Le tu in tam kakemu afganistanskemu prosilcu za azil uspe ostati v Sloveniji

Pretekli teden je Slovenska vojska, ki po navodilih ameriških oboroženih sil zapušča Afganistan, sporočila, da išče možnosti, da bi s seboj v domovino pripeljala več afganistanskih sodelavcev, ki so zaprosili za azil, saj se po odhodu tujih sil iz države bojijo maščevanja talibanov. Minister za obrambo Matej Tonin (NSi) je zagotovil, da ne bo nobenih težav s tem, da bo Slovenija poskrbela za nekaj afganistanskih pomočnikov (in njihovih svojcev). Nimajo pa vsi Afganistanci te sreče.

Afganistan mora že biti nevarna država, če Slovenija od tam rešuje ljudi. A tukajšnjim afganistanskim prosilcem za azil uradne oblasti pojasnjujejo, da gre za varno državo, zavračajo njihove prošnje za azil in jih skušajo vztrajno deportirati tja. Ker je Slovenija majhna država, deportacij doslej sama ni bila zmožna kontinuirano izvajati, saj gre za dokaj zapletene birokratske postopke in meddržavne dogovore. Zavrnjeni afganistanski (in drugi podobni) prosilci za azil večinoma izginejo neznano kam, so pa tudi taki, ki ostanejo v Sloveniji v brezpravnem statusu, ki ne omogoča niti delovnega dovoljenja.

Tak je tudi Noorullah Oriyakhel, za prijatelje Noor, ki je v Slovenijo prišel z velikim begunskim valom leta 2015, odtlej pa ga je država že poskušala deportirati in je več kot pet let preživel ali na ulici ali zaprt v Centru za tujce v Postojni, uradnem organu za deportacije. Ali kot so zapisali na Ambasadi Rog: »Njegov inšpektor mu je dal jasno vedeti: ’V tej državi ne boš nikoli dobil nič. Če ne danes, te bomo pa deportirali čez pet let.’« Noor se je hitro integriral v družbo in si v Sloveniji, v Novem mestu, ustvaril novo življenje, njegova družina sta zdaj Dragana in njen sin. A niti to niti vloge za združitev družine in pridobitev dovoljenja za prebivanje niso pomagale. Konec leta 2019 ga je policija na enem od obveznih vsakotedenskih javljanj pridržala in zaprla v Center za tujce. Le neizmernim pritiskom socialne in pravne mreže, katere del je z leti postal, se ima zahvaliti, da ga tedaj niso deportirali.

Toda njegova zgodba ima srečen konec, kot ga bodo očitno imele tiste afganistanskih sodelavcev Slovenske vojske. »Na koncu se je njuna borbenost izplačala. S solidarnostnimi iniciativami smo še naprej pritiskali na organe odločanja, po več mesecih pa sta s pomočjo slovenskih in avstrijskih aktivistov, sorodnikov iz Afganistana in slovenskega konzulata le pridobila zahtevani dokument. In kmalu za tem dolgo pričakovano dovoljenje za bivanje na podlagi družinske vezi. Malo je manjkalo, pa bi bil Noor danes sredi vojne krize v Afganistanu, a po šestih letih končno ni več v deportacijskem postopku. Ostal bo tukaj, s svojo družino in prijatelji, prvič bo lahko delal. Z njim smo zmagali tudi vsi, ki nismo bili pripravljeni sprejeti deportacije svojega tovariša,« so ob tem zapisali na Ambasadi Rog.