začel zastopati Janeza Janšo v zadevi Patria, kasneje pa je prevzel tudi druge sodne postopke SDS in njenega predsednika. Z Janšo sta postala velika prijatelja in zaupnika, kar je postalo jasno tudi v enem izmed argumentov med zadevo Patria, ko je izjavil, da »kdor Janšo pozna, ve, da tega ne bi nikoli storil«. Njuno prijateljstvo se je samo še krepilo, kot tudi Matozova vloga v stranki. Konec leta 2011 je kandidiral za poslanca stranke SDS, ob čemer je na vprašanje, ali bo tudi v parlamentu tako jezikav, odgovoril, da »včasih že, kadar bo potreba«, ampak bo treba »več delati kakor jezikati, predvsem pa pokazati pametne rešitve, ki so napisane v programu stranke«. Zagovornik hitrejšega in učinkovitejšega sodnega sistema je zatrdil, da so ljudje v Sloveniji lahko upravičeno zaskrbljeni, ko pride do pravosodja. »Nimamo pravične države. Ne morejo imeti seveda občutka, da živijo v pravični državi, kajti v tem času so se dogajale res hude stvari na področju pravosodja.« Po neuspešni kandidaturi je bil Matoz v drugi Janševi vladi vseeno nagrajen – država mu je prek Slovenske odškodninske družbe uredila vodenje skupščin Pozavarovalnice Sava, bil je odvetnik Darsa, Aerodroma Ljubljana in NKBM.

Matozov položaj odvetnika in vodje odvetniške pisarne ni toliko vezan na stranko SDS kot na njenega predsednika.

Kljub nekaj težkim letom, ko Janša ni bil na oblasti, je Matoz ostal njegov zvest prijatelj in zagovornik, na sodišču pa je redno uporabljal različne pravne trike, praviloma z namenom, da bi pravni postopki zoper Janšo zastarali ali vsaj razvodeneli. Zato ni bilo veliko presenečenje, ko se je spet našlo veliko dela zanj ob nastopu tretje Janševe vlade. Avgusta lani je postal namestnik predsednika nadzornega sveta Slovenskih železnic, marca letos predsednik nadzornega sveta kmetijskega podjetja Meje Šentjur, ta mesec pa še predsednik nadzornega sveta Luke Koper. Ker zakon o gospodarskih družbah sicer posamezniku dovoljuje le tri nadzorniške funkcije naenkrat, je za naskok na položaj neizvršnega direktorja in predsednika upravnega odbora DUTB moral enega izmed položajev zapustiti – dan prej je odstopil kot nadzornik podjetja Meja Šentjur, kjer je DUTB največja upnica. Matozovi dobri odnosi z vladajočimi pa so se doslej izkazali za koristne že v primeru sklenitve pogodbe o zagotavljanju pravnih storitev z državnim telekomunikacijskim podjetjem Telekom Slovenije, z DUTB pa je imela njegova odvetniška družba sklenjeni dve pogodbi za pravno svetovanje – obe naj bi bili ob napovedi, da bo Matoz nastopil na položaj v DUTB, že preklicani.

Matozov primer pa ne spada v čisto klasičen nabor manevrov menjav, kjer si oblast skuša razdeliti upravljavske pozicije podjetij, pravi Bogomir Kovač. »Matozov položaj odvetnika in vodje odvetniške pisarne ni toliko vezan na stranko SDS kot na njenega predsednika. Njegovo bliskovito osvajanje korporativnih funkcij je torej plačilo storitev zasebnega klienta svojemu odvetniku prek javnih funkcij,« je prepričan Kovač, ki opozarja na vrednost vseh dohodkov, ki jih take funkcije prinašajo na letni ravni, in tudi na to, da pri Matozu nikjer ni bila izkazana posebna usposobljenost za korporativno upravljanje, »saj ne gre za specialista korporativnega prava, temveč kazenskega in civilnega«.

Ob tem Kovač opozarja, da gre lahko v veliki meri za morebitne konflikte v odnosu med odvetniško pisarno in družbo ter tudi preprosto za nemoralno početje nekoga, ki je na položaju osebnega odvetnika predsednika vlade. Janša očitno Matozu neomajno zaupa.

Prvemu do neke mere pritrjuje tudi predsednik Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) Janez Starman. »Zbornica zagotovo spodbuja, da so odvetniki družbeno dejavni tudi izven odvetništva in da sprejemajo vloge, saj je to samo potrditev, da so odvetniki zaželeni tudi v drugih funkcijah,« razlaga. »A v trenutku, ko to naredijo, so soočeni s presojo v vsakem konkretnem primeru, ali ni kakšna njihova vloga v nasprotju z njihovo vlogo odvetnika v primeru, ko zastopajo kakšno stranko.« Ravno zato, opozarja Starman, bo moral biti Matoz zelo pazljiv pri sprejemanju posameznih poslov. »Nekako je sam sebe precej omejil pri svojem delu.«

Imenovanje Matoza v vrh DUTB uradno ne pomeni konflikta interesov ali kršitve Kodeksa odvetniške poklicne etike, še pojasnjujejo pri OZS, »saj ne gre za poslovodno funkcijo, niti za funkcijo, ki bi zahtevala zaposlitev v DUTB«. A hkrati funkcija neizvršnega direktorja v upravnem odboru DUTB ni tako nedolžna – člani, na čelu z Matozom, bodo namreč odločali o izbiri glavnega izvršnega direktorja družbe in imajo pravico, da na pogovor ne povabijo nobenega od prijavljenih kandidatov, kot tudi da z nikomer ne sklenejo pogodbenega razmerja. Če bodo kandidata izbrali, bo ta lahko zasedal položaj direktorja za kratek čas – družbi se čas hitro izteka. Slaba banka naj bi bila mišljena zgolj kot rešitev slovenskega bančnega sistema in zadolženega slovenskega gospodarstva, po številnih aferah v poslovanju pa je svojo zgodovinsko vlogo opravila in naj bi dokončno ugasnila prihodnje leto. In vendar je to ključni trenutek te družbe, ko bodo preostale terjatve dobile nove lastnike.