»Pri moji odstavitvi ne gre zame, gre za javno televizijo, ki noče postati državna«

Na RTV SLO se dogajajo veliki pretresi. Nedvoumno so ti povezani s prihodom novega generalnega direktorja Andreja Graha Whatmougha. Ta je ob izvolitvi dejal, da se ne bo vtikal v program, a počne prav to. Na začetku poletja je napisal mnenji in v njiju osebno, kot direktor, ocenil, da je uredništvo informativnega programa naredilo dve veliki napaki. Gre za zgodbi o diplomi poslanca DeSUS Simonoviča in predvajanju pogovora z izraelskim veleposlanikom. Uredništvo in novinarje pa je javno podprla direktorica Televizije Slovenija, ki zaradi »političnega konstrukta« ni želela odstaviti odgovorne urednice informativnega programa Manice J. Ambrožič. Naslednja poteza je bila pričakovana, generalni direktor se je prejšnji teden, sredi poletja torej, odločil, da bo zamenjal direktorico Televizije Slovenija Natalijo Gorščak. Ni še jasno, ali bo to storil kar sam ali bo iskal soglasje v programskem svetu.

Natalija Gorščak je direktorica televizije postala marca 2019, prej je pol leta delovala kot vršilka dolžnosti. Pravi, da je nekje meja in da oblast namenoma slabi moč javnega medija, kar ni v interesu javnosti. Stvari so vedno hujše, »moder voditelj bi moral poslušati različne opcije in delovati v smeri skupnega dobrega, obstajajo pa tudi voditelji, ki namenoma razdvajajo in zavajajo«. Natalija Gorščak ne namerava odstopiti. Če jo bo direktor samovoljno odstavil, naj bi se odločila za tožbo.

Kako dolgo boste še direktorica TV Slovenija? 

Mandat traja do marca 2023, toda če bo res tako, je odvisno od generalnega direktorja javne medijske hiše Andreja Graha Whatmougha. Morda me bo poskušal razrešiti kar sam, zato tudi upam, da to ne bo odvisno le od njega, pač pa tudi od mnenja članov Programskega sveta RTV Slovenija. Oni so namreč tisti, ki bi morali imeti možnost odločati o tem, ali bom razrešena ali ne. Tudi del očitkov se nanaša na domnevno neizpolnjevanje oziroma neuresničevanje sklepov programskega sveta, zato bi bilo edino pravilno, da se o tem izreče tudi programski svet, ki je dal soglasje k mojemu imenovanju.

Kot direktorica moram zaščititi sodelavce pred političnimi pritiski. Res je, lahko bi bila tiho, lahko bi čakala, da linčajo Eugenijo Carl in Manico J. Ambrožič. Vendar nisem.

Že pred mesecem in pol ste govorili, da so pritiski in zahteve po vašem odstopu vedno hujši. Kakšne pritiske imate v mislih? 

Gre za subtilno in vztrajno delovanje. Ena od tehnik je organizirano pošiljanje pisem na neko temo, ki se pojavi v informativnem programu. Gre za organizirano kampanjo, ki je vodena. Pojavljajo se tudi nenavadne zahteve o spremembah programskih vsebin, kar prihaja s strani generalnega direktorja, čeprav to sodi v moje pristojnosti. To je več kot očiten pritisk. O tem pač ne more in ne sme odločati posameznik, ki, prvič, za to ni pooblaščen in ki, drugič, o tem poslu ve mnogo manj kot jaz. Hkrati je ista oseba s pozicije moči spisala dve mnenji o napakah novinarke Eugenije Carl in urednice informativnega programa Manice J. Ambrožič, pa četudi je varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev argumentirano zavrnila trditve, da se je zgodila kršitev poklicnih standardov in meril. Cilj teh dveh direktorjevih mnenj je bil seveda ta, da se na neki način zamenja odgovorna urednica informativnega programa. In tudi to je bil pritisk.

Na zadnji seji Programskega sveta RTV SLO, kjer ste podprli odločitve uredništva v zgodbah o domnevni novinarski napaki pri poročanju o diplomi poslanca Simonoviča in »cenzuriranju« intervjuja z izraelskim veleposlanikom, se je zdelo, da generalni direktor z vašo podporo ni zadovoljen. Ali ni logično, da si direktor sam izbere sodelavce, s katerimi sodeluje? 

Imenovanje direktorjev in odgovornih urednikov je predpisano z zakonom in statutom. Generalni direktor ima možnost, da izbere večino vodij, pomočnikov in strokovnih direktorjev. Menjava odgovornih urednikov in direktorjev pa z nastopom novega generalnega direktorja ni predvidena in se tudi v praksi ni dogajala. Do zdaj.

Sistem, kakršen obstaja v naši medijski hiši, vsebuje varovalke, ki onemogočajo, da bi ljudi kar tako odslavljali. Vsi pridemo v sistem, kjer delamo z ljudmi, ki smo jih dobili. Kot direktorica TV Slovenija ne morem kar odpuščati zaposlenih, tudi za razrešitev odgovornih urednikov morajo obstajati utemeljeni razlogi in mora biti izveden predpisan postopek. Javna televizija ni zasebno podjetje, pa še tudi v slednjem za delavce velja delavska zakonodaja, ki omogoča neko zaščito pred neupravičenim odpuščanjem. Povsod, tako v javnem kot v zasebnem sektorju, morajo biti postavljene varovalke, da človeka, ki dela dobro, ni mogoče kar tako zamenjati.

Med vama je počilo na že omenjeni seji programskega sveta, kjer ste podprli odločitve uredništva in novinarjev. Zakaj ste to storili? 

Ker je tako prav in ker moram kot direktorica zaščititi sodelavce pred političnimi pritiski. Res je, lahko bi bila tiho, lahko bi čakala, da linčajo Eugenijo Carl in Manico J. Ambrožič. Vendar nisem. Televizija je timsko delo in sama sem v skupino sodelavcev pritegnila tudi posameznike, ki so kritični, ki imajo svoje mnenje, s katerim se ne strinjam vedno. Toda dober vodja potrebuje takšne ljudi. Pri teh dveh zgodbah, ki jih omenjava, gre za čisti konstrukt, ustvarjen je bil z namenom, da se zamenja odgovorna urednica informativnega programa. To je popolnoma jasno in zato sem se načrtom generalnega direktorja tudi uprla.

In zahteva po vaši razrešitvi je posledica te poteze? 

Brez dvoma. Zavedala sem se, da tvegam svoj položaj. Postavila sem se v vlogo nekoga, ki želi zagotoviti razmeroma stabilno okolje za delo, takšni rušilni načrti pa le zmotijo delovanje sistema. Ta je bil že brez tega v težavah. Naše finančno stanje je zelo slabo. Z RTV-prispevkom se zbere 95 milijonov evrov na leto, televizija pa od vsega tega dobi le 36 milijonov in pol. Za primerjavo: v tujini dobijo okoli 60 odstotkov zbranega denarja, pri nas pa je ta delež malo večji kot tretjina. Televizija je v okviru RTV več kot podhranjena, in namesto da bi iskali rešitve in dodatne vire, prerazporejali sredstva, jo z orkestriranimi napadi skušajo slabiti, kar zagotovo ni v interesu javnosti.

Naj vam ponazorim še malo drugače. V zadnjih letih so se pravice za prenose športnih dogodkov drastično podražile, letos nam je uspelo podpisati tri velike pogodbe za športne dogodke, za prenose smučarskih prireditev, prenos naslednjih olimpijad in več podpravic, med njimi za svetovno prvenstvo v nogometu. Pogajanja so bila zelo težka. Namesto da bi dobili neko priznanje, ker smo se uspešno pogajali, pa me želijo razrešiti.

Generalni direktor se ne sme vmešavati v program, to se dogaja samo v državnih, ne pa v javnih televizijah.

To je bila vaša prva javna poteza, kjer ste se odločno postavili na stran neodvisnosti medijev. Zakaj se niste odzvali že prej? Veliko novinarjev je tarča takšnega ali drugačnega posmeha. 

To ni prva takšna poteza, morda je prva javno znana. Kot direktorica sem si vedno prizadevala, da bi se Televizija Slovenija znotraj hiše odzvala. Novinarje, ki so postali tarča, smo poskušali zaščititi. Enako smo delali na programskem svetu. Dokler se je to dogajalo na ravni odgovorne urednice, je ona sama javno zagovarjala novinarje. To je tudi njena vloga, ne morem se vmešavati v njeno delo, mora imeti možnost odločanja. Tokrat je bilo drugače, zaščitila sem Manico J. Ambrožič takrat, ko sem videla, da je njen položaj resno ogrožen in da jo ogroža človek, ki je nedavno postal generalni direktor. Še enkrat, očitki, ki so jih izrekli nekateri programski svetniki in generalni direktor, so neutemeljeni. Nekateri člani programskega sveta se sistemsko ne ukvarjajo s proračunom, ne ukvarjajo se s količino programa, ne ukvarjajo se z novimi televizijskimi trendi, ne razmišljajo o tem, kaj vse bi še lahko ponudili na drugih platformah in podobno.

Tam se raje pogovarjajo o tem, ali je primerno, da se je na Valu 202 25. maja zavrtela Čolićeva pesem »Druže Tito mi ti se kunemo«. 

Točno to. Kaj bi bila prava vprašanja? Na primer, kako to, da imamo na drugem programu premalo domače produkcije in praktično nobene premiere razen športa. Vse te razprave o Titu ali pa razprave o primernosti poročanja s petkovih protestov so unikum v Evropi, na takšen način želi politika vplivati na televiziji v Zagrebu in Beogradu. In če že govoriva o glasbi na televiziji, pozablja se, kako uspešen je bil neposredni prenos glasbeno-plesne predstave Carmina Burana skladatelja Carla Orffa in koreografa Edwarda Cluga, ki smo jo pripravili skupaj s SNG Maribor.

Je res, da imate, kot trdi direktor, »zgodovinsko najnižjo gledanost televizijskih programov«, da hkrati kršite svoje pristojnosti, ne spoštujete statuta in ne preverjate pogojev o poslovnem sodelovanju? Kaj se skriva za temi težkimi besedami?

To ne drži. Podatke o gledanosti, na katere se v zahtevi za razrešitev sklicuje, generalni direktor interpretira zelo selektivno. Na televiziji je uradni »prime time« med 18. in 23. uro, a direktor je v svoji analizi upošteval le čas med 20. in 22. uro, hkrati pa je analiziral le zadnje mesece, torej čas epidemije in čas 30-letnice osamosvajanja. Na podlagi tega je izpeljal sklep, da imamo katastrofalno slabo gledanost. Kar ne drži.

Lahko pojasnite?

Na začetku leta je bilo zaradi zmanjšanja količine sredstev za razvedrilni program veliko posnetkov koncertov narodno-zabavne glasbe. Vse je bilo brez gledalcev, brez vzdušja, zato je bila gledanost slaba. Sredi maja in ves junij v delu »prime tima«, ki ga iz konteksta celote prikazuje generalni direktor, nismo imeli razvedrilnih oddaj, velik del ostalih oddaj pa je bil posvečen epidemiji ali pa 30-letnici Slovenije. In tudi to je bilo slabo gledano. Ali naj bi 30-letnico Slovenije in epidemijo kar spregledali?! Ali ni ravno poročanje o tem naše javno poslanstvo? Lahko pa bi vse to obrnila in rekla drugače. Gledanost se sedaj skokovito povečuje, pa to ni samo posledica dobrega dela mene in mojih sodelavcev, predvsem kolegov iz športnega programa in produkcije, pač pa je to predvsem rezultat velikih uspehov, ki so jih na olimpijadi dosegli slovenski športniki. Tako kot sem kriva za slabo gledanost oddaj o 30-letnici osamosvajanja, sem kriva za dobro gledanost košarkarskih tekem. Takšno razmišljanje in takšna direktorjeva interpretacija so seveda popolnoma nesmiselni. V resnici gledanost v celotnem »prime timu«, torej med 18. in 23. uro, sploh ni slaba, počasi se je začela dvigovati. In to kljub temu, da te analize ne upoštevajo gledanja televizije na spletu in videa na zahtevo.

Košarkarsko tekmo si na primer ogleda 300.000 posameznikov, na spletu pa jo gleda okoli 50.000 ljudi. Torej šestina, ki v analize gledanosti ni vključena. 

Tako je, približno takšna so razmerja, čeprav zaradi zastarelega načina predvajanja na spletu nimamo natančnih podatkov. Investicijo v OTT, ki bi to omogočila, je ustavil ravno novi generalni direktor. Direktor je vse to namenoma spregledal. Kot je spregledal tudi dejstvo, da se nam je izredno povečala gledanost pri mlajši populaciji, zelo gledane so oddaje, kot sta Sobotni krompir in Z kot Zofka, kapital, ki smo si ga med epidemijo pridobili med otroki in mladino, nam je uspelo zadržati.

Trdite, da so torej direktorjeve obtožbe glede gledanosti napačne in neustrezne. 

Seveda, gre za prirejene analize. Vsi pa poleg tega vemo, da so kazalniki za uspešnost programa javne RTV več kot le gledanost. Programski svet nam je predpisal, kako o kazalnikih poročamo, kar počnemo zdaj že tri leta. Obenem pa je s komercialnega vidika treba predvsem primerjati tako imenovani cost effectiveness, vložek za določen rezultat.

Kaj pa drugi očitki, da ste na primer za 80 odstotkov povečali stroške za zunanje sodelavce ali pa da ste, precej bizarno to zveni, za 66 odstotkov povečali stroške za nagrade, darila, reprezentanco? 

To ne drži. Naj vam pojasnim na primeru oddaje Joker. Ko smo načrtovali letni proračun, smo se v resnici ušteli pri predvidevanju, koliko ljudi bo dobilo najvišjo nagrado.

Zgodilo se nam je, da so bili naši tekmovalci boljši, kot smo pričakovali, zato smo morali izplačati tudi več nagrad. Včasih se tudi uštejemo pri kakšnem pričakovanem prihodku ali projektu, ki ga moramo izvesti. Recimo pri pogodbi o tržnem delu medijskega pokrivanja predsedovanja Slovenije Svetu EU.

Kot vem, ste računali na dobrih 700.000 evrov, Ukom pa vam jih je namenil le 188.000. 

Ukom je objavil razpis in mi smo nanj oddali ponudbo. Ko se je izkazalo, da Ukom ne želi plačati ponujenega zneska ali poiskati drugega izvajalca, je pogajanja prevzel generalni direktor in posledično bomo namesto prejetega plačila več kot 500.000 evrov postali medijski partner.

Kako bi dvignili gledanost, ki bi, to pa morate priznati, lahko bila boljša? Za to so potrebna višja sredstva. Ali generalni direktor podpira dvig RTV-prispevka? 

O tem z generalnim direktorjem nisva govorila. Pogovarjala sva se o tem, da bi bilo smiselno, da televizija dobi več denarja. Televizija sama je od vseh delov javne medijske hiše izgubila največ. Na drugem programu nam recimo manjka vsaj še pol milijona evrov za tuj program, manjka nam še kakšen milijon za razvedrilno-izobraževalne oddaje, za »factual entertainment« in podobno. Na prvem bi potrebovali vsaj tedensko slovensko nadaljevanko vse leto. Vsega tega ne moremo narediti, če je premalo denarja. Prva sem, ki bi televizijo programsko prenovila, toda ne brez finančne injekcije. Pričakovala sem, da nas bo novi generalni direktor podprl, tako sva se tudi pogovarjala, a potem pa se je kar naenkrat odločil, da me bo raje zamenjal, hkrati pa je napisal novo programsko shemo, ki naj bi jo uvedli.

Brez dobrega javnega medijskega servisa tudi dobrih komercialnih medijev ni, in kjer tudi tega ni, se začne poneumljanje naroda.

Videl sem jo, gre za, bom malo ironičen, zelo dobre ideje. Recimo nova ponedeljkova narodno-zabavna oddaja. Ali pa prestavitev Studia City v torkov termin, kjer naj bi se tedensko izmenjeval z dokumentarnim filmom. Pustiva vsebinske pomisleke, zanima me, ali lahko o tem sploh odloča generalni direktor. 

Ne. V tujini ne poznam primera, vsaj v primerljivih evropskih državah ne, kjer bi si direktor izmislil šopek oddaj in sredi leta ob veljavnem programskem produkcijskem načrtu predlagal, kdaj in kje naj bodo predvajane. Pravi direktor bi rekel, vaš proračun je takšen, povejte mi, kaj lahko spremenite, kaj bi bilo bolje, potem bi o tem odločala uredništva, kompetentni ljudje. Generalni direktor se ne sme vmešavati v program, to se dogaja samo v državnih, ne pa v javnih televizijah. Noben generalni direktor javne medijske hiše se ne sme neposredno vmešavati v njen program in v programsko shemo. To je naloga posameznih direktorjev in odgovornih urednikov.

Pri Društvu novinarjev in publicistov, vodi ga Matevž Tomšič, njegov podpredsednik pa je Jože Možina, ki je zaposlen v vaši medijski hiši, pravijo, da TV pod vašim vodstvom postaja »propagandni servis z odkritim preferiranjem ene politične opcije«, da se dogaja zloraba RTV Slovenija, skratka, da iščete oporo pri nekdanjih komunistih. Kako jim odgovarjate? 

Ne vem, na podlagi kakšnih podatkov ali analize je nastalo takšno mnenje, predvidevam, da kolegi novinarji ne govorijo kar na pamet. Zelo je zanimivo, da govorijo o bivših komunistih, ko pa sta dva izmed najbolj znanih bivših komunistov Janez Janša in Peter Jambrek. Slednji je nastopil v oddaji Intervju, vodil jo je Jože Možina, kjer je gospod Jambrek kot bivši partijec govoril, da je RTV Slovenija partijski medij. Sama nisem bila nikoli v komunistični partiji, v osemdesetih sem pisala za Mladino, delala sem tudi na Radiu Študent, kako naj bi bila glasnik komunizma, če sem se vedno zavzemala za pluralizacijo medijskega in političnega prostora? Te obtožbe so absurdne. Morda me gospod Matevž Tomšič ne pozna, dobro pa me pozna kolega Možina in dobro ve, da to ni res.

Ali ni nenavadno, da nekateri, ki so zaposleni v vaši medijski hiši, pa ni to samo Jože Možina, javno govorijo o tem, kako naj bi bili politično pristranski? 

Vsak posameznik ima lahko svoje mnenje, vendar bi morali biti osnova vsakega javnega in tudi drugačnega obnašanja morala in etika. Včasih res ne razumem te hude jeze nekaterih, vse te zagrenjenosti, celo zlobe. Če ima kdo drugačno mnenje, kritiko, mora najprej to razčistiti znotraj svojega kolektiva, službe, ne pa da v javnosti napada svoje poklicne kolege. To je osnova nekega etičnega delovanja. V Sloveniji je na žalost pljuvanje po drugih postalo državljanska vrlina. In to pljuvanje, žaljenje, napadi brez resnih argumentov imajo tudi posledice. Večkrat smo se pogovarjali tudi o tem, kaj sploh uvrstiti v naš program, kako se obnašati do nizkih standardov javne govorice, ali o tem sploh poročati in podobno.

Dolgo delate v medijih, dobro jih poznate. Kaj je pravzaprav cilj vašega generalnega direktorja?

Ne vem, ne želim ugibati, iz njegovih dosedanjih potez si lahko ustvarite mnenje. Večino potez naredi brez dogovarjanja z nami, za nekatere ključne poteze izvemo šele iz medijev, na primer o zamenjavi vodje produkcije televizije in radia, ne da bi o tem obvestil direktorja radia Mirka Štularja in mene. Poslal mi je seznam želja sprememb v programski shemi, čeprav je prej javno izjavljal, da se ne namerava vmešavati v program in da je s programom zelo zadovoljen. To mi je rekel tukajle, za to mizo, kjer se sedaj pogovarjava midva. Generalni direktor je poslal mnenji programskemu svetu in v njiju obsodil delovanje novinarke in urednice, ne da bi mi o tem prej karkoli povedal, bila sem le seznanjena z dejstvom. O njem veliko povedo tudi njegove kadrovske odločitve. Na mesto pomočnikov je kot prvi generalni direktor doslej imenoval strokovne direktorje, ki imajo že v osnovi nekaj razredov višjo plačo. Imenoval je strokovnega direktorja za program in oglaševanje. Na to mesto se je prijavil gospod Marjan Lah, nekdanji odgovorni urednik športnega programa, človek z veliko izkušnjami in znanjem, na koncu pa je bila izbrana kandidatka, ki na tem področju nima izkušenj. Objavljen je bil tudi razpis za strokovnega sodelavca za trženje, prijavila se je kolegica iz radijskega trženja Petra Melinc, a ni bila dovolj dobra, zato naj bi ustreznega človeka poiskali zunaj hiše. Nedavno je generalni direktor napovedal, da si bo izbral še strokovnega direktorja za glasbo.

Andrej Grah Whatmough je očitno zelo podjeten človek. Bi rad imenoval tudi urednike? 

Tega ne morem vedeti, ampak njegovo dosedanje delovanje najbolje odgovarja na vaše vprašanje. Javna televizija ni zasebno podjetje, vsak, ki pride na mesto generalnega direktorja, bi moral vedeti, da je osnovni namen RTV zagotavljanje demokratičnih, socialnih in kulturnih potreb državljank in državljanov. Ne neke vlade, ne neke politike, leve ali desne, namen je zagotavljanje pluralnosti, različnosti, dialoga, ni čar javne institucije v tem, da je enostranska, njen čar je pluralnost.

Zašli smo kot družba, na srečo pa je javni medij za zdaj še vedno branik, da se družba ne iztiri. Če bi javna televizija postala državna televizija, bi se to tudi zgodilo.

Podpirate delo odgovorne urednice Manice J. Ambrožič. Cilj vaše zamenjave je namreč njen odhod. Vlado motijo nekateri prispevki v informativnih oddajah, moti jo Tarča, moti jo Studio City, motijo jo poročanje o Madžarski, motijo jo reportaže o petkovih protestih. 

Podpiram Manico J. Ambrožič, podpiram njeno delo, je odgovorna oseba, je garačka, podpiram jo tudi zato, ker pri svojem delu odpira pluralni prostor. Včasih se odloči tudi tako, kot se jaz ne bi, ampak me to ne moti, ker vem, da je svojo odločitev dobro premislila. To pa ne pomeni, da v informativnem programu nimamo težav, ena izmed njih so fevdi – nekateri zelo močni posamezniki so si ustvarili privilegije, ki jih je zelo težko razbiti, nekomu je dovoljeno vse, nekomu pa ni dovoljeno nič. To skušamo popraviti.

Vse ni tako rožnato; se vam zdi prav, da je TV SLO 3 predvajala 20-minutni govor predsednika vlade, ki ga je imel na strankarskem shodu? Po analogiji boste zdaj predvajali vse govore, ki jih bodo imeli predsedniki strank na tem ali onem strankarskem zboru. 

V tem primeru je to lahko dokaz pluralnosti, ker gre za strankarskega prvaka in premiera v eni osebi, tako so namreč kolegi utemeljili predvajanje. O vsakem dvomu ob prispevkih se potem pogovarjamo, razčiščujemo in pazimo, da se sporne stvari ne ponovijo. Žal pa se dostikrat zgodi, da kdo v program zanalašč podtakne kakšne teme in sogovornike. Na televiziji mora obstajati pluralnost mnenj, način dela pa mora biti enak, v skladu z merili in načeli novinarske etike, v okviru enakih pravil. Televizija ni samo informativni program, je pa informativni program srčika televizije. In nekatere stvari so pri nas žal prevečkrat povedane enoznačno.

Kaj je za vas uravnoteženo poročanje? 

Kljub zakonski dikciji je pojem uravnoteženosti konstrukt, uravnoteženost ne obstaja, ali moramo res vedno iskati sredino med desnim in levim, med ženskami in moškimi, med starim in mladim, med zasebnim in javnim, vse to je treba nagovoriti, vse to je treba dati v kontekst. Prav tako težko govorimo o objektivnem novinarstvu, o objektivnih mnenjih, nekaj drugega pa je, ali se pri poročanju novinarji držijo poklicnih meril in standardov.

Vas je strah, da se bo slovenska televizija spremenila v madžarsko, kjer imajo ljudje navodila, kaj naj pišejo, kako, katere teme lahko odpirajo in katere so prepovedane? 

Priznam, da me je strah. Delitve v družbah so vedno nevarne, nekoč smo govorili o partizanih in domobrancih, o levih in desnih, zdaj govorimo o cepljenih in necepljenih. V družbi se sploh ne znamo poslušati. Ne poslušajo mladih, ki so na referendumu glasovali proti zakonu o vodah. Ne poslušajo protestnikov, ki se vsak petek vozijo po Ljubljani. Ne poslušajo Janševih volivcev. Moder voditelj bi moral poslušati različne opcije in delovati v smeri skupnega dobrega. Obstajajo pa tudi voditelji, ki namenoma razdvajajo in zavajajo. Zašli smo kot družba, na srečo pa je javni medij za zdaj še vedno branik, da se družba ne iztiri. Če bi javna televizija postala državna televizija, bi se to tudi zgodilo.

V Sloveniji obstaja še neka medijska hiša, ki izvršuje javni interes in ima poseben zakon. Kako razumete položaj Slovenske tiskovne agencije? 

Javni servis in ljudje, ki tam delajo, so žrtve osebnih zamer iz preteklosti. Gre za situacijo, kjer so ogrožena izplačila plač zaposlenim, ki s temi zamerami nimajo nič, obenem pa to vpliva na njihov profesionalni in osebni položaj. Vlada je dolžna financirati STA, tako ji nalaga tudi zakon. STA je dobra novinarska agencija, zgledno organizirana, njeni novinarji so dobri in država bi morala biti ponosna na ta servis, ki deluje v interesu javnosti, ne pa da ga poskuša uničiti. Podobno je tudi z RTV Slovenija, kljub vsemu je nacionalna medijska hiša dober javni servis, pri nas delajo zelo kakovostni novinarji in produkcijski delavci. Epidemija je pokazala, kako pomembna je javna služba, kako pomembni so javno zdravstvo, javno šolstvo, javni medijski servis. In kaj delamo pri nas? Javno šolstvo razpada na račun zasebnega šolstva, javno zdravstvo postaja vedno bolj osiromašeno zaradi finančnega podpiranja koncesionarjev, javnemu medijskemu servisu pa se daje premalo denarja ali pa ga poskušajo politično podrediti. Brez dobrega javnega medijskega servisa tudi dobrih komercialnih medijev ni, in kjer tudi tega ni, se začne poneumljanje naroda.

Poznate pismo predsednika vlade o vojni z mediji, poznate množico tvitov o novinarjih, o RTV, o nacionalnih sramotah in podobno? 

Predsednik vlade bi moral biti prvi, ki bi širil strpnost, ki bi širil konstruktivno gledanje na prihodnost, ki bi nas ozaveščal o strategiji, ki jo ima za to državo. Njegov način, žal, ni takšen. On pljuva po ljudeh in s tem širi govor mržnje, nestrpnosti in netolerance, vse to, kar se dogaja, je nedopustno. Na takšen način, s toliko grenkobe in strupa ne moreš normalno živeti. Človek pač mora znati odpuščati. Če bi bil predsednik vlade pravi kristjan, bi znal odpuščati. Zamere, ki jih gojiš desetletja, pa naj bodo upravičene ali ne, te na koncu požrejo. In te njegove zamere ne uničujejo le njega, pač pa ves politični prostor. Vsa Slovenija je talka nekih zamer iz preteklosti, ne samo njegovih. Ali bomo res sesuli državo? Ali bomo res sesuli ves politični prostor, ker je nekdo poln gneva? Govorimo o času digitalizacije, kot družba pa drsimo v fevdalizem.

Boste vložili tožbo, če boste predčasno razrešeni? 

Zagotovo jo bom. Prepričana sem, da pravni in poslovni razlogi za mojo razrešitev ne obstajajo.

Zamere predsednika vlade ne uničujejo le njega, pač pa ves politični prostor. Ali bomo res sesuli državo? Ali bomo res sesuli ves politični prostor, ker je nekdo poln gneva?

Vas podpira večina svetnikov programskega sveta? 

Ne vem, morda je to moja napaka; nikoli nisem lobirala tako, da bi se pogajala o uslugah, pa četudi morda nekateri to pričakujejo. Upam, da bodo dali prednost strokovnosti, ne pa lojalnosti, za glasove ne nameravam trgovati.

Vas lahko generalni direktor razreši sam? Zakon predvideva, da lahko direktor v primerih, ko programski svet ne more sprejeti odločitve o imenovanju ali razrešitvi direktorja radia ali televizije, dokončno odloči brez soglasja programskega sveta. Ni še jasno, kdaj bo seja o predlogu o vaši razrešitvi sklicana, a če bo to sredi poletja, je vprašanje, ali bo programski svet sklepčen. 

Generalni direktor je pravnik in bi moral vedeti, da za pravnimi paragrafi vedno stoji pravna logika, pravna razlaga namena posameznih določil, vemo pa, kakšni so interesi. Za imenovanje direktorja Televizije je potrebno soglasje programskega sveta. Posledično je po mojem mnenju tudi pri postopku razrešitve takšno soglasje potrebno, sploh če programski svet o tem želi ali namerava odločati, pa se iz objektivnih in vnaprej znanih razlogov ne more sestati v 15-dnevnem roku. Zahtevati mnenje ali soglasje programskega sveta sredi počitnic, ko je bilo vnaprej sporočeno in vsem zelo dobro znano, da se ta v tem času ne namerava sestati ali se ne bo mogel sestati, je več kot pomenljivo. Očitno pa se nekaterim mudi, zelo mudi – to, da ima generalni direktor na sodišču odprt pravni postopek o tem, ali je bila njegova izvolitev na ta položaj zaradi neizkušenosti pri vodenju pravno korektna, jih ne moti. Ne mislim se kar ukloniti, preveč dela smo skupaj z ekipo vložili, v zadnjem času nam odlične dosežke priznavajo doma in v tujini. Pri moji odstavitvi ne gre zame, gre za javno televizijo, ki noče postati državna. Gre za pluralnost, strpnost, gre za pogled v prihodnost.