Kako poskrbeti, da bo digitalna družba resnično vključujoča

V tujini in pri nas uporaba spleta – in s tem družabnih omrežij – med starejšimi že več let narašča, povečevanje deleža starejših uporabnikov pa je bilo v preteklem letu še opaznejše kot doslej. Po podatkih državnega statističnega urada je leta 2020 družabna omrežja v Sloveniji uporabljala približno polovica posameznikov, starih od 55 do 64 let, in okoli četrtina tistih, starih od 65 do 74 let, kar je skoraj dvakrat toliko kot leto prej. Rednih uporabnikov spleta je še več: v starostni skupini od 55 do 64 let jih je skoraj 80 odstotkov, med starejšimi pa polovica. Mladi raziskovalec na oddelku za psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani Žan Lep meni, da so razlog za porast predvsem »številne prednosti, ki jih je splet prinašal v času splošne izolacije«. Opisano naraščanje števila uporabnikov spleta je po svoje seveda pozitivno, meni Lep, »čeprav ne gre brez pasti«.

Starejši, vešči rabe novejših tehnologij, so lahko nekatere stvari med epidemijo urejali hitreje in učinkoviteje kot tisti, ki teh tehnologij ne obvladajo – taki so naročanje pri zdravniku, pridobivanje receptov za zdravila, e-bančništvo, če jih naštejemo samo nekaj –, laže so dostopali do informacij in ohranjali ali navezovali stike s prijatelji in sorodniki ter tako vzdrževali socialno mrežo. »Vse našteto ima prednosti tudi z razvojno-psihološkega vidika – splet je lahko za starejše orodje, s katerim kompenzirajo svoje omejitve, učenje novih veščin v starosti jih ohranja v dobri ’miselni kondiciji’ in lahko zavira ali upočasnjuje kognitivni upad, jim daje občutek kompetentnosti, povezanosti s svetom in mlajšimi generacijami, zaradi vsega naštetega pa je njihova socialna in psihološka blaginja večja,« razlaga Lep. »To je bilo morda še posebej opazno in potrebno v času karantene, ko brez tehnologije številni starostniki, ki živijo sami, niso mogli navezovati stikov z bližnjimi, uporaba družabnih omrežij pa je bila tako eden od varovalnih dejavnikov pred občutki osamljenosti ali depresivnostjo.«

Vendar pa zgolj tehnične veščine pri uporabi spleta in družabnih omrežij niso dovolj – ključna je digitalna pismenost. »Ni dovolj, da babici odpremo račun na Facebooku, ji pokažemo, kako se pošlje sporočilo, in jo potem prepustimo, da se sama znajde v zanjo povsem novem svetu.« Na uporabnike spleta namreč prežijo številne grožnje – starejši pa so praviloma bolj zaupljivi in zato pogosto lahka tarča prevarantov. »Mlajši recimo že dobro poznamo sporočila nigerijskih princev in jih rutinsko brišemo,« pri čemer Lep misli na različne spletne prevare, pri katerih neznanci uporabnike spleta prosijo za denar, »starejšim pa se takšna sporočila pri prvem branju lahko zdijo verodostojna.«

Digitalna pismenost je zagotovo pomembna tudi, ko naletimo na lažne novice – predvsem na družabnih omrežjih, kjer je že tako težje ločiti med verodostojnimi in lažnimi novicami, je prepričan Lep. Te so po navadi predstavljene na privlačen način – zanje je značilna raba naslovov »click-bait«, ki jih krasijo šokantne fotografije –, ali je novica lažna ali ne, pa pogosto težko ugotovijo tudi spretnejši uporabniki spleta in družabnih omrežij. Ker se je kopica lažnih novic med epidemijo nanašala ravno na različne grožnje zdravju – področje, ki je bilo za starejše v tem času še posebej pomembno –, so se nekateri starejši uporabniki družabnih omrežij morda prej odločali za razširjanje takšnih vsebin. »Manj izobraženi ali tisti, ki se na nove tehnologije ne spoznajo – to je značilno za številne starejše, a seveda ne le zanje –, bodo hitreje nasedli različnim lažnim strokovnjakom, sploh če se ti predstavijo kot zdravniki ali doktorji, saj številni starejši že ob omembi teh nazivov čutijo neko spoštovanje in varnost.« Nepopustljivi algoritmi pa po vsakem kliku na vprašljivo vsebino uporabniku predstavijo še več in več podobnih vsebin, tako da je lahko vir novic hitro preplavljen in je do verodostojnih novic dejansko še težje dostopati – z manj veščo uporabo spleta in družabnih omrežij lahko pademo v pravo zajčjo luknjo. »Hkrati se številni uporabniki spleta in družabnih omrežij nevarnosti takih algoritmov niti zares ne zavedajo.«

V Sloveniji sicer poznamo več programov, namenjenih ravno računalniškemu opismenjevanju starejših – na Univerzi za tretje življenjsko obdobje (UTŽO) je prvi zaživel že leta 1988. Danes na univerzi deluje 22 študijskih skupin za računalništvo in spoznavanje novih tehnologij. Miha Kržič, ki vodi področje računalništva in spoznavanja novih tehnologij na UTŽO, potrjuje, da pri izvajanju programov posebno pozornost namenjajo ravno varni rabi spleta, pri čemer starejše učijo tudi o tem, kako ločiti verodostojne informacije od lažnih. »Študente smo uspešno seznanili s tem in jih naučili, kako je treba biti pozoren pri spletnem nakupovanju,« pove in dodaja, da je bila to v zadnjem letu pomembna tema. »Predvsem so se naučili, kako razbrati, katera spletna trgovina je prava in kako se loči od lažne.« Posvetili so se še nasilnemu oglaševanju po spletnih straneh in temu, kako tudi pri oglasih in na spletnih straneh ločiti prave od lažnih. »Zelo žgoča tematika preteklo študijsko leto pa so bila kvalificirana digitalna potrdila, uporabniški račun SI-PASS in vprašanje, kaj je e-identiteta. Seveda tudi, kako s pridobljenim uporabljamo e-upravo ter predvsem portal zVem za pridobitev potrdila o cepljenju.«

»Ni dovolj, da babici odpremo račun na Facebooku, ji pokažemo, kako se pošlje sporočilo, in jo potem prepustimo, da se sama znajde v zanjo povsem novem svetu.«

»Neznanje je pomemben razlog za neuporabo interneta, drugi razlog je nezaupanje v varnost uporabe,« pove soustanoviteljica Simbioze Ana Pleško, ki s poudarkom na medgeneracijskem sodelovanju že desetletje ponuja pomoč starejšim uporabnikom spletnih vsebin. »Velika težava je negativen odnos okolja do starejših ljudi in predsodki do njihovih sposobnosti, kar vpliva na notranji odpor – da sami dvomijo vase in zato niso motivirani za uporabo, prav tako velja omeniti tudi strah pred novimi tehnologijami in zavedanje o pomanjkanju veščin uporabe.«

Kot primera dobre prakse, ki sta nastala v odziv na epidemijo, Ana Pleško omeni prvi brezplačni klepetalnik za starejše Čvekifon, ki je nastal v sodelovanju z društvom Humanitarček, pred kratkim pa so zagnali še projekt mobilne učilnice na štirih kolesih. Gre za predelan kombi, v katerega so vgrajeni računalniki in druga IKT-oprema, potrebna za izvajanje delavnic na terenu. Projekt so začeli izvajati julija letos. Z njim nameravajo doseči tudi odročnejše kraje v Sloveniji, kjer se izvajajo delavnice digitalnega opismenjevanja starejših, in jim tako približati tehnologijo in prispevati k njihovi lažji in večji vključenosti v digitalno družbo. »Ne smemo pozabiti, da je znaten delež starejših prebivalcev poseljen po ruralnih območjih, kjer imajo lahko težave z dostopnostjo do interneta in veliko manj priložnosti za izobraževanje o uporabi računalnika.«

Tako opevana četrta industrijska revolucija, ki napoveduje vse obsežnejšo digitalizacijo družbe, poleg marsikatere koristi v sebi torej skriva tudi pomembno past – da bi na njenem obrobju ponovno pristali ravno starejši. Pa vendar poznamo orodja, s katerimi bi bilo to mogoče preprečiti. »Digitalna družba mora biti družba za vsa življenjska obdobja,« zaključi Ana Pleško.