Svet kot zarota

Da bi razumeli, kaj se nam dogaja, moramo videti svet na drugi strani Karavank

Medijske hiše v Sloveniji, žal od prve do zadnje, so majhne – ker jih pač omejuje velikost trga. V večini velikih evropskih medijskih hiš so že zgolj oddelki, ki se ukvarjajo z arhiviranjem informacij in dokumentov, večji od celotnih slovenskih medijskih hiš, enako velja za mrežo dopisnikov, ki jih imajo veliki evropski mediji po navadi več, kot pa je v slovenskih medijih zaposlenih vseh novinarjev.

RTV Slovenija in Delo sta imela vrsto let resno dopisniško mrežo, a je po letih neumnega krčenja tudi od teh dveh dopisniških mrež ostalo bore malo, za Slovence pa je tako svet ena sama bela lisa brez slovenskega poročevalca. Če politiki ne bi razumeli medijev tako poenostavljeno, bi imeli danes na ministrstvu za kulturo poseben sklad za financiranje dopisniških mrež največjih medijev, ker bi politika dojela, da je pomembno, da čim več dogajanja iz sveta iz prve roke lahko spremljajo tudi Slovenci.

Novinarska ekipa RTV Slovenija se trudi ohranjati vsaj še košček verodostojne dopisniške mreže, po zaslugi evropskega sodelovanja med nacionalnimi televizijskimi hišami pa ji uspeva primanjkljaj lastnih novinarjev nadomeščati vsaj delno z nakupi tujih novinarskih prispevkov, po navadi so to dokumentarci, ki jih pripravijo tuji javni televizijski servisi. In tako smo bili pretekli teden spet prijetno presenečeni in ponosni na javno televizijo, ker je izjemno hitro na program uvrstila dokumentarec Proticepilna zarota avtorice Colette Camden (The Anti-vax Conspiracy, Caravan and Quicksilver Media production, 2021). Pa ne gre le za vsebino in njeno aktualnost, ampak za širino in razsežnost nekaterih mišljenj kot posledice prek družbenih omrežij globaliziranega sveta. Da bi lahko razumeli, kako se zgodi, da se v neki slovenski vasi velika večina prebivalcev ne želi cepiti, namreč ni dovolj kazanje s prstom in iskanje lokalnih krivcev v Sloveniji – pa čeprav imajo ti zelo močno vlogo –, ampak je pač treba uvideti, da nekatere stvari nastajajo globalno, da se globalno tudi prenašajo in da je slovenska stvarnost tudi na tem področju posledica nekega širšega dogajanja, ki ima dolg rep v zgodovino, hkrati pa za njo stojijo skupine in organizacije, ki imajo poslovne in ideološke interese. In dokumentarec Colette Camden naredi prav to: počasi, brez trdih besed in obsojanja, nam razloži pojav anticepilstva, protagoniste gibanja, ki seveda ni slovensko, je pa v Sloveniji tudi prisotno, predvsem pa to stori skozi doživljanja, strahove, mnenja in prepričanja slehernikov. Pač, za razumevanje dogajanja je treba najprej poslušati in sploh razumeti, od koga in s kakšnim namenom se nekatere informacije širijo in zakaj se to dogaja tako zlahka. Razsežnost družbenih omrežij pa je tista, ki je ponovno ni mogoče spregledati.

Škoda, da slovenski oblastniki ne gledajo TV Slovenija; to radi poudarijo, nekateri izmed njih celo javno razglašajo, da ne plačujejo naročnine, pa čeprav s tem kršijo zakonodajo. Če ne bi bili tako preproste duše, ki mislijo, da so mediji le propagandni stroj ene ali druge strani, bi si namreč lahko z ogledom tega dokumentarca na lahek način pridobili znanje, ki bi jim pomagalo tudi pri oblikovanju slovenske strategije boja zoper epidemijo.