Bonbonček za Anderliča

Podjetnik Jože Anderlič je leta 2009 v zameno za porušitev Kolizeja v Ljubljani, ki je bil zavarovan kot kulturni spomenik lokalnega pomena, moral plačati 750 tisoč evrov odškodnine, ki jih je ljubljanska občina porabila za gradnjo Cukrarne, hkrati pa se je še zavezal, da bo osrednji prostor v na novo zgrajenem kompleksu namenjen kulturni dejavnosti.

Tik preden je Anderlič Kolizej porušil, je v 140 milijonov evrov vrednem projektu obljubljal največjo koncertno-operno dvorano v Evropi, na 20.600 kvadratnih metrih in za 1500 obiskovalcev. Zaradi tega sta ministrstvo za kulturo, ki ga je tedaj vodila Majda Širca, in praktično vsa kulturna srenja v Ljubljani tudi podprla rušitev Kolizeja.

A ko je Anderlič leta 2011 Kolizej porušil, je tudi priznal, da je nameraval koncertno-operno dvorano graditi ob finančni pomoči občine, države in evropskih sredstev, ne pa v celoti z lastnim denarjem. Sledila je kriza, Anderlič je zemljišče oziroma podjetje, ki je imelo zemljišče v lasti, leta 2016 prodal in ga nato leta 2018 spet kupil in nadaljeval projekt.

Ko je po usklajevanju z občino in ministrstvom za kulturo gradbeno dovoljenje leta 2019 postalo pravnomočno, se je Anderlič zavezal h dokončnemu kompromisu: v svojem kompleksu bi moral zgraditi večnamensko dvorano z neto površino 400 kvadratnih metrov.

Tako je njegovo podjetje začelo graditi luksuzni kompleks Palais & Villa Schellenburg, kjer že prodaja 125 »premium« stanovanj po ceni od 5000 do več kot 8000 evrov za kvadratni meter. A takoj ko je Anderlič začel gradnjo, je zaprosil za novo spremembo: za umik pogoja, pod katerim mora zgraditi dvorano.

Razlog naj bi bile različne »omejujoče okoliščine v zvezi z lokacijo«. Po eni strani naj bi bilo v središču Ljubljane že veliko podobnih večnamenskih dvoran, po drugi strani pa bi gradnja dvorane vplivala na konstrukcijske značilnosti zgradbe in na njeno potresno varnost. Ker je omejitve zahtevalo ministrstvo za kulturo, je prošnjo poslal njim. In sicer sredi februarja lansko leto, takoj ko je začela nastajati nova vlada Janeza Janše.

Dokumenti, ki so jih v okviru javne razgrnitve objavili v ljubljanski mestni občini, kažejo, da je minister Vasko Simoniti, ki je ministrovanje prevzel 13. marca lani, očitno urgentno, že čez pet dni, 19. marca lani Anderliču izdal pozitivno odločbo. Večnamenskega prostora, namenjenega kulturnim dejavnostim, mu ni treba več graditi v zameno za izravnalni ukrep v višini 1,5 milijona evrov.

Pri tem »odpustku« je presenetljiva prav nizka odškodnina. Kako so jo izračunali, nam z ministrstva za kulturo do zaključka redakcije niso odgovorili. So pa v dokumentih zapisali, da je izravnalni ukrep ocenjen na podlagi »ocenjene vrednosti gradbenih del in pripadajočih stroškov za opremo večnamenske dvorane in pomožnih prostorov po ocenjeni vrednosti 2500 evrov na kvadratni meter«.

Direktor Kina Šiška Simon Kardum pravi, da je to nerazumna neumnost. 

Anderlič je namreč povsem očitno s tem odpustkom dobil veliko več. Zgolj avdio-vizualna oprema v dvorani Kina Šiška, ki je velika 500 kvadratnih metrov, naj bi stala okoli 3,5 milijona evrov.

Mitja Rotovnik, nekdanji dolgoletni direktor Cankarjevega doma, ki je v začetku rušitev Kolizeja podprl, je razočaran. »To smo podprli, ker se je ponudila priložnost, da privatni kapital zgradi veliko operno dvorano. A potem smo doživljali prevare za prevaro. Divjanje kapitalizma. Anderlič nas je vodil za nos,« pravi. Vse skupaj naj bi bila »perfidno speljana prevara, prek katere je Anderlič prišel do lokacije,« zadnja poteza, odškodnina v višini 1,5 milijona, pa je zanj najmanj goljufija. Tudi Širca pravi, da se počuti izigrano: »Kompleks, ki ga bo Anderlič očitno zdaj zgradil, je nekaj brezveznega, obupno, navadne hiše. V luči vsega je bilo to vse skupaj zelo donosno izigravanje z namenom rušenja Kolizeja.«

Končno odločitev o tem primeru Anderlič mora sedaj sicer sprejeti ljubljanski mestni svet. Nam pa je mestni arhitekt Janez Koželj dejal, da sam spremembi načrtov nasprotuje. »Ta projekt smo uspeli spraviti v mere mesta. To je bilo težko delo. Bil sem prepričan, da bomo s tem končno dobili neko ikonično stavbo v Ljubljani – v 30 letih država v Ljubljani, razen džamije, ni znala zgraditi ničesar pomembnejšega. Vse to je sicer padlo v vodo, a zahteva po dvorani mora ostati – da bo vsaj nekaj,« pravi.