Kako vlada Janeza Janše ohranja podporo s podkupovanjem posameznih interesnih skupin

V skladu s tako imenovanim začasnim okvirom evropske komisije za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu covid-19 lahko države EU med epidemijo izjemoma pomagajo posameznim družbam ali panogam. Državna pomoč, ki je bila v EU prej izjema kot pravilo, je v sedanji krizi postala redna praksa, kljub vsemu pa je treba vse ukrepe še naprej prijavljati evropski komisiji in dobiti njeno privolitev.

Večina dovoljenih državnih pomoči, ki jih EU komisija redno objavlja, je generičnih. Skorajda vse države recimo pomagajo svojim letalskim družbam. Tudi Slovenija je Fraportu v koronakrizi namenila pet milijonov evrov pomoči. Vse države pomagajo turističnemu sektorju. In potem so tukaj še nekatere posebnosti. Avstrija je denimo letos avgusta s 665 milijoni pomagala vsem neprofitnim organizacijam. Italija je pomagala kmetijstvu, celotni panogi je na podlagi določenih meril namenila 12 milijard evrov pomoči. Nemčija je avgusta z 2,1 milijarde pomagala vsem registriranim prevoznim podjetjem na področju železniškega prometa.

Bonbončki za kmete

Medtem ko so druge države pomoč izplačevale v obliki sistemskih ukrepov, usmerjenih v celotne panoge, pa je Slovenija velik del svoje državne pomoči, kot lahko razberemo iz objavljenih odločitev evropske komisije, usmerjala s tako rekoč kirurško natančnostjo, k točno določenim interesnim skupinam. Seveda ne k na primer založnikom, knjigarnam, umetnikom, glasbenikom, tako kot nekatere druge države, ampak h kmetom.

Konec julija je recimo Slovenija komisijo zaprosila, če bi lahko 1,4 milijona evrov državne pomoči dobili kmetje, ki od države najemajo kmetijska zemljišča. Mesec dni prej je EU komisija odobrila 1,5 milijona evrov slovenske državne pomoči pridelovalcem krompirja. Konec maja so šest milijonov evrov prejeli kmetje, ki gojijo govedo. 820 tisoč evrov pa tisti, ki gojijo ovce in koze. Še 3,6 milijona evrov je bilo namenjenih za prašičje farme. 3,7 milijona evrov so dobili proizvajalci vina. Štiri milijone evrov proizvajalci jabolk. 1,5 milijona evrov pa agroturistični sektor.

To torej več niso zgolj bonbončki, ampak že dolgotrajno deljenje privilegijev, iz katerih bodo nagrajenci v naslednji stopnji lahko dobili torto, torej univerzo.

Seveda je zaradi zaprtja restavracij kmete koronakriza prizadela, ampak zakaj še ni posebnega ukrepa za pridelovalce paradižnika? Pa zelenjave? Še huje, februarja je Slovenija evropsko komisijo celo zaprosila, če lahko izplača 240 tisoč evrov pomoči upravljalcem lovišč, ki jih ti v času koronakrize več ne morejo tržiti v komercialnem lovskem turizmu. Po kakšnem načelu, po kakšnih merilih vlada ta denar deli? Agrarni ekonomist Aleš Kuhar odgovarja, da gre za ad hoc princip nagrajevanja tistih, ki so glasnejši: »Slovenija nima politike proizvodnje hrane in takšni so potem tudi ukrepi v kriznih časih. Kmetijska politika se dela po principu, kdo je glasnejši. Več dobi tisti, ki bolj vpije. To je desetletna praksa, ki je sedaj le še močnejša. V naštetih primerih gre bolj za zadovoljevanje parcialnih zahtev. Zame je to še huje od korupcije. Kmetijsko politiko po moji oceni danes za povrh vsega vodijo nepoznavalci, ki niti ne znajo oceniti, kako pomembni so tisti, ki jih pokličejo. Na žalost je vse to pripeljalo tudi do tega, da je veliko strokovnjakov, ki bi morali biti politiki pri sprejemanju odločitev v oporo, že obupalo,« je kritičen.

Bonbonček za Batagelja

Na omenjenem seznamu evropske komisije izstopa še ena odobrena pomoč – v tem primeru se je vlada celo potrudila, da je vlogo v Bruselj poslala ne za ozki interesni krog svojih političnih podpornikov, ampak kar za točno določenega simpatizerja. To je za Marjana Batagelja, večinskega lastnika podjetja Postojnska jama, ki s koncesijo upravlja to našo turistično znamenitost. Lani novembra je država Batagelju za prvi val epidemije – poleg vseh ostalih ukrepov – namenila 760 tisoč evrov pomoči, ta mesec pa za drugi val še 1,3 milijona evrov, kar pomeni, kot piše v vlogi, skoraj 50 odstotkov izgube v času epidemije.

Po kakšni logiki? Seveda je bila Postojnska jama ob obisk, ampak zakaj si je zaslužila, poleg vseh ostalih koronaukrepov, še dodatno državno pomoč? Postojnska jama je resda ena glavnih slovenskih turističnih znamenitosti, pred koronakrizo so zabeležili 1,3 milijona evrov obiskovalcev. Ljubljanski grad je pred koronakrizo prav tako obiskalo 1,3 milijona obiskovalcev. V preteklosti je bil Ljubljanski grad, ki je sicer zavod v sklopu mestne občine, popolnoma, v 93 odstotkih, odvisen od tržne dejavnosti, zato je bilo njegovo poslovanje podobno prizadeto, vendar ni dobil od države nobene pomoči. Pravzaprav je njegova direktorica Mateja Avbelj Valentan nad odnosom posameznih ministrstev, ki so jim neposredno ali posredno prek občine v zadnjem letu poslali množico različnih prošenj in pisem, precej razočarana. »Odnos je, bom rekla, katastrofalen,« nam je dejala. Mateja Demšič, vodja oddelka za kulturo na ljubljanski mestni občini, pravi, da je sicer Postojnska jama podjetje, ki jih je v času koronakrize država ščitila bolj kot kulturne ustanove, kar je formalnopravno zavod Ljubljanski grad. »Ampak Nemčija je takoj na začetku prostor kulture glede pomoči izenačila z gospodarstvom. V Sloveniji pa je bilo ministrstvo za kulturo pri tem izrazito neodzivno. Kulturni sektor, ki nosi zastavo, je bil popolnoma zapostavljen.«

Povsem drugače meni seveda Batagelj. Batagelj, vodja Kluba slovenskih podjetnikov, ki je ob nastopu vlade Marjana Šarca organiziral protestni upor podjetnikov zaradi tedaj napovedanih davčnih reform in ji očital, da namenja preveč pozornosti svoji priljubljenosti, je bil nekoč zagovornik minimalne države. Želel si je »učinkovita orodja za odpuščanje«. Zdaj pa je do vlade Janeza Janše precej manj kritičen. Dejansko je zadovoljen. Država pri boju proti epidemiji le ni bila mačehovska, je dejal nedavno.

Bonbonček za Podgorška & Co

Če nadaljujemo z bonbončki, ki jih je vlada podelila avgusta, ne moremo niti mimo ministra za kmetijstvo.

Vlada Janeza Janše je šibka, nasprotovanje javnosti in stroke njenim odločitvam je veliko. Nekateri posamezniki pa to elito vendarle podpirajo predvsem zaradi individualnih koristi.

V zadnjem letu se je ves čas zastavljalo vprašanje, ali bo kmetijski minister iz kvote DeSUS Jože Podgoršek po izstopu stranke iz koalicije odstopil ali ne. Letos marca je dolgo časa molčal in se naposled le odločil. Namesto stranki DeSUS, ki ga je na ministrski položaj pripeljala, je lojalnost prisegel predsedniku vlade Janezu Janši. Ker je Podgoršek po izstopu stranke DeSUS in koalicije ostal minister, ga je stranka izključila iz članstva. Podgorška to ni motilo, dejal je, da je »v prvi vrsti strokovnjak in ne politik, ter bo tako deloval tudi v prihodnje, če mu bo dana možnost«.

A sedaj smo videli, zakaj se je tako odločil. Vlada je namreč Podgorška za njegovo lojalnost lepo nagradila. Vlada je sprejela sklep »o nameri ustanovitve javnega visokošolskega zavoda, univerze s sedežem v Novem mestu,« v katerega bi vključili novomeški fakulteti za informacijske študije in za industrijski inženiring. Iz sklepa vlade je mogoče razbrati, da bo ustanovitev nove univerze v Novem mestu prispevala k razvoju tega gospodarskega središča, da bo omogočila enakomernejši regionalni razvoj, preprečevala naj bi celo socialno izključenost in bila naj bi skladna s »prostorskimi in geopolitičnimi vidiki v kontekstu policentričnega razvoja in internacionalizacije«.

Vse to se sliši predobro, da bi bilo res. In tudi ni. Poglejmo podrobnosti: preden je Podgoršek vstopil v vlado Janeza Janše, je bil lojalen član akademske naveze in si na Dolenjskem prizadeval ustanoviti četrto javno univerzo, Univerzo Novo mesto. Do vstopa v vlado je bil Podgoršek ustanovitelj in dekan Visoke šole za upravljanje podeželja Grm Novo mesto, ki jo je slovenska nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS), ob nasprotovanju domačih strokovnjakov, akreditirala v času druge vlade Janeza Janše leta 2011.

A že tedaj je bilo jasno, zakaj je bilo treba v Novem mestu ustanoviti kmetijsko visoko šolo. Razlog ni v tem, ker je njena ustanovitev skladna s slovensko visokošolsko politiko, ampak ker si v Novem mestu želijo univerzo, s katero bi pridobili samostojno habilitacijo profesorjev in neposredni dostop do visokošolskega denarja. Da pa bi jo dobili, morajo po slovenski ureditvi imeti pod streho vsaj štiri znanstvene discipline in vsaj pet izobraževalnih področij. In ustanovitev nove kmetijske šole, ki jo je na noge postavil Podgoršek, je bila najlažja pot naprej. Najlažja seveda zgolj na prvi pogled. Z vidika države je bila to neproduktivna poteza.

Druge države so v času koronakrize še posebej pomagale založnikom, knjigarnam, umetnikom, glasbenikom, Slovenija pa kmetom in komercialnim lovcem.

Kakšna bi morala biti slovenska visokošolska politika, je strokovnjakom že dlje časa jasno. Glede tega so tudi poenoteni: »Slovenija potrebuje razvojno prebojno, kakovostno visoko šolstvo, ki je raziskovalno pisano, aktivno in inovativno ter vpeto v svetovne mreže vrhunskega znanja,« pravi denimo Jana Javornik Skrbinšek, bivša generalna direktorica direktorata za visoko šolstvo. Z »dezinvesticijami in razpršitvijo javnih sredstev tega ne bomo dosegli,« dodaja. »Današnji čas, tudi trg dela, zahteva vrhunske strokovnjake, multidisciplinarne profile, ki znajo kritično razmišljati na svojem področju,« pravi recimo profesor Emil Erjavec z ljubljanske biotehniške fakultete. Dejansko pa gredo že leta in leta vsi koraki v nasprotni smeri.

Ustanovitev Podgorškove visoke šole za upravljanje podeželja je nazoren primer. Kmetijstvo lahko danes v Sloveniji študirate že na petih visokošolskih in štirih višješolskih ustanovah. Skorajda ni mesta, večjega ali manjšega, kjer kdo ne bi poučeval agronomije. Nekoč je bilo to mogoče le v Ljubljani, na Biotehniški fakulteti. Kasneje, od sredine devetdesetih, se je Ljubljani pridružil Maribor, sedaj Fakulteta za kmetijstvo in »biosistemske« vede. V zadnjih letih pa so študij kmetijstva začeli ponujati še na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije v Kopru, na Visoki šoli za vinogradništvo in vinarstvo v Novi Gorici, leta 2011, v času druge vlade Janeza Janše, pa je kljub tej inflaciji država akreditirala še peto institucijo: Visoko šola za upravljanje podeželja Grm Novo mesto.

Kot recimo poudarja Erjavec na primeru Avstrije, je tam mogoče agronomijo študirati le na Dunaju, kjer so združili vse znanje in tehnologijo na enem mestu, v Sloveniji pa v zadnjih desetletjih visokošolski sistem konstantno razbijamo in razvrednotimo: »Današnji čas, tudi trg dela, zahteva vrhunske strokovnjake, multidisciplinarne profile, ki znajo kritično razmišljati na svojem področju. V Sloveniji pa dajemo poudarek na izobraževanju ozko usmerjenih profilov, ki so neprimerni za sedanji trenutek, v katerem prihaja do hitrih družbenih sprememb. Pri nas imamo dejansko kadra za eno dobro opremljeno fakulteto. Pri tem razbijanju vede gre bolj za preživetje institucij. Kmetijske srednje šole so brez dijakov, zato iščejo nove razvojne možnosti, višje šole tako postajajo neke vrste podaljšek, a so, kot zaznavajo dijaki, tudi slepa ulica.«

Ker je v Sloveniji kmetijstvo mogoče študirati že praktično za vsakim vogalom, od Biotehniškega centra Naklo do Višje šole za »hortikulturo in vizualne umetnosti Celje«, ponudba kmetijskih strokovnjakov že zdavnaj presega povpraševanje. Kmetijski strokovnjaki so v Sloveniji po podatkih zavoda za zaposlovanje med najbolj nezaposljivimi. Po podatkih zavoda za zaposlovanje je bilo letos na področju kmetijstva razpisanih 38 prostih delovnih mest, medtem ko so na zavodu letos našteli 171 prijavljenih brezposelnih oseb iz kmetijske stroke. Od teh 171 se jih je v kmetijski dejavnosti zaposlilo le 11. Zakaj vlada Janeza Janše kljub vsemu še naprej sili v to smer? Odgovor je: ker pri teh korakih nima pred očmi prihodnosti študentov, ampak službe svojih političnih podpornikov.

Ustanovitev četrte univerze je usluga, ki jo je vlada naredila Podgoršku. Pa tudi Mateju Makaroviču, nekdanjemu predsedniku podmladka SDS, ki je dekan druge članice novomeške univerze, Fakultete za informacijske študije (FIŠ). Pa denimo Borutu Rončeviću, bivšemu vodji odbora za izobraževanje pri stranki SDS, ki ga je vlada lani novembra imenovala za člana nadzornega sveta RTV Slovenija, kjer se sedaj trudi z uravnoteževanjem programa. Rončević je trenutno predsednik upravnega odbora FIŠ. Oba pa vodita tudi zasebno Fakulteto za uporabne študije v Novi Gorici, le da je tam dekan Rončević, Makarovič pa je predsednik upravnega odbora.

Rončević in Makarovič sta seveda lojalna trenutni oblasti. Sta denimo tudi člana komisije na ministrstvu za kulturo, ki deli proračunski denar medijem. Oba sta v zadnjih odločitvah televizijo stranke SDS Nova24 ocenila kot bolj objektiven in uravnotežen medij od na primer Dnevnika, ki mu posebne pomoči nista namenila.

Bonbončki so prerasli v torto

Ustanavljanje četrte javne univerze spremlja še neprijetnejši vonj. Seveda je očitno, da tretja vlada Janeza Janše z ustanovitvijo četrte javne univerze pomaga posameznikom, ki so člani SDS ali njihovi pomembni podporniki. A to niso več zgolj bonbončki.

Ko je prva Janševa vlada med letoma 2006 in 2008 svojim političnim članom ali podpornikom podelila prve koncesije za visokošolske programe je to v javnosti naletelo na proteste. Tedaj so se na državni proračun priklopile poleg zgoraj omenjenih Makaroviča, Rončevića ali Podgorška še zasebni fakulteti, ki sta v lasti Petra Jambreka in Antona Jerovška, poleg njih pa še manj znane, kot sta Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije, ki jo je ustanovil bivši državni sekretar v vladi Janeza Janše in član SDS Dušan Lesjak, in pa Fakulteta za dizajn, katere lastnica je Nada Rožmanec Matičič – njen sin se je poročil s hčerko Milana Zvera, bivšega ministra SDS za šolstvo in sedanjega evroposlanca.

Čeprav je še celo Jure Zupan, minister za šolstvo v prvi vladi Janeza Janše, poudarjal, da je treba spodbujati predvsem študij tehničnih ved, je tedaj vlada podelila deset koncesij zasebnim družboslovnim visokošolskim zavodom, zaradi katerih se je nato število študentov družboslovja potrojilo. »Slovenija mora nekatere koncesije odvzeti, kajti če je res treba varčevati na področju družboslovja in humanistike, bi morali sprva poseči v podeljene koncesije na tem področju,« je v času krize trdil bivši šolski minister dr. Slavko Gaber. A figo, zgodilo se ni nič.

V času druge Janševe vlade so bile spet ustanovljene nove fakultete, kot je že omenjeni Grm, ki se zdaj, pod tretjo vlado, združujejo v univerze. Maja 2011, ko je vladi predsedoval Borut Pahor, je parlament zato tudi sprejel nacionalni program visokega šolstva, v katerem je zapisano, »da trenutni razpoložljivi finančni in kadrovski viri omogočajo … delovanje največ treh javnih univerz«, dejansko pa zdaj financiramo že šest, poleg treh javnih, v Ljubljani, Mariboru in na Primorskem, še tri zasebne s koncesijami, to so Nova univerza, Univerza v Novi Gorici in še ena univerza v Novem mestu.

To torej niso več zgolj bonbončki, ampak že dolgotrajno deljenje privilegijev, iz katerih bodo nagrajenci v naslednji stopnji lahko dobili torto, torej univerzo. Za opazovalce, v tem primeru visokošolske strokovnjake, je ta zgodba še posebej frustrirajoča. Kljub kritiki je, tako je videti, trend jasno začrtan. A zgornji primeri tudi kažejo, zakaj. Vlada Janeza Janše je šibka, nasprotovanje javnosti in stroke njenim odločitvam je veliko. Nekateri posamezniki pa to elito vendarle držijo pokonci predvsem zaradi individualnih koristi.

Tak, bolj nedemokratičen način vladanja, bi znali povedati politologi, ima tudi svojo negativno plat. Tak način vladanja je tudi zelo drag. Evropski statistični urad je objavil zadnje podatke o državnem dolgu po državah EU. Ti kažejo, da je zaradi dodatnega zadolževanja v boju proti koronakrizi državni dolg v državah EU narasel z 86 odstotkov na 100, torej za 16,2 odstotka, v tem času pa je slovenski dolg narasel z 68,9 na sedanjih 86 odstotkov BDP, torej za kar 21,2 odstotka. Zaradi še vseh ostalih razdeljenih bonbončkov v času epidemije, od koronadodatkov naprej, je slovenski državni dolg v zadnjem letu zrasel za kakšno petino bolj, kot je povprečje v EU. Pri čemer smo na ravni EU ob tem tudi manj uspešna država pri zamejevanju epidemije.