Še ena cenzura

Zgodbo o tem, kako je skušal minister za kulturo Vasko Simoniti brezsramno cenzurirati razstavo slovenskih umetnikov, ki spremlja predsedovanje Slovenije Svetu EU, poznamo. Razstava je bila nazadnje vseeno postavljena v prvotni obliki, precej manj sreče pa je imel največji kulturni projekt, ki je nastal ob slovenskem predsedovanju.

Gre za digitalno platformo Europe Readr, na kateri lahko od 1. julija do 31. decembra brezplačno beremo premišljen nabor evropske literature. V njem je 28 knjig, po ena iz vsake države članice EU, in bralci lahko po njih sežejo v izhodiščnem jeziku in angleškem prevodu. Knjige povezuje skupna tematika Prihodnost bivanja, kar je hkrati naslov projekta in tudi ena od prednostnih nalog slovenskega predsedovanja.

No, le ena knjiga s prihodnostjo bivanja nima prav nobene zveze. In ja, to je slovenska knjiga.

Da bi bilo vse skupaj še bolj nenavadno, na spletni strani projekta piše: »Nabor knjig je oblikoval Aljoša Harlamov v sodelovanju s širšo strokovno ekipo. Slovensko knjigo je izbralo slovensko predsedstvo Sveta EU.« Vse knjige so bile torej izbrane strokovno, le slovenska politično.

Zaplet je za časnik Večer podrobno opisal kurator projekta Aljoša Harlamov, sicer glavni urednik Cankarjeve založbe.

Kot pravi, ga je k sodelovanju povabilo ministrstvo za zunanje zadeve in skupaj z ekipo je nato avtonomno izbral 27 knjig. Le pri izbiri ene – in to je bila slovenska – besede ni imel. Kar štirje njegovi predlogi (Antropologija med štirimi stenami Dana Podjeda, Primerljivi hektarji Nataše Kramberger, Anonimna tehnologija Andreja Tomažina in Na/pol Jasmina B. Freliha) so bili zavrnjeni. Nazadnje je bila mimo njega izbrana knjiga, ki za ta projekt po vsebinski plati ni primerna. Pri tem je še posebej pomenljivo, da »v izbor projekta ni posegla nobena druga članica EU, ministrstvo za kulturo oziroma Vasko Simoniti in Ignacija Fridl Jarc pa sta samovoljno izbrala roman Draga Jančarja Drevo brez meja«.

Ministrstvo za kulturo »ostro zavrača«, da bi odločitev o izbiri Jančarjeve knjige sprejeli tam. Harlamov pa je v odzivu na to trditev povedal, da je, ker so projekt pripravljali sredi pandemije in na daljavo, morda »iz pogovorov iz več virov« res »ekstrapoliral, da sta bila to minister in sekretarka osebno«. Vendar: »Če ministrstvo za kulturo zanika, da je posredovalo, bo pač moralo krivdo za poseg v moj izbor prevzeti ministrstvo za zunanje zadeve oziroma ’slovensko predsedstvo Sveta EU’, kot je zdaj formulirano na spletu.« Ne glede na krivca je bila cenzura nedvomno na delu. To je jasno. In to je ključno.

Drago Jančar je sijajen pisec, tudi Harlamov do njegovega opusa čuti globoko spoštovanje. A njegov roman Drevo brez meja za ta projekt ni bil primeren – »na to sem večkrat opozoril in sem tudi jasno povedal, da bom o tem javno spregovoril,« pravi.

Zakaj je bil vseeno izbran? Edini mogoči razlog je ideološki. Ker je Jančar v preteklosti večkrat javno podprl sedanjo vladajočo garnituro. Ker ga ima ta zato za svojega in mu je z umestitvijo v projekt omogočila angleški prevod in bralstvo širom po Evropi.

Vendar bi bil Jančar, saj je mednarodno uveljavljen avtor, uspehov zmožen tudi sam, brez politične pomoči. A v resnici se te že v preteklosti ni branil. Ko je leta 2007, ko je bil tajnik in glavni urednik Slovenske matice (to delo je kasneje opravljala Ignacija Fridl Jarc), spregledal programski razpis za javno sofinanciranje, na rednem letnem projektnem razpisu pa so vloge Slovenske matice izločili, mu je na pomoč priskočil prav Simoniti, ki je bil tudi tedaj minister, in posebej za Matico prihranil nekaj razpisnega denarja.

Aljoša Harlamov pravi, da mu je danes žal, da je pri projektu Europe Readr sploh sodeloval. Vendar je njegovo pričevanje izjemnega pomena; ne le da razkriva spolitizirano zakulisje, daje tudi slutiti, da se bodo po podobnem ključu izbirali avtorji, ki jih bo Slovenija promovirala na Frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer bo leta 2023 častna gostja.