»Univerze se ne smejo ponovno zapirati prve«

Za številne študente to leto ni bilo lahko. Med njimi je tudi Luka Stegne (25), ki študira na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani, kjer končuje četrti letnik enovitega magistrskega študijskega programa farmacija. Poleg tega, da študira, je dejaven kot novinar znanstvene redakcije Radia Študent, na fakulteti pa je v študentskem svetu glavni koordinator tutorjev – se pravi študentov, ki so odgovorni za sistematično in organizirano zagotavljanje pomoči drugim študentom pri študiju. Ravno zato je med študijskim letom, ki ga je zaznamovala predvsem epidemija, poleg položaja, v katerem je bil sam, spoznal tudi položaj drugih študentov, s katerimi je bil veliko v stiku. Na njihove stiske in težave opozarja na Listi demokratičnega študentstva, v Študentski fronti, ki se udeležuje petkovih protivladnih protestov, in v iniciativi Študenti še obstajamo.

Ni ga še zares konec, pa vendar. Kakšno študijsko leto je za vami? 

Precej nenavadno.

Predvidevam, da je imela pri tem prste vmes predvsem epidemija. 

Zagotovo. Z virusom in njegovim vplivom na študijski proces smo imeli opraviti že prejšnje študijsko leto. Ko gledam nazaj, se mi zdi, kot da je vse skupaj prišlo iznenada. O virusu smo resda poslušali že takrat, ko se je širil na Kitajskem, a da bi morda res lahko postal problem tudi za nas, mi je postalo jasno nekega večera, ko smo se družili s prijatelji v Rožni dolini in smo slišali za prvi zaznani primer nekje na Češkem. To je bilo konec februarja lani.

Kmalu zatem, marca, so se fakultete že preventivno zaprle. 

Tako je. Zame in za študentski svet fakultete se je takoj na začetku za poseben izziv izkazalo iskanje načina, kako naprej izvajati tutorski program – se pravi, kako poskrbeti, da bomo študenti dovolj hitro in dovolj jasno obveščeni o vseh odločitvah in spremembah, ki jih je sprejemala fakulteta, in o tem, kako naj bi bil videti zaključek študijskega leta. Nova navodila o tem so prihajala dan za dnem, z njimi pa tudi številna vprašanja študentov, na katera kot tutor nisem imel odgovorov.

Vseeno moram povedati, da je naša fakulteta stiske študentov zaznala in se jim je poskušala posvetiti. Študentom so recimo poslali vprašanje, ali potrebujejo računalniško opremo, da bi lahko spremljali pouk od doma. A najpogosteje je bila težava drugje – pri slabi internetni povezavi. To je bila navsezadnje tudi moja izkušnja, saj v najemniškem stanovanju nimam optike in smo bili odvisni predvsem od rabe mobilnega interneta. Tako sem namesto jasne slike predavanj bolj ali manj gledal samo piksle.

Kako je to vplivalo na vaš študij? 

Ves čas sem čutil posledice nekakšne pandemične izgorelosti. Seveda ne samo zato, ker bi imel doma slabo internetno povezavo. Ugotovil sem, da imam težave z ohranjanjem zbranosti, težko sem sledil predavanjem, to pa je nato pustilo posledice, ki so se pokazale tudi v izpitnem obdobju. Letos zaradi tega ponavljam letnik, ostal sem brez štipendije.

Težko sem sledil predavanjem, posledice tega pa so se potem pokazale tudi v izpitnem obdobju. Letos zaradi tega ponavljam letnik, ostal sem brez štipendije.

Kakšni so bili torej obeti za novo študijsko leto? 

Navkljub nekoliko bolj sproščenemu poletju bi lagali, če bi rekli, da nismo vsi že poleti vedeli, da nas čaka precej huda zima. Ravno zato je težko za nazaj komu kriti hrbet za slabo pripravljenost in nepotreben šum v komunikaciji, ki smo ga doživljali – podobno kot ga danes – še mesec pred začetkom novega študijskega leta. Nejasnosti pri podajanju informacij za študente prinašajo resne posledice – tisti, ki recimo ne prihajajo iz Ljubljane, do zadnjega niso vedeli, ali naj iščejo sobe in najemniška stanovanja v mestu ali ne.

Konec oktobra se je nato število okužb spet povečalo, sledila je ustavitev javnega življenja. Skupaj z njo so se ponovno zaprle tudi fakultete. 

Tokrat se mi je zdelo, da ponoven premik na Zoom sprva ni povzročal tako hudih težav kot leto prej, saj smo se študija na daljavo že navadili. A na neki točki je med študenti ponovno zavlada pandemična izgorelost. Težko je bilo ohranjati rutino, dan je pogosto postal noč in obratno. Preselil sem se nazaj domov, ker je bilo tako ceneje, v Ljubljani pa še naprej plačeval za sobo v najemniškem stanovanju, saj je nisem hotel izgubiti. Doma si sobo delim s sestro, ki prav tako študira, mama pa je srednješolska profesorica, tako da se je pogosto zgodilo, da smo se vsi trije ob istem času znašli na predavanju. Kdaj smo pač morali govoriti drug čez drugega.

Kaj pa laboratorijske vaje? Te so kar pomemben del vašega študija.

Naravoslovnega študija ni brez stika z realnim laboratorijskim delom. Na začetku so se nekatere vaje še izvajale, z zaprtjem fakultet pa je bilo tudi teh konec. Nekateri asistenti so med zaprtjem fakultet recimo pripravili posnetke postopkov, kar je bilo zelo dobrodošlo, a s tem nam ni uspelo zares nadomestiti vaj v živo – glede tega smo bili zagotovo prikrajšani.

Pri postopnem vračanju na fakultete, ki ga je veleval vladni semafor, so potem vaje obravnavali prednostno v primerjavi s predavanji. A oviro za izvedbo vaj so pomenili ukrepi, kot je bila recimo omejitev na deset ljudi v prostoru. Če vemo, da je v enem letniku samo na farmaciji 150 študentov, poleg te pa imamo na fakulteti še tri druge smeri, je hitro jasno, da vsi ne morejo priti na vrsto, zato smo prišli do rešitve, da smo v enem terminu oddelali več različnih vaj. Pri čemer je pomembno vprašanje, kako kakovostna je bila sploh lahko izvedba.

Če me torej z vidika tega vprašate, ali smo v zadnjem letu resnično izpeljali študijsko leto, bom težko – kljub velikemu trudu profesorjev in asistentov – rekel ja.

Jesensko izpitno obdobje že poteka v živo, podobno je bilo s spomladanskim. Kako pa ste preživeli zimsko izpitno obdobje? 

Na naši smeri je študentov preveč, da bi izpiti potekali ustno, tako da jih je bila večina pisnih. To je v zimskem izpitnem obdobju pomenilo konkretne težave. Pisanje izpitov je potekalo z rabo spletnega orodja Exam.net, pri čemer smo se oboji, študenti in profesorji, morali najprej naučiti, kako se ta program uporablja. Največja težava pri pisanju izpitov s tem programom je bila ohranjanje internetne povezave – takoj, ko je program zaznal, da so se pojavile težave s povezavo, ti je začasno onemogočil pisanje izpita. Mene konkretno je tako med izpiti kar štirikrat vrglo iz programa. Na začetku pisanja smo vedno čakali koga, ki se mu povezava še ni dobro vzpostavila – enkrat smo recimo kolegico čakali 20 minut, ker ji povezava ni delala, tako da se je morala odpeljati v sosednjo vas k babici, kjer je imela boljšo povezavo in je lahko odpisala izpit. Profesorji so bili glede podobnih težav razumevajoči, a so zagotovo povzročale nepotreben stres.

Študenti so bili zadnje študijsko leto veliko v stresu. Za posebej skrb zbujajoče so se pokazali izsledki aprilske raziskave, ki jo je med študenti opravil Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). Stanje je slabo. 

Hude stiske študentov smo zaznali že v študentskem svetu, a omenjena raziskava je bila prvi pravi stik s tem, kako se študentska populacija spoprijema s posledicami epidemije. Pokazala je, da je skoraj 90 odstotkov študentov pri sebi v zadnjem času opazilo motnje razpoloženja, kot sta anksioznost in depresija, skoraj četrtina pa je navedla tudi samomorilno vedenje. Do podobnih ugotovitev smo prišli z raziskavo, ki je bila opravljena na naši fakulteti – ta je za vzorec vzela 650 študentov oziroma skoraj polovico študentov Fakultete za farmacijo v Ljubljani.

Z zapiranjem fakultet, študentskih domov in knjižnic je marsikateri študent ostal brez prostora za resen študij, z upadom študentskega dela pa brez vira prihodka. Študenti smo med epidemijo postali socialni primer, s katerim so se morale ukvarjati dobrodelne organizacije.

Kaj pa država? 

Dobili smo dvakrat po 150 evrov. Vesel sem bil, da sem jih dobil, ampak gre za znesek, ki je naravnost bizaren – oba dodatka skupaj v nekaterih primerih ne pokrijeta niti ene mesečne najemnine v Ljubljani, pri čemer se vsi študenti niso mogli preprosto vrniti domov. Kdo lahko reče, da mu je ta znesek v stiski resnično olajšal položaj? Odnos, ki ga s tem kaže država, je povezan s težavo, da študenta pogosto še vedno obravnavajo kot otroka, za katerega so v celoti odgovorni starši. Osebno sem to razumel kot nekakšno zafrkavanje, infantilizacijo študentov.

V odgovor na stiske študentov so se ustanovile različne študentske iniciative – med njimi Študenti še obstajamo, v katero ste vključeni tudi sami. Ta je pripravila deset zahtev, naslovljenih med drugim na ministrstvo za šolstvo. 

Komunikacije ni bilo, rešitve pa so prihajale prepočasi – in še ko so prišle, so bile slabe.

Zato je na pobudo mariborskih študentov nastala omenjena iniciativa, ki je oblikovala deset konkretnih zahtev, postavljenih ministrstvu za šolstvo. Podpisale so jih tako rekoč vse institucije, ki jih povezujemo s študentstvom. Z ministrstvom smo poskušali stopiti v stik, a neuspešno, zato smo pred njim napovedali novinarsko konferenco, na kateri smo hoteli predstaviti svoje zahteve. Ministrstvo je z nami stopilo v stik dva dni prej in nas obvestilo, da bi se zdaj lahko sestalo z nami – ob istem času, kot smo sicer napovedali novinarsko konferenco in ga o tem tudi obvestili.

Ste pogovore z ministrstvom potem vseeno izpeljali? 

Opravili smo pogovor z državnim sekretarjem Mitjo Slavincem. Predstavili smo mu svoje zahteve in ga seznanili s stiskami študentov, pri čemer se nam je zahvalil, češ da bo lahko zdaj bolje ravnal v zvezi s to problematiko. Osebno smo pri tem dobili občutek, da je medresorsko usklajevanje na nični ravni. Konkretnih odgovorov nismo dobili, študenti pa smo bili predvsem pozvani k promociji cepljenja.

Ministrstvo nas je na nove pogovore povabilo konec avgusta.

So bile vaše zahteve uslišane? 

Ena od sprejetih zahtev je bila, da se vozovnice za javni prevoz, ki letos niso bile izkoriščene, študentom povrnejo. Drugih odgovorov nismo prejeli. Ena od naših zahtev je bila recimo ohranitev tako imenovanega koronastatusa – izrednega ukrepa, ki študentu, če med letom ni mogel normalno spremljati predavanj, se udeleževati vaj ali opravljati izpitov, omogoči dodatno študijsko leto. Da se ministrstvo zanj letos ne namerava odločiti, smo izvedeli iz medijev. Zakaj se je odločilo tako, ne vemo. Prav tako ministrstvo, vsaj v mojih očeh ne, do te točke še ni zagotovilo, da bo letošnji študijski proces potekal nemoteno, niti da bodo ob tem z gotovostjo ostali odprti študentski domovi. Iz besed ministrice Simone Kustec je mogoče sklepati, da celostne strategije za novo študijsko leto preprosto ni.

Je za dodatne stiske študentov kriva vlada? Na to ste s svojo prisotnostjo na petkovih protivladnih protestih opozorili tudi s Študentsko fronto. 

Študenti smo precej heterogena skupina, zato verjetno ne morem trditi, da prav vsi nasprotujejo tej vladi ali njenim odločitvam. A na neki točki je postalo jasno, da velik del težav, ki jih študenti imamo, izhaja ravno iz slabih odločitev te vlade.

Kot že povedano, je bil ves ta čas največji problem komunikacija. Da bi bila ta lahko boljša, bi moralo poskrbeti ministrstvo. Podobno se dogaja zdaj. Marsikaj bi že lahko vedeli, fakultetam in študentom bi bila že lahko sporočena jasnejša navodila – a se sprenevedamo, da nekaterih stvari še ne vemo. Pri prvem zaprtju fakultet se je to morda še dalo nekoliko spregledati, predvsem iz solidarnosti do vseh delavcev na fakulteti, a zdaj tega opravičila ni več.

Z udeležbo na protestih pa smo hoteli opozoriti tudi na problematiko tujih študentov iz tretjih držav, ki so po novem zakonu o tujcih primorani za dovoljenje za študij izkazovati svoje premoženje. Zakon je bil spremenjen brez kakršnekoli prave razprave.

Za kaj bi moralo torej letos poskrbeti ministrstvo? 

Prvič, najpomembneje je, da zagotovi zadostna sredstva, ki jih univerza potrebuje za izvajanje kakovostnega in varnega študijskega procesa. K temu spadajo tudi sredstva za promocijo cepljenja in vzpostavitev cepilnih mest za študente. Vse, kar trenutno vemo, je, da bomo študenti in zaposleni morali upoštevati PCT-pogoj – kako se bo ta preverjal, še ni povsem znano. Tako tudi ni znano, ali si bodo študenti, ki se še niso cepili ali tega ne nameravajo storiti, morali testiranje plačati sami.

Predvsem mora ministrstvo zagotoviti, da bo študijski proces deloval nemoteno do točke, ko ne more več delovati javno življenje. Univerze se ne smejo ponovno zapirati pred gospodarstvom.