»Ujemi gonjače kamel!«

Olimpijske igre in rasizem

Nekateri športniki na olimpijskih igrah dosegajo uspehe, drugi imajo pri tem malo manj sreče. Na primer alžirski kolesar Azzedine Lagab, ki je na sobotni tekmi v kronometru pristal na repu, na 36. mestu, a še veliko bolj kot poraz ga je zabolelo, ko je po vrnitvi domov izvedel, da je bil tarča rasističnih pripomb. Kamere so posnele besede »podpore«, s katerimi je poskušal nemški trener Patrick Moster bodriti svojega varovanca Nikiasa Arndta, ki je tekmo končal na 19. mestu. Glasile so se: »Ujemi gonjače kamel!« Glede na to, da so bili pred Arndtom v tistem trenutku poleg Lagaba še Amanuel Ghebreigzabhier, ki je zastopal barve Eritreje, Iranec Saeid Safarzadeh in Ahmad Badreddin Wais, sirski begunec, ki je zastopal olimpijsko ekipo beguncev, ni težko uganiti, komu so bile besede namenjene.

Moster je moral zaradi njih zapustiti olimpijske igre, a grenak priokus ostaja. Azzedine Lagab, ki se je na žaljivko odzval s cinično pripombo, da na olimpijskih igrah ni nobenih kamel, je prepričan, da se je trener opravičil samo zaradi pritiska javnosti. V intervjuju, ki ga je dal za portal Cyclingnews, je še dejal, da bi lahko tekmovanje zapustil kot anonimen športnik, zdaj pa je njegovo ime zakrožilo po svetu, in to na način, ki si ga ni želel. »Pa ne gre samo zame, temveč za celotno kulturo. Tako žalostno je, da se kaj takega še vedno dogaja, in to na največji športni prireditvi na svetu. Incident je hitro zakrožil po spletu in zbudil veliko jeze pri mojih arabskih in afriških navijačih. Enako sem občutil sam.«

Ob omembi gonjačev kamel se zlahka spomnimo žaljivk, ki jih je bila večkrat deležna ena najboljših teniških igralk na svetu, Serena Williams – na podobno ponižujoč način so jo na več tekmovanjih primerjali z opico ali celo »eno tistih goril v živalskem vrtu«.

Šport ima že od nekdaj težave z rasizmom, olimpijske igre niso izjema. O zgodovini rasizma na olimpijadah je v poddaji o letošnjih igrah na Al Jazeeri govoril tudi nekdanji olimpijec, politolog Jules Boykoff. Poleg Mosterjevih besed je tokrat veliko prahu dvignila še prepoved plavalnih kap, oblikovanih posebej za skodrane lase temnopoltih plavalk, češ da se ne prilegajo »naravni obliki glave«.

Marsikdo kritizira tudi prepoved udeležbe na tekmovanjih v teku na 400, 800 in 1500 metrov atletinjam, ki imajo naravno zvišano raven testosterona, češ da gre za politiko rasnega razlikovanja – to so namreč večinoma temnopolte tekačice. Južnoafriška atletinja Caster Semenya zaradi prepovedi že nekaj let bije sodno bitko, letos pa sta zaradi omejitve v eni od disciplin brez možnosti udeležbe ostali tudi 18-letni obetavni Namibijki Christine Mboma in Beatrice Masilingi, ki za to, da raven testosterona pri njiju presega dovoljeno, sploh nista vedeli. Če bi želeli nastopati, bi jo morali nekaj mesecev prej zniževati umetno, a tega ne želita. »Vsak od nas prihaja iz drugačnega okolja, drugače smo se razvijali, odraščali. To, da me primerjate z nekom drugim, je nepošteno,« se je po poročanju Dela na prepoved odzvala Beatrice Masilingi. »A ne bova tiho, borili se bova.«