»Politični vpliv na sodstvo je nevzdržen«

Dr. Vesna Bergant Rakočević (1970) je višja sodnica na Višjem sodišču v Ljubljani in njegova podpredsednica. Konec junija je prevzela vodenje Slovenskega sodniškega društva, stanovske organizacije slovenskih sodnikov in sodnic. Na ta položaj je bila v 50-letni zgodovini društva, ustanovljenega leta 1971, imenovana kot četrta ženska.

Rekli ste, da pridete s kolesom. Se zdaj, ko voziti kolo lahko pomeni politično gesto, kam namenoma ne odpravite s kolesom? 

Ne, nikakor. (smeh) Sem zaprisežena kolesarka v športnem in ekološkem pomenu. Seveda vem, da je kolo dobilo neko konotacijo. Vendar mu ostajam zvesta.

Sodniki ste zaznamovali prvi dan slovenskega predsedovanja svetu EU. Predsednik vlade je na Brdu pri Kranju evropskim komisarjem kazal fotografijo s piknika leta 2019, na kateri sta ob dveh evropskih poslancih stranke SD tudi sodnika mariborskega okrožnega sodišča. S fotografijo naj bi Janša »dokazoval« spolitiziranost sodstva. Kako je ta dogodek odmeval med sodniki in sodnicami? 

Politično udejstvovanje sodnikov je zagotovo delikatna tema. Morda je nujno izpostaviti, da je ta primer že leta 2019 obravnavala komisija za etiko in integriteto pri sodnem svetu in sklenila, da sta sodnika kršila kodeks sodniške etike. Komisija je kot sporno spoznala sodelovanje sodnikov na javnem shodu, na katerem politična stranka promovira kandidate za evropske poslance, in fotografiranje z njimi.

Iz Janševe »prezentacije« se, nasprotno, zdi, kot da se nihče ni odzval, čeprav je sodni svet kot najvišji strokoven in neodvisen organ obsodil ravnanje sodnikov. 

Tako je, ta mehanizem deluje. Politično udejstvovanje sodnikov na ravni EU ni enoznačno urejeno, kar kaže na kompleksnost te problematike. Ponekod se sodnikom prepoveduje politično udejstvovanje, pri nas ne povsem. Zakon o sodniški službi izrecno ureja stanje, ko je sodnik izvoljen na politično funkcijo, denimo za poslanca, predsednika države ali vlade – takrat njegova sodniška funkcija ter vse pravice in dolžnosti iz sodniške službe mirujejo. Ob tem pa se sodnikom odsvetuje politična aktivnost. To je paradoks: kako je lahko sodnik izvoljen na politično funkcijo, če ni politično aktiven? In kako ob tem ohrani videz nepristranskosti, ki je za sodnika temeljen? Konkreten dogodek na Brdu, s katerim je predsednik vlade skušal oblatiti sodstvo države, katere vlado vodi, se je kolegom sodnikom v glavnem zdel izredno deplasiran. In to tudi takim, ki se ne strinjajo z ravnanjem mariborskih sodnikov. Osebno se mi zdi poteza bizarna.

To ni bil prvi napad na sodnike. Notranji minister Aleš Hojs je sodnike in sodnice obtožil odgovornosti za mrtve zaradi koronavirusa. Dejal je, da ljudje v Sloveniji umirajo tudi zaradi sodb slovenskih sodnikov. 

Posamezni sodniki in sodniško društvo so se na to nedostojno izjavo odzvali. Opozorili so, da izjava kaže tudi na popolno nerazumevanje vloge sodne veje oblasti in pomeni kršitev mednarodnih standardov. Zelo zanimivo in pomenljivo je, da sta se odzvala tudi predsednica in podpredsednik evropske komisije. Je pa izostal glas kakšnih drugih institucij v Sloveniji. Simptomatično, kot da smo tukaj že vsega hudega navajeni. Ne vem, kdo bi se moral odzvati in kako, da bi se kaj prijelo.

Minister Hojs je kot teflon, nič se ga ne prime. Tudi ustavne sodnike je skušal javno zasmehovati ob nedavni razsodbi, ki je potrdila, da so vladni odloki o omejevanju gibanja in prepovedi zbiranja neustavni. 

Nimam kaj dodati. Latinski prego vor pravi »Res ipsa loquitur« – stvari govorijo same zase.

Žaljenje je tudi na twitterju žaljenje, ne pa pot v razsvetljenstvo. Odločitev senata ni bila sprejeta soglasno. Izglasovali so jo trije moški sodniki proti dvema ženskima kolegicama. Razžaljena je bila ženska, žaljivec pa moški.

Zelo je odmeval primer sodnice Urške Klakočar Zupančič, ki je v zaprti Facebook skupini zapisala: »Upam, da bo doba janšizma nekoč samo še bridek spomin.« Izjavo je razkril državni sekretar Vinko Gorenak, nekdanja pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič pa je zahtevala ukrepanje predsednice ljubljanskega okrajnega sodišča, ta je sodnico odstranila s položaja vodje oddelka. Disciplinsko sodišče je sicer sodnico Klakočar Zupančič oprostilo, saj ni kršila zakona o sodniški službi. 

Na konkreten primer je treba gledati z več vidikov. Eden je, da je ministrica zahtevala uvedbo disciplinskega postopka – izredno problematično pa se mi zdi, če je predsednica sodišča, sodnica, ukrepe izvedla zaradi pritiska. Glede samega ravnanja sodnice je obveljala presoja disciplinskega sodišča, da je šlo za poseg v njeno zasebnost, to odločitev je treba spoštovati. Bi pa rekla, da vse, kar je dopustno, ni tudi modro. Ravno nedavno je v okviru evropskega projekta TRIIAL potekala zanimiva mednarodna konferenca o svobodi izražanja za sodnike, ki ni dala enoznačnih odgovorov, kar govori o kompleksnosti področja. Moj vtis je, da bolj ko so razvite demokratične družbe, več je tolerance – tudi za sodnike. In očitno nismo na neki zavidanja vredni ravni. Zato se mi zdi smiselna, celo nujna čim večja zadržanost. Sodnik mora vzbujati zaupanje čisto vsaki stranki, ki se znajde pred njim.

Ste dejavni na družbenih omrežjih? 

Ne, zasebno jih ne uporabljam, ne zdi se mi ne zanimivo ne koristno. S prijatelji komuniciram neposredno, javno pa prek sodb, člankov, predavanj. V sodniškem društvu razmišljamo o odprtju profila na Twitterju po vzoru sorodnih institucij v tujini ali recimo vrhovnega sodišča. To je s poudarkom na enosmerni komunikaciji.

Zaradi primerov, kot je primer sodnice Klakočar Zupančič, je sodni svet, njegova komisija za etiko in integriteto, izdala smernice za javno izražanje sodnikov na družbenih omrežjih. Ena izmed njih se glasi: »Pri spletnem ustvarjanju prijateljstev ter pri sprejemanju spletnih prošenj za prijateljstvo morajo sodniki izkazovati previdnost in zadržanost.« So taki temeljni poduki sodnikom smiselni? 

Družbena omrežja so tudi za sodnike novejša okoliščina, ki pa nikakor ne sme vplivati na sodnikovo nepristranost in videz nepristranosti, ki ostaja temelj zaupanja ljudi v sodstvo, v sodni sistem. Če na družbenih omrežjih sodnik izreka osebne preference, svetovnonazorske ali politične, se neka stranka, ki teh preferenc osebno ne deli, upravičeno vpraša, ali bo deležna nepristranskega sojenja. Tega se moramo sodniki zavedati. Morda so tudi take smernice v tem smislu za koga tudi dobrodošle.

Kako sodniki razumejo družbena omrežja, je vidno iz razsodbe vrhovnega sodišča v zadevi »Presstitutke«. V primeru ene izmed novinark je vrhovno sodišče razsodilo, da Janši ni treba plačati odškodnine, kot je dosodilo nižjestopenjsko sodišče. Razsodba je temeljila tudi interpretaciji Twitterja, ki pa je bila po mnenju komunikologa dr. Slavka Splichala napačna.

Žaljenje je tudi na Twitterju po mojem žaljenje, ne pa nekakšna pot v razsvetljenstvo, kot piše v tisti sodbi. Znano je, da odločitev senata ni bila sprejeta soglasno. Izglasovali so jo trije moški sodniki proti dvema ženskima kolegicama. Razžaljena je bila ženska, žaljivec pa moški. Tudi to bi lahko bila interpretacija. Žalostno. Ne vem, ali je tu umanjkalo kakšno znanje izvedenca, prej kaj drugega.

Pri izjavljanjih sodnikov se pričakuje samocenzura sodnikov. Reporter in portali blizu SDS vam očitajo, da ste »okrajni sodnici Barbari Klajnšek javno čestitali za obsodbo Janeza Janše v zadevi Patria. To sodbo so kasneje soglasno razsuli na ustavnem sodišču.« Bi danes to ponovili in sodnico javno pohvalili? 

Ne drži, da bi kolegici čestitala za obsodbo Janše. Čestitala sem ji za pogum, ki ga je zmogla, da je odločila v skladu s svojim prepričanjem – se pravi po zakonu, kot je menila, da je prav, in po svoji vesti, kot je zaprisegla – in ne tako, kot je od nje zahtevala ulica. To je bilo glede na grožnje, ki so bile v tistem času izrečene, vse prej kot enostavno. Seveda je bilo nespametno ali naivno, ker bi se morala zavedati, da bo zapis zlorabljen in sprevrženo interpretiran. Tako da za svojimi čestitkami za ta pogum stojim – enako, kot če bi se obtoženec pisal Kučan ali Janković. Tak sodniški pogum je zame ena od kvalitet sodnika, ki bi morala biti cenjena in spodbujana. Je pa bil primer zame pomembna šola, tudi sodni svet je takrat pozval k zadržanosti in to kritiko sprejemam.

Ob napadih sedanje vlade na sodnike gre omeniti vrhovnega sodnika Jana Zobca, ki je sodnik z izrazitimi političnimi stališči. Leta 2006 je podprl skupnega kandidata desnice za župana Ljubljane Franceta Arharja. Sodnik Zobec je izrazit v kritiki sodstva, kjer vidi površnost, neznanje, neko podizobraženost, miselno lenobo in komunistične čase. 

Sodnik Zobec ima pravico do svojega mnenja, mislim pa, da je eden redkih sodnikov, ki so bili sodniki še v komunističnem času, kar se mi samo po sebi ne zdi problematično, ima pa očitno potrebo po stalnem samoreferiranju na tisto obdobje. Ne vem tudi, kaj misli s podizobraženostjo, saj so pogoji za vstop v sodniško službo zelo jasni, zakonsko urejeni in se upoštevajo. Bi pa se mi zdelo primerno, da bi vsi vrhovni sodniki imeli tudi znanstveni naziv. Zato je škoda, da se sam sodnik Zobec ni bolj posvetil znanosti, ker je kot procesualist izjemen, njegov komentar zakona o pravdnem postopku pa je prava »abeceda«. Mislim, da je duh spustil iz steklenice ravno s politično podporo, ki ste jo omenili, še zdaj smo na neki način talci njegovih prepričanj. Ali preganjavice. Sodnik Zobec recimo ni član sodniškega društva.

Koliko sodnikov pa je članov društva, kako enotna je percepcija problematičnosti trenutnega stanja znotraj društva? Prevzeti vodenje sodniškega društva v takem času je velika odgovornost. 

Sodnikov je nekaj več kot 800, članov sodniškega društva pa nekaj manj kot 600. Torej je društvo reprezentativno. A že ta številka da vedeti, da obstaja velika heterogenost pogledov in prepričanj. Sama društvo razumem kot prostor dialoga, to izmenjavo mnenj bi rada okrepila kot predsednica. K prevzemu vodenja me je povabil mariborski kolega dr. Andrej Ekart, med dvema kandidatkama me je izvolil občni zbor, oboje si štejem v veliko čast in odgovornost.

Državni zbor ni potrdil izvolitve dveh vrhovnih sodnikov v državnem zboru, ki ju je na ta položaj predlagal sodni svet. V sodniškem društvu ste opozorili, da »gre za nedopustno politizacijo sodstva preko političnega sankcioniranja sojenja, ki očitno v posameznih zadevah ni bila všeč strankarski večini v DZ«. 

To se mi zdi škandal prve vrste, absolutno nedopustno! Oba je predlagal sodni svet kot ustavni in najvišji strokovni organ, ki je pristojen za ocenjevanje kandidatov in njihovega dela, v državnem zboru pa je obveljala teza, da sta »sumljivo« sodila. Kaj ta »argumentacija« neizvolitve sporoča vsem sodnikom? Da bi morali v vsakem primeru, ki je morda potencialno politično zanimiv, razmišljati ne o strokovni, to je pravni presoji, pač pa o politično všečni odločitvi. Hierarhija v sodstvu je jasna: višja instanca ima zmeraj prav in najvišja instanca je vrhovno sodišče.

Pred leti sem sodnici Barbari Klajnšek čestitala za razsodbo v zadevi Patria. čestitala sem ji za pogum, ki ga je zmogla, da je odločila v skladu s svojim prepričanjem. Za svojimi čestitkami stojim – enako, kot če bi se obtoženec pisal Kučan ali Janković.

Problem je, da imajo zadnjo besedo pri imenovanju sodnikov pri nas poslanci. 

Zakonska ureditev je, kakršna je. Vrhovne sodnike predlaga sodni svet, a poslanci pravijo: mi sodnikov ne potrjujemo, ampak o njih odločamo. Tukaj bi bilo treba v praksi vzpostaviti vzporednico s proceduro, ko predsednik države podpiše ukaz o razglasitvi zakona. Spomnim se, da je pokojni dr. Janez Drnovšek v funkciji predsednika države odklonil podpis ukaza o razglasitvi zakona o azilu, pa se je na koncu tudi on uklonil. Sicer bomo kmalu dobili »naše« in »vaše« vrhovne sodnike.

In kaj sledi zdaj? 

Močno upam, da bo sodni svet vztrajal pri teh dveh kandidatih in ne iskal »politično bolj primernih«. To vztrajanje je sodni svet že pokazal pri dr. Primožu Gorkiču, profesorju na ljubljanski pravni fakulteti. Gorkič pri prvem glasovanju v državnem zboru julija ni dobil večinske podpore za funkcijo vrhovnega sodnika, decembra pa jo je dobil. Glede napora za kandidate pa bi rekla, da kandidati vedo, kako postopek poteka, in tudi družbenega konteksta se zavedajo, tako da kakšno strašno presenečenje vse to ni. Na žalost.

Ti primeri kažejo problematičnost načina izvolitve sodnikov pri nas. Slovenija je namreč edina evropska država, kjer sodnike še vedno imenuje državni zbor, torej poslanci. 

Ta naša unikatna ureditev, in čeprav ima nekatere resne zagovornike, se meni zdi napačna, škodljiva. Politični vpliv na sodstvo je nevzdržen, žal se nobena politična opcija doslej temu vplivu ni želela odreči. Morda je še najbolj žalostno, da tega ni bila voljna narediti niti vlada dr. Mira Cerarja, ki je imela udobno parlamentarno večino, pa je bil dr. Cerar pred tem sam predsednik sodnega sveta. Problem je dobro poznal. Sama vidim tukaj priložnost za politiko, ki prihaja – tisti, ki bo to pripravljen spremeniti, si bo postavil zgodovinsko obeležje kot nekdo, ki je res zagotovil neodvisno sodstvo.

Se zavzemate za popoln prenos imenovanja sodnikov iz državnega zbora? Se vam zdi primerno, da bi nove sodnike, ki šele vstopajo v sistem, še potrjeval državni zbor, imenovanja v višje stopnje pa ne več? 

Idej je več. Najbolj problematično se mi zdi, da vrhovne sodnike še enkrat potrjuje državni zbor. In da je možno, da ne upošteva organa, ki je po ustavi pristojen za strokovno presojo kandidatov. Za mlade pravnike, ki se prvič potegujejo za funkcijo, je možnosti več, ali bi bil to le sodni svet ali vendarle predsednik države. Neko politično voljo bo treba najti.

Osebno bi se mi zdelo primerno, da bi vsi vrhovni sodniki imeli tudi znanstveni naziv. Zato je škoda, da se sodnik Jan Zobec ni bolj posvetil znanosti.

Napadi oblasti na »lastno« sodstvo se dogajajo v času, ko tudi nedavno izdano poročilo evropske komisije o vladavini prava v EU pritrjuje napredku slovenskega sodstva. V poročilu je že tretje leto zapored zaznano izboljševanje zaupanja javnosti v sodniško neodvisnost. 

To, da mi opravljamo svojo funkcijo, je naša naloga. Izjemno me veseli, da se končno krepi zaupanje javnosti, to je temelj našega delovanja. Tukaj lahko izrazim upanje, da bo rast zaupanja potegnila za sabo tudi korekcijo materialnega položaja sodnikov – kajti le to bo zagotovilo, da bo sodniška služba konkurenčna in bodo v sodstvo vstopali dobri kandidati za dober servis državljanom.

Ravno ta teden je vrhovno sodišče odločilo, da je sodni svet upravičeno odvzel vodenje kranjskega sodišča Janji Roblek. Ta je novoizvoljene sodnike uvrstila v previsoke plačne razrede. Namesto v 47. razred jih je zaradi napake dala v štiri plačne razrede višje. To pomeni, da sodniki začetniki dobivajo okoli 1600 evrov neto? Je to malo? 

Za nekoga, ki se komaj prebija iz meseca v mesec, je ta znesek videti visok. A plače sodnikov se morajo primerjati s plačami predstavnikov izvršne in zakonodajne veje oblasti. In s plačami sodnikov v drugih državah EU, seveda relativno, glede na povprečno plačo v državi. Po obeh merilih naše plače niso ustrezne.

Sodniško društvo je na ustavno sodišče vložilo pobudo za oceno ustavnosti več členov zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Primerjalne analize naj bi kazale, da so sodniki v primerjavi s funkcionarji ostalih vej oblasti v povprečju uvrščeni za sedem do osem plačnih razredov nižje. 

Glede plač čakamo na odločitev ustavnega sodišča. Od naših zahtev ne bomo odstopili, saj je taka diskriminacija sodstva nedopustna.

Ste sodniki prejemali dodatke zaradi epidemije covid-19? 

Ne, prav nikakršnega dodatka. En evro kot nadomestilo za uporabo lastnih sredstev, če je kdo delal od doma.

Epidemija je (bila) za sodstvo dvojni izziv, na eni strani se sodi v epidemiji, drug izziv pa je sojenje o epidemiji. Nekaj primerov je dobilo hiter epilog na rednih sodiščih. Recimo primer mariborskih dijakov ali odločitev upravnega sodišča, ki je tožniku in njegovi družini omogočilo, da zapusti državo, s čimer je potrdilo pravno spornost vladnega odloka. Kako vidite odločanje rednih sodišč o zadevah, povezanih z epidemijo?

Epidemija je bila za sodnike res dvojni izziv. Eno so bile nove zadeve, povezane z epidemijo samo, ki so terjale takojšnje odločanje o vsebinsko povsem novi problematiki. Terjale so dobro pravno argumentacijo in tudi pogum, saj gre za delikatne zadeve. Po drugi strani pa je epidemija otežila naše delo, saj smo morali zagotavljati varstvo strankam tudi v nujnih zadevah, ki niso pod sojem žarometov, a so za stranke prav tako izjemnega pomena. Ravno pred dnevi je mednarodno sodniško združenje IAJ objavilo poročila iz več kot 50 držav o položaju sodstva v času epidemije in lahko rečem, da ta analiza potrjuje, da smo slovenski sodniki dobro delali.

Letno poročilo sodstva kaže, da se je leta 2020, ki je bilo zaznamovano z epidemijo, število nerešenih zadev povečalo za pet odstotkov. Tak rezultat na vrhovnem sodišču ocenjujejo kot dober. 

Se strinjam. Treba je vedeti, da so glavne ovire povezane s procesno zakonodajo. Ta denimo ne nalaga, da ima stranka na voljo tehnologijo, ki bi omogočila izvedbo narokov. Uporaba Zooma je bila možna le tam, kjer je stranka s tem soglašala. Če bi imeli v civilnih zadevah obvezno zastopanje strank prek odvetnikov, bi slednjim lahko naložili tehnološko opremljenost, strankam pa tega ne moremo. Ovira je tudi zagotavljanje varnosti telekomunikacij.

Obstajajo nesoglasja glede obveznega cepljenja, družba ni poenotena, politika taktizira. Menite, da bodo o obveznem cepljenju odločila sodišča? 

Mislim, da prvi odločevalec zagotovo ne bo sodišče, zadnji pa. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je pred kratkim razsojalo glede obveznega cepljenja v primeru Vavřička vs. Češka. Sicer ni šlo za presojo obveznega cepljenja zoper covid-19, je pa ESČP v tem primeru izpostavilo zelo jasne kriterije presoje, ki bi obveljali, tudi če bi oziroma ko bo prišlo do presoje glede obveznega cepljenja proti covid-19. O tem je bil nedavno govor tudi ob obisku predsednika ESČP Ragnarja Spanója s slovenskim in bolgarskim kolegom. Šlo je za presojo obveznega cepljenja proti neki otroški bolezni in Češka ni bila obsojena. ESČP je razsodilo, da režim obveznega cepljenja ne krši človekovih pravic pritožnikov, ki so temu obveznemu cepljenju nasprotovali.

Je mogoče videti neposredno podobnost in reči, da bo ESČP odločilo, da je cepljenje zoper covid-19 lahko obvezno? 

Verjetno ne. So pa bila, kot rečeno, jasno postavljena merila, kdaj obvezno cepljenje ni kršitev človekovih pravic. To je, če se pri režimu obveznega cepljenja zagotovijo ustrezne izjeme, če sankcije niso nesorazmerne in podobno. Poudarek je, da ima država široko manevrsko polje pri varovanju javnega zdravja.

Kaj za vas pomeni pojem pravna država? Vidite denimo pojav Pravne mreže za varstvo demokracije, v katero so se za pomoč prebivalcem samoorganizirali odvetniki in pravniki, kot dokaz akutnosti stanja ali morda prevelike pasivnosti drugih institucij, tudi denimo varuha človekovih pravic? 

Glede stanja pravne države bi se vzdržala splošne ocene, saj bi šlo za moj državljanski občutek, ker to ni le sodstvo, ampak so to tudi mediji, korupcija, družbeno ozračje. Pojav Pravne mreže je kot vsakršna pravna pomoč državljanom, še zlasti socialno šibkim, izredno pohvalna, še bolj v času epidemije, ko se vsak, ki ni pravnik, težko znajde v preobilici predpisov. Pojava zato ne bi videla le kot znak slabega stanja, ampak kot aktiven odgovor na slabo stanje. Vloga varuha je drugačna, seveda pa je vedno vprašanje, kdo bi najbolj potreboval njegov glas.

Mislim, da prvi odločevalec glede obveznega cepljenja zagotovo ne bo sodišče, zadnji pa.

Lani ste v intervjuju povedali, da vas je dr. Drnovšek že pred 13 leti pozval h kandidaturi za ustavno sodnico. Zdaj je to mesto prazno, dr. Janez Kranjc ni dobil podpore. Bi kandidirali? 

Ta trenutek mi kaj takšnega ne bi padlo niti na kraj pameti. Ne vem, kje bi se še našel kakšen resen pravnik, ki bi se bil pripravljen spustiti v ta postopek glede na to, kaj se dogaja v državnem zboru. Stvari se konstantno poslabšujejo. V preteklosti so bili prezrti ali neizvoljeni eminentni vrhovni sodniki. Tudi profesor Kranjc bi moral biti že zdavnaj ustavni sodnik. Podobno nezaslišana zavrnitev se je zgodila prof. Marku Ilešiču, našemu dolgoletnemu uglednemu sodniku na sodišču EU v Luksemburgu, ki mu niso potrdili novega mandata. To je nezaslišano, brez argumentov, glasovanje je tajno. Glede tega lahko rečem le, da upam, da se bomo enkrat kmalu le odbili od dna. S takšnimi političnimi odločanji se dela dolgoročna škoda sodstvu in zaupanju ljudi vanj. Tu vidim tudi krivdo predsednika republike, ki sprejema in podpira to brezsramno politično trgovino s kandidati.

Ste tudi arbitrica na arbitražnem sodišču za šport v Lozani (CAS). Tja ste ob pravnih kvalifikacijah verjetno prišli zaradi ljubezni do športa. O čem odločate? 

Šport je res moja ljubezen, prisegam na načelo zdrav duh v zdravem telesu, šport me sprošča, lažje razmišljam. Športna arbitraža je zanimivo križišče človekovih pravic in velikega posla, kar danes šport je. Spori, ki se tam obravnavajo, so najrazličnejši, od sporov med športniki, klubi, zvezami, sodniki. Na CAS nabiram neprecenljive mednarodne izkušnje.

Olimpijske igre gledate?

Seveda!