USTAVITE LEVICO!

Slovenski neonacisti, pripadniki različnih skrajno desnih, rasističnih gibanj, ki so se v preteklosti skrivali pred javnostjo, pod vlado Janeza Janše dvigujejo glave. Vidimo jih lahko na provladnih protestih in drugih akcijah, nastopajo odkrito in brez sramu. Ni dvoma, zakaj. Povezav in simpatij med vladajočo SDS in skrajno desnico je veliko. Tako verjetno tudi ni presenetljivo, da slovenske uradne institucije, kot sta policija in obveščevalna služba, te nevarnosti ne vidijo. Ravno nasprotno, vladajoča SDS je namesto pregona desnih skrajnežev začela problematizirati tako imenovani levi ekstremizem in anarhizem. Pobuda SDS o prepovedi stranke Levica, ki jo razumejo kot skrajno levo in protiustavno, je znana. Manj znano pa je dejstvo, da slovenska vlada s podobnim programom dela nastopa tudi pri predsedovanju Evropski uniji.

Ko je prvega julija Slovenija prevzela predsedovanje uniji, nas je obiskala evropska komisija, katere člani so si na Bledu ogledali predstavo Povodni mož. Tako je bil videti protokolarni začetek slovenskega predsedovanja. Slovenija je komisiji predstavila program svojega dela in odgovarjala na očitke o podrejanju pravosodja in medijev. Formalni del pa se je 1. julija že začel z eno prednostnih nalog slovenskega predsedovanja, to je s prizadevanji naše države za krepitev varnosti EU. A ne varnosti v smislu socialne zaščite, niti krepitve varnosti zaradi begunske grožnje, kot bi utegnil kdo pričakovati. Ampak nevarnosti levih ekstremistov.

Prvega julija zjutraj so delegacije držav EU v Bruslju prejele prvo slovensko pobudo, izhodiščne točke za razpravo o možnih ukrepih proti levemu ekstremizmu in anarhizmu, kažejo interni dokumenti sveta EU, ki smo jih pridobili na uredništvu Mladine.

Natančneje – Slovenija je delovni skupini za področje terorizma v svetu Evropske unije (Working Party on Terrorism – TWP) poslala dokument z naslovom Nasilni levi ekstremizem in anarhizem. Za zdaj gre sicer zgolj za pobudo, glede katere se države dokončno še niso odločile, a ta ni tako nedolžna, saj v delovni skupini za področje terorizma države EU sprejemajo usmeritve o prihodnjih ukrepih unije na področju policijskega nadzora. Predlogi, ki jih države na omenjenem odboru podprejo, morajo nato države in institucije EU, kot so evropska komisija, tudi uresničiti in jih izvrševati; pogosto pa že tudi sama razprava o nekem vprašanju pusti pečat na skupnih politikah.

Pobuda SDS o prepovedi stranke Levica, ki jo razumejo kot protiustavno, je znana. Manj znano pa je dejstvo, da slovenska vlada s podobnim programom dela nastopa tudi pri predsedovanju Evropski uniji.

Dokument je na zasedanju 7. julija predstavil Albert Černigoj, sicer vodja oddelka za terorizem in ekstremno nasilje na upravi kriminalistične policije. Černigoj, ki trenutno omenjeni delovni skupini sveta EU za terorizem predseduje, je uvodoma svoje kolege opozoril, da poleg džihadizma v več evropskih državah prihaja do polarizacije in tudi vzpona levega ekstremizma in anarhizma. Zato »Predsedstvo … meni«, piše v dokumentu, da sta prišla čas za razpravo o levem ekstremizmu in terorizmu ter trenutek, ko bi se unija morala odločiti, ali je treba sprejeti posebne ukrepe tudi proti »nasilnemu levemu ekstremizmu in anarhizmu ter terorizmu, kot je to bilo storjeno v odnosu do skrajnega desnega ekstremizma«.

Kot izhaja iz predstavljenega dokumenta, je naša država pri tem podprla odhajajočega in zdaj že bivšega koordinatorja EU za boj proti terorizmu, belgijskega konservativnega politika Gillesa de Kerchova, ki si je zadnja leta prizadeval, da bi evropske protiteroristične politike razširili še na levi politični spekter. Njegov urad je bil ustanovljen po terorističnem napadu leta 2004 v Madridu. Sprva se je ukvarjal z usklajevanjem ukrepov in izdelavo priporočil proti džihadizmu, kasneje pa je svoj mandat razširil še na evropske skrajno desne (teroristične) skupine. Tik pred koncem si je de Kerchove, kot so nam potrdili tudi v njegovem uradu, želel delo urada razširiti in zaokrožiti še na boj proti skrajni levici. Njegova želja se je začela uresničevati, ko je predsedovanje prevzela Slovenija.

Angleška nevladna organizacija Statewatch, kjer so prav tako opozorili na omenjeno slovensko pobudo, je ob tem objavila drug interni dokument – to je akcijski načrt morebitnih konkretnih ukrepov proti skrajnim levičarskim gibanjem. Če bi države EU protiteroristični boj razširile še na levico, bi za začetek policije morale okrepiti nadzor nad levimi gibanji in opraviti tako imenovano geografsko mapiranje ekstremnih levičarskih skupin, na primer militantnih skupin, »ki se borijo proti povišanju najemnin ali proti globalnemu segrevanju«, piše evropski koordinator za boj proti terorizmu v dokumentu z naslovom »EU akcija proti levemu in anarhističnemu nasilnemu ekstremizmu«, ki ga je Slovenija podprla. Potem je tukaj okrepljen nadzor sicer miroljubnih protestov. Ker naj bi skrajno levičarske skupine poskušale zlorabiti miroljubne proteste, naj bi bil nujen okrepljen nadzor protestov po vsej Evropi.

V uradu so na primer pripravili tudi ukrepe za brisanje skrajno levih spletnih mest. Evropski koordinator za boj proti terorizmu omenja spletišče Indymedia.org. uk, ki je nastalo po protiglobalističnih protestih v Seattlu leta 1999 – po njihovi oceni naj bi bilo spletno mesto zbirka skrajno levih organizacij, ki promovirajo nasilje. A v akcijskem načrtu dejansko koordinator EU predlaga, da bi unija proti levemu ekstremizmu uporabila enake ukrepe, kot jih evropske institucije, denimo Europol, sedaj uporabljajo v boju proti džihadističnim skupinam. To pomeni tudi posebno definicijo levičarskega sovražnega govora. Evropski koordinator za boj proti terorizmu tukaj omenja t. i. doxing, prakso, ko levi aktivisti na spletu objavljajo osebne podatke skrajno desnih ekstremistov ali politikov. Takšno prakso bi morali omejevati ponudniki spletnih storitev kot obliko sovražnega govora, piše v predlogu akcijskega načrta za boj proti skrajni levici.

Na vprašanje, zakaj je Slovenija sprožila omenjeno pobudo, so nam z ministrstva za notranje zadeve odgovorili, da je pobuda nastala v okviru trojke predsedujočih držav, torej Nemčije, Portugalske in Slovenije in da je razpravo že lani februarja predlagal koordinator EU za boj proti terorizmu Gilles de Kerchove, s čimer se je Slovenija strinjala. Zakaj? »Verski in desni ekstremizem sta na ravni EU že celovito obravnavana, levi ekstremizem pa še ne. Iz ključnih dokumentov na ravni EU in iz opozoril stroke izhaja, da se vse vrste ekstremizma obravnavajo sočasno, saj se med seboj napajajo. Potrebna je celovita obravnava na ravni EU, razprave opravljamo o vsebinah, kjer še niso bile,« odgovarjajo in dodajajo, da na »relevantnost« vsebine opozarja tudi zadnje poročilo Europola o terorističnih napadih v Evropi leta 2020 TESat. Ta »kaže na porast desnega in hkrati levega ekstremizma. Zadnja priporočila EU za področje terorizma posebej izpostavljajo pomen obravnave levega ekstremizma, sploh v luči polarizacije družbe in pandemije,« odgovarjajo.

Razprava o levem ekstremizmu je manipulativna. Kadarkoli so stranko SDS doletele hude obtožbe, je vedno tako ali drugače odgovorila z delegitimizacijo kritikov kot levih skrajnežev.

Politično gledano je seveda interes strank, kot je skrajno desna SDS, da poudarjajo grožnjo skrajne levice, razumljiv.

Kadarkoli so stranko SDS doletele hude obtožbe, je vedno tako ali drugače odgovorila z delegitimizacijo kritikov kot levih skrajnežev, komunistov in podobno. Odgovor na vse glasnejše očitke vladajoči SDS, da je zadnje leto zavozila ukrepe proti epidemiji, da je odgovorna za velik delež umrlih, da je epidemijo izkoristila za sporne nabave zaščitne medicinske opreme, začela razgradnjo neodvisnih institucij, policije, zdaj tožilstva, z bojem proti medijem, da je ugled Slovenije v mednarodni skupnosti znižala na najnižjo možno raven, da ne verjame v demokracijo in da v družbo vrinja globok razdor ter sledi avtoritarnemu tipu politike, je bil: Vse to so trditve skrajnih levičarjev, problem Slovenije je levi fašizem. Njihov odgovor je bil, da so vsi ti očitki plod levih ekstremistov, najprej stranke Levica, ki bi jo bilo po njihovem mnenju treba celo prepovedati, vendar tudi večine novinarjev, pa seveda kulturnikov, univerzitetnih profesorjev in nevladnikov.

Ta praksa seveda ni značilna le za Slovenijo, ampak tudi za nekatere druge države. Najpomembnejši evropski dokument s tega področja je verjetno resolucija evropskega parlamenta iz leta 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu. Evropski parlament, ki je omenjeno resolucijo sprejel, se je v njej zavzel za vseevropsko obeležitev 23. avgusta kot evropskega dneva spomina na žrtve nacizma in stalinizma, 23. avgusta 1939 je bil namreč sklenjen pakt Ribbentrop-Molotov o nenapadanju med nacistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo. Ta dokument je namenjen enačenju nacizma s komunizmom, zgodovinskemu revizionizmu in seveda utišanju vseh kritik skrajnih desnih ideologij. Mimogrede, v sklopu predsedovanja EU bo Slovenija 23. avgusta organizirala tudi mednarodno konferenco na to temo.

Matthias Monroy, urednik nemške revije Človekove pravice in policija, pravi, da izenačevanje desnega in levega ekstremizma ni omejeno le na določene države, v katerih je zdaj na oblasti skrajna desnica – kot so Poljska, Madžarska ali Slovenija, ampak je to tudi uveljavljena praksa znotraj posameznih represivnih institucij v številnih državah EU. »Pri tej slovenski pobudi je na primer očiten odtis nemške notranje obveščevalne službe, Zveznega urada za zaščito ustave,« pravi Monroy. »Tendence v tej organizaciji so desne. Do leta 2018 so imeli celo direktorja, ki je bil odkrito skrajno desno usmerjen. Zvezni urad za zaščito ustave je že od nekdaj poskušal enačiti desni in levi ekstremizem. V Nemčiji temu pravimo teorija podkve. Mnogi si intuitivno mislijo, da je demokracija v sredini v enaki meri ogrožena na robovih, tako od skrajno desnih kot skrajno levih, kar pa seveda ni res.« V Sloveniji je sicer bolj kot teorija podkve uveljavljen koncept uravnoteževanja.

Omenjeno sliko zagovarja očitno tudi naše ministrstvo za notranje zadeve, ki poudarja, da se levi in desni ekstremizem medsebojno napajata, hodita z roko v roki, da je ekstremizme treba obravnavati celovito in podobno. Težava pri tej teoriji pa je pri odgovoru na vprašanje, kaj pravzaprav je ta levi ekstremizem in kje so danes skrajno leve teroristične ali anarhistične organizacije. Slovensko notranje ministrstvo se denimo sklicuje na zadnje poročilo Europola o terorističnih napadih v Evropi leta 2020 TESat 2020. A v njem lahko najdemo kopico uspelih ali neuspelih džihadističnih terorističnih akcij ali terorističnih akcij, ki so jih zakrivile neonacistične in skrajno desne skupine, primerov domnevnega levega ekstremizma pa praktično ni ali pa so ti precej smešni ali metodološko nenavadni.

Slovensko ministrstvo za notranje zadeve pravi, da se levi in desni ekstremizem medsebojno napajata. Težava pri tej teoriji pa se pojavi pri odgovoru na vprašanje, kaj in kje pravzaprav ta levi ekstremizem je.

V omenjenem poročilu je sicer res zapisano, da smo bili lani v EU priča 24 levim ali anarhističnim terorističnim napadom. A če pogledamo, za kaj je pri teh napadih šlo, vidimo, da je o vseh 24 napadih poročala le ena država, to je Italija. Da nobeden od teh napadov ni terjal žrtev. In da je pri večini, pri 10, šlo za sežige telekomunikacijske infrastrukture, to je oddajnikov 3-, 4- in 5G, uničevanje telekomunikacijskih kablov in relejnih postaj za mobilno komunikacijo, ki naj bi bili po oceni italijanske policije izraz akcije proti sodobni tehnologiji, ki omogoča nove vdore v zasebnost posameznikov. A kaj ima to sploh s prepričanji, kje so tu leva politična stališča? Večina ostalih akcij, ki jih je Italija pripisala levemu terorizmu, v preteklih poročilih tudi Grčija, Francija in Španija, pa so bila nasilna dejanja proti policiji med protesti ali pa nasilna dejanja proti delodajalcem.

To je sicer le statistika zadnjega leta. Kaj pa prej? Ameriška nevladna organizacija CSIS je nedavno sestavila bazo 2241 terorističnih incidentov v Evropi med letoma 2009 in 2020. Sodeč po tej analizi sta bili dve tretjini vseh smrti posledica džihadističnih terorističnih napadov, okoli 20 odstotkov so jih pripisali skrajni desnici, predvsem Breivikovemu pokolu leta 2011, sedem odstotkov nacionalističnim in separatističnim napadom, le dva odstotka pa skrajno levim ekstremistom. Tudi slovenski uradni organi, kot je Sova, so imeli v zadnjih letih nemalo težav z dokazovanjem obstoja skrajno levičarskih organizacij v Sloveniji, pa naj je to od njih politika še tako zahtevala. Poročilo Sove o ekstremističnih skupinah je druga Janševa vlada leta 2012 poskušala na vsak način uravnotežiti z levim ekstremizmom, na primer z grožnjami Janezu Janši, s protiglobalističnimi protestniki in protesti proti vojni v Iraku. V SDS so v zadnjem desetletju presegli še tako bujno domišljijo. Tako so se izjemno trudili, da bi iransko pranje denarja prek NLB pripisali levičarskemu državnemu terorizmu, ki domnevno Iranu pomaga zgraditi atomsko bombo. S podobnimi nameni so leta 2010 vložili ustavno obtožbo proti tedanjemu predsedniku države Danilu Türku – očitali so mu, da je bil leta 1979 soodgovoren za (teroristični) bombni napad v Avstriji, v Velikovcu.

A naj še tako iščemo, skrajno levega terorizma v Sloveniji – pa tudi v Evropi – praktično ni. Statistike, ki jih o tem vodi Europol, so vprašljive. Po Europolovih podatkih je bilo eno največjih skrajno levih terorističnih dejanj na Švedskem razkritje identitete in osebnih podatkov 185 posameznikov, ki pripadajo skrajno desnemu gibanju. V Švici so anarhisti podstavili manjšo bombo pred vhod nemškega oborožitvenega podjetja – kar bi lahko šteli kot teroristični napad, če bi napad res organizirala po definiciji dobro organizirana skupina, ki si želi z nasilnimi sredstvi zrušiti demokracijo. Europol še poroča, da naj bi bile policije v več državah EU zaskrbljene, ker levi skrajneži in anarhisti podpirajo okoljevarstvena gibanja, kot najvišja in najbolj organizirana leva ekstremistična akcija pa je označena različna aktivnost določenih skupin v podporo neodvisni kurdski državi. Ampak ali je to res levi terorizem? V tem primeru bi morali za leve teroriste označiti tudi slovenske osamosvojitelje. Kaj pa militantne skupine, »ki se borijo proti povišanju najemnin ali proti globalnemu segrevanju« ali nasilni protestniki? Bi te res lahko označili za primere levega terorizma? Ali je to v skladu s prevladujočo politično korektnostjo prisiljen in deloma že obupan poskus razraščajočemu desnemu ekstremizmu najti zrcalno sliko?

Kam te politike, ki jih podpira tudi Slovenija, vodijo, smo lahko najbolj nazorno videli prejšnji teden. Več svetovnih medijev je v sodelovanju z Amnesty International in francosko organizacijo Forbidden Stories razkrilo eno največjih vohunskih afer doslej. Izraelsko podjetje NSO Group vladam ponuja vohunski program Pegasus, s katerim je mogoče na neviden način vdreti v pametni telefon. To pomeni, da uporabnik ne ve, da je njegov telefon okužen, napadalec pa lahko na daljavo prižiga kamero, mikrofon ali s telefona prenese podatke, slike, sporočila. Da takšna tehnologija obstaja, ni sicer nič novega. Presenetljivo pa je bilo, proti komu so ga posamezne vlade uporabile. Načeloma je tehnologija namenjena boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, a ker posamezne države predvsem pojem terorizma definirajo zelo na široko, so se med tarčami znašli številni novinarji, aktivisti, nevladniki, seveda politiki, a tudi protestniki. Če izpustimo avtokratske države, kot so Bahrajn, Maroko ali Savdska Arabija, je na seznamu državnih zlorab tehnologije izstopajoč primer Madžarske.

Madžarska je vohunski program (uradno) uporabila tudi proti nekaterim kritičnim novinarjem, odvetnikom, podjetnikom in – protestnikom. Adrien Beauduin je bil belgijsko-kanadski doktorski študent na Srednjeevropski univerzi (CEU) v Budimpešti, v ustanovi, ki jo je madžarski premier Viktor Orbán označil kot jedro sovražne »Soroseve« ideologije in tudi dosegel, da je svoje študijske programe v Budimpešti zaprla. Beauduin je imel vse lastnosti državnega sovražnika – seveda po Orbánovi definiciji. Poleg tega da je študiral na CEU, je še celo študiral teorijo spolov. Beauduina je madžarska policija leta 2018 pridržala na protestu v Budimpešti in ga obtožila nasilnih dejanj proti policistom. Nekaj dni po protestih je Orbánov uradni govorec javno sporočil, da je nasilne proteste v Budimpešti organizirala »Soroseva proimigrantska« mreža. In kot je pokazala analiza njegovega telefona, je madžarska tedaj poskušala nanj namestiti tudi Pegasus. Beauduin je ta mesec za več medijev dejal, da ga primer niti ni presenetil, saj mu je bilo jasno, da je po različnih merilih madžarski državni sovražnik. Sodeč po analizi Amnesty International je madžarska vlada vdrla ali poskušala vdreti v vsaj 300 telefonskih številk, in to »zakonito«, so sporočili iz Madžarske.

Seveda zakonito, a glede na novo razumevanje dejanj, ki domnevno rušijo ustavno ureditev. Slovenska pobuda pomeni prav to. Če levega terorizma ni, ga je mogoče iznajti le z znižanjem meril, kaj terorizem je. Tako da se v kategorijo dejanj, ki domnevno rušijo ustavno ureditev, uvrstijo celo protestniki za človekove pravice ali pa militantne skupine, »ki se borijo proti povišanju najemnin ali proti globalnemu segrevanju«. To je seveda korak naprej k distopiji, v kateri država sama s svojimi institucijami spodkopava svojo ustavno ureditev.

POVEZANI ČLANKI:

• Zdaj prihajajo še ekofašisti