Imamo to

V času olimpijade, ko je slovenska košarkarska reprezentanca navduševala s svojo igro, ko je, kot pravimo, srce puščala na igrišču, ko je dihala kot eden, ko je mlela nasprotnike, same velikane, Argentino, Španijo in Nemčijo, ko je izkazovala moč in lepoto kolektivnega duha, ko nas je brezmejno razveseljevala in ko nas je vedno znova zbujala (ponoči, res sredi noči), je Božo Predalič, »desna« roka Janeza Janše, nekdanji generalni sekretar Vlade Republike Slovenije, zdaj državni sekretar ministrstva za notranje zadeve (sicer diplomirani inženir agronomije, magister državnih in evropskih študij ter doktor pravnih znanosti), na tvit Neve Železnik – »Včasih so izbranci ljudstva sovražili samo Južnjake in jih hoteli izbrisati. Nato so med sovražnike uvrstili begunce in nastala je SLO, okupirana z žico. Sedaj sovražijo tudi Slovence, če jim ne ploskajo, če niso njihovi. V resnici ne marajo nikogar: le moč, oblast in denar.« – odgovoril takole: »Nakladanje! V resnici so nekdanji ‘izbranci ljudstva’ v času Juge skušali Slovenski rod razredčiti z uvozom ‘južnih bratov’. Današnji levičarji gredo še dlje, Slovenski rod in Evropo skušajo razredčiti z uvozom nezakonitih migrantov. Spomnite se koliko jih je dnevno uvozil Miro Cerar.« Takoj so se oglasili sledilci, ki so bodisi napovedovali skorajšnje neizbežno »uničenje

Slovenije« ali pa stokali, da se počutijo »kot tujci v lastni domovini«, toda kdor premore vsaj trohico razuma in zametke logičnega sklepanja, je ob Predaličevem tvitu vzdihnil: hvala bogu, da so nekdanji »’izbranci ljudstva’ v času Juge skušali Slovenski rod razredčiti z uvozom ’južnih bratov’«! Prav res – hvala bogu! Če nekdanji »izbranci ljudstva« v času Juge tega ne bi storili, če torej slovenskega rodu ne bi skušali razredčiti z uvozom »južnih bratov«, potem v slovenski košarkarski reprezentanci, ki jo vsi tako ponosno in ganjeno in ganljivo slavijo, ne bi bilo Luke Dončića, Zorana Dragića, Eda Murića, Vlatka Čančarja in Alekseja Nikolića, otrok »južnih bratov«, kar seveda pomeni, da ne bi bila tako uspešna, da nas ne bi tako navduševala in da nas ne bi zbujala sredi noči.

Ni kaj, Predalič, steber SDS, je res našel trenutek za razkrinkavanje razredčevalne politike nekdanjih »izbrancev ljudstva«: v času zmagovitega kolektivnega duha, v času, ko smo vsi dihali in živeli z reprezentanco, v času, ko smo z njo vstajali in hodili spat, v času, ko so vse delitve sunkovito izginile, v času, ko smo slavili in častili slovenske košarkarje, je začel razlagati, da je bila napaka, da so njihove starše ali prastarše spustili v Slovenijo. Zakaj je to storil? Mu je ušlo? Ne ve, kaj tvita? Se ne zaveda posledic svojih besed? Ali pa preprosto ni mogel iz kože SDS, ki tako zelo rada deli, hujska in podžiga k sovraštvu? Navsezadnje, SDS, ki svoje simptome ljubi še bolj kot sebe, je leta 2011 – v času parlamentarnih volitev in zmage Zorana Jankovića – na svojem portalu ponosno in ganljivo gostila »Tomaža Majerja«, novega čudežnega dečka politične analize, ki je zapisal: »Janković je dobil na volitvah dobrih 300.000 glasov. To je 15% prebivalstva, manj kot petina celotnega volilnega telesa in manj kot tretjina vseh volilcev, ki so glasovali. Kljub temu pa je kot posamična stranka dobil največ. Slabih 200.000 glasov so mu prispevali novi državljani. Teh je bilo videti zelo veliko okrog njega na slavju po razglasitvi rezultatov. Slavilo se je z južnjaško glasbo in skandiranjem Zoki-Zoki ter Tito-Tito. Ostalih dobrih 100.000 glasov je Janković dobil od Slovencev, ki so se po ukazu Milana Kučana in Janeza Stanovnika disciplinirano kot prava vojska prelili iz LDS in Zaresa ter deloma iz SD-ja k novemu vodji levice. Slovenija bo tako zaradi velike radodarnosti z državljanstvi in nedokončane razgradnje starih omrežij ob 20. obletnici državnosti in samostojnega življenja dobila za predsednika vlade Srba in socialističnega tajkuna v eni osebi.«

Drug ob drugem smo se razživeli. Znebili smo se strahov in tabujev. Začutili smo svoje skrite potenciale. Vrnila se je vera v skupni projekt, skupno dobro – spet smo razmišljali radikalno in utopično.

Predalič je očitno prikimal »Tomažu Majerju«, ki je v slovenski »radodarnosti z državljanstvi« videl nekaj slabega, celo katastrofalnega in pogubnega. Hej, Jankovića so izvolili »novi državljani«, Neslovenci, tisti, ki za »Majerja« in SDS niso dovolj »čisti« – tisti iz »uvoza«. Kdo jih je uvozil? »Izbranci ljudstva«. In to namerno – da bi ustavili Janšo in SDS! Tako kot so nekdanji »izbranci ljudstva« vse tiste »južne brate« uvozili zato, da bi njihovi otroci in vnuki slovenski košarkarski reprezentanci priborili evropski naslov in olimpijsko slavo!

Zakaj je morala SDS prek Predaliča prav v času zmagovitega pohoda slovenske košarkarske reprezentance in poleta kolektivnega duha tako zelo nujno – in po malem panično – obračunati z nekdanjimi »izbranci ljudstva«, ki so »skušali Slovenski rod razredčiti z uvozom ‘južnih bratov’«, in »današnjimi levičarji«, ki skušajo »Slovenski rod in Evropo razredčiti z uvozom nezakonitih migrantov«? Očitno je hotela to »bratstvo« malce relativizirati – jasno, kodificirano in prek surogata. Da ne bi izgledala nepatriotsko. Očitno je hotela malce zaropotati: da se ljudje – magari ljudstvo SDS – v teh čustvenih, razneženih časih ne bi preveč vneli in »pomešali«, da se ne bi slučajno preveč identificirali z »južnimi brati«, s katerimi so skušale temne sile »razredčiti Slovenski rod«, da ne bi prišlo do prehudega simpatiziranja z drugo stranjo, da ne bi kdo mislil, da je kulturne vojne konec, da ne bi prišlo do prestopov na drugo stran in razredčenja vrst SDS. Da bi torej Slovenci ostali razdeljeni. Delitev mora ostati – da bi lahko tiste, ki niso »naši«, zastraševali z onimi, ki so »naši«. SDS je preveč odvisna od razdeljenosti, da bi svojo usodo prepuščala košarkarjem. Bolj ko je Slovenija razdeljena, bolje za SDS. Nalezljivi uspehi slovenskih reprezentanc, v katerih igrajo potomci »južnih bratov«, so le krize, ki hitro minejo. Takrat je pač treba potrpeti. In stisniti zobe.

Desnica ima s patriotizmom večje probleme, kot se zdi na prvi pogled.

Težko je biti patriot, če si desničar

To je pokazala tudi pred štirimi leti – v času evropskega košarkarskega prvenstva, na katerem so naši košarkarji, večinoma potomci priseljencev, otrok socialističnega talilnega lonca, briljirali, izgledali strašno in radikalno, delovali disruptivno in transformativno, spominjali na revolucijo, dosegli devet zaporednih zmag in zmagovali tako suvereno, kot da je to nekaj samoumevnega in kot da je zmagovanje njihovo »naravno« stanje. Ja, tako so zmagovali, da smo bili utrujeni od zmagovanja. In ja, pokazali so, da se lahko emocije, ki ljudi spreminjajo v brate, kalijo le v boju, v znoju, solzah in krvi skupnih projektov. Tekme slovenske reprezentance so bile demonstracije kolektivnega duha, bratstva, solidarnosti, povezanosti in skupnega boja – in afirmacije smiselnih medčloveških odnosov, osupljivi dokazi, da obstaja alternativa, utopični prebliski prihodnosti, ki funkcionira. Svet je bil spremenjen. Boljše »nove« normalnosti si ne bi mogli predstavljati.

Toda ironično: Nova24TV – medij Janševe SDS – je med prvenstvom, ki je združilo Slovence, poročala o »spektakularnem lovu na alžirskega in maroškega državljana, eden se je celo upiral aretaciji«, o »posledicah množičnih migracij in nezadostne zaščite meja Evrope ter nacionalnih držav«, o Sloveniji, ki da je postala »tarča migrantskega kriminala«, o migrantih, ki »se že prosto sprehajajo po Sloveniji«.

Trobilo SDS je res našlo trenutek za razkrinkavanje priseljencev. Prav res: v trenutku, ko je bilo vsem povsem in scela jasno, da slovenske košarkarske reprezentance, vseh tistih zmag in evropskega naslova ne bi bilo brez socialističnega talilnega lonca, brez politike odprtih meja v nekdanji Jugoslaviji (slovensko-hrvaška meja je bila tako odprta, da je sploh ni bilo, v nobeni obliki, kaj šele rezilni), brez vseh tistih velikih selitev in brez množičnega priseljevanja v Slovenijo, je Slovence svarilo pred priseljenci in priseljevanjem.

Če ideja kolektivnosti, solidarnosti in skupnosti tako dobro deluje na košarkarskem igrišču, zakaj je potem ne implementiramo tudi v slovenski družbi?

Nedvomno: desnica ima s patriotizmom večje probleme, kot mislite. Oh, ne le pri nas, ampak povsod – navijati mora za reprezentanco, ki pa je nima za »našo«. Svet se spreminja hitreje od njenega »patriotizma«.

Kot veste, desnica ponekod gejem ponuja možnost »spreobrnitve« – terapije, ki bi jih prelevile v heteroseksualce. No, nedavno pa smo presenetljivo nepresenetljivo izvedeli, kako Neslovenec – potomec »južnega brata« – postane »naš«, kako se potemtakem »spreobrne« v pravega Slovenca: tako, da se odpove staršem. Klemen Traven, član SDM, podmladka SDS, je namreč od Luke Dončića terjal, da se odpove očetu, Sašu Dončiću. Njegov tvit je šel takole: »Njegov oče Sašo Dončić je bil med izbrisanimi. Leta 2018 je kandidiral na listi DESUS in paradiral po ulicah skupaj z Zoranom Jankovićem in Karlom Erjavcem. Njegov sin se ni niti toliko distanciral od njega, da bi imel normalno zapisan priimek Dončič.« Nekaj takega so nekoč Italijani terjali od Slovencev – da si spreminjajo priimke in se »spreobračajo« v Italijane. Saj veste, potem bi lažje navijali zanje, če bi slučajno igrali za katero izmed italijanskih reprezentanc. Tudi Traven je hotel verjetno reči nekaj takega: za Dončića bi lažje navijal, če bi bil Dončič! Za Dončića bi lažje navijal, če bi bil »naš«! Luka, spreobrni se, da bom lahko navijal zate! SDS-ovci bi naredili vse, da bi si olajšali identifikacijo z Dončićem, prav vse, čisto vse, popolnoma vse – Nova24TV je šla celo tako daleč, da je Dončić pisala kar Dončič. »Po bojeviti tekmi za bron se je odzval Luka Dončič!« Vprašanje je le, kdo se je odzval, da so potem Dončič popravili v Dončić.

Če si član SDS, potem ni ravno lahko biti patriot. Desnica ima res večje probleme s patriotizmom, kot mislite. Zanjo so bolj zimski športi.

Toda Klemen Traven ni le član podmladka SDS in kandidat SDS za mestni svet v Ljubljani, ampak je ponos prave SDS, njen wunderkind – Janša ga je kmalu zatem odlikoval. Na poletnem taboru SDS v Bovcu mu je slavnostno izročil diplomo Akademije dr. Jožeta Pučnika. Kot da ne bi bil tvitnil tega, kar je tvitnil. In kot da s tem tvitom ne bi bil razkril mučnih, srhljivih razpok v »patriotizmu« SDS. Oh, in seveda – kot da se lani ne bi bil takole »distanciral« od evropske poslanke Irene Joveve: »Čefurka. Neslovenka. Lažnivka. In to nakazo so najprej imeli v POP TV, nato v LMŠ, zdaj pa v Bruslju.«

Zakaj je Traven mislil, da lahko govori take reči? Zakaj je imel občutek, da je to, kar je tvitnil, legitimno? Zakaj je bil tako prepričan o tem, kar je tvitnil? Se je SDS distancirala od njega? Ne. Se je distanciral Janša? Ne. Nobene socialne distance. Se je pa Janša distanciral od slovenske košarkarske reprezentance. Kaj? Rekli boste: pa saj ji je čestital za zmage! In za četrto mesto! »Čestitke @TeamSlovenia. 4. mesto je velik uspeh.« In čestitala ji je Janševa SDS: »Čestitke slovenski košarkarski reprezentanci za uspešen olimpijski turnir in osvojeno 4. mesto. Hvala vam za promocijo in navduševanje navijačev.« In čestitala ji je Janševa vlada: »Iskrene čestitke za vse nastope na #Olympics2021! Majhna Slovenija je postala četrta košarkarska velesila na svetu! Se vidimo v #Paris2024!«

Že, čestital ji je, toda s stisnjenimi zobmi politika, ki se zaveda razpok v svojem »patriotizmu«, ali bolje rečeno – politika, ki ima polna usta »patriotizma«, a bi se z Dončićem lažje identificiral, če bi bil Dončič. Ne pozabite namreč, kaj je Janša, ki je verjetno nevljuden tudi, ko je sam, rekel v Bovcu na posvetu Slovenci – kdo smo in od kdaj smo tu? (na »posvetu o izvoru Slovencev«, kot je to označil spletni portal SDS), ki je potekal prav med olimpijado: »Danes imamo poleg starih orodij za raziskovanje korenin, kot sta jezikoslovje in arheologija, na voljo tudi genetiko, ki je novo orodje. Upam, da bo izkoriščeno vse, kar nam moderna znanost ponuja, da se bomo bolje spoznali.«

Aha – genetika. Geni. Kri. Čigave korenine – gene in kri – naj raziskujejo? Korenine katerih Slovencev? Vseh ali le »čistih«, »pravih«? Tistih, ki volijo SDS? Ali onih, ki so izvolili Jankovića? Naj genetiko, »novo orodje«, izkoriščajo le za boljše spoznavanje Dončičev – ali tudi Dončićev? Kdo se bo sploh bolje spoznaval? Le »čisti«, »pravi« Slovenci? Kaj pa bo z ostalimi? Bo genetika – »novo orodje«, ki ga ponuja »moderna znanost« – pokazala, kdo je Neslovenec in kdo ne sodi sem?

Če nas je kolektivni duh pripeljal v polfinale olimpijskega turnirja, zakaj potem še vedno nasedamo neoliberalni mantri, da je treba vso kolektivnost in vso solidarnost – vse, kar je skupnostnega – privatizirati?

Nič, samo vprašam. A ne brez razloga: ta izjava sproža neprijetne asociacije. Skrajno neprijetne. Janša je slovenski premier – zakaj misli, da državljani Slovenije takšno izjavo potrebujemo? Ne, ne zaslužimo si je. Mar nismo takšnih spretno zavitih izjav o genetiki, ki nam bo omogočila, »da se bomo bolje spoznali«, že presegli? Mar ni to stvar preteklosti? Da se s tem ognjem igra slovenski premier, je noro. Da to počne v teh populističnih, podžganih, prežganih, pregretih, prostaških, demagoških, prenapetih, ekstremnih, demoničnih, fašiziranih časih, še toliko bolj. Mu je res treba? Je bil le tako nepreviden? Ali pa je to izjavil prav zato, ker sproža neprijetne asociacije? Kdo ve. Morda. Ne vemo.

Mežikanje čisti krvi

Vemo pa tole: svarila pred priseljenci, ki da – zaradi kulturnih in verskih razlik – ne sodijo k nam, delitve na »nas« in »njih« ter izjave o genetiki, s pomočjo katere bodo raziskali slovensko kri in Slovencem omogočili, »da se bomo bolje spoznali«, hočeš nočeš zbujajo tako neprijetne asociacije, da vsakogar, ki ima pet minut časa, kar silijo, da iz Hitlerjevega Mein Kampfa potegne fraze, ki zvenijo tako, kot da jih je führer izrekel na kakem posvetu o izvoru Nemcev. Recimo: »Boriti se moramo za zagotavljanje obstoja in razmnoževanja svoje rase in našega ljudstva, prehranjevanje njegovih otrok in čistost krvi, za svobodo in neodvisnost domovine, da bodo naši ljudje dozoreli za izpolnitev poslanstva, ki jim ga je zaupal Stvarnik vesolja.« Ali: »Povsem na kratko povedano je rezultat vsakega križanja ras tole: zniževanje ravni višje rase, telesno in duhovno nazadovanje ter s tem začetek počasnega obolevanja z zanesljivim napredovanjem bolezni. Takšen razvoj ne pomeni nič drugega kot pregreho zoper voljo večnega Stvarnika.« Ali: »Človek, ki ne priznava rasnih zakonov in jih ne spoštuje, zapravlja srečo, ki mu je namenjena.« Ali: »Edini vzrok za odmiranje vseh kultur je mešanje krvi ter s tem pogojeno zničevanje rasne ravni: ljudstva namreč ne propadejo zaradi izgubljenih vojn, ampak zaradi izgube tiste sile odpornosti, ki je lastna samo čisti krvi.« Ali: »Samo izguba čistosti krvi za vedno poruši duhovno srečo, človeka za vedno potisne navzdol, posledic nikoli več ni mogoče odstraniti iz telesa in duha.« In končno: »Z zastrašujočo razločnostjo kaže, da je bil ob vsakem mešanju Arijca z nižje razvitimi ljudstvi rezultat konec kulturnega ljudstva.«

Po spletu in tvitosferi se plazi vse polno »patriotov« in borcev za ohranitev »čiste krvi«, ki ponujajo svoje – ažurirane in lokalno prirejene – verzije teh citatov. Jim je treba dajati občutek, da imajo prav? Je treba res koketirati z njimi? Jim je treba mežikati? Ali pač?

Ne iščemo novega obraza, temveč politiko, ki bo ustvarila takšno politično, socialno in kulturno ozračje kot slovenska košarkarska reprezentanca.

V tem, kar je Janša rekel na »posvetu o izvoru Slovencev«, pa v oči bode še nekaj: tiste »korenine«, ki naj bi jih raziskali z genetiko, »novim orodjem«, namreč razkrivajo, kako prazna in brezidejna je Janševa vizija politike, saj namigujejo, da se je pri Slovencih že vse zgodilo (v krvi, genih, koreninah), da je njihove zgodovine že konec, da je vse najboljše že za njimi, da so vse že videli in doživeli, da se jim ne more več zgoditi nič novega ali presenetljivega, da so vse ugovore in alternative že izčrpali in izsušili, da si ne bodo mogli več ustvariti novih spominov, da jih čakajo le še popačeni upor proti novemu, kopičenje neizpolnljivih želja, kičasti, arhaični, sterilni, reduktivni, mesijanski, pornografski teater korenin, genov in krvi, ki bo prikazan kot nekaj »naravnega« in ki ne potrebuje demokracije, kvečjemu nepopolno, neliberalno, firersko demokracijo (v kateri bomo skoraj vsi poraženci), in znižanje lastnih pričakovanj, kar bo, kot bi sarkastično pripomnil pokojni britanski k-punker Mark Fisher (avtor Kapitalističnega realizma, ki je v prevodu Pike Golob in Nine Hlebec izšel tudi pri nas), »nizka cena za to, da smo zaščiteni pred terorjem in totalitarizmom«. Ali kot bi rekel francoski d-filozof Alain Badiou: »Zagovorniki ustaljenega reda svoje konservativnosti ne morejo upravičiti z zagotavljanjem, da je ta red idealen in čudovit. Namesto tega so se odločili, da za grozno razglasijo vse drugo. Seveda, rečejo, ne živimo v stanju popolnega dobrega. Ampak imamo srečo, da ne živimo v stanju zla. Naša demokracija ni popolna. Ampak je boljša kot krvava diktatura. Kapitalizem je nepravičen. Ampak ni zločinski kot stalinizem.«

Takšen »zagovornik ustaljenega reda« pa je, kot vemo, prav Janša, ki se je že navadil, da so uspehi drugih njegovi neuspehi (če drugi zmagajo, on izgubi), ki se je odločil, da za grozno razglasi vse drugo, in ki se zato vedno čuti ogroženega. Jasno, tudi slovenska košarkarska reprezentanca ga je očitno ogrozila. Kako naj drugače razumemo to, da je v času njenih zmag ter njenega navduševanja in zapeljevanja slovenskega občestva na vsak način skušal tekmovati z njo? Zlezel je na Triglav – in poziral z mladino. Tvitnil je: »Brezposelnost je že dosegla predkrizno raven. Manj registriranih brezposelnih je bilo v mesecu juliju le še 2007 in 2008. #Zmoremo.« Pa tudi: »Ko @vladaRS vodi @strankaSDS, je vedno dovolj dela in priložnosti za podjetnike.« Izvedeli smo celo, kako daleč je šel (na Mavricij! v Dominikansko republiko! v Južnoafriško republiko! v Grčijo! na Švedsko!), da bi postal golfist. In golf je olimpijski šport.

Vrnitev vere v skupni projekt

Janši, ki drugim pripisuje uživanje le zato, da bi jim ga lahko zavidal (njegova politika temelji na omamljanju z zavistjo), ki je 30 let s teorijami zarote ustvarjal in legitimiral konspirološko atmosfero, zdaj pa se čudi, da se Slovenci nočejo cepiti, in ki ljubi Woodyja Allena (»Kaj je vprašanje, ne vem, odgovor pa je zagotovo – seks,« je dahnil leta 2008, ko je komentiral predvolilne izjave Boruta Pahorja), je treba odgovoriti z Woodyjem Allenom: »Če si paranoiden, še ne pomeni, da ti niso za petami.« Hočem reči: Janša, ki ga je verjetno zgrozilo in po malem tudi šokiralo spoznanje, da Slovencem ne more zagotoviti takšnega veselja, takšne radosti in takšnega ugodja kot slovenski košarkarji, se je povsem upravičeno čutil ogroženega. Slovenski košarkarji so mu s popolno in veličastno afirmacijo kolektivnosti, inkluzivnosti, multikulturnosti, solidarnosti in demokratičnosti, ki je udarila z odločnostjo, radikalnostjo in čudežnostjo izpolnjene predvolilne obljube, speljali naracijo o Sloveniji, za nameček pa so mu odnesli še nadzor nad emocijami – povedali so nam, kaj in kako naj čutimo.

Zato nam je odslej še toliko bolj jasno, da ne iščemo novega obraza, temveč politiko, ki bo ustvarila takšno ozračje kot slovenska košarkarska reprezentanca. Bila je na naši strani. In mi na njeni. Drug od drugega nismo terjali poslušnosti in podložnosti. Odlično smo se razumeli. Še bolje ujeli. Po malem zaljubili. Apatija je sprhnela. Depresija se je stalila. Nervoza, stres in tesnoba so delovali le še kot zastoj srca pred emancipacijo. Drug ob drugem smo se razživeli. Znebili smo se strahov in tabujev. Začutili smo svoje skrite potenciale. Vrnila se je vera v skupni projekt, skupno dobro – spet smo razmišljali radikalno in utopično.

Joj, kolikokrat smo tiste dni – v času olimpijade – slišali izraz kolektivno. Kolektivni duh. Kolektivna igra. Če ideja kolektivnosti, solidarnosti in skupnosti tako dobro deluje na košarkarskem igrišču, zakaj je potem ne implementiramo tudi v slovenski družbi? Če nas je kolektivni duh pripeljal v polfinale olimpijskega turnirja, zakaj potem še vedno nasedamo neoliberalni mantri, da je treba vso kolektivnost in vso solidarnost – vse, kar je skupnostnega – privatizirati?

Hočemo politični ekvivalent tega, kar smo čutili med olimpijado. Hočemo politiko, ki nam bo dajala občutek, da smo v središču sveta. Tako kot so nam ga dajali košarkarji – Jakob Čebašek, Luka Rupnik, Aleksej Nikolić, Gregor Hrovat, Žiga Dimec, Edo Murić, Mike Tobey, Klemen Prepelič, Jaka Blažič, Zoran Dragić, Vlatko Čančar in Luka Dončić ter njihov coach Aleksander Sekulić, ki je vljuden tudi, ko ni sam.