»Pri gradnji jedrske elektrarne prebivalcev ni nihče nič vprašal. Tokrat bi bilo treba vprašati ljudi.«

Miroslav Gregorič (1948) je magister strojništva z eno najvidnejših mednarodnih karier. Leta 1973 je diplomiral na ljubljanski strojni fakulteti s temo Računsko določevanje karakteristike hladilnega stolpa termoelektrarne Šoštanj III, šest let kasneje pa magistriral s področja prenosa toplote in snovi na državni univerzi Oregon. Med letoma 1989 in 2002 je bil direktor Uprave RS za jedrsko varnost. Leta 2002 ga je vlada na predlog ministra za okolje, prostor in energijo Janeza Kopača razrešila, predvsem zato, ker se ni strinjal z ustreznostjo lokacije za odlagališče radioaktivnega onesnaženega materiala iz rudnika Žirovski Vrh. Odlagališče je na lokaciji nastalo, Gregorič pa je začel mednarodno pot. Leta 2002 je postal predstavnik komisije Združenih narodov UNMOVIC, ki jo je vodil dr. Hans Blix, in v Iraku vodil inšpektorje, ki so tam iskali orožje za množično uničevanje. Čeprav ga niso našli, so marca 2003 ZDA in Združeno kraljestvo brez predhodne odobritve napada Varnostnega sveta Združenih narodov napadli Irak, ki ga je vodil Sadam Husein. Gregorič se v slovensko državno ali javno upravo ni več vrnil, pravi, da se povabil ne spomni. Med drugim je šest let deloval pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo (IAEA) na Dunaju na področju jedrskega varovanja, na to področje pa se veže tudi večina projektov, ki jih izvaja v več državah.

Gospod Gregorič, v Sloveniji smo lani z domačo proizvodnjo pokrili kar 92,6 odstotka vse porabe električne energije končnih odjemalcev, navaja poročilo Agencije za energijo. Medtem Statistični urad opozarja, da smo imeli lani »posebno nizke stopnje samooskrbe« pri sadju (36 %), zelenjavi (48 %), krompirju (60 %) in medu (67 %). Katera od teh dveh samooskrb bi nas morala bolj skrbeti?

Hrana je zagotovo najpomembnejša, pred njo je le voda. To bi verjetno potrdil vsak zdravnik. To, da pri nas ni dovolj oziroma več doma pridelane hrane, je nekakšen kriminal. Ampak gre za posledico turbokapitalizma, ker je proizvodnja vsega vezana na dobiček, in zato imamo namesto proizvodnih obratov na vsakem križišču lidle, mercatorje, hoferje, špare in podobno, ki so polni poceni uvožene hrane. Dosti več bi morali dati na prehransko samozadostnost, ki smo jo imeli stoletja. Seveda je energija, zlasti elektrika, tudi pomembna, ker smo se pomehkužili. V Ljubljani, na primer, bo kmalu težko živeti brez klimatske naprave. O njej vse bolj razmišljava tudi z ženo.

To sprašujem zaradi sedanjega dogajanja. Ministrstvo za infrastrukturo je 19. julija izdalo energetsko dovoljenje za drugi blok Nuklearne elektrarne Krško (NEK), kar je minister Jernej Vrtovec upravičil s: »Slovenija ne sme biti odvisni od uvoza energije.« Ampak saj uran kot jedrsko gorivo v celoti uvažamo, NEK ga kupuje od družbe Urenco. 

Pravilno ugotavljate. Žal se v nekaterih naših statistikah vodi jedrsko gorivo v Krškem kot domači vir. To je bilo res, dokler so v NEK, ki je začela delovati oktobra 1981, uporabljali uran iz rudnika Žirovski vrh. Šlo je za vsega nekaj let. Leta 1992 je bil sprejet zakon o trajnem prenehanju izkoriščanja uranove rude na Žirovskem vrhu. Od zaprtja gorivo v celoti uvažamo. In ne samo to: ne vem za še delujoč rudnik urana v Evropi. To pomeni, da se vsa okoljska bremena selijo ali v Kazahstan ali v Avstralijo, Kanado, Niger, Namibijo, Uzbekistan, kjer so rudniki urana.

Ste kaj začudeni zaradi omenjene izdaje dovoljenja za drugi blok? Zgodilo se je potiho, spet globoko sredi poletja, ko je javnost dopustniško odsotna, in ob mirjenju ministra Vrtovca, da vse skupaj ne pomeni kaj dosti, ker da nič še ni odločeno. 

Mislim, da je dovoljenje izdano prenagljeno. Pri gradnji obstoječe elektrarne v Krškem prebivalcev ni nihče nič vprašal, vendar zdaj nismo leta 1970. (Leta 1970 sta predsednika izvršnih svetov skupščine in sabora Stane Kavčič in Dragutin Haramija podpisala sporazum o gradnji NEK, op. a.) Smo v drugačnih časih, demokracija je in bi bilo treba vprašati ljudi.

Bi moral biti referendum o drugem bloku? 

Ja, referendum. Imeli smo ga že za marsikaj in naj pove glas ljudstva. Prenagljeno in perverzno pa je zlasti to, da politika rine v gradnjo nove jedrske elektrarne, preden se pospravijo odpadki stare. To je etično vprašanje. To, da nam v 40 letih obratovanja JEK ni uspelo pospraviti niti nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov, je usodna napaka in kaže na nedopustno nesposobnost. Ureditev teh je izjemno enostavna in poceni v primerjavi z drugim nerešenim problemom, ki je, kam z izrabljenim gorivom.

Napovedana moč drugega bloka zelo verjetno napoveduje oddajo posla ameriškemu Westinghousu, kar je bilo morda dogovorjeno ob obisku ministrov Vrtovca in Logarja pri Trumpovem državnem sekretarju Pompeu decembra lani.

Očitno niti te vlade odpadki ne zanimajo, jo pa močno zanima posel gradnje drugega bloka.

Tukaj bi okrepil tezo. Drugi blok NEK naj bi imel električno moč 1100 megavatov, obstoječi s povečavami pa jo je zvišal s 600 na 700 megavatov. Od kod zdaj ta magični 1100-megavatni reaktor? Reaktorjev s to močjo ne gradi evropska industrija, kot je francoska Areva, to ni korejska tehnologija in ne tehnologija ruskega Rosatoma, ki globalno gradi največ jedrskih elektrarn. Ta napovedana moč je zelo verjetno napoved oddaje posla ameriškemu Westinghousu, kar je bilo morda dogovorjeno ob obisku ministrov za infrastrukturo in zunanje zadeve Jerneja Vrtovca in Anžeta Logarja pri Trumpovem državnem sekretarju Michaelu Pompeu decembra lani. Podpisali so nikoli objavljeni sporazum o strateškem civilnem jedrskem sodelovanju ZDA in Slovenije.

Pomembno bi bilo natanko vedeti, kaj je sklenjeno in zakaj je zdaj minister Vrtovec tako pospešil drugi blok. Nedopustno je, da to ni javno in da se norčuje iz ljudi.

To, da nimamo urejenih trajnih rešitev za jedrske odpadke, se vam zdi škandal. Agencija za radioaktivne odpadke ta problem »gasi« piarovsko. V brošuri kaže primerjalne povprečne letne količine odpadkov, ki nastajajo na prebivalca v Sloveniji: količino komunalnih odpadkov, 327 kilogramov, prikazuje s slikico medveda, količino nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov, 20 gramov, s siničko, količino visokoradioaktivnih odpadkov, pet gramov, pa s slikico kobilice.

To je neodgovorna in idiotska primerjava jedrskega lobija. Sam delam celo kariero na jedrskem področju, a takih oslarij ne bi nikoli govoril in tega nikoli nisem nikjer slišal. Gre za neprimerljivo. Če je tako enostavno, pa zakaj niso teh odpadkov pospravili? Tudi moji kolegi so na televiziji izjavili, češ, »kaj pa je to izrabljeno gorivo, saj ga je samo pol litra na prebivalca Slovenije«. Bil sem zgrožen. Nikjer na svetu nisem videl, da se jedrsko gorivo in njegovo tveganje meri v litrih. Meri se v radioaktivnosti.

Vsi odpadki se hranijo v začasnem skladišču znotraj NEK. Uradni podatki za 31. december 2020 so: »Stanje uskladiščenega inventarja znaša 4311 paketov nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov s skupno prostornino 2413,7 kubičnega metra in skupno aktivnostjo 14,9 terabekerela. V bazenu za gorivo je shranjenih 1320 uporabljenih gorivnih elementov iz 30 gorivnih ciklusov. Skupna masa izrabljenega gorivnega materiala je 512,9 tone.« Kaj to pomeni? 

V Krškem je v bazenu za izrabljeno gorivo toliko plutonija, stroncija in cezija, da je Fukušima malenkost, če bi prišlo do požara. Zagotavljamo izjemno visoke standarde varnosti, tudi požarne, a teh stvari ne moreš in ne smeš banalizirati. Z odpadki se moramo začeti ukvarjati absolutno prednostno. Mi pa se v vseh državnih dokumentih vedemo, kot da teh odpadkov ni. Slovenija je podpisnica Skupne konvencije o varnosti ravnanja z izrabljenim gorivom in varnosti ravnanja z radioaktivnimi odpadki in v njeni preambuli piše, da ne smemo prenašati bremen iz sedanjih generacij v naslednje. Mi pa delamo točno to. V NEK bi verjetno rekli, da zdaj, ko dajejo izrabljeno gorivo v suho skladiščenje v kontejnerje, lahko to čaka na lokaciji sto let. In najverjetneje tudi bo, kar pomeni, da breme prelagamo na vnuke naših vnukov.

Kaj pa so rešitve? Računsko sodišče je že leta 2011 reklo, da ravnanje z odpadki JEK ni urejeno celovito in pregledno, da je neučinkovito dogovarjanje s Hrvaško, ki kot polovična lastnica iz JEK prejema polovico proizvedene elektrike. Na lanskem zasedanju meddržavne komisije so spet ugotovili, da »ni pogojev za skupno gradnjo odlagališča nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov«. 

Odlagališče nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov, ki naj bi pomenilo trajno rešitev, se že leta »paca« na lokaciji Vrbina blizu NEK, gradnja se še niti začela ni. Kljub temu občina Krško za to, da da mir, že prejema državne milijone. To je zlasti zasluga nekdanjega župana in najboljšega lokalnega ekonomista gospoda Bogoviča, ki se je umaknil v Bruselj. (V letih 2007 in 2008 je bilo med občino in ministrstvi takratne Janševe vlade podpisanih vsaj šest protokolov o financiranjih lokalnih projektov iz državnega proračuna, vezano na umeščanje odlagališča, op. a.) Kaj pa rešitev za izrabljeno gorivo? > V Kršk e m ga je pr e malo za gr adnjo samostojnega odlagališča visokoradioaktivnih odpadkov. Pri odlaganju teh so najdlje Finci in Švedi, Švedi za dvanajst elektrarn, od katerih jih deluje še šest, Finci pa za obstoječe štiri plus eno, ki naj bi bila po vseh zapletih končana naslednje leto. Pri obeh odlagališčih je geološka struktura granit, v katerega bi več kot 500 metrov globoko spravili gorivne palice, ovite v debelostenske obloge iz bakra, ki naj bi tisočletja preprečeval korozijo. Stroški shranjevanja za nas, tudi če bi imeli možnosti, bi bili enormni. Zato bi morali iskati regionalno povezavo, vprašati finsko ali švedsko vlado, ali se lahko pridružimo. A se bojim odgovorov. V letih 2001 in 2002 smo imeli možnost izvoza v Rusijo, po nalogu ministra sem vodil pogajanja, a je tedanja vlada z ministrom Janezom Kopačem, ki je bil odgovoren za okolje, energijo in odpadke, z lobiji to zminirala. Cena je bila takrat okoli pol milijona dolarjev na izrabljeni gorivni element, in teh je zdaj, ste prebrali, 1320, dodaten strošek je transport.

Že po takratnih cenah bi krepko presegli pol milijarde evrov. Kako se bo to financiralo? Slovenija in Hrvaška imata sklada za financiranje razgradnje NEK. V slovenskem je bilo konec leta 2019 208 milijonov evrov, le devet milijonov več kot leto prej. Vlada je lani zvišala prispevek, ki ga mora v sklad plačevati GEN energija kot polovična lastnica NEK, a to ne bo dovolj. 

Dovolj ga je za ureditev odlagališča nizko- in srednjeradioaktivnih odpadkov; če govorimo o izrabljenem gorivu in razgradnji NEK, pa je denar v skladu smešno nizek. Iz podatkov drugih držav bi napovedal, da bo potrebno okoli dve milijardi evrov. In kdo bo to plačal? Ja, tako kot smo za zapiranje vsakega rudnika doslej sprejeli zakon – za Mežico, Kanižarico, Trbovlje, Hrastnik, Zagorje, Idrijo …, bomo naredili tudi za elektrarno Krško. Slovenski narod bo z žegnom poslancev dobil novo milijardno breme. Tukaj bi posebej opozoril, da se bo povsem enako zgodilo z zapiranjem rudnika lignita Velenje, ki napaja Termoelektrarno Šoštanj. Poslanci, katerikoli bodo že takrat, bodo sprejeli zakon o zapiranju rudnika in tudi ta cena bo zagotovo okoli milijarde. O tem se sploh ne govori, a ta strošek bo in bo dodan že dragemu in zgrešenemu projektu TEŠ 6.

Kot energetski strokovnjak ste med gradnjo TEŠ 6 svarili zlasti pred njegovo ekonomsko in okoljsko ceno. Kdaj bi morali zapreti TEŠ? 

Čim prej. Takoj. Njegov obstoj je negospodaren.

V Krškem je v bazenu za izrabljeno gorivo toliko plutonija, stroncija in cezija, da je Fukušima malenkost, če bi prišlo do požara. Imamo izjemno visoke standarde varnosti, a teh stvari ne gre banalizirati.

Marca je General Electric kot pravni naslednik Alstroma, ki je dobavljal opremo TEŠ 6, privolil v kar 261 milijonov evrov visoko poravnavo s Holdingom Slovenske elektrarne (HSE), katerega del je šoštanjska termoelektrarna. V HSE so zapisali, da je bil cilj »povrnitev čim večjega deleža domnevne škode, ki izvira iz protipravnih ravnanj ob izgradnji bloka 6«. 

Iskrene čestitke odvetnikom HSE, vseeno pa mi ne da miru, kaj je v ozadju. Zakaj bi podjetje kot General Electric privolilo v tako noro visoko odškodnino? Tukaj ne vidimo vsega, ne še. Seveda je poravnava nesporno priznanje korupcije v projektu. Ta denar bo verjetno kratkoročno zapolnil finančne luknje, ki so v Termoelektrarni Šoštanj in v Premogovniku Velenje, in verjetno začasno zameglil realno stanje stvari.

Termoelektrarna Šoštanj že sedem let zapovrstjo posluje z izgubo, lani je ta znašala rekordnih 280,4 milijona evrov. Izgubo ima zadnja tri leta tudi Premogovnik Velenje, lani 9,7 milijona evrov. HSE je zgolj lani termoelektrarno  dokapitalizirala s skoraj 150 milijoni evrov, premogovnik pa s 46 milijoni. 

To je treba zapreti čim prej, že brez upoštevanja okoljskih vidikov. Gre za posledico sprege politike – zlasti obeh največjih strank SD in SDS in prisklednic – ter šaleškega energetskega lobija, za posledico polresnic in prikrivanja stanja. Niso se vsi finančno okoristili, se pa je kupčkalo z bagatelnimi uslugami, ki se verjetno še danes unovčujejo. Originalni dokumenti rudnika Velenje iz časov, ko TEŠ 6 še ni bila ideja, so predvideli zaprtje rudnika leta 2028. Še vedno jih imam doma. Potem pa je takratni direktor Milan Medved v TEŠ 6 videl priložnost za podaljšanje obstoja rudnika in nastajali so preračunljivi scenariji. Pokažite mi, prosim, na svetu eno elektrarno, ki deluje na lignit, ki se koplje 500 metrov pod zemljo. Ni ga, ker so stroški enormni. Ob vse manjšem količinskem izkopu ostajajo enormni fiksni stroški prečrpavanja zraka in vode, draga pa so tudi druga nujna dela, recimo za preprečevanje pogrezanj ali samovžiga lignita.

Čeprav je energetika pretežno v državni lasti in obrača milijarde (skupina HSE je lani imela 1,8 milijarde prihodkov), gre v resnici za sprivatiziran pašnik ožjih skupin. To je branža z najvišjimi plačami v državi in posledično braniteljica statusov quo. Ko bo treba vse te izgubarske projekte zapirati, bomo na vrsti davkoplačevalci.

Drži. Poskušajte najti še koga iz jedrskega dela energetike – sam sem bil proti –, ki je takrat nasprotoval projektu TEŠ 6. Ni ga, saj je veljalo: »Ne majaj čolna.« Če bomo mi jedrci pustili pri miru šaleški lobi, bodo oni pustili nas. Politiki vseh barv pa so vodljivi in poslušajo šefe, ki imajo interese.

Če mi zgradimo eno novo jedrsko elektrarno, je to enako, kot če bi jih Američani 165, saj je nas dva milijona, njih pa skoraj 330 milijonov. Zakaj jih ne gradijo?

Naj se vrnem k nedavnemu koraku Janševe vlade glede gradnje drugega bloka NEK. Zna se zgoditi, gospod Gregorič, da bomo ta drugi blok gradili več kot deset let in ga končali v času, ko bo tehnologija hranjenja energije bistveno razvitejša. Ves svet jo bo hranil, mi bomo pa rezali rdeči trak deset milijard evrov težkega drugega bloka. 

Verjamem, da se bo zgodilo več tehnoloških prebojev. V sisteme hranjenja in prenose energije, v zeleni vodik se vlaga ogromno raziskav in denarja. Ko bodo začeli delati v milijonskih serijah avtomobile, ki imajo hranilnike elektrike z zmogljivostjo 50 kilovatnih ur in več, potem bodo postali cenovno dostopnejši obstoječi Teslovi in podobni hišni hranilniki z zmogljivostjo 13 ali 15 kilovatnih ur. Povprečno slovensko gospodinjstvo porabi 10 kilovatnih ur elektrike na dan in bo lahko z enim takim hranilnikom in fotovoltaiko na strehi samozadostno. Zmogljivosti bodo rasle, vse več podjetij jih bo izdelovalo, postali bodo dostopnejši.

Danska in Nemčija sta lani decembra sklenili sporazum o tesnejšem sodelovanju pri razvoju skupnih vetrnih projektov na Severnem in Baltskem morju in ustvarjanju tako imenovanih vozlišč za energijo, ki bi lahko vključevala tudi proizvodnjo vodika. S skupnimi projekti bi države ustvarjale prihranke pri infrastrukturi in združile razvojne zmogljivosti za optimizacijo proizvodnje zelenega vodika, ki naj bi imel vse večjo vlogo v energetski mešanici Evrope.

Seveda, tehnologije so usmerjene proti vetru in soncu, mi imamo ogromno možnosti zlasti pri soncu. Upam, da se bo Slovenija bolj angažirala pri hranjenju energije v obliki vodika. Tukaj bodo novi preboji. Drugače si ne znam predstavljati, kako bi lahko nemška vlada opustila jedrsko energijo. Nemčija je večino jedrskih elektrarn že zaprla, kar je parlament zahteval poleti 2011, neposredno po jedrski nesreči v Fukušimi. Zadnje elektrarne bodo Nemci zaprli prihodnje leto. Že prej so mnoge najrazvitejše države tudi pod pritiski ljudi opustile jedrsko energijo, pred Fukušimo sta bila mejnika nesreči na Otoku treh milj v ZDA leta 1979 in Černobil leta 1986. V prvem valu so iz jedrske energije izstopili Avstrijci, pa Italijani, v Švici bodo obstoječe ugasnile do leta 2035, podobno v Španiji, Nizozemski in v Belgiji do leta 2025. Novo gradita Francija, ki je največja svetovna neto izvoznica elektrike, in Finska, a oba projekta močno zamujata. Finski se je podaljšal za dvanajst let in podražil s treh na 11 milijard evrov, podobna usoda je doletela francosko novogradnjo.

Zadnji podatki skupine, ki pripravlja World Nuclear Industry Status Report, kažejo, da je julija letos po svetu delovalo 415 reaktorjev, njihova povprečna starost se veča od leta 1984 in je približno 31 let, pri petini pa 41 let ali več. 

V naslednjih 20 letih je napo vedano zaprtje 350 jedrskih elektrarn po svetu in mislim, da ne bodo nadomeščene z novimi. Večina delujočih jedrskih elektrarn je bila pri izvajalcih naročena pred nesrečo na otoku Treh milj leta 1979, vrhunec priključitev na omrežje je bil v letih 1982/83, ko se je na leto priključilo več kot 30 jedrskih elektrarn. Po tem nikoli več v takem obsegu. Če mi zgradimo eno novo jedrsko elektrarno, je to enako, kot če bi jih Američani 165, saj je nas dva milijona, njih pa skoraj 330 milijonov. Zakaj jih ne gradijo? Američani jih samo še zapirajo. V gradnji imajo dve elektrarni, enoti Vogtle 3 in 4, ki nastajata z veliko zamudo in bosta prvi novi enoti v tridesetih letih v ZDA. Cena vsake je zrasla s štirih na 13 milijard dolarjev, leta 2017 je na tem projektu priglasil nadzorovani stečaj omenjeni Westinghouse. Kar je ostalo od jedrskega dela Westinghouse, so Japonci prodali Kanadčanom.

Pri NEK, ki prispeva petino vseh letnih potreb slovenske elektrike, se zdaj želi podaljšati življenjska doba s 40 na 60 let, to je do leta 2043. Izvedena bo presoja vplivov na okolje. Kako na to podaljšanje gledate vi, ki ste do leta 2002 videli v drobovje NEK? 

Moram vas popraviti. Krško nima dokumenta, ki določa življenjsko dobo 40 let. Krško je dobilo obratovalno dovoljenje na podlagi pozitivne ocene varnostnega poročila in v njem piše, da je življenjska doba reaktorske posode – to je posoda s premerom okoli tri metre in debela 25 centimetrov – 32 let obratovanja pri polni moči. Ker je elektrarna v začetku obratovala po 10 ali 11 mesecev na leto, se je to raztegnilo na 40 let. NEK je vedno skrbela, to moram poudariti, za dobro šolanje svojih zaposlenih, za prenos znanja, za izboljševanje varnostnih sistemov. Veliko izboljšav so prinesla obdobja po nesrečah, po Fukušimi so bili evropski stresni testi, ki jih je JEK dobro prestala. Obnove in krepitve so bile izdatne; dodala je novi dizelski generator elektrike, nove črpalke za vbrizganje hladilne tekočine v primeru nesreče, dodala je možnosti gašenja, če bi padlo recimo letalo na elektrarno. Vse lepo in prav, ampak star avto je star avto. Drugače se leti s 60 let starim boeingom kot z novim. Kaj hočem reči? V Krškem lahko veliko stvari menjaš, ne moreš pa vsega, recimo vseh cevovodov, kablov, prebojev zadrževalnega hrama, ne moreš fizično preverjati zvarov, ki so pod betonom. Tako da sem kljub vsem »face-liftom« zelo zadržan do podaljšanja za 20 let.

Še en pomemben vidik gradnje novega bloka jedrske elektrarne je varnost. Bomo zaradi takega objekta ranljivejši, lažja tarča? 

Spomniti se je treba julija 1991, ko smo elektrarno zaustavili, ko sta dve letali nizko preleteli zadrževalni hram. Neki general je na TV takrat izjavil: »Ne potrebujemo atomske bombe, mi imamo Krško!« To je seveda nekaj nezaslišanega. Tudi ženevske konvencije pravijo, da se jedrske elektrarne ne smejo napadati. A kaj to pomeni? Dejstvo je, da jedrska elektrarna prinaša izzive na področju jedrske varnosti in jedrskega varovanja, in če tega objekta nimaš, imaš kot država en zelo resen izziv manj.

Tako kot smo za financiranje zapiranja vsakega rudnika doslej sprejeli zakon, bomo naredili tudi za elektrarno Krško. Slovenski narod bo z žegnom poslancev dobil novo milijardno breme.

Gospod Gregorič, kako bi kot zelo dober poznavalec mednarodnih razmerij komentirali nedavne izjave premiera Janše – premiera predsedujoče države svetu EU, ki je na dogodku v organizaciji iranske diaspore pozval k neodvisni preiskavi »pokola 30.000 političnih zapornikov v Iranu leta 1988« in opozoril na vlogo novega iranskega predsednika Ebrahima Raisija. Izjava je povzročila diplomatski škandal, EU se je od izjav distancirala. 

Rekel bi »sneta skira«. Ne vem, koliko zunanjih politik imamo trenutno, zagotovo eno posebno na ravni predsednika vlade. Trumpova administracija je ponižala celotno Evropo, ko je leta 2018 enostransko izstopila iz iranskega jedrskega sporazuma. Trump je po umiku ameriške sankcije okrepil in sprejemal nove in nove, ki hromijo iransko gospodarstvo. Pristop, ki naj bi Iran prisilil v popuščanje in nova pogajanja – ne zgolj o že doseženem jedrskem sporazumu, ampak tudi o nizu drugih vprašanj –, je znan kot »maksimalni pritisk«. EU ni mogla narediti nič, ni mogla nadaljevati gospodarskega sodelovanja, saj bi bila vsaka država v primeru česarkoli, recimo uvoza soda nafte, deležna istih sankcij ZDA. To, da je Mednarodna agencija za jedrsko energijo (IAEA) potrdila, da Iran izpolnjuje svoje zaveze iz jedrskega sporazuma, ni nič pomenilo. Vsa Evropa se trudi zdaj obnoviti iranski dogovor, mi pa gremo spet v nasprotno smer v slogu Pompea: sami teroristi na eni strani in mi, sami angelčki, na drugi. Prav tako ne razumem, kaj je bila prednostna naloga obiska Izraela in klanjanje Izraelu.

Benjamin Netanjahu ni več predsednik vlade, Janša ga je obiskal decembra lani, zdaj se sprašujemo, ali je prinesel nazaj Pegasusa. 

Ne vem, kaj je naš predsednik vlade iskal in dobil pri proizvajalcu opreme Pegasus. Izrael je globalni lider. Dela, kar hoče. Ne Trump in ne Biden oziroma nobena ameriška vlada niti ne migne, pa ima od 100 do 200 jedrskih konic, balistične rakete in nevidne (stealth) podmornice ter letala. Nihče ne pritiska, naj podpiše pogodbo o neširjenju jedrskega orožja (NPT) ali naj da svoj jedrski program pod inšpekcijo IAEA. Izraelu se dopušča vse, tudi bombne napade na Sirijo, Irak in Iran, kibernetske napade in likvidacijo iranskih jedrskih strokovnjakov, na drugi strani pa vlada histerija v zvezi z Iranom in Severno Korejo. To so dvojna merila. Stanje sedaj zato vidim kot nič dobro, Iran ne bo šel dvakrat na led. Izpolnil je zaveze, druga stran svojih ni in ceno plačuje Iran, zlasti tamkajšnji ljudje. Nisem velik optimist.