»V tem trenutku ne vidim načina, kako bi se lahko izognili novim zaprtjem šol«

Ana Nuša Kern, ravnateljica Osnovne šole Preserje pri Radomljah, je ena najprodornejših in najinovativnejših pedagoginj v Sloveniji, njena šola pa je prva v Evropi začela delovati po načelih teoretika izbire Williama Glasserja, ki v ospredje postavlja odgovornost posameznika za svoja dejanja. Z zavestjo o tej odgovornosti za zaposlene in učence ravnateljica Kernova v pogovoru razkriva veliko stisko, s katero zaradi neodzivnosti ministrstva za šolstvo na grožnjo četrtega vala epidemije koronavirusne bolezni pričakuje hitro bližajoče se šolsko leto.

Konkretno katere ukrepe je vaši šoli čez poletje predpisalo ministrstvo za šolstvo, da bi se lahko pripravila na nov val epidemije covid-19? 

Ministrstvo za šolstvo ni čez poletje naredilo nič. Dobili nismo nobenih konkretnih navodil ali obvestil, komunikacije ni. Le 22. junija so nam poslali okrožnico, v kateri so prvič opozorili na pomen prezračevanja učilnic, in to je bilo vse. Pred tem smo konec maja dobili dopis z navodili za prihodnje šolsko leto, ki pa je dejansko le kopija enakih okrožnic za prejšnjih deset let, dodanih je le nekaj splošnih navodil o smotrnosti premestitev šol v naravi. S pomočnico že od konca šolskega leta čakava na napotke; sva na delovnih mestih, vendar ne moreva storiti ničesar konkretnega, ker se nimava česa oprijeti. Obenem pa je vsem jasno, da prihaja nov val koronavirusne bolezni, v katerem bodo najbolj na udaru prav mladi. Čakanje nanj je nevzdržno, človek se počuti povsem nemočnega, tisti, ki bi nam morali pomagati, pa ne dajo ničesar od sebe.

Torej nimate prav nobenih smernic? Niti najosnovnejših, na primer glede obveznosti izpolnjevanja pogojev PCT, testiranja, nošenja mask ...?

Vemo samo to, kar zasledimo v medijih in na spletu, uradno pa ni znanega še nič. Ne vem, ali se bodo morali moji zaposleni obvezno cepiti ali pa se bodo morali testirati na vsaka dva dni, in ne vem, kdo jim bo plačal stroške hitrih testov; sami si jih ne bodo, ker bi bilo to v nasprotju z zakonom, če pa jih ne bo plačala država, bo morala te stroške kriti šola, kajti delodajalec jim je dolžan zagotoviti varno delovno okolje in ustrezne razmere za opravljanje dela. Ne vem, ali se bodo učenci morali samotestirati in kje bodo to počeli, doma ali v šoli. Ne vem ničesar o različnih scenarijih, o prezračevanju, o dodatnih kadrih in o denarju – kakor da predhodnega leta epidemije ni nikoli bilo!

Vam bo torej sploh uspelo pravočasno organizirati pouk? 

Odkrito povem, da ne vem. Šele 24. avgusta, teden pred začetkom pouka, naj bi ministrica sprejela ravnatelje in ravnateljice in nam dala konkretne napotke; jasno je, da v tako kratkem času ne moremo sprejeti bistvenih sprememb, s katerimi bi se pripravili na jesen in zimo. Uvodno konferenco imamo 23. avgusta; tedaj bi morala podati učiteljem glavne smernice za priprave na šolsko leto, takrat dodelamo letni delovni načrt, učne priprave, dni dejavnosti in druge zunajšolske dejavnosti. Kaj naj jim povem?

»Nekatere šole so povsem brez denarja in že ne vedo, kako bodo v prihajajočem šolskem letu sploh izvedle program. V takšnem položaju ni mogoče pričakovati, da bi sami kupovali še prezračevalne sisteme in detektorje virusa.«

Kaj pa bi po vašem lahko storili? 

Dosti. Vidim, kaj delajo drugje po Evropi, kako v Nemčiji opremljajo šole z UV-razkuževalniki zraka, ventilacijskimi sistemi in detektorji virusa. In grozno mi je, ker si v tem trenutku bolj kot vse želim, da bi lahko tudi sama tako zagotovila varnost in zdravje zaposlenih in učencev, ker se čutim odgovorno zanje. Pa ne morem storiti ničesar, ker nimam navodil, in predvsem, ker nimam denarja. Dokler država ne bo sofinancirala nakupa potrebne opreme in prenove, ne moremo ustrezno zaščititi prostorov. Če ni sredstev v proračunu, pa bi jih lahko dobili od evropske komisije; v načrtu za okrevanje je sicer govor o energetski sanaciji in širjenju stavb nekaterih fakultet in srednjih šol, a te naložbe nimajo zveze z zaščito pred koronavirusom. Že decembra bi lahko naredili celovit načrt za ustrezno prenovo in ustrezno opremo šolskih poslopij, kot so to storili v Nemčiji.

Omenili ste, da šola nima denarja, da bi sama nakupila ventilacijske in razkuževalne sisteme za zmanjšanje kužnih aerosolov po učilnicah. Zakaj je tako? 

Šole smo že brez e pide mije v zadosti nehvaležnem položaju. Vsa sredstva, ki jih pridobimo iz proračunov, bodisi državnega bodisi občinskega, so strogo namenska. Porabiti jih moramo torej za stvari, za katere so namenjena. Javni zavodi že brez koronskih zaprtij nimamo na voljo dovolj za materialne stroške in vse novosti, ki jih moramo vnesti v šolski prostor. Občina se sklicuje na državo, češ da je sprejela zakon, država na to, da so ustanoviteljice dolžne zagotoviti ta sredstva. Tako z redkimi izjemami v slovenskem šolskem prostoru krijemo te stroške sami, čeprav nimamo vira prihodka. Zakonodaja se spreminja na vseh področjih in od šol zahteva nova vlaganja v različne preglede strokovnjakov, ki tudi stanejo in so seveda potrebni, vendar se materialni stroški, ki jih krijejo občine, ne spreminjajo v skladu s temi zahtevami. Potem je te težave še poglobila epidemija covid-19.

Kako? Saj je bila šola vendar zaprta. > Kar pa seveda ne pomeni, da nismo imeli stroškov. Največje finančno breme je plačilo zaposlenih v kuhinji. Večina šol ima svoje kuhinje, v katerih posebej za to zaposleno osebje pripravlja malice, kosila in popoldanske malice, tako imenovani ekonomski program, ker gre za storitve, ki jih plačujejo starši. Ministrstvo krije le plače za šolske malice. Od 16. oktobra do februarja so bile šolske kuhinje seveda zaprte, šola pa je morala zaposlenim v njih med čakanjem na delo kriti 80 odstotkov plače; ta denar smo morali zagotoviti iz svojih sredstev, ministrstvo nam ni dalo ničesar, tudi občina ne. Združenje ravnateljev je večkrat pozvalo ministrstvo za šolstvo, naj zagotovi, da bo vlada povračilo teh sredstev predpisala v katerem od svojih protikoronskih svežnjev, a se to ni zgodilo. V kuhinji imam šest zaposlenih in seveda sem jim iz šolskega proračuna izplačala ta nadomestila, ker ljudje pač morajo od nečesa živeti. Tudi drugi ravnatelji so ravnali podobno, nekatere šole so zato povsem brez denarja in že ne vedo, kako bodo v prihajajočem šolskem letu sploh izvedle program. V takšnem položaju ni mogoče pričakovati, da bi sami kupovali še prezračevalne sisteme in detektorje virusa.

Kako pa ocenjujete delovanje ministrstva za šolstvo v prejšnjih valovih epidemije? Je bilo vsaj tedaj bolj konkretno in življenjsko? Ste bili bolj slišani? 

Ne. Očitno je to način, na katerega deluje ministrstvo za šolstvo, že odkar traja epidemija. Tresli smo se, ko smo proti koncu tedna čakali, ali bo prišla kakšna okrožnica z novimi navodili – in potem je res prišla, navadno v petek, in to po 15. uri, ko so uradniki že odhiteli domov, da jih ravnatelji ne bi nadlegovali z vprašanji. Potem smo morali ves konec tedna garati, da smo s ponedeljkom izpolnili njihove zahteve in na vrat na nos odprli ali pa zaprli šolo. Morali smo zagotoviti mehurčke znotraj šole, kar je pomenilo, da je bil razred otrok po šest ur zaprt v isto učilnico. Ker pa je vsaka učilnica prilagojena za določen tip pouka – v kemijski učilnici je laboratorijska oprema, v glasbeni inštrumenti, v zemljepisni so zemljevidi in tako naprej –, so morali učitelji to opremo vsak dan sproti seliti med prostori, da so lahko izpeljali različne ure. Da ne govorim o tem, kakšne stiske je šest ur sedenja v istem prostoru povzročalo osnovnošolskim otrokom, ki so posebej zvedavi in živahni. Bili smo jezni, na trenutke se nam je že vsem skupaj mešalo, nam, otrokom in staršem!

Kako je vsa ta negotovost vplivala na učence? In kako na starše? 

Vse več otrok je bodisi apatičnih bodisi agresivnih, številni so povsem nezainteresirani za pouk; skorajda ni šole, kjer ne bi imeli nekaj učencev, ki preprosto niso več želeli hoditi v šolo, zato je bilo treba z njimi individualno delati, naj se vrnejo v klopi. Klicali smo jih, organizirali zanje posebne zoome ali individualne ure v šoli, saj niso zmogli v razred, med sošolce.

Učitelji so se posebej zavzeli, da so iskali poti do njih, da so kljub vsemu končali razred. Na koncu šolskega leta so bili bolj utrujeni kot katerokoli drugo leto, ko smo imeli poleg rednega šolskega dela še cel kup različnih drugih aktivnosti in dejavnosti za učence. Tudi mnogim staršem je zmanjkalo potrpljenja, zaradi tega so se povečali pritiski na šolsko osebje, ki je že tako ali tako pod hudim stresom; opažam, da so se starši razdelili na dva pola, ki postajata vse bolj radikalna, eni so za cepljenje, maske in samotestiranje, drugi so odločno proti, vmes pa smo ravnatelji in učitelji. Starši nas kličejo v pisarno, pošiljajo nam ogromno elektronskih sporočil, tudi grozilna pisma že dobivamo.

Več psihologov in psihiatrov je opozarjalo na katastrofalen vpliv zaprtja šol na duševno zdravje otrok. Kako se spoprijemate s temi izzivi? 

Velika težava je nastala tudi tam, kjer se naše kompetence končajo. Ko otroci potrebujejo strokovnjaka, pedopsihiatra. Na sprejem pri njih se čaka dve leti, oni pa potrebujejo pomoč takoj. Ostali smo sami z njimi, vse, kar jim lahko ponudimo, je to, da smo tu. Vendar zanje to še zdaleč ni dovolj. Za nas pa to pomeni dodatno stisko.

»Obračam se na starše, naj se dvignejo in preprečijo, kar se dogaja njihovim otrokom, pa tudi zaposlenim v vzgoji in izobraževanju.«

Je ministrstvo storilo karkoli, da bi jo ublažilo? Navsezadnje sindikat SVIZ, pa tudi Združenje ravnateljev že več let opozarjata, da so delovni normativi neživljenjski in da šolam primanjkuje osebja. 

Naša svetovalna služba pregoreva. Ena od prošenj ministrstvu je bila, da zviša normativ za število svetovalnih delavcev na šolah. Kot že rečeno v majski okrožnici piše le, da se moramo strogo držati predpisanih normativov in standardov. Saj drugače ne moremo, kje pa bi sploh lahko dobili denar za na novo zaposlene? Po šolah smo pospešeno delali s temi učenci, učitelji, razredniki, svetovalna služba. Potekalo je veliko individualnih obravnav, trudili smo se za opolnomočenje otrok z različnimi delavnicami, kjer smo združili učence s podobnimi težavami. Svetovalni delavci so bili tudi v času, ko je potekalo delo v šoli, na voljo učencem in staršem v popoldanskem času. Seveda se je poznalo, koliko so ti sploh odzivni. Ponovno se dokazuje, da so otroci iz socialno šibkih okolij ali s težkimi družinskimi razmerami ostali brez podpore družinskega okolja, to pa je posledično onemogočalo tudi naše delo z njimi. Predvsem tu je bilo zaznati veliko neodzivnost.

Kakšno jesen in zimo torej pričakujete? Ministrica Simona Kustec sveto obljublja, da ne bo zapirala šol. 

Da bi zdaj lahko napovedala karkoli, bi morala biti vedeževalka. Glede na to, da pristojno ministrstvo ne dela tako rekoč nič, v tem trenutku ne vidim načina, kako bi se lahko izognili novim zaprtjem šol jeseni in pozimi. Ministričina zagotovila, da se to nikakor ne bo zgodilo, me ne pomirjajo; podobno je govorila že prejšnje leto, pa smo videli, kako se je končalo – z neslavnim svetovnim rekordom v dolžini zaprtja šol med epidemijo. Ne vem, včasih imam občutek, kakor da si nekdo zelo želi, da bi te izredne razmere trajale čim dlje.

Združenje ravnateljev si je menda na vse načine prizadevalo, da bi odgovorne opozorilo na težave, o katerih sva govorila, a vsaj za zdaj se zdi, da brez uspeha. Kdo sploh še lahko pride do živega Simoni Kustec in njenim uradnikom? 

V resnici ravnatelji in ravnateljice ne moremo storiti dosti; prešibki smo in premalo nas je, odgovornim zato ni težko preprosto zamenjati nekega oporečnika s kom bolj poslušnim. Resnično moč imajo starši, oni so jedro volilnega telesa in vlada in ministrstvo se tega dobro zavedata; kadar starši pritisnejo na ministrstvo, pošiljajo pobude, pišejo po medijih in sestavljajo peticije, se skoraj vedno kaj premakne, vsaj dialog steče. Zato se obračam na starše, naj se dvignejo in preprečijo, kar se dogaja njihovim otrokom, pa tudi zaposlenim v vzgoji in izobraževanju.