Ustavno gasilsko društvo

Kaj je poslanstvo, kakšna je naloga ustavnih sodišč v današnjih vsaj za silo delujočih parlamentarnih demokracijah? Da politiki postavljajo meje na razvijajočih se, nastajajočih področjih človekovih pravic. Da porajajoče se pravice razvijajo, jih utrjujejo. Ter da so z načelnim, moralnim kapitalom, ki ga črpajo iz zgodovine svojih odločb, jamstvo najosnovnejših pravic, o katerih smo se sicer že davno dogovorili, se o njih strinjamo in jih sprejemamo. Čas krize to vedno nekoliko spremeni, poruši. V Sloveniji se je to zgodilo še posebej očitno.

Kaj so počeli ustavni sodnice in sodniki v zadnjem letu in pol? Vladi so sporočili, da mora pravna pravila objavljati v uradnem glasilu, ker je to temeljni pogoj za veljavnost teh pravil. In ne kar katerihkoli pravnih pravil. Sporočili so ji, da mora v uradnem listu objavljati obrazložene sklepe, s katerimi podaljšuje svoje odloke, ki mimo državnega zbora določajo velike posege v človekove pravice za potrebe spoprijemanja z epidemijo. Te dni smo že bili priča prvi sodni zmagi državljanke, ki ji je sodišče na podlagi odločbe ustavnega sodišča ugodilo, dosodilo ustavitev postopka in vrnitev že plačane globe za kršitev policijske ure.

Vladi so tudi pojasnili, da mora z vsemi skupinami ljudi ravnati enako, da morajo biti enakopravne. Da mora omejitve človekovih pravic določati enako za ljudi, ki se zbirajo pri verskem obredu, in za tiste, ki se zbirajo na ulici, da bi izrazili svoje mnenje v odnosu do oblasti. Sporočili so ji, da popolna prepoved zbiranja in javnega izražanja mnenja v danih okoliščinah ni mogoča – da torej popolna prepoved javnih zbiranj ni skladna z ustavo, pač pa bi bila skladna z ustavo določitev nekaterih dodatnih pogojev v želji po ohranitvi te pravice v veljavi, za kar so se odločile številne evropske države.

Vladi in njeni večini so poleg tega morali pojasnjevati, da je leta 1995 sprejeti zakon o nalezljivih boleznih povsem neprimeren za izrekanje pomembnih posegov v človekove pravice. In tudi, da bi pravno podlago za tako početje, z vsemi sodobnimi varovalkami človekovih pravic vred, vlada in državni zbor morala posodobiti takoj na začetku epidemije, kot so to storile številne druge evropske države.

Državnemu zboru, točneje kar strankama SDS in NSi, ki sta ustanovili tako imenovano parlamentarno preiskovalno komisijo, ki naj bi se ukvarjala s primerom Kangler, so pojasnili, da poslanci, politiki, ne morejo preiskovati pravilnosti posameznih sodnih in tožilskih odločitev in ugotavljati politične odgovornosti konkretnih sodnikov in tožilcev.

Ustavna sodišča se morajo ukvarjati s pojasnjevanjem pravne abecede in z branjenjem temeljnih človekovih pravic le takrat, ko jih oblasti kršijo.

Ustavni sodnice in sodniki torej v zadnjem času ne vzpostavljajo, razvijajo in vzdržujejo novih standardov človekovih pravic, ki so že v veljavi, ali celo novih človekovih pravic. Ampak zgolj z začasnimi odredbami ustavljajo in pozneje razveljavljajo kršitve najosnovnejših in zgodovinsko utemeljenih človekovih pravic. Dr. Saša Zagorc s Pravne fakultete v Ljubljani pojasnjuje: »Če je shizma v političnem dojemanju konceptov pravne države, demokratičnosti in varstva človekovih pravic vse globlja, je neizogibno, da bodo pred ustavnim sodiščem vse večkrat obravnavana tudi osnovna vprašanja, abeceda demokracije in pravne države. Ustavno sodišče je sicer zadnje čase pred zahtevnimi preizkušnjami, ki jih za zdaj zadovoljivo rešuje.«

Dr. Samo Bardutzky, predstojnik katedre za ustavno pravo na tej fakulteti, pa pojasnjuje, da je razumljivo, da je ustavno sodišče v zadnjem letu in pol moralo veliko energije preusmeriti v nadzor nad ukrepi, sprejetimi za ustavljanje epidemije: »Tu ni Slovenija nič posebnega. Sodišča po Evropi so odločala v številnih zadevah, pri čemer so vzpostavljala ravnotežje med temeljnimi svoboščinami in varovanjem javnega zdravja. Za odločbo o prepovedi zbiranja bi lahko celo rekli, da je bila za slovensko ustavno pravo priložnost, da definira položaj in pomen svobode zbiranja v našem sistemu, in da bo tako relevantna še tudi po epidemiji.«

A Bardutzky se pri tem strinja, da ne moremo mimo neke posebnosti Slovenije, in sicer, »da je moralo ustavno sodišče v obdobju epidemije iz meni težko razumljivih razlogov spet ’utrjevati osnove’, na primer glede pomena zakonskih podlag za ukrepe, ki omejujejo svoboščine«. Pojasnjuje, da se je ustavno sodišče (pri presoji odlokov o prehajanju občinskih meja) temu najprej izognilo, letos spomladi, pri presoji zakona o nalezljivih boleznih, pa se je s tem le spoprijelo: »To, da je spomladi utrdilo zahtevo po jasni zakonski podlagi, pa ima vseeno vrednost tudi za prihodnost, saj kaže, da ustava ne dopušča zniževanja standardov v kriznih razmerah, če niso izpolnjeni pogoji in ni uvedeno izredno stanje.«

Predstojnik katedre za ustavno pravo še dodaja, da ne moremo trditi, da je le epizoda s covid-19 začasno zavrla razvoj slovenskega ustavnega prava. Dejavnikov za to, da se ustavno sodišče ne spoprime intenzivneje z izzivi prava človekovih pravic v 21. stoletju, kot so enakost spolnih manjšin, varstvo okolja, varovanje delavcev ..., je po njegovem mnenju več.

Dejstvo je, da slovensko ustavno sodišče izvaja v ustavnem sistemu obsežen nabor funkcij, ki še zdaleč ni samoumeven za evropska ustavna sodišča. Poleg tega, da nadzoruje spoštovanje ustave v odločitvah zakonodajalca, kar je najbolj klasična naloga ustavnega sodišča, prek postopka z ustavno pritožbo nadzoruje tudi spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v celotni sodni veji oblasti. »Vsako leto prejme od 1000 do 2000 ustavnih pritožb in veliko njegovih odločitev je povezanih s tem, ali so v sodnih postopkih spoštovane pravice do izjave, do pravnega sredstva, do ustrezne obrazložitve in tako naprej. Poudariti je treba, da je tako tudi zato, ker se procesna zakonodaja pogosto spreminja, sodišča se soočajo z novimi pravili, kako voditi postopke, vprašanje, ali so jih razlagali skladno z ustavo, pa slej ko prej konča pred ustavnimi sodniki,« pravi Bardutzky in dodaja, da dodatne naloge ustavnemu sodišču prinese tudi nadzor nad akti občin, kar bi se dalo prenesti na druga sodišča. »Delno je seveda Slovenija obremenjena tudi s tem, da še vedno poteka prehod v kapitalistično, tržno družbo – še leta 2017 je ustavno sodišče odločilo o zadevi, povezani z denacionalizacijo!« pojasnjuje Bardutzky in se sprašuje, »koliko časa in energije za zahtevne zadeve ustavnemu sodišču ostane pri tem, je bolj žalostno, napol retorično vprašanje«.

Na tej točki nikakor ne smemo pozabiti na namero vlade in poslancev, ki jo podpirajo, da ustavnemu sodišču še otežijo delo. In sicer z na prvi pogled smiselno zahtevo, da vsebinsko obrazloži tudi vsakokratno odločitev, da neke zadeve ne bo sprejelo v obravnavo. V praksi bi to pomenilo zgolj, da bi ustavni sodnice in sodniki zaradi precej dodatnega dela lahko zadeve (tiste, ki se tičejo posameznika, in tiste, ki se tičejo družbe, med katere sodi tudi nadzor nad oblastjo in demokratičnimi standardi) obravnavali še precej manj ažurno kot doslej.

Slovensko ustavno sodišče izvaja širši nabor nalog od večine drugih, podobnih sodišč in tudi zato odloča počasneje. Vlada si želi ta nabor še razširiti.

Zelo pomemben dejavnik, ki določa vlogo ustavnega sodišča v sistemu, opozarja Bardutzky, je tudi to, da »ustavno sodišče seveda ne more samo sprožiti postopkov, tudi če sodniki zaznajo izzive za ustavno pravo. Za to, da lahko ustavno sodišče zavzame pomembno stališče, je potreben spor, vprašanje mora nekdo pripeljati pred ustavne sodnike. Naš problem je tako, zelo preprosto rečeno, tudi to, da nas je malo, izzivi pa so enaki kot v velikih državah.«

Ker nas je malo, je malo nevladnih organizacij, specializiranih za posamezna področja, ki bi imele vire, da pred ustavnim sodiščem za družbo pomembna vprašanja prevedejo v jezik ustavnega prava in dosežejo odločitve, kakršna je bila denimo odločitev nemškega ustavnega sodišča o ciljih glede ogljičnega bremena. Tudi ustavnih pravnikov ali pa odvetnikov, specializiranih za javno pravo ali pravo človekovih pravic, ki bi jim pri tem pomagali, je malo, pojasnjuje Bardutzky: »Zato bi večjo vlogo lahko odigrali tisti subjekti, ki jim za sprožitev postopka pred ustavnim sodiščem ni treba izpolniti posebnih, tudi zelo zahtevnih pogojev: varuh človekovih pravic, državni svet, parlamentarna manjšina. Tudi pri njih morda manjka zavesti o tem, kaj je mogoče doseči pred ustavnim sodiščem, in pa energije, da pripravijo takšne zahteve.«

Dvoma ni: vsa ustavna sodišča po Evropi in drugod po svetu so imela nemalo dela z epidemijo in omejevalnimi ukrepi, ki so se v imenu te izrekali. Sodi pa Slovenija v tisto manjšo skupino držav, kjer so bila v tem obdobju ustavna sodišča prisiljena braniti čisto osnovne človekove pravice, ker so bile te pač kršene.

Dvoma tudi ni, da sedanje razmere ne bodo trajale večno. In da bo zaradi tega ustavno sodišče lahko začelo razpravljati tudi o drugih pomembnih družbeno-pravnih vprašanjih. Tistih, o katerih so pred ustavnim sodiščem že odprti postopki in so tudi ali predvsem zaradi epidemije covid-19 in epidemije kršenja človekovih pravic zdaj na čakanju. Tu govorimo predvsem o nekaterih pravicah istospolnih parov. Ter tudi o tistih družbenih in pravnih vprašanjih, ki še niso bila posredovana ustavnemu sodišču, pa morda v prihodnje vendarle bodo, ker bi morala biti. Mednje sodi tudi zakon o tujcih, v katerega je sedanja vlada z nekoliko drugačnimi besedami ponovno vnesla poprej na ustavnem sodišču že razveljavljeno možnost, da država brezpogojno zapre meje za vse prosilce za azil. Kot opozarja dr. Samo Bardutzky, ustavno sodišče o zakonu ne more odločati, dokler pristojni tega od njega ne zahtevajo. V tem primeru so bile oči javnosti uprte v varuha človekovih pravic Petra Svetino, ta pa je pred dnevi prav to javnost obvestil, da ustavnemu sodišču ne bo omogočil presoje ustavnosti zakona.