Temne sence nad študijem

Čez dober mesec dni se slovenskim študentom obeta začetek študijskega leta. Da bosta prvič zakorakala po univerzitetnih hodnikih, se poleg številnih brucev veselita tudi Larisa Kosi, ki se je vpisala na študij geografije, in bodoči študent družboslovne informatike Tilen Tomažič. Po letu in pol podobnih razmer, kakršne so med epidemijo doletele tudi študente, si pred začetkom novega študijskega leta želita predvsem tega, da bosta študij lahko opravljala na fakulteti. »Zdi se mi, da je prehod v nov kraj in med nove sošolce lažje narediti v živo, sita sem že navezovanja stikov in komuniciranja prek Zooma,« pove Larisa Kosi. »Upam, da študij ne bo potekal na daljavo. Tega si res ne bi želel, a čutim, da za to obstaja realna možnost,« k temu dodaja Tilen Tomažič. »Če bo to res tako, bi se lahko odločil celo za pavziranje. Res ne bi šel rad ponovno čez to izkušnjo.«

Tudi slovenske fakultete so se zaradi epidemije znašle v krizi. Tako je bilo tudi lani septembra. Negotove, kako bodo sploh lahko izvajale študijski proces ob dejstvu, da se je iz dneva v dan povečevalo število okužb z novim koronavirusom, so se tako po pomoč obračale na šolsko ministrstvo, a so pogosto ostale brez odgovorov. Študijsko leto je bilo ogroženo, še preden se je zares začelo, študenti pa so omahovali pri iskanju nastanitev v univerzitetnih mestih. Sledila je mala katastrofa: po manj kot mesecu dni izvajanja študijskega procesa na fakultetah so se te zaprle in ostale skoraj nepredušno zaprte kar pol leta.

Leto dni kasneje je stanje nekoliko drugačno. Široko dostopno cepljenje, skupaj z možnostjo hitrega testiranja, prinaša upanje, da bi letošnje študijsko leto lahko potekalo brez večjih zapletov. A se glede na ponovno zviševanje dnevnih okužb in slabo precepljenost prebivalstva nad visokim šolstvom spet zgrinjajo črni oblaki.

Životarjenje študentov

Fakultete so že lani poudarjale, da so največja težava odločitve vlade, ki so se sprejemale na hitro in brez možnosti načrtovanja, najpogosteje kar v noči s petka na soboto, kar je v organizacijo študijskega procesa ves čas vnašalo nepotrebno nejevoljo in nejasnosti, med študente pa dodaten nepotreben stres. »Že tako je ministrstvo pozno izdalo priporočila in navodila za izvedbo novega študijskega leta, ampak stvari so se spreminjale do zadnjega dne. Ves čas sem imel občutek, da tečemo za vozom: ko smo komaj spremenili načrtovano izvedbo in upoštevali nova navodila, so jih že spremenili in spet je bilo treba vse skupaj načrtovati od začetka,« je takratne razmere opisoval dekan Filozofske fakultete v Ljubljani Roman Kuhar.

Fakultete so v skladu z vladnimi odloki in smernicami Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) naposled vseeno pripravile tri modele izvedbe pedagoškega procesa: model A, kjer bi študij v celoti potekal na fakulteti, model B ali tako imenovani hibridni model, kjer bi študij potekal delno na lokaciji fakultete, delno pa od doma, in model C, kjer bi študij v celoti potekal od doma.

Ob vseh ukrepih – kot sta recimo nošnja mask in razkuževanje rok – je največjo težavo za večino fakultet zagotovo pomenilo ohranjanje medsebojne razdalje med študenti. Fakultete so se spoprijemale s hudimi prostorskimi stiskami, če so hotele zagotoviti dovoljšno razdaljo med študenti, zaradi česar se jih je velik del že na začetku odločal za izvajanje hibridnega študijskega modela, kar je oteževalo urnik študentov in pedagoških delavcev.

Poglejmo na primer Filozofsko fakulteto v Ljubljani: na fakulteti se izvaja kar 122 študijskih programov, obstajajo pa še dvopredmetni študijski programi. Študenti na tej fakulteti na prvi stopnji torej vpišejo skoraj 400 različnih kombinacij dvopredmetnih študijskih programov. »Zaradi te raznovrstnosti in velikih specifik posameznih študijskih programov se nismo odločili za enotno formulo, po kateri bomo izvajali študijske programe, pač pa je vsak študijski program organiziran glede na svoje specifike in velikost in ob upoštevanju varnostnih in preventivnih ukrepov,« je takrat povedal Kuhar. Ohranjanje razdalje med študenti je namreč prostor v predavalnicah zmanjšal za več kot trikrat, zaradi česar so bili na fakulteti prisiljeni skupine študentov razdeliti v več skupin in izvajati hibridni študijski proces – v predavalnici s hkratnim prenosom prek spleta.

Prav posebne težave pa je taisti ukrep prinašal bolj tehnično usmerjenim študijem, kjer je bilo del programa praktično nemogoče izvajati brez navzočnosti na fakulteti. Pri posameznih laboratorijskih vajah je bilo na Biotehniški fakulteti v Ljubljani lahko tako navzočih pol manj študentov na posamezno skupino, kar je v praksi pomenilo, da so ta čas izvajali tudi polovico manj vaj. »Program se izvaja vsekakor slabše, manj je kontaktnih ur na študenta, vse je bolj skoncentrirano, vseeno pa poskušamo vse skupaj izpeljati čim bolj kvalitetno,« je izvajanje vaj na fakulteti opisoval Matej Skočaj, asistent z oddelka za biologijo.

Ne glede na ves trud, ki so ga fakultete vložile v vsaj delno izvajanje pedagoškega procesa v živo, epidemija ni pojenjala – zato so se fakultete še pred koncem meseca oktobra ponovno zaprle, študij pa je bil v celoti prenesen na splet.

Skupaj z zaprtjem fakultet je študente pričakal še en udarec: zaprtje študentskih domov. Vlada je ponovno čez noč sprejela ukrep, ki je prebivalce domov prisilil v nenadno evakuacijo, ob čemer je kot izjeme navajal tiste, ki so imeli v domovih prijavljeno stalno prebivališče, študentske družine ter gostujoče profesorje in študente tujce, ki jim je bila onemogočena vrnitev v kraj stalnega bivališča. Ob tem se je postavljajo vprašanje, kam naj gredo drugi – za vse namreč vrnitev domov ni bila tako preprosta. Po navedbah Študentskega sveta stanovalcev so bili tako nekateri študenti prisiljeni vladni odlok kršiti.

Med njimi se je znašla tudi podiplomska študentka filozofije Sara Svati Sharan, ki se je v podobnem položaju znašla že študijsko leto prej, ko so prav tako morali nenadno zapustiti študentski dom. »V nedeljo dopoldne smo izvedeli, da se moramo do večera izseliti,« se je spominjala prvega zaprtja domov, a je v domu ostala, saj je ravno takrat občutila prve simptome koronavirusne bolezni – ko so ti izzveneli, smo v državi že zaprli javni promet. Tudi sicer ne bi mogla oditi domov, kar ji je spet povzročilo stisko ob vnovičnem zapiranju domov oktobra. »Nisem imela izbire. Če bi šla domov, ne bi naredila letnika. Doma ne bi mogla opravljati študijskih obveznosti. Nimamo interneta. Prav tako imam starejše starše in me je bilo strah, da bi jih okužila. Edina alternativa je bila, da sem ostala, sicer bi pač morala iti živet h komu na kavč,« je povedala.

Fakultete in študentski domovi so, podobno kot druge izobraževalne ustanove, ostali zaprti zelo dolgo – do postopnega vračanja na fakultete po hibridnem modelu in ponovnega odpiranja študentskih domov je prišlo šele konec aprila, se pravi pol leta kasneje.

Vladni semafor sproščanja ukrepov je sprva določal, da se bodo študenti lahko v predavalnice vrnili šele v tako imenovani zeleni fazi, dokler to ni bilo premaknjeno v rumeno oziroma v oranžno fazo – v oranžni je bilo izvajanje pedagoškega procesa mogoče ob upoštevanju dodatnih omejitev. Kot je že pred začetkom zimskega izpitnega obdobja ugotavljal rektor ljubljanske univerze Igor Papič, je bilo ob tako nepredušnem zaprtju fakultet »ogroženo izobraževanje cele generacije študentk in študentov«, ob čemer bo prave posledice tako dolgega zaprtja fakultet razkril čas. V sporočilu za javnost je zapisal, da so ukrepi in prioritete, ki so dajale prednost gospodarstvu pred izobraževanjem, pokazali, da vrednota znanja očitno ni bila na obzorju odločevalcev.

Študenti so v vmesnem času celotno zimsko izpitno obdobje opravili na daljavo, v omejenem obsegu (do 10 oseb) pa so od februarja lahko ponovno obiskovali laboratorijske vaje in seminarje.

Matej Skočaj z Biotehniške fakultete se vrnitve v laboratorij spominja z nekolikšnim nelagodjem, saj je bil izpad študentskih kontaktnih obveznosti na vajah zaradi omejitev kar polovičen in po njegovi oceni obenem povsem nepotreben. Namesto štirih skupin jih je poučeval osem, pri čemer je bil prisiljen termine razpoloviti, del postopka, da so bile vaje lahko izvedene v krajšem času, pa je pogosto moral izvesti sam. »Ker sem se zavedal velikega izpada in ker so študenti želeli več laboratorijskih izkušenj, smo začenjali mnogo prej in končevali pozneje.« Namesto 4,5-urnih so imeli pogosto kar šesturne termine, poudarja, da je vse dodatno delo opravljal brezplačno. »Hkrati smo izpadle obveznosti nadomeščali tudi za vikende. Študentov k temu nisem silil, sami so me prosili,« razlaga. »Povem vam, da sem bil res šokiran, koliko jim pomenita študij in druženje ob znanosti. Ta trenutek me je res presunil. Sam sem se res maksimalno potrudil, bilo pa je zelo težko. Študentje so bili pod velikim stresom in pritiskom, tako smo asistenti in profesorji postali tudi njihovi psihologi in motivatorji.« Izzive ob spremenjenem študijskem procesu so občutili študenti in pedagogi. Dekanja Fakultete za družbene vede v Ljubljani Monika Kalin Golob razlaga, da so mlajši kolegi na fakulteti naravnost »izgorevali, razpeti med predavanja in raziskovalno delo na eni ter varstvo, poučevanje in oskrbovanje svojih otrok na drugi strani«. Študenti so bili vedno bolj apatični, razlaga dekanja, »veliko jih je bilo v resni psihični in materialni stiski«.

Da študente med epidemijo pestijo težave, je bilo jasno že zelo hitro, a vlada za njihove stiske posebnega posluha ni imela. Stiske, ki so se kazale predvsem kot posledica upada dohodka zaradi izgube študentskega dela in poslabšanih razmer doma, je večinoma spregledala, kar lahko sklepamo tudi po tem, da je za njihovo blaženje med epidemijo namenila samo 300 evrov – prvi znesek v višini 150 evrov je bil izplačan aprila, drugi pa več kot pol leta kasneje. Študenti so tako kmalu postali socialni primer, s katerimi so se namesto države začele ubadati humanitarne organizacije – med njimi društvo Petka za nasmeh. To je študente, ki potrebe po dodatku niso imeli, zaprosilo, naj tega namenijo socialno najbolj ogroženim med njimi. Tako so pri društvu začeli zbirati sredstva za pomoč študentom v socialni stiski in marca poročali, da so v zadnjih desetih mesecih pomagali več kot 110 študentom, med katere so razdelili skoraj 25 tisoč evrov v obliki plačila najemnin in drugih bivanjskih stroškov ter izdaje vrednostnih kartic za nakup živil in osnovnih potrebščin.

Poleg socialnih so študenti doživljali tudi hude duševne stiske – na to so pogosto opozarjale fakultete, ki so med študenti opažale predvsem poslabšano aktivnost pri predavanjih in upad zanimanja za študij. Na Univerzi na Primorskem so stiske študentov pripisali predvsem spoprijemanju s finančnimi težavami in onemogočenemu bivanju v študentskih domovih, kar je za nekatere med njimi pomenilo tudi poslabšane razmere za spremljanje študija. »Hkrati pa so bili izpostavljeni še pomanjkanju druženja in integracije. Sami tako niso uspeli v polnosti živeti študentskega življenja, prav tako pa so se morali spopasti z resnično nezavidljivo situacijo,« so zapisali. Na posameznih univerzah so študentom pomoč ponudile psihološke svetovalnice, z ljubljanske so poročali o kar 150-odstotnem povišanju uporabe storitev svetovalnice.

O očitnem povečanju duševnih stisk med študenti je bilo sicer nemalo poročil. V pogovorih so študenti izpostavili različne dejavnike, ki so med epidemijo vplivali na njihovo počutje – od izgube dohodka in postelje v študentskem domu do poslabšanja že obstoječih duševnih motenj zaradi povišane stopnje osamljenosti. Zaradi slabega počutja so težko sledili predavanjem, zdelo se jim je, da ves čas postopoma nazadujejo, predvsem pa da nikomur za njih niti ni pretirano mar. Bili so izgubljeni, luči na koncu tunela pa od nikoder.

Za posebej težavno se je aprila izkazalo poročilo o duševnem zdravju mladih, ki ga je pripravil NIJZ. Na vzorcu več kot sedem tisoč študentov jih samo 22,4 odstotka ni poročalo o simptomih depresije, pri 54,94 odstotka so bili prisotni zmerni do resni simptomi, pri čemer je 16,02 odstotka udeleženih študentov poročalo o resnih simptomih. Med študenti so se pojavljale tudi visoke stopnje samomorilnih misli, 5,1 odstotka udeleženih je poročalo, da ima take misli več kot polovico dni, 5 odstotkov pa naj bi jih med epidemijo doživljalo skoraj vsak dan. Podobno so študenti poročali tudi o visokih ravneh anksioznosti. Ob tem je NIJZ ugotavljal, da so študenti med epidemijo postali manj psihično prožni in odporni, njihovo poslabšano počutje pa je sovpadalo s stopnjo zadovoljstva s študijem na daljavo.

Študentski boj

Kot odziv na več kot očitno alarmantno poročilo o duševnem zdravju študentov so se oblikovale številne pobude – med njimi tudi pobuda Študenti še obstajamo, ki je na šolsko ministrstvo naslovila konkretne zahteve, ki bi lahko študentom olajšale zaključek študijskega leta. Tako od njega kot od vlade v prihodnje zahtevajo posluh in primerno komuniciranje, izdelavo jasnega načrta za prihodnje študijsko leto, podaljšanje statusa vsem, ki jim zaradi epidemije obveznosti ni uspelo opraviti (gre za tako imenovani koronastatus), in nemoteno izvajanje študijskega procesa na fakultetah ter odprtost fakultet in knjižnic ne glede na stanje epidemije.

Ko jim je končno uspelo priti do razgovora s šolskim ministrstvom, niso mogli skriti svojega razočaranja. Po srečanju z državnim sekretarjem Mitjo Slavincem so predstavniki pobude dejali, da so bili presenečeni nad Slavinčevim očitnim nepoznavanjem študentske problematike, ministrstvo pa naj po njihovih ocenah ne bi delovalo samostojno, saj ni imelo lastnih pobud in se je ves čas sklicevalo le na odredbe NIJZ in drugih ministrstev.

Samoorganizirana gibanja študentov pa so se odpravila tudi na petkove protivladne proteste, kjer se je oblikovala tako imenovana Študentska fronta. Ta je na vseslovenski vstaji za predčasne volitve opozorila, da je študentska populacija med epidemijo potonila na ekonomsko in socialno dno. Zato je od vlade zahtevala, »da vsem študentom, ki se že celo leto prebijajo čez negotove razmere, omogoči kakovosten zaključek študijskega leta«. Med svoje zahteve so navedli ponovno uvedbo koronastatusa, odprtje in gradnjo študentskih domov ter jasne načrte za vrnitev na fakultete, »in sicer na način, ki ne bi zapostavljal študentov s periferije«.

Med pobudami študentov je ministrstvo do danes obravnavalo samo eno in se študentom odločilo povrniti vozovnice za javni prevoz, ki letos niso bile uporabljane. Za prav posebno presenečenje pa se je izkazala odločitev ministrstva, da študentom ob koncu študijskega leta ne bo omogočala uporabe koronastatusa. Kot je za Radio Študent odločitev razložil Franc Janžekovič, vršilec dolžnosti direktorja na direktoratu za visoko šolstvo, se ministrstvo za ta ukrep kljub prvotnim napovedim ni odločilo, ker so po naknadnem razmisleku ugotovili, »da se je na vseh fakultetah pedagoški proces v celoti izvedel«, kot zadostno varnostno mrežo za tiste študente, ki zaradi izrednih razmer študija letos ne bodo uspešno opravili, pa vidijo v možnosti in pravni podlagi fakultet, da status študentu podaljšajo za eno leto, če ta za to izkaže upravičene razloge.

Ob tem je mariborska univerza ministrstvo že opozorila, da je podlaga za to v 70. členu zakona o visokem šolstvu, ki pravi, da se lahko študentu status podaljša le za eno leto. »Kar pomeni, da lahko to možnost izkoristijo le tisti študenti, ki pri študiju niso bili uspešni, pa te možnosti še niso izkoristili,« so zapisali na univerzi.

Tako so nekateri študenti morda ostali brez zagotovila, da bodo lahko svoj študij nadaljevali brezplačno.

Kako preprečiti katastrofo?

V teh dneh smo sredi jesenskega izpitnega roka, vloge za študentske domove so bile že poslane, ravnokar so bila objavljena prosta mesta za drugi prijavni rok za vpis na fakultete – vse oči pa so zdaj uprte v šolsko ministrico Simono Kustec. Zahteve univerz so jasne: fakultete morajo ostati odprte.

V skupnem pozivu predstavnikov univerz, sindikatov in Študentske organizacije Slovenije, ki je bilo naslovljeno na šolsko ministrstvo, so ti izpostavili, da je za načrtovanje aktivnosti za nemoten začetek novega študijskega leta »ključna komunikacija s pristojnim ministrstvom, Nacionalnim inštitutom za javno zdravje in Vlado Republike Slovenije, ki z odloki določa možnosti za izvedbo pedagoškega procesa«. Dodali so, da mora biti način izvajanja študijskega procesa v novem študijskem letu nujno drugačen kot v preteklem letu in pol, »saj imamo tokrat, za razliko od prejšnjih študijskih let, ki jih je zaznamovalo zaprtje visokošolskih zavodov zaradi razglašene epidemije, rešitev, ki je do sedaj ni bilo. To je ustrezna precepljenost, s katero lahko zagotovimo nemoten potek pedagoškega procesa v prostorih visokošolskih zavodov, za posamezne skupine pa še vedno obstaja možnost testiranja.«

Podpisniki javnega poziva si prizadevajo, da se tako kot v ostalem javnem življenju tudi na univerzah upošteva pogoj PCT, s čimer se ukrepi za varovanje zdravja omilijo, za samo izvedbo pedagoškega procesa pa to pomeni lažje načrtovanje in izvedbo, ki bi lahko skozi celotno študijsko leto potekala kontinuirano v prostorih fakultet. »S tem javnim pozivom pozivamo vse pristojne, da takoj odločijo, da ostanejo visokošolski zavodi odprti za vse tiste, ki ustrezajo kategorijam PCT, in se jim zagotovi nemoten dostop do prostorov fakultet za izvedbo pedagoškega, raziskovalnega in delovnega procesa, hkrati pa se omogoči tudi brezplačno testiranje zaposlenih in študentov, ki ne izpolnjujejo pogojev PCT.«

Pričakujejo tudi, da bodo univerze prednostno obravnavane pri izvedbi investicij – tako v nove stavbe kot v ureditev ustreznega prezračevanja, ki bi pomenilo učinkovit ukrep proti širjenju novega koronavirusa in vseh drugih obolenj.

Kot je razbrati iz izjave za medije državnega sekretarja na ministrstvu za zdravje Franca Vindišarja, bo izpolnjevanje PCT-pogoja tudi res obvezno za obiskovanje predavanj v naslednjem študijskem letu. A to pred študente in pedagoške delavce ponovno postavlja številna vprašanja: Kako se bo sploh preverjalo spoštovanje PCT-pogoja med študenti in zaposlenimi? Ali bodo glede na trenutne napovedi hitri testi za študente in zaposlene res postali plačljivi? In ali bodo ob izvajanju študijskega procesa, poleg upoštevanja PCT-pogoja, veljali tudi kakšni drugi varnostni ukrepi, kot je recimo ohranjanje varnostne razdalje med študenti in posledično omejevanje števila ljudi, ki so lahko v predavalnici?

Za odgovore smo se obrnili na šolsko ministrstvo, ministrstvo za zdravje in na NIJZ, a konkretnih odgovorov na naša vprašanja nismo prejeli. Z NIJZ so nam odgovorili, da sami za odgovore na ta vprašanja niso pristojni, saj so ta v pristojnosti resornih ministrstev, z ministrstva za zdravje pa smo dobili le zagotovilo, da »v tem trenutku potekajo intenzivni pogovori med vsemi deležniki«, javnost pa da bo o končnih dogovorih obveščena.

Naposled smo dobili tudi odgovore s šolskega ministrstva. Iz njih je mogoče razbrati, da menijo, da je uspešna izvedba letošnjega študijskega leta odvisna predvsem od precepljenosti študentov. Obenem so potrdili, da bo pogoj PCT veljal na fakultetah, »kar bo podrobneje opredeljeno v odloku, ki je v sklepni fazi usklajevanja«. O nakupu dodatnih prezračevalnih naprav ali ultravijoličnih čistilnikov zraka niso razmišljali – dovolj naj bi bilo naravno prezračevanje, fakultete pa spodbujajo, da naj vnaprej izdelajo načrt prezračevanja, ki bo temeljil na že obstoječem sistemu.

Glede na dodatne poizvedbe pri univerzah te ob upoštevanju PCT-pogoja pričakujejo, da ohranjanje razdalje med študenti ne bo pogoj. Tudi glede plačljivosti testov univerze še niso prejele nobenih uradnih informacij. Da bo upoštevanje PCT-pogoja nujno tudi v študentskih domovih, so nam potrdili iz mariborskih in ljubljanskih domov, čeprav za to trenutno še ni sprejetih ustreznih pravnih aktov.

Ob tem skrb zaradi plačljivega testiranja za zaposlene in za študente izražajo tako na posameznih fakultetah kot v Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS). Kot je znano, bi se študenti in zaposleni, ki niso bili cepljeni ali pa koronavirusne bolezni niso nedavno preboleli, morali v novem študijskem letu testirati vsakih 48 ur, kar pomeni za posameznika strošek od 100 do 150 evrov na mesec. S tem je vlada tudi prelomila obljubo, ki jo je dala maja – takrat je namreč napovedala, da bodo testi za študente brezplačni in da se bodo ti izvajali enkrat na teden.

Fakultete naj posebnega denarja za stroške testiranja zaposlenih ne bi imele, plačevanje testov pa bi lahko pomenilo še dodaten rez v že tako podhranjeno javno visoko šolstvo. V študentski organizaciji pa menijo, da je brezplačno testiranje študentov edini način, »da je javno šolstvo v prihajajočem študijskem letu zares dostopno«, je v izjavi zapisal predsednik ŠOS Andrej Pirjevec.

Vsej tej zmedi bi se bilo mogoče tudi izogniti. »Že na začetku poletja je bilo jasno, da bo šolsko ministrstvo spet spalo celo poletje in da ne bo pripravilo nobenih dodatnih ukrepov, kot so recimo investicije v izboljšanje prezračevalnih sistemov, in da se bo enostavno izogibalo dajanju jasnih usmeritev, usmerjenih v maksimiranje pedagoškega procesa v fizičnem prostoru,« je kritičen sociolog in predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije Gorazd Kovačič, ki upanje za neokrnjeno izpeljavo študijskega leta sicer vidi v dvigu precepljenosti med študenti, a hkrati glede na novi pandemični val izraža bojazen pred novimi zapiranji javnega življenja v prihodnosti. Če bi se vlada v nekem stanju odločila za podobno ravnanje, kot se je odločila lani, bi to pomenilo, da bo naslednje študijsko leto spet okrnjeno, generacije študentov pa bodo diplomirale, ne da bi ob tem videle fakulteto od blizu, ugotavlja Kovačič. »Vse skupaj je ena velika tragedija.«

Manj kot dva tedna pred začetkom novega šolskega leta, v katero bodo septembra zakorakali osnovnošolci ter dijaki, in dober mesec dni pred začetkom novega študijskega leta se zdi, kot da šolskega ministrstva skorajda ni.