Kdaj bo (pravi) direktor NPU ponovno imenovan?

Janševa vlada (točneje tedanji prvi mož policije Anton Travner) je na začetku lanskega maja, dva meseca po prevzemu oblasti, razrešila direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) Darka Muženiča. Ta odtlej pravico išče na sodišču, to pa mu jo vedno znova priznava. Da je bila razrešitev nezakonita, je pravnomočno razsodilo že upravno sodišče, zdaj pa še delovno. Sodišče poleg tega z začasnimi odredbami onemogoča imenovanje njegovega naslednika, zato vse odtlej NPU vodijo vršilci dolžnosti. A vlada je vseeno dosegla svoje, Muženiča je zamenjala s politično ustreznimi kadri, prevzela je nadzor nad organom, ki preiskuje zlorabe (politične) oblasti in korupcijo, za sodne odločbe pa se – preprosto ne zmeni. Kot da jih ni.

Vodstvo policije je Muženiča najprej razrešilo na podlagi zakonodajne možnosti razreševanja politično imenovanih funkcionarjev, upravno sodišče pa je to razrešitev razveljavilo, saj gre za strokovno in ne politično funkcijo. Na policiji so potem preprosto za nazaj razveljavili njegovo imenovanje iz leta 2019 in ga s tem razrešili ter premestili na drugo delovno mesto. Delovno sodišče je zdaj odločilo, da je šlo za nezakonito premestitev na drugo delovno mesto, in Muženiču priznalo vse pravice od nezakonite razrešitve do naknadne razveljavitve imenovanja iz leta 2019 in s tem pravico do vrnitve na staro delovno mesto in povrnitev razlike v plači. O zahtevi, da ga spet imenujejo za direktorja NPU, sodišče sicer še odloča, a da bo temu pritrdilo, se vendarle zdi verjetno.

Zakaj tega ne bi storilo, ko pa je bil razrešen nezakonito?

Če lahko vlada pri kadrovanju krši zakonodajo in spregleduje sodne odločbe, zakaj ne bi tako ravnali tudi (drugi) delodajalci?

Prav primer odstavitve Darka Muženiča je predstojnik katedre za upravno pravo na ljubljanski pravni fakulteti dr. Rajko Pirnat že konec lanskega leta v intervjuju za Mladino omenil kot enega izmed jasnih kazalcev stanja duha te vlade, če govorimo o odnosu do pravne ureditve: »Poglejte recimo razrešitev direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada. Pravniki smo ves čas opozarjali, da tak način razrešitve ni zakonit, potem je to reklo tudi sodišče, ampak seveda, zgodi se nič. Vlada mirno dela naprej svoje, objavlja nov razpis z neko idejo, da je mogoče obnoviti in razveljaviti imenovanje direktorja, ki je urad vodil pred leti, in tako dalje. Nekaj, kar je povsem sprto z vsakim pravnim ravnanjem.« Vlada sicer zelo podobno ravna pri imenovanju tožilcev, še posebej tožilcev, delegiranih na evropsko javno tožilstvo, ki bi potem preiskovalo korupcijo in zlorabe položaja pri porabi evropskih milijard za pomoč pri okrevanju po epidemiji. Tudi v tem primeru vlada drugo za drugo krši številne zakonske določbe, prve sodne odločbe pa že nakazujejo, da bo njeno ravnanje tudi v tem primeru nazadnje na sodišču potrjeno kot nezakonito.

To sta sicer le javnosti najbolj znana primera, v katerih se vladno ravnanje kaže kot še posebej brezkompromisno, saj poleg prevzema medijev prevzem organov odkrivanja in pregona, predvsem kriminalistične policije (katere del je NPU) in tožilstva, sodi med neuradne prednostne naloge vlade oziroma SDS. NPU je v tem pogledu še posebej pomemben, ker je bil ustanovljen kot precej neodvisen organ v policiji, ki (v nasprotju z drugimi policijskimi ravnmi) lahko povsem neodvisno od politične volje preiskuje kazniva dejanja. Gre za smiselno ureditev, saj NPU v številnih primerih preiskuje zlorabe položaja in korupcijo najvišjih predstavnikov oblasti (tudi iz SDS) in njihovih sopotnikov iz gospodarstva.

Kakšen signal z nezakonitimi kadrovskimi menjavami vlada pošilja organom preiskovanja in pregona, je jasno. Gre predvsem za svarilo in izkazovanje moči. Kakšen signal pa s takšnim početjem vlada pošilja preostalim delodajalcem (in s tem delavcem) po državi? Da so kršitve delavskih pravic dopustne? Da je dopustno upravičevanje takšnega početja z navajanjem domišljijskih interpretacij delavske zakonodaje in za lase privlečenih izgovorov za takšno početje? In navsezadnje, mar vlada širši javnosti tudi ne sporoča, da sodne odločbe oziroma tretja, ločena veja oblasti v celoti ne šteje nič in jo je mogoče preprosto ignorirati?