Maziljeni jezik sovraštva

Zlo pod krinko

Veliko lažje bi bilo pisati ta prispevek, če bi šlo za uvid v neko zgodovinsko dogajanje v neki državi (na primer Nemčiji v času nacizma) ali pa za prispevek o primeru odkrite homofobije na čečenski televiziji – saj veste, tam geje in lezbijke pač pobijajo. No, Jože Možina in Igor Vovk, direktor zavoda Iskreni, jih v Intervjuju ne pobijata, ampak »zgolj« načrtno in zavestno širita sovraštvo. A njuna prijazna maziljena zloba ni nič manj grozljiva.

Zlo – to, kar počnejo ti ljudje, se imenuje zlo. Nič ni krščanskega in ljubečega v teh ljudeh. Nič ni Kristusovega v teh ljudeh. Stran svoje umazane tace od Biblije, za začetek, Vovk in Možina. To ni vajina knjiga, zlorabljata jo. Ni jih malo, ki v imenu te knjige (v resnici knjige, ki si jo delijo judje, kristjani in muslimani) delajo zlo. Zgodovina in sedanjost sta polni zla v imenu te knjige. A kriva ni knjiga, krivi so ljudje.

Pogovorimo se torej o gejih, lezbijkah, transspolnih osebah. Kako poniglavo Možina in Vovk uporabljata besedo istospolni! Ki ne pomeni nič – sta hotela reči istospolno usmerjeni? Ljudje, ki ljubijo ljudi istega spola? Saj ti vaju motijo? Da, TV Slovenija, to je bil intervju o tem, da nekateri ljubijo osebe istega spola.

To je torej njihova napaka. No, imajo še eno: tega ne skrivajo (več). Če bi to skrivali, bi jim menda pogledali skozi prste. Kar je sicer laž. Pač drugače bi jim kazali, da so moteči.

Pa vemo, zakaj geji, lezbijke in transspolne osebe tega, koga ljubijo, ne skrivajo več – oziroma zakaj zadnja tri desetletja to vse manj skrivajo? Ker jih zaradi tega ne zapirajo več v posebne ustanove, ker jih zaradi tega ne mučijo več z neznanstvenimi postopki, ker jih zaradi tega več ne zapirajo v zapore in ker jih – oh, joj, čisto smo pozabili na to v našem spodobnem svetu – ne pobijajo več zaradi tega, ker so si drznili ljubiti osebo istega spola. Da.

Pojdimo kar v zgodovino Evrope, Jugoslavije in Slovenije. Kdo je že hotel zadnji iztrebiti geje in lezbijke ter vse, ki so ljubili drugače? Najbolje bo vstopiti kar v Dachau, danes muzej zla in hudobije. Za Romi in duševnimi bolniki so prišli na vrsto geji. Hitro, takoj. Med prvimi so bili v taboriščih. Da, nacisti so jih pobijali, a argumenti so bili enaki, Možina in Vovk.

Danes razsvetljena Evropa – od posameznikov do korporacij, vlad in parlamentov – obeša mavrične zastave. V opravičilo za zločin. A ne gre za opravičilo zgolj za najbolj skrajno ravnanje z geji in lezbijkami ter transspolnimi osebami. Ampak tudi za opravičilo za druge različice mučenja in nadlegovanja. Še v osemdesetih so jih po Evropi (seveda ne povsod) zapirali, jih pošiljali v posebne ustanove, mučili s »koktajli zdravil« in psihoterapijo. To so bili zločini – in zato danes tako pogosto visijo mavrične zastave, tudi ko ni teden parade ponosa. Ker želijo države in njihovi prebivalci sporočiti, da ni več tako in da vsak lahko ljubi, kot hoče.

Mislili smo, da je to preteklost. A ni. Na Poljskem geje in lezbijke izganjajo. Na Madžarskem jih nadlegujejo z javnim izpostavljanjem, sramotenjem in pripisovanjem političnih zarot. V Čečeniji pobijajo. V Rusiji se morajo skrivati. Koliko jih je zaprtih v Turčiji, se ne ve.

Temu ravnanju smo z osamosvojitvijo in demokratizacijo v Sloveniji rekli ne, Možina. Hoteli smo, da vsak lahko ljubi in sam izbira. Zato smo se razšli. A ti nisi razumel. In nikoli ne boš.